Ni bilo ravno kakšnega napetega tempa kot lani, prej vse tako ležerno in razvlečeno, vendar posamezni momenti lepo zaokrožajo vse skupaj.
Bil pa je tudi trenutek, ko se mi je vse zamerilo. Ampak preživet in spuščen mimo.
Najboljši moment je, ko greš v knjižnico po Maleg princa in ga nekaj ur kasneje prejmeš v dar.
Kakšno zanimivo naključje. Čeprav je nekje nekaj časa nazaj bilo v zraku vprašanje o tem.
Verjetno je bilo vse skupaj danes precej podzavestno.
Vonjam jagode poleg mene. Napičene na palčke. Omamno dišijo, ampak apetit današnjega dne je preprosto izginil. Že zjutraj. Cel dan se počutim tako sito, čeprav sem pojedla bolj malo.
Sploh mi ni do prehranjevanja. Morda to nastane v teh letih? Kdo bi vedel.
Vsaka višja številka se sliši neprestavljivo visoka. Kaj bo šele čez nekaj let.
Kaj bo sploh čez nekaj let? Mislim, zanima me v kakšnih situacijah se bomo znašli in kako se bodo stvari odvile. Nikoli si ne znam predstavljati kako bo. Preprosto ne znam.
Doma sem se smejala ob kremšnitah in izmenjavi najnovejših tračov in stanj. Presenetljivo zanimivo se odvijajo stvari. Gledano z moje strani.
In ko dobim vrnjeno milo za žajfo, sobo napolni smeh, ker ne morem ostati resna. Pa situacija sploh ni takšna kot je opisana, zamišljena. Res ni, samo vsi bi jo radi dojemali kot tako.
Proti večeru pa sem se znašla v deževni in zaspani Ljubljani, ki je malo pokvarila spontan sprehod po samem središču. Je bilo kljub temu prav luštno. Presenetljivo me je zabavala spregledana informacija današnjega dne. Kjer se nekje na pol zave, da mogoče res praznujem. Potem je bila kavarnica na Kristalni palači zaprta in Zveza je bila naslednja opcija. Očitno pa imam sedaj neko darilo obljubljeno. Pa izlet.
Ampak za vse svoj čas. Nimam nič proti.
V dežju in polni luni.
Za izlet res ni bil najboljši čas. Ali za piknik.
Nisem se mrtvo napila. In kljub vsemu se mi piše ravno za ta večerni blog. Očitno ne znam več drugače.
Ni komentarjev:
Objavite komentar