Ta vročina, ki nas obdaja nam nekako ni po godu. Zjutraj pa se prebudim v malo prevroče jutro, ker je bila ruleta spuščena sredi noči. Nič zraka. Nič.
Pester dan.
Potepala sem se. Službeno, ali kako bi se temu reklo.
Od Črnuč preko Letališke do Poljan od tam pa v Medvode in z dvema postankoma v Škofji Loki. Trata, če smo natančnejši.
Pri navigaciji je prišlo do manjših težav v sporazumevanju, ampak sem kljub temu, da sem postala eksperta za obračanje avtomobila na najbolj nemogočih mestih, uspela najti pravi naslov.
Jeej zame in za zemljevid na telefonu.
Potem pa v vročini vse ostalo zbledi.
Iskanje lovorjevega venca in izdelovanje merilnega traku. Skupaj z zalivanjem vrta.
Tušmobil je zelo slabo organiziran. Kaj zlahka te vsi njihovi podatki zavedejo. Poleg tega pa nimaš niti priložnosti videti delujočih telefonov ali vsaj vseh telefonov v ponudbi in nikjer nimajo nobene brošure z opcijami paketov. Tako stojim v vrsti in brskam po internetu in njihovi strani, da vem kakšne informacije želiva z mamo izvedeti.
Na koncu vsega sva izvedeli, da so en sam nateg in odkorakali iz trgovine nekako olajšani, brez kakšnih obžalovanja vrednih sklenjenih pogodb.
Raje sva zavili na torto in sladoled.
Za kosilo nam je mama pripravila tortilije. Pač nisem pristaš vseh teh kitajskih, tajskih, mongolskih, mehiških in še-ne-vem-kakšnih restavracij. Tako, da se mi zdi, da sem danes prvič jedla kaj takšnega. Tortilijastega.
Moram reči da ji je kar uspelo. Se bomo še povabili. Naša družina skeptikov glede takšnih jedi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar