Zjutraj zgodaj vstanem - bolje rečeno sem brutalno zbujena.
Se vsa zalimana spravim ven na sprehod, kjer pozdravim sonce, ki je še v nežnih tonih in poskušam prekleti cel svet, ko na pol spim. Saj je vse skupaj precej hitro mimo, ko se veliko bolje počutim, sem čisto v redu z dejstvom, da imam dolge dneve.
Potem prečekiram vse kar se dogaja na internetu novega - torej mail, facebook, objave na bloglovin, tumblr, 9gag, novice in kaj je danes na sporedu. Mojem sporedu.
Kuža Ron dobi zajtrk, jaz pa vamem skodelico in naberem vse maline. Mislim, da je nabiralništvo iz pradavnine še vedno nekje v genih. Čudim pa se, da kljub temu, da jih pridno pobiram, jih je vsak dan več. In pojma nimam kdaj dozorijo. Sumljivo je to, sumljivo.
Po tistem sledi krajša službena obveznost - temu mail, tisto pogledati, sporočiti kako je s pošiljkami, kaj naročiti. Ker sem ravno doma in pri roki.
Še zajtrk nekje vmes sem spustila. Šment.
Dodam še dejstvo, da je danes preklet četrtek. Kaj je v četrtkih v Mercatorju - ja popust za upokojence. Še vedno ne razumem od kje se vsi vzamejo, ker jih je ogromno. In sploh ni važno ob katerem času prideš, kot rusov jih je in hitrost premikanja je minimalna in vozički so do vrha polni. Skratka, moje navdušenje je vidno neizmerno veliko. Ane?
Potem pa rutina izgine. No, ostaja še kuhanje kosila in prepričevanje brata naj že poje tisto papriko, ki se žalostno nahaja v hladilniku in se jo noben noče dotakniti. Šmentana reč.
Nadaljujem pa rutino še pozno popoldne. Sprehod. Vrt. Zalivanje vrta. Potem pa kaj vmes in spanje.
No, pa sem prišla skozi dan. Kjer se še bere knjiga in gledajo filmi.
Poletna rekreacija - razmigajmo srnice. Vaš vaditelj, naš pes.
Ravno danes pa sva po dolgem času naletela na srni. Tako meni nič, tebi nič sta me prav radovedno opazovali iz hribčka s travnikom čez cesto. Kako je bil šele pes navdušen, ko jih je zagledal. Ampak predno mu je uspelo dobiti sapo in je z iskricami v očeh naznanil svoje navdušenje, da je videl srne, sta bile verjetno že na drugem koncu sveta. Malo se je pa potrebno razmigati po takšni travnati večerji.
In ko smo že pri srnicah, pri večernem spremljanju dogajanja in osveževanja raznoraznih strani me pričaka precej prijetno presenečenje. Dobila sem izredno čast in Katjino neizmerno navdušenje je privedlo do tega, da se je mala akvarelna srnica pojavlja na najbolj luškani strani daleč naokoli, predvsem na sončni strani Alp.
Zardevam. Še enkrat hvala pepermintovi gospodični.
S posebej duhovitim naslovom objave - KA(T)JINA SRNICA. Kako luškano.
To je moj mali projekt osrečevanja ljudi. Še vedno v teku. Tisto o čemer mogoče kdaj pa kdaj kaj namignem.
Pšššt.
Mojito party na vidiku. Jeej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar