Ko smo že pri morju. Starša sta si vzela dopust.
Brat se potepa po štajarskem in z ekipo pobirajo lovorike na tekmovanju. Državni prvaki na štiristo in tako.
Midva s psom pa kraljujeva doma.
Jaz rišem oziroma barvam. On nadzuruje situacijo kar z balkona.
Lenobno potekajo dnevi. Je se lubenica. Jagode z domačega vrta. Skupaj z malinami, ki sem jih odkrila. Včeraj ni bilo še nobene malinasto rdeče obarvane.
Rjuha je pobarvana. Naletela sem na manjši problem, ker sem pozabila odstranit papir in se je prilepil na zadnjo stran. Ups.
Samo pogruntat moram, kam jo bom izobesila, da jo vidim v celoti, ker sem jo po delih barvala.
Ker ravno vskočim kot pomoč, sedaj je čas oratorijev in teh zadev, katerih del nisem nikoli bila. Ne, da bi si želela.
Med brskanjem po predalu sem naletela na neko družinsko knjižico - cerkvene zadeve, v kateri sem našla napisano Kaja Katarina. Haha. Zabavno.
Danes sem se ujela nekje med Once Upon a Time in Weeds. Tako izmenično. Eno epizodo tega, eno epizodo tistega. Nekaj mora ropotati medtem, ko ustvarjam in mešam odtenke.
Pri prvi imam sicer en problem glede celega koncepta - zakaj sicer mora biti "srečno do konca dni", zakaj ni dovolj tisto, kar imajo? Zakaj je to tako zelo pomembno? Zakaj mora biti konec nasploh?
To je moja današnja težava. Zakaj srečno do konca svojih dni?
Ni komentarjev:
Objavite komentar