Ta teden se mi je ritem postavil na glavo in nekako imam mešane občutke glede zgodnjega vstajanja. Všeč mi je, da je prijeten hlad, da imam potem kaj od dneva in da sonce še ni močno, nikjer ni nikogar. Ampak tako zelo nisem za zgodnje vstajanje. Ali vstajanje na splošno. Tako blazno težko se je premakniti iz postelje. Se spraviti v sedeč in nato stoječ položaj in odpreti oči, da lahko vidim svet.
Nočejo stati pokonci.
Saj potem, ko pridem k sebi je vse v najlepšem redu. Krizno obdobje je tisti del, ko se spravljam k sebi. In preklinjam vesolje, svet in vse, kar pride na pot.
Saj ne, da sem si že tako vroč dan naredila še bolj vroč. Ko sem se odločila, da je potrebno omaro spravit v red in sem vse zlikala. Vključno z mojim delom opranega perila. Spotoma pa so se še vse žehte, ki so bile v košu, oprale.
Sama svoj gospodar, ko vsi grejo oziroma jih še ni nazaj.
Delo se kar ni hotelo končati. Pa to postoriti pa tisto narediti in v tem trenutku sem precej izčrpana.
Še avto sem zdrgnila s čudežno krpico. Ker se je jata vrabcov odločila, da bodo vsi njihovi iztrebki končali na moji pločevini. Nekako sem imela kar precej pikčast avto.
Se pa zato sedaj sveti. Skoraj kot nov. Ta trinajstletnik na štirih kolesih. Zopet bel bel.
Ampak je bil že potreben pranja. Ker pač to pride le, ko je res nujno potrebno.
V dilemi sem.
Nakup novega fotoaparata. Akcija v Big Bangu. Ampak premlevam, če rabim "ta velik" objektiv. Ker sedaj sem imela pri Olympusu 40-150mm, tu pa imajo v kombinaciji z 75-300mm. Zanimiva je zgolj sama ponudba.
Mogoče pa res drugič.
Pomorščaka sta se vrnila domov.
Piškotasto-malinasto-pudingasta sladica čaka v hladilniku.
Ed Sheeran v eni sobi. Michel Teló pa v drugi. Tako si sledijo moje glasbene podlage.
Ni komentarjev:
Objavite komentar