Zaloga belih majic mojega brata

Imela sem manjši obhod. Šla sem preverit, kako izgleda nek fotoaparat v resnici. Kako je, ko ga primeš v roke. Potem pa sem zavila še v tisto drogerijo, ki nosi oranžen "m" v logotipu in kupila škatlo Oreotov. Ker so mleku najljubši piškot. Čeprav so v resnici mleku bolj ljub piškot tista vrečka piškotov s čokolado iz verige Hofra. Ali Lidla. Po mojem mnenju.
Poleg tega pa imam sedaj urbano turkizno barva. Samo toliko, v vednost. Luškan odtenek.

To jutro se nisem zbudila tako zgodaj. Ok, to ni res. Sem se zbudila tako zgodaj, vendar sem prepričala brata v še na pol spanju, da se je spravil in štirinožnega prijatelja odpeljal na jutranjo potrebo. V svoji zmedenosti je pozabil vse doma. Razen sebe in psa.

Koledar prihajajočih dogodkov sem napolnila. Izvedela pa sem, da se bo Michel Teló potikal po sosednji Hrvaški. Tako, mimogrede mi je ta informacija prišla na ušesa. Od mame...
Pa sem šla res na vsake toliko malo pogledati na njegovo stran, kje bo imel kaj koncerte, samo kaj ko njegovih koncertov po Evropi ne najdem nikjer objavljenih. Še sedaj ne, ko vem, da bo v mesecu avgustu v Puli.
Mislim, da bom prespala vse skupaj, ker danes sem bila tako ali pa tako v fazi poslušanja njegovih pesmi.

Malo se je dremalo. Malo se je zadrževalo pri mami. Malo se je bralo.
Tako, vsega po malo.
Če bo vikend res še bolj vroč, bo še bolj leno vse skupaj.

Prišla pa sem do sklepa, da se nikakor ne morem lotiti resnejšega pisanja, ker se iz določene točke začnem premikati v slepo ulico in se celotno razpoloženje teksta spreminja v vedno bolj obupano in temačno. No, res je kot slepa ulica.
Rabim tak velik val pozitivne svežine, da me skoraj utopi. Resno!

Michel Teló - É Mara