Saj je fino in super. Ampak zadnje čase sem izgubljena in mi sploh mi ni do tega, da bi skakala od veselja.
Dobila sem tudi nekaj pohval. Rekel mi je, da sem odličen portretist, da mi gre tudi akvarel od rok in da moram še naprej vztrajati, ker bom še kaj dosegla in dobrega naredila. Seveda ne bi bila jaz, če ne bi kljub vsemu dvomila v te izrečene besede. Skozi moje oči se pač ne vidi tako.
Lahko bi samo sprejela vse to in šla naprej.
En del mojega končnega projekta z naslovom: Dama z modrimi lasmi.
Mogoče je bolj cikel.
Posedanje v senci. Ker se je stvar nepričakovano precej hitro razpletla in niti ni bilo tako veliko čakanja vključenega, kot je bilo pričakovano. Torej sem bila konec veliko prej kot sem pričakovala.
Kar je padlo ravno v čas gromozanske luknje v voznem redu našega javnega potniškega prometa.
Dokler ti nekdo dela družbo v senci v parku, čas veliko lepše in hitreje mine. In s sošolko, verjetno se ne bom nikoli navadila, da so kolegi na faksu, sva razpravljali o vsem, kar je prišlo na misel. Do Londona in nazaj.
Dolg dan.
Skrbi me angleščina. Ta, še zadnji izpit.
Mati pa so na plan prišli z precej "noro" idejo. Tako, da sem malo brskala po straneh in taktizirala kako najceneje priti ali leteti do ključne destinacije.
Torej za to poletje ni načrtovanega nič. Zaenkrat ne. Če se bo kam šlo, prav. Se bom rajši pustila presenetit. Ali pa bom samo spustila to poletje mimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar