Zebe kot mačka in spoznavajmo Domžale

Prikupen dan. Ki smo ga preimenovali v "Spoznajmo Domžale!"
Ali nekaj takšnega.

Skratka, ko so včeraj starši izginili na štajerske konce. Ko je bilo za psa poskrbljeno in se je brat odpravljal nekam proti Preddvoru, sem šla jaz na pot proti Domžalam.
Ker je bil odličen večer za nekakšen "filmski večer" in ker se je urnik ravno ujel.
Tako kot me je včeraj zeblo, me verjetno še nikoli ni. Mislim, da me res še nikoli ni. Vsaj tako zelo ne.
Pa sem se oblekla kot medved. Skoraj sem se utopila pod vročim tušem. Niti vroča čokolada ni zalegla.
Šment. Potem sem se zabubila pod odejo in deko ter zaspala v dolgih rokavih, dolgih hlačah in nogavicah. Pokrita do nosu. Kot sredi največje zime.
Res je bilo mraz včeraj. Ne hladno. Mraz. V nos me je zeblo. Skratka, ledena kocka sem bila.

Ampak saj je šlo. Z enim čajem. Filmom in dobro družbo. Z gospodično Ireno sva si ogledale film Izlet, ki sem ga sama sicer že gledala, ampak čisto nič nisem imela proti še enemu ogledu. Še vedno mi je všeč.
Zaspali sva pa takoj, ko sem utihnila.

Aja, da omenim, kaj je bil prvotni plan srečanja - sestavi zeleno mizico. Tisto, ki je prejšnji dan prišla skupaj z navodili za uporabo. Mislim z vsemi možnostmi uporabe.
In sva sestavili mizico in jo takoj uporabili v namen - podlaga za računalnik. No, v resnici sva imele še prej fotošuting in "green screen" oziroma zeleno ozadje, presnetljivo, v ozadju.
Potem sva prišle do ugotovitve, da bo tudi kot podaljšek postelje prav odlično prišla svojemu namenu, ker je ravno prave višine.

Ko se zaveš, da je dan. Ko pohrustaš zajtrk in se psihično pripraviš na tisto kar sledi, potem se vse skupaj razvije v zanimiv dan.
Jutranji oblaki, ki so kazali precej kisel oblak, so čudežni izpuhteli. V torbe sva naložili vse, kar sva potrebovali in poskušali v pogon spraviti kolesa. No, jaz sem imela precej težav, ker nekako moj odnos s kolesi je...,  no ne kaže mu najbolje.
Mene videti na kolesu - je dogodek, ki se zgodi na vsake toliko časa. Ponavadi ni prostovoljno ali z veseljem, čeprav se celo pot na kolesu smejim, ker se mi zdi blazno bizarno, ampak je zgolj razplet naključnih dogodkov in vdanosti v usodo. Tako je to, če se že peljem po dveh kolesih.
Pa sem se danes. Kolesarila sem po Domžalah. Verjetno bom naredila križec v koledarju ali nekaj.

Odkrila sem skrivni vhod v "pikčastem" Mercatorju. Prav tak vhod, ki vodi v knjižnico. A ni to fino, ko se še vedno vsak dan naučiš toliko novega? Skratka bolj kot vse me je presenetilo dejstvo, da je nekdo sposoben zaviti tako naglo levo in izginiti pred mojimi očmi. To potem poimenujem skrivni vhod.
Sploh, če si greš sposodit knjigo z naslovom "Pojdimo k morski obali".

Ko to naključno najdeš in pokažeš v smeri, kjer si uvidel knjigo, potem se v naslednjem trenutku znajdeš pred Kitajskim skladiščem. Če tukaj ne najdeš "svega in svašta", potem nikjer nimajo nič. Verjetno si lahko samo zaželiš in se v naslednjem trenutku znajdeš pred tisto stvarjo. In ko misliš, da si že vse videl, ugotoviš, da še en prehod vodi v nov prostor. Skratka sploh ni nikjer konca te stvari. Skladišča.

Pot se je z naglimi zavoji levo in desno, ki so bili nakazani z besedo "zavij" in kupom zmedenosti v moji glavi, končala z odlaganjem koles nasproti Hitovega sejmarjenja. Če sem se prav seznanila s celotno orentacijo po domžalskem mestu je to pri Vele-tu.
Torej sejmarjenje čez cesto in sprehod gor in dol. Izgleda tako kot sedaj izgledajo te stvari, kot so kranjske noči, šuštarske nedelje in podobno. Nekaj domačih izdelkov iz okolice v kombinacije z ogromnim številom oblačil. Res ne vem, ali se to sploh kaj kupuje?
Nastop folklorne skupine ali dveh. Boj s čebelico Majo, ki me je strašila z vsakim mešanjem zraka. Nastop žabic, sovic, kakorkoli. Še z murnom sem se slikala. In neko zeleno kapljico. Ker se je gospodični, ki mi je delala družbno, to zdela blazno kul-najboljša ideja. Ja, tako nekako.

Potem, ko sem se odločila, katero obleka izgleda najbolje - pri vseh nastopih, sva bili že naokoli in na tržnici. Kjer sva šli čez cesto na sladoled. In to ne kakršnkoli okus. Sladoled z okusom kremšnite. Kaj takšnega.
In potem sva šli skozi park nazaj. In tu se je zaključil kolesarski izlet in se je začelo čudenje, zakaj je moja avtomobilska tablica postala srebrna. Nekdo se je nesladno pošalil in obrnil tablico, tako da je vsak, ki je imel minuto časa - začudeno strmel zakaj so ga možgani ravnokar pretentali s trikom.

In danes nisem samo jedla sladoleda z okusom kremne rezine, danes se čečkala po avtomobilu. Imeli so tako kulj predstavitev, da so en avto malo porisali in sva pridno sodelovali pri tem projektu. S pujso pepo in balonom pa napisi in še čim. Še nikoli nisem tako prosto po prešernu z veseljem risala po avtomobilu.

Sledil pa je počitek. Kosilo. Počitek ob zvokih Cetinskega, Proeskega, Gibonnija in Dragojevića.
Malo sva zadremali. Jaz buba. Ona polh.
Potem pa sva gledali najbolj kulj film današnjega dneva.
Like Crazy. Blazno, blazno simpatičen film. Tako super se je umestil v današnji dan in današnje razpoloženje, da se bolje ne bi mogel. Obe sva bili precej navdušeni nad njim. Se vidi, da je film, ki se predstavlja po filmskih festivalih. Da ima veliko nakazanih momentov, kateri te prisilijo, da razmišljaš. Zgodba o fantu in punci ter razdalji oceana med njima. Zanimivo je, da na koncu pusti vse nekje v zraku, ampak dejansko ni važno, kako se je pletlo naprej. Važna je bila zgodba do sedaj.
Ker ta odnos, ki je med njima deluje pristno. Prikupno. In tudi nekatere scene, ki so narejeno so prav genialne. Tista s steklenimi. Tisti posnetki dol na posteljo. Zadnja scena pod tušom. In še kje se kaj najde.
Nekako je vse razpeto med izredno romantičnimi momenti in neko čustveno pogubo. Izmenjava obeh pripelje, da na koncu ne občutiš neke žalosti ob zadnji sceni, ampak upanje.
Skratka, jaz sem navdušena.

Od tega filma je šlo k čajanki z jabolčno pito in sedenjem na terasi. Opazovanjem oblakov in spreminjanju vremena. Vse dokler ni bil čas, da grem počasi domov.

Tony Cetinski - Umirem 100 puta dnevno

Kajzarice v akciji

A Little Bit of Heaven. A ni nekaj takšnega že obstajalo? Kjer nekdo umira za rakom in se mu Whoopi pokaže kot bog/boginja/višja sila. Ta film se mi zdi kot nekaj kar sem nekoč že gledala. Ali pa vsaj zmes vsaj dveh filmov skupaj. Resno.
To je edina stvar, ki mi je šla po glavi med filmom. Ti filmi za nedeljske popoldneve, ko že ne veš več kaj bi gledal, pa se kar nabirajo.

Kam so izginila prehodna obdobja? Tisti včerajšnji dež je napral en oster hlad. Ker očitno "prijeten hlad" ne obstaja več. Mraz je, da me je zeblo v nos. To je definicija mraza. Ker ko te zebe v nos, potem je konec.
Iz toplih dni, ko so bile kratke hlače povsem primerno oblačilo, smo prešli na tople plašče. Čaj in deka pa sta postala najboljša prijatelja.
Bo sploh kaj prijetno toplih dni?

Baje je bila strela tako močna, da je ohromilo vse naokoli. Brat je rekel, da je videl zeleno nebo. In Gorenjska je bila v temi.
Nič ne vem.

Internet malo je in malo ga ni. Pojavi se za minuto ali dve. Upam, da bo šlo v naslednjih dneh kaj bolje. Ker tole je kot igra na srečo. Poleg tega pa se bratu počasi meša in mene vključuje v to.

Danes pa sem imela vožnjo gor in dol po Kranju. Vsaj enkrat sem čisto obupala. Večkrat sem bila precej besna na okolico. In nekajkrat se z avtom skoraj da nisem najbolj uskladila.
Obupala sem že na začetku, ko nisem našla kje moram dvigniti majice. In ko mi je uspelo, so me vsi čudno gledali. Super ne.
Potem sem se znašla v knjižnici, kjer sem vrnila knjige in jih v naslednjem koraku vzela s police in si jih še enkrat izposodila. Vrhunska poteza.
Potem pa sem se peljala do Strahinja in nazaj po sladoled v Lidl. Kajzarice so v akciji.
Ko pa sem že mislila, da je vsega konec. Ne, takrat sem se zopet vsedla v avto in se odpeljala po brata v šolo. Ker je deževalo. Pa še tu je bilo nekaj komunikacijskih težav, sploh kasneje v avtu, ko je moj besedni zaklad obsegal kar nekaj kletvic. Kar se je nadaljevalo v telefonskem pogovoru.
Presneta reč.

Imagine Dragons - It's Time

Nad delavskim mostom

Popotovanje po Gorenjski drugi del. Če sva se lani z materjo kot dve budali vozili gor in dol vse od Radovljice do Bleda po celem Kranju in vse naokoli vključno s Tržičem, sva letos to pot raztegnili vse do Jesenic.
Od Jesenic do Žirovnice. Skoraj na sv. Lovrenc. Pa preko tistih vasi do Vrbe ter trikrat gor in dol mimo Prešernove domačije, vključno z enim kroženjem okoli hiše. Pa od tam v Kranj z zavojem čez Lesce.
Skratka. Vse to s postankom doma.
Potem pa sem se v naslednjem trenutku znašla na vrhu Šmarjetne gore. Na poti navzdol pa sem prejela še zadnji namig, tako kot vsi ostali, da se dejansko predmet iskanja nahaja na delovskem mostu.
Ko sem prišla tja, je bila nagrada ravnokar najdena in podarjena, tako da smo zamudili. Ker starša sta priletela tri minute za menoj na isto mesto.
Skratka še ena pustolovščina po Gorenjski za zeleno jeklenko vredno 1000€.

Tole je fotografija Kranja v meglenih odtenkih direktno iz Šmarjetne gore.

Poleg tega pa je poštar dostavil razvite fotografije. Kako zabavno. Za polovico sem pozabila, da sem jih posnela.
Torej tukaj jih je nekaj za pokušino.

Train - California 37

Malo prevelika miza

Za torkovo jutro sem naredila že presneto veliko. In to samo do desetih, ko sem čakala, da gremo na izlet. Pa sem v resnici en manjši izlet imela že v bolj zgodnjih jutranjih urah.
Torej, ko sem bila še v fazi nezavedanja in je bila komunikacija s svetom zgolj kimanje in odkimavanje ter spuščanje medmetov, takrat mi je z vso silo pod kotom na nogo padel mobitel. Na prste na nogi z robom mobitela. Nič kaj prijetna kombinacija.
Bila sem že na poti do Škofje Loke in nazaj.
Bila sem že na poti do Brnika in nazaj.
Torej sem se lahko delala, da sem bila na pol poti v Loko in na pol poti v Domžale. Ker morata obe punci prideti do mene, da gremo lahko v smeri sosednje Avstrije.
Še nikoli se nisem vozila ob ograji po makedamu okoli Brniškega letališča. Za vse je enkrat prvič.
Poleg tega pa naju je čudno gledal stric, ki je imel na avtomobilu napisano "varovanje", ker sva se vozili naokoli in ker je ravno danes 11. september. Sumljiva družba sva midve z materjo.
Potem pa se je jeklenka našla v Črnomlju. Upsila.

Skratka po jogi in zajtrku sem bila pripravljena za odhod.
Ikea in cel nakupovalni seznam. Jaz sem sicer šla samo firbcat. In na izlet.
Ker mogoče sem prišla do spoznanja, da obožujem izlete. Znane, neznane destinacije. Samo, da nekam gremo.
Torej prispele tja. Po ogledu razstavljenega dela smo imele en poln ikein listek, kaj moramo iskati v spodnjem nadstropju po "regalih" in kaj vse moramo iskati po ostalih oddelkih.
Okrepitev s sladico iz novega kavnega/slaščičnega kotička in gremo naprej.
Po tem, ko smo obredle vse, smo imele polno zelenih kuhinjskih pripomočkov, ljubkih povšterčkov in en koš za smeti v najbolj kul možni barvi. Barve v novi kolekciji so na splošno precej božanske.
Takšna lepa modra z zelenim in sivkastim pridihom, da jo sploh ne znam poimenovati. Lahko rečem samo - ta huda barva. Ker je verjetno daleč najlepša barva naokoli.
En "chill out" na terasi sredi Ikeje. No, na eni "improvizoriš" terasi.

Kako smo vse spakriale in spravile v avto je pa že druga zgodba.
Ker ubistvu rabiš dve blondinki, da spakiraš preveliko desko za mizo, v avto. Takšne šale smo zbijale na naš račun. No, na njun račun. In po vseh možnih varjantah nam je na koncu le uspelo najti rešitev in smo s precizno natančnostjo in velikim korigiranjem sprednjega sedeža naprej in nazaj le spakirale to preveliko stvar.
Vse skupaj založile z neskončnim številom povštrov in šle z največjo previdnostjo na pot.
Ni kaj. Zabavno popotovanje. Od Gorenjske do avstrijske Koroške.

Potem pa smo z vmesnim postankom in hranjenjem, nadaljevali pot.
Najboljši je moment, ko spečeš lazanjo, ker imaš v zmrzovalni skrinji ravno delno omakico za lazanjo, in na koncu poješ prav vse. Košček za koščkom in bolj kot je šlo proti koncu bolj sva se ena drugi smejale. Ampak pojedli vse. Do zadnjega grižljaja.
Torej še dejansko popotovanje v domžalske konce, da sem dostavila zeleno mizo in navodila za uporabo in enega dekliča z vso svojo robo domov.

Of Monsters and Men - Little Talks

Zelo, ampak zelo len sprehod

Bolj len na ponedeljek že ne moreš biti. No, bolj len kot danes že na splošno ne moreš biti. Sploh, ko se srečata dve osebi, katerih hitrost doseže negativno vrednost. Verjetno.
Tako počasi, kot sva se pa danes premikali naokoli na sprehodu, tako počasi se pa že dolgo nisva. Če sva sploh kdaj se?
Ker resno. Čas se je ustavil. Približevale sva se črni luknji. Nekaj je bilo definitivno na tem.

Poštar še ni prinesel razvitih fotografij. Šment. Pa drugič.
Ker ta občutek, ko se ne spomniš več, kaj bi sploh lahko bilo na vseh možnih petintridesetih fotografijah, je že dolgo pozabljen. No, tako dolgo spet ne, ker sem pred nekaj meseci dala razvit film po dolgem času.

Danes se mi P!nk posluša. Ker sem gledala odlomke nove Ellen sezone, kjer je bila gostja. In je blazno kulj. Na nov komad sem se že navadila in postaja všečen. Mogoče.
Vse ideje zakaj lahko uporabiš zeleno mizo iz Ikeje. Mislim, da sem skoraj izčrpala koš z idejami v povezavi s tem. Zabavno, bi se lahko reklo.

Ugotovitev dneva. Včerajšnega pravzaprav. Deklič iz švedske trilogije Millennium je ubistvu madam nekaj iz zadnjega filma o Sherlocku. Nekako se mi je zdela znana, ampak čudno je bilo, ker nisem gledala švedskih filmov, da bi jo lahko po čem prepoznala.
To je naključno dejstvo dneva. Random fact.
Pojavlja se tudi v Prometheusu, ki ga imam še na moram-videti listi.

Švedščino rabim. Tako čisto malo.
Sedaj sem se poglabala v svojilne zaiimke in prišla do ugotovitve, da imajo dve vrsti samostalnikov tiste z "en" ter tiste z "ett". In sem ugotovila, da sem nekje na pol napačno sklepala. Saj počasi. Kakšna lekcija tako pa bo šlo.
Poleg tega sem se pa spomnila na naše švede iz 9. razreda, ki so bili na izmenjavi. Vse kar smo želelni na koncu, je bilo dejstvo, da gremo na Švedsko. No, pri meni je ta želja prišla z nekaj letnim zamikom.

Včeraj sem imela takšno veliko željo po družabnih igrah, da sem na koncu vse soigralce podkupila s kozarcem vina in toplimi kruhki iz pečice. Pa smo se šli eno igro. In vedno se na koncu vsega nasmejiš.
To so... pogrinjek. Punčica očesa. Prvič sem videla besedo damping. Ugotovila, da če povežeš vino in grad, dobiš vinograd.

P!nk - Blow Me (One Last Kiss)

Star album iz Kranjske Gore

Bravo Kaja! Polij črn tuš po beli mizi. Sedaj je bela miza s črno packo. Saj ne, da sem se sicer sama sebi čudila, zakaj imam na pol zaprt tuš na mizi. No, me je izočilo. Super...
Potem pa se zaleti še v metlo pred vrati. Dvakrat.
Toliko je bilo potrebno, da sem jo končno postavila na mesto, kjer me ni ovirala.

Sicer pa - len dan. Z eno siesto in z mesom na žaru.
Načrti padli v vodo.

Nekje vmes sem ujela dokumentarec, ki je govoril o nezemljanih. Teorije zarote in to.
Da so prišli na zemljo po zlato, ker je to najbolj obstojna kovina in pomembna za njih in podobno. Da so spremenili gen in tako ustvarili ljudi kot sužnje in da se tu začne tudi zgodba iz Biblije. Tista o Adamu in Evi in sodobnem človeku. Nekaj o Sumercih. Skratka nikoli ne bomo vedeli kaj je res in kaj plod človeške domišljije in od kje ta izvira.

Ellie Goulding - Anything Could Happen

Ritem mladosti dvanajst

Ko odplešeš Gangam Style sredi Planeta - potem je pa kar že kriza. Ali pa zgolj zabavno.
Saj že cel čas trdim, da je ta pesem blazno nadležna, ampak kaj, ko ti po dveh poslušanjih, ogledu videa, v glavi ostane tako refren, kot tudi koreografija.
Fino. Blazno fino... Zaznaj sarkazem.
Ampak potem zgolj iz čiste zabave z ljudmi okoli začneš plesti/skakati v ritmu.

Ritem mladosti. 
Ubistvu ne vem več katerič, ampak dobro.
Letos je šel bolj kot ne mimo. Zdi se mi, da gremo vsako leto kasneje in potem se v tiste nekaj urah že čisto izgubi.
Dejstvo za mimogrede - za Kolosejem se ne sliši čisto nič. Vhod je bil daleč naokoli in nekje vmes se zgubi občutek, da se nekaj dogaja na drugi strani stavbe. Samo rešilec in zelo vinjeni mladi so spomnili na to, da dejansko se nekaj dogaja.
Ko so BFM prišli na oder, smo pospešili in druženje pred vhodom en-dva-tri ovrgli ter izginili za ograjo. Njih je vedno dobro slišati. Prepevati in poplesavati poleg. Morda sem vedno znova presenečena, ampak še vedno mi ni jasno zakaj so Kingstoni za Big Foot Mamo. Ampak mogoče se scena z njimi bolj sprosti. Kdo je nadaljeval ne vem - ker smo bili v fazi - čakanje na wc. Temu je sledila igra iskanja ter definiranja lokacij.
Vse dobro, konec dober. Sva se le našla. Na krožišču.
Potem pa je nekje v ozadju odmeval Tony Cetinski in ko sem se v naslednjem trenutku zavedala, smo se že pomikali proti izhodu in sem poskušala poslati sms v opravičilo pa je bilo omrežje tako zasedeno, da ni šlo nikamor. Nič jasno. Ampak prevoz je pa le bil.
Pa tudi zabava se ni končala, saj smo nadaljevali v Tušu. Mi in pet folka. Vse do jutra. No, vse dokler se Tuš ni zaprl.

PSY - GANGNAM STYLE

Drugi film na razvijanju

Pester dan. Predvsem pa dolg in rahlo čutim okončine po koncu dneva.
Jutro sem uspešno nadaljevala z vajami joge. Še vedno ugotavljam, kaj me je pičilo. Če kdo ve, naj pove.
Lahko se zgolj čudite skupaj z menoj.

Včeraj sem se tudi strinjala, da imam danes čas in malo priletim na delo v Ljubljano. Tisto, ki ponavadi vključuje packanje. No, danes je vključevalo malo manj packanja, eno hitro hojo čez center Ljubljane, v izvidnico in po nakupih. In naredila sem paketke, ki so vsebovali mivko zavito v nekaj vrečkastega.
In ker sem ravno v fazi nepredvidljivega razgibavanje se je vsemu skupaj pridružila hoja po strmih stopnicah gor in dol s kupom stvari v rokah. Kar nekajkrat. Za zaključek pa še hitra hoja, da se ujame zadnji vlak.
Ironično ob pol devetih. Ah, slovenske železnice in vozni red...
Skratka, sedaj čutim, da obstajajo mišice v nogah. Malo.
No, ta občutek se me drži že dan ali dva, pa ga malo ignoriram.

Zgubljala sem se po vaških poteh pred Škofjo Loko. Ampak sem na koncu našla in dočakala tudi tisto po kar sem prišla.
Na pošto sem oddala drugi film. Komaj čakam posnetke, ker sem že pozabila, kaj se je sploh fotografiralo. To je sedaj postal tako zabaven proces kot včasih. Ko si komaj čakal, da vidiš kaj je uspelo in kaj si posnel. Me blazno veseli, da ta občutek lahko še vedno obstaja.
Potem, ko je bil tudi predpasnik oblikovan in sprintan, sem se odločila, da je dosti vožnje naokoli in sem raje kupila vozovnico za vlak.

Zadnjič sem gledala What to Expect When You're Expecting pa sploh ni tako zelo napačen film. Mogoče se mi je v tistem trenutku zapasalo nekaj takšnega in nisem bila razočarana na koncu. Mogoče je pri takšnih filmih res odvisno s katere plati jih gledaš in kako jih vzameš.
Za eno nedeljo popoldne, ko ti ni do nečesa s pretirano vsebino, je to čisto fino polnilo časa.
Samo toliko, v vednost.

Lana Del Rey - Lucky Ones

Salsa na salso

Včeraj salsa - blazno kul, blazno simpatično.
Glede na to, da smo bili trije od štirih precej v dvomih glede tega, smo bili na koncu večera vsi navdušeni.
Moja misel na včerajšnji dan je bila - "zakaj za vraga sem se sploh strinjala", ampak na koncu mi ni bilo čisto nič žal.
Z dobro družbo. Dobro glasbo. Ob plesu. Enemu ali dveh za pogum ter čaju.
Skratka iz tečaja, izkoristili smo dan odprtih vrat, smo nekako zašli na salsa večer. Načrtovan slučaj. Mogoče bolj predvidljiv slučaj.
Ples po toliko letih, ja to se sedaj sliši, kot da že dvajest let vmes nisem nič plesala, malo paše. Mislim, saj nimam kaj pretirano proti, samo vse precej odrivam na stran. Ker je nekako izginil, nekje vmes. In se samo vsake toliko za malo priokusa pojavi. Ampak salsa je čisto kulj. Mogoče bi bilo zabavno znati vsa tista zapletanja, samo vedno se začne z začetno stopnjo. Ploskanjem po ritmu, ki ti še cel večer odmeva po glavi in debato o tem kakšne superge je nosil Michael Jordan v Space Jamu.
Debate. Izmenično na wc-ju. Veliko smeha.
Končali v Slastu. Pa sploh ni bilo zgodaj zjutraj.
Res je bilo kulj. In v zraku so vsi načrti, da ponovimo kaj takšnega v drugačni različici. Ne bi se branila.

OneRepublic - Feel Again

Malo on, malo off

Zadnje čase sem kot tale naš internet - malo sem "on/off". Sem. Pa me ni.
Saj je dan, ko ni za pisat in sem se nehala mučiti. In pride dan, ko se mi malo piše, pa potem ugotovim, da se mi v resnici ne da, oziroma mi nič ne pade na pamet, ko pridem do računalnika. Tako nekako.
Pa se že kot pijanc plota držim za idejo, da bi vse skupaj opustila, ampak potem se zavem, da v resnici ne morem. Ne glede na dolžino premora med vsem.
Ja, tako to gre.

Torej, če sem se v ponedeljek poskušala potuhnit, ker ta dan res ni bil moj, sem zadnje dva dni bolje. Oziroma vsaj poskušam biti.
Začetki tedna mi občasno ne gredo. Ker so to tisti denvi, ko se ti zdi da moraš na silo nekaj početi. In potem imaš slabo vest, ko ne. In potem se najprej potuhneš pred svetom, potem se skušaš še pred sabo in končni rezultat je pač tak, da ti nič ne uspe.
Razen dejstva, da se iz čistega presenečenja zbudiš ob osmih, samo zato da držiš pesti in preostanek pozitivne energije pošlješ v vesolje.
Pa toliko finih načrtov sem imela, kaj vse bi bilo potrebno narediti. Rojstni dnevi in to. Ampak me je dan povozil pod seboj. In vse je propadlo. Vključno z menoj.

V torek, torej včeraj, zjutraj me je prijelo in sem šla tečt. Ja, dejansko se je zgodilo. Oblekla sem se, vzela psa in sva šla tečt. Najin krog. Z enim klancem navzdol in enim dolgo trajajočim navzgor. Še vedno mi ne uspe čisto do vrha teči. Enkrat bo že. Naš Ron pa me je nasmejal, ko je poleg mene hitro hodil in ves čas pogledoval, če še zmorem. Prisrčno malo bitje.
Ostal del torka pa je zbrzel mimo. Z metanjem računalnikov iz domače skupine. Navideznimi sistemi. Preverjanjem omrežnih kablov. S kupom izrečenih ne-preveč-prijaznih-besed o nedelujočih računalnikih. Pojavili so se tipični problemi oblikovalca - ko se programi in različice le-teh pač ne ujemajo med seboj. Verjetno več časa preživiš z usklajevanjem kot z dejanskim delom. Illustrator pa je vedno povzročitelj. Ali sploh ta Adobe sorta. Sami problemi. Takoj za njimi pa stojijo Windowsi s svojimi težavami. Skratka problem na problem in nikamor ne pridemo. Samo živci gredo.
Saj se potem vržem v sproščeno risanje in barvanje vzorcev. Ter pretresanje zlatega tuša.

Če sem se v ponedeljek potuhnila, če sem včeraj tekla, potem sem danes našla armafleks na podstrešju in naredila nekaj asan joge.
Ja, ne vem kaj mi je. Mogoče zgolj kakšen preblisk.
Poleg tega se mi je pa danes plesalo v sanjah. Oh...

The Lovin' Spoonful - Summer in the City