Ukraden copat

Petek. Še vedno je petek.
Ti petki so postali tako prekleto dolgi kot so bili včasih ponedeljki.

Če se zbudiš nekje okoli osmih. Se zavedaš sveta okoli sebe.
Čakaš da bo ura dvanajst, da greš na vlak, ker imaš ob enih faks. Sicer vmes počneš en kup nekoristnih in nezavednih stvari, ker pač imaš ravno čas. Vsaj našla sem si temo za seminarsko, če že ne drugega.
Se privlečeš do faksa, nihče ne ve kako. Tam obsediš za dobre tri ure in poskušaš držati glavo pokonci. Se še bolj nezavedno zvlečeš do vlaka in nazaj domov.
Potem je pa ura pet in si popolnoma brez energije in se ti zeha kot nilskemu konju.
Ti petki so postali nenormalni.

Voda za slone. Tokrat knjiga.
Moja zadnja beseda, ko sem jo zaprla je bila - kako kul.
Všeč mi je zgodba. Všeč mi je živost knjige, ki te posrka vase. Kako se ti podobe izrisujejo v glavi in se ti vrti filmski trak dogodkov ob branju. In da nekaj časa porabiš, ko se vrneš nazaj v "realen svet".
Nimam nič proti temu, da sem film videla že preden mi je uspelo posrkati zgodbo pisano na liste.
Navdihujoča je. Polna svobode. Polna cirkuške norčavosti in blazno barvita med vsemi vrsticami črno-belih strani.
Brala sem na vlaku o dogajanju na vlaku prejšnjega stoletja. In tega dejstva, sem se včasih zavedala tik, ko sem stopila z mirujočega prevoznega sredstva na postjai. In se sama sebi nasmehnila.
Knjiga, ki je vredna, da se zgodba posrka iz nje. Da se vsede nekje v spomin, v dušo in ti napolni svet. Za trenutek ali dva.

Snoop Dogg & Wiz Khalifa featt. Bruno Mars - Young, Wild and Free

Škoti sredi Ljubljane

Mrzla jutra in topli popoldnevi. Človek je vedno znova v dilemi, kaj naj pravzaprav navleče nase.

Škoti v kiltih v Ljubljani. Kar precej jih je bilo.
In vsak s pijačo v roki.
Kaj je s tem, da tisti dan, ko ješ pico, ti jo vsi še trikrat ponudijo. Kako se to vedno dogaja.

Risanje, ki se je ta semester spremenilo v slikanje oziroma pacanje z akrili. Ljudje na mojih slikah izgledajo kot lego figurice. In portetiranci imajo rozaste lase. Profesor pa odobrava mojo barvno paleto in nadrealistične barve. Ampak realistično pobarvana miza mu je šla potem precej v nos. Ni je mogel preboleti, jaz pa brez ideje, kako drugače naj izgleda. Sem pa razvila teorijo, da predstavlje preskok iz realističnega sveta v domišlijski. Mogoče, če tako zagovarjam.

Tipografija je bila verjetno še najbolj zanimiva do sedaj. Še vedno ne bom kaligraf in še vedno nimam čisto nobene žilice za risanje vzorcev. Pa tudi živcev ne.
Ampak smo vrteli glasbo in se hodili hladit na hodnik.

Marec je. Ha.

Amélie - La Valse D'Amelie

Prestopno leto

Vsak dan je bolj pomladno. Čeprav je na soncu že zgoče, ni tiste prijetne topline, ki te počasi segreva. Kaj se je zgodilo?

Kuhali smo se. Pregrevali v računalniški učilnici. Nočemo niti pomisliti kako bo šele v prihajajočih mesecih, ko bodo temperature iz dneva v dan naraščale.
In štiri ure visenja na računalniku, ko se poskušaš naučiti osnove Ilustratorja, so precej nezabavne. Sprašujem se še kolikokrat me bodo poskusili naučiti osnove. Blazno zabavno.

Prestopno leto. Kako nenavaden dan, kar še en dodan.

Avtošole so precej nevarne. Ko se človek ustavi v križišču, pričakuje da bo avto pred njim lezel predvsem naprej in ne nazaj. Skratka. Meni nič, tebi nič stojim na križišču, ko ta začne lesti nazaj proti meni. Vedno bolj in bolj. Kmalu bi se mi že nalimala na avto, ampak sem se izmuznila. Vzratno. Na srečo ni bilo nobenega za menoj.
Pa naj še kdo reče, da avtošole niso nevarne. In inštruktor je porabil tudi precej časa da je to dojel.

Celia Cruz - Quizá, Quizá, Quizá

Strokovna terminologija v tujem jeziku

Danes je tak dan, ko se začne na sredi.
Ker s faksom začenjam sredi dneva. In potem zjutraj ne vem kaj naj s sama s seboj, ker se mi nič za res ne da začeti, ker se mi zdi, da se mi bo v naslednjem trenutku že mudilo na vlak. Ko pa pridem popoldne domov, sem pa že vsega naveličana in samo še čakam, da bom padla v posteljo. Pustimo podrobnosti pri tem.

Tak dan je, ko je bil "ta" zabaven sprevodnik na vlaku. Ko sem začela brati knjigo in ko imajo v Mercatorju popust za vse, tudi če en teden nazaj nismo na veliko zapravljali.
Poleg tega pa sploh ni zadnji februarski dan. To je leto, ki se za malenkost podaljša.

Najbolj zanimiv del statistike je iskanje po ključnih besedah.
In top 10 iskalne fraze danes so - francoske frizure, mesarski most ljubljana, redneck woman, risanka topsi, a_girl, gluhi koper, ljubljanski zmaj, lunine mene 2012, mafini, maturantske frizure.
Nekatere so prav bizarne in res ne vem kako po kakšni logiki pripeljejo do bloga.

Voda za slone. Ker sem v knjižnici čakala tako dolgo na to, da sem si že film prej pogledala. Ampak mogoče je bilo tako bolje, ko se mi sedaj pred očmi prikazujejo prizori iz filma, ali takšni ki bi to lahko bili. In potem, ko jo zaprem rabim še minuto ali dve, da se zavem kje sem in kaj sem, predno lahko nadaljujem.
Danes je bilo branje tako živo, da je vse ostalo življenje steklo čisto mimo mene.

Ricardo Arjona - Marta

Živež

Ta ponedeljek ja tako blazno dolg. Nadležen. Noče in noče se končati. Ker se je začel s sončnim vzhodom.
Današnja vožnja z vlakom nazaj se mi je tako vlekla, da sem mislila, da ne bomo nikoli prišli do Kranja. Res nikoli. Kar vozili in vozili smo se. Verjetno je bila razdalja med postajami še trikrat daljša kot ponavadi in vlak se je dvakrat počasneje premikla.
Skozi moje oči.

Ta je od včeraj.

Zadnje čase sem takšna kot bi me življenje pretirano izčrpavalo.
Pa še čisto mlada sem, bi rekli vsi.
Kronično pomankanje veselja.

Sem pa v knjižnici končno prišla do željenih knjig. Vse od kar se je knjižnica odprla nisem nikoli dobila tistih knjig, ki sem jih hotela. Marsikaj drugega, ampak nič s seznama.
Sedaj imam čtivo za na vlak. Da bodo poti krajše.

Najboljši citat, ki sem ga danes prebrala je bil tisti o lavi, kavčih in otroštvu.
"Če nisi nikoli skakal iz enega na drug kavč, da bi se izognil lavi, nisi imel otroštva."
A otroci danes to še poznajo?

Oskrajev mi ni uspelo pogledati. Sem se trudila, a ko vse funkcionira proti tebi, je težko. Predala sem se in obupala.
Prikupna verzija spodnje pesmi.

Mat Kearney - Dancing In The Dark

Ema grand finale

Zunaj vladajo taki fini pomladni dnevi, ko sonce pronica skozi razgrnjene žaluzije in odprta okna.
Saj bo kmalu še za res pomlad. In meni se bo potem spet kihalo.

Prijeten ogled velikega finala Misije Evrovizije oziroma Eme.
S pecivom, jabolčnim čajem in toasti. V dobri družbi, kakopak.
Vsekakor nam ni bilo dolgčas in vse skupaj je bilo pospremljeno z veliko komentarji. Sčasoma je imel vsak nekaj za pripomnit. In zmaga Eve Boto nas je pustila precej hlade, ko pa se nam je "konichiwa" prepevala in plesala. Pa drugič.

Saj človek Evi lahko reče samo bravo. Kot našim smučarskim skakalcem.

Roza listki. En se je skrival v zvezku. Bonton za otroke. In izmenjava fotografij.
Še malo pa bom lahko razvila fotografije, ki so se nabrale. Še malo.

Eva & Nika Prusnik - Konichiwa

Revent

Danes bom odštela vse nakupovanje. Prevažanje z avtomobilom od parkirišča do parkirišča. Še novo prikupno Pimkie trgovinico. Odštela bom tudi lep sončen dan s sprehodom. Psa razganja.
Odštela bom zlikan kup perila in spečeno pecivo.
Prilagam samo blazno prikupno fotografijo našega psa, ki je nastala popolnoma naključno. Oziroma fotografije.
Samo to na to prikupno soboto, ki se počasi izteka. In čestitke Kranjcu za dober polet, ki mu je prinesel še dober naslov.

Smeško mali. Kako se mu smeji.

Katharine McPhee - Redneck Woman

Raznorazni razniki

Moment, ko zadremaš na kavču pod toplo odejo. Za minuto ali dve. In se potem naglo zbudiš, ker slišiš zvonenje svojega telefona. Vstaneš. Poiščeš telefon in ugotoviš, da je vse skupaj prevara. Se zatečeš nazaj pod toplo odejo in se pokriješ čez glavo ob svojem neumnem dejanju.
Ampak nekje med spanjem in budnostno sem res slišala zvoniti telefon. Očitno me moj um vara. Presneta reč.

Lep dan. Blazno lep dan. Sončen in topel. Pomladanski.
Z veseljem sem se v trenču sprehodila po poteh obsijanih s soncem. Ko ti žarki grejejo hrbet.

Stoli v veliki predavalnici so tako neudobni, da ni možno 4 ure poslušati predavanj. Ker se potem prestavljaš iz ene ritnice na drugo. Zležeš dol iz stola in se poravnaš. Prekrižaš levo nogo čez desno. In obratno. Stegneš noge. Skrčiš noge. In po drugem odmoru se preprosto odločiš, da to nikamor ne vodi.
Čeprav vlada čisto tak sproščen način in snov ne bi bila tako napačna, če ne bi bila v petek popoldne na neudobnih sediščih.

Peljala sem se z Jukom. Tri križišča. Ampak sem blazno impresionirana.
Verjetno še bolj nad samim dejstvom, da sem se peljala, kot avtomobilom. Kdo bi me razumel. Vem samo, da sem to priskakljala povedat domov.
In sedaj imam akrile v malo večjih tubah. Ker očitno bomo še veliko slikali. Tako kaže.

Če rišeš na vlaku, vsi z zanimanjem pogledujejo kaj ustvarjaš.

Prekleto, ko me mobitel danes tako močno spravlja ob živce. Cel čas imam občutek, da zvoni, vibrira ali da lučka utripa. Ampak vedno znova je samo zmotna zaznava.

The Four Tops - I Can't Help Myself

Lokalni toni

Včasih je dobra stvar, če te noben ne opazi. Ker danes sem se hotela vdreti v zemljo nekje v trenutku, ko sem bila pohvaljena o tem kako dobro mi je šlo risanje živali čez počitnice. Genialno ali kaj je bila že beseda nekje vmes.
Prekleto, ko sem sedaj postavila še večja pričakovanja.
Za spremembo je bilo danes prav fino pacati, ko sem padla notri. In naredila kar dva portreta.
Zanima me kako dolgo bo to trajalo.

Tisti projekt, ki ga je bilo moč videti na razstavi Ambient, se je preselil na steno našega hodnika. Sedaj, ko so bili informativci se je bilo potrebno pokazati v dobri luči. In očitno se je tudi moja fotografija znašla med temi izbranimi. Ni jih toliko kot jih je bilo na razstavi. Je tako naneslo.
Dizajner sem ker. Oziroma dizanjer bom ker - je bilo na koncu.

Še ure kaligrafije. No, če kaj ne bom je to kaligraf. Verjetno pomankanje potreplenja in pisanje z "napačno" roko botrujeta temu. Čeprav je bilo vmes nekaj momentov, ko vse skupaj še izgleda lepo.

Ogromna, ampak res ogromna skodelica kakava. Že enkrat zadnjič sem jo pila.

Halestorm - Here's To Us

Temperirati se

Pustovanje nam ni šlo najbolje od rok. Mask.
Presenečena sem bila nad številom ljudi, ki so bili povsod. Ker se jih je nabrala taka količina, da so se povsod naredile vrste in se nikamor ni dalo priti.
Neka zapoved, ki smo jo napisiali se je glasila - nobena pot ni predolga. In to smo preveč dobesedno vzeli, saj smo prehodili center z okolico po dolgem in počez.

Znašli smo se v enem izmed študenstkih domov. Se odločili, da ne gremo v šotor, čeprav je bil to prvoten plan. Čakali v eni vrsti. Čakali v drugi vrsti. Nad tretjo obupali in se postavili v četrto za hrano. Vmes je bilo nekaj znanih obrazov, katerih imena je bilo včasih malce težje umestiti.
Povedala sem zgodbo o lenivcu. Pozdravila vse rdeče kapice, ki so se znašle v okolici.

In ko sem se odločila, da sem zgolj civilist v dolgem rdečem pregrinjalu, je nekdo prišel nasproti in rekel "glej rdeča kapica". Pa je šla moja krinka.
Rdeča kapica. Mornarka. Steverdesa. Tigrica. Hudič. Tako je zvenela včerajšna/današnja zasedba, ki je nazdravila na pust in prihajajoče dni pred Namo.
Ko smo nekaj trenutkov kasneje čez cesto klicali pirata, roza vilo in ostale pustne maske. Saj bi jih naštela ampak se bo z vilo, mušnico in baročno gospodično vse končalo.

Zjutraj pa na faks. Blazno zabavno.
Nekako sem do dobra zaspala šele, ko me je budilka zbudila.

Skoraj smo se naučili kako uporabljati miško in tipkovnico. Vedno znova se pojavi predmet, ko se sprašuješ ali si ti bustast ali je vse skupaj.
Skoraj sem že trdila, da je dan naravnost čudovit in fantastičen, ko sem se sprehajala po sončku, da bi prišla domov. No, potem se je ena ženska pojavila na vlaku. Se usedla poleg mene. Odprla knjigo. Vzela pomarančo. Olupila pomarančo. In potem je začela sesati tisto pomarančo in to tako neverjetno na glas, da   bi bila kmalu junak iz risank, ko mu gre para skozi ušesa. In ja, po tem še ni bilo konec. Imela je še neke bonbone, ki jih je grizljala. Blazno zabavno.
Jaz pa sem imela tak fin načrt, da nekaj na vlaku narišem. Saj potem se je to sprevrglo v sproščanje jeze.

Foster The People - Pumped Up Kicks