Pokliči očeta k obedu

Televizija je igrala nekje v ozadju, ko je bila ura ravno osem, da se je začel nov film. In prvi toni tako znane melodije so zaigrali, da sem kar skočila iz stola in zletela v dnevno pred televizijo. Ker sem takoj vedela, da je Harry Potter po televiziji. In potem trenutek, ko me je vsa nostalgija oblila in sem se odmaknila ter prestavila na kviz na prvem programu.

Ni danes dan, ko bi pogledala Potterja. Ker ne bi mogla končati pri prvem delu.

Prebrala sem Velikega Gatsbyja, čeprav The Great Gatsby se toliko bolje sliši, ampak zgubila sem se. Takšna je, da je za vnovično branje še enkrat, čez nekaj časa. Ker trenutno sploh nisem prepričana o čem se je šlo vse skupaj. Zgubljala sem se v tekstu in napisanih beseda. Če bi uporabila angleško besedo, bi bila "overwhelmed", ampak jo ne dojemam kot "preobremenjen".

Začela pa sem s še enim Murakamijevim romanom - Ljubi moj sputnik in tako fino se mi bere. Prav všeč mi je vse tisto, kar sem že prebrala. Ker izražam navdušenje nad njegovimi romani. Čeprav se najdejo določeni vzorci, ki se ves čas ponavljajo, ampak se ne menim kaj preveč za to. Še všeč mi je, ker imam občutek, kot bi se lotila branja neke knjige prvič.
Ker včasih je to tista želja, ki ostaja nekje, ko si želiš najljubšo knjigo prebrati še enkrat, ampak tako - prvič - "for the first time...". To je edino, ki se zgubi. In tega ne moreš več ponoviti.
Ampak ravno pri njegovih knjigah se mi zdi, da dobim to nazaj.

Torej brala sem knjige. Nisem strmela v zrak, ker sem bila prezaposlena z vsem dogajanjem okoli mene kot je jutranje pospravlanje in popoldansko polnjenje kartuš. Ter pečenje - celoletnih projektov na dvd-je.

Tomaž Domicelj - Jamajka