Velikonočna nedelja

Danes sem bila "sveto" prepričana, da imamo velikonočni zajtrk jutri. Pa so se mi vsi samo smejali. Očitno sem se res zmotila. Malenkost.
Sem se pa najedla. Precej.
Sploh potice. In mesa. In pirhov. Pa še enkrat potice.

Imeli smo pravi mali družinski maraton družabnih iger.
Dvakrat Catan. Viteze, barbara in prevažanje po deželi. Zgubila.
Enkrat Activty. Z očetom. Sva zmagala.
Dvakrat remi. Skupaj z mamo in atom. Izgubila.
Sem se pa zabavala. Precej.

Bil je kratko-dolg dan. Ker ura danes kar beži mimo, odkar smo jo prestavili.

Passenger - Let Her Go

Telefina

Oh, jutro je bilo tako prekrasno.
S tem, v čigavi družbi sem se zbudila. In koga sem poskušala zbuditi.
Nekako sem se z veseljem malo zaležala, ker nisem imela nobenih visoko letečih načrtov pripravljenih za ta dan. Nikamor se mi ni mudilo. Vsi ugasnjeni dremeži.
Na mojem obrazu pa je bil samo en velik nasmeh.

Potica! Jeej!
Čeprav se mi zdi, da bo v prihodnjih dneh kar precej hrane na mizi.
Kot je bilo danes ogromno sadja.
Narezala in obrezala sem jagod za polovico zaboja. Škoda bi bilo, da bi prišle čisto preč, pa sem se lotila naloge, ki ji ni bilo videti konca. Ampak sedaj imamo zamrznjene paketke za smoothije. Imajo.
Malo se mi je že obračalo sadje, ko sem ga rezala toliko časa. Vsaj za danes.

Sparkle. Nekje vmes med vsem sem ujela kakšno sceno. Bilo je nekaj bolj za ozadje. Drugače čisto optimistično izgledajoč film. To bi lahko rekla o njem.
Zanimivo pa ne bi nikoli rekla, da je Whitney Houston igrala mamo. Šele sedaj, ko sem preletela seznam, mi je to padlo v oči.

Sparkle - Giving Him Something He Can Feel

Intervju z menoj

No, pa je izšel intervju. Mislim, da sem delno, kar brez besed ostala, ker sem jih dosti povedala za same odgovore na vprašanja.
Klik za .pdf na spletu. Na enajsti strani me najdete. Skupaj z fotografijo.
Za tisti uvodni del pred vprašanji skoraj, da ne bi uganila, da sem ga napisala v torek. Ker se mi je zdelo, da tega nisem povedala, ampak po drugi strani se mi je pa zdelo blazno čudno. Ampak potem mi je postalo jasno od kje ga poznam, ko je pisalo. Ha.
Tako malo vem o svojih objavah. Ko je enkrat napisano, gre ven iz glave. No, ponavadi.
Drugače pa moram reči, da je vse skupaj kar dobro ubesedilo, ker se mi zdi, da sem bila samo poplava besed in raznoraznih stavkov. Samo, sama sebe pač ne morem držati za besedo, kadar se gre o tem kaj sem pravzaprav povedala. Ironično.
No, sedaj imam intervju v časopisu. Kaj!?

Kranjski glas. Marec 2013, št. 3; stran 11

Mimogrede pa sem naredila še reklamo za blog. No, skoraj sama se je.
Roke gor vsi, ki ste prebrali članek in šli pofirbcat.
Tale Dinozaver je kar zanimiva izkušnja. Morda je res pravo odkritje, da sem spoznala, da lahko nekaj napravim. Nekaj takšnega, kar ljudi na nek način malo osupne. No, zdi se mi. Pomojem nihče tega ni pričakoval. Še najmanj pa jaz.

Kdo bi si mislil.

Jagodni dan je danes. Mislim, da sem se kar zasula z njimi. Že za zajtrk. Pa še ravnokar je sledila ena porcija. Zunaj pa je še vedno sneg. Kar se jagod tiče. Na vrtu jih še nekaj časa ne bo.
Dan sem preživela večinoma tako, da sem naredila kar kakšen kilometer z miško po zaslonu gor in dol. Fotografij imam toliko, da tudi če jih urejam, se nikjer prav nič ne pozna. Ampak jih moram razredčit. Definitivno.
Potem pa grem na lepše. Na boljše?

Scorpions - Wind Of Change

Kranjska klobasa in sir

Že v začetku tega tedna sem se precej optimistično lotila izdelovanja naloge oziroma projekta za današnje predavanje. Pa je bilo vse skupaj precej optimističen naklep. Na koncu nisem kaj dosti naredila. Nič konkretnega. Mislim, da je bila profesorica, kar nad vsemi skupaj malenkost razočarana. Ups.

Ampak, če imam "prehitro" narejeno se potem počutim, kot da nič ne delam.
Zaenkrat še nismo v fazi razvoja supermoči. To še pride.

Imela sem precej zanimiv in prijeten klepet s skoraj edino Američanko tukaj, ki jo še poznam. Vsako leto se manj družim. Ampak potem, ko naštejem, kaj vse počnem v zadnjem času se sama sebi začudim, kako imam sploh čas za kaj. Čeprav se mi zdi, da imam še vedno dovolj zraka za dihat.
Ampak sva posedali zunaj na sončku in srkali čaj ter belo kavo. Po vseh možnih debatah, dvomih in različnih poskusih prepričevanja, sva našli skupen jezik vsaj nekje.

Čas se je ravno prav izšel in že sem bila na poti domov z vlakom. Nič pretresljivejšega se ni zgodilo kasneje.
Samo, ko sem šla po brata na trening sva se ustavila še pri mami in atu, ker je prišlo do nekih tehničnih težav na računalniku. Najedla pa sva se tudi. In ugotovila, da imajo mame neko posebno moč ali pa sestavino, saj so vse jedače in pijače boljšega okusa, kot če se jih potrudiš sam narediti. Kakšna magija je to?

Sedaj pa z največjim veseljem potonem v svet sanj.

AWOLNATION - All I Need

Veliki briljantni valček

Veliki briljantni valček.

In potem se vprašaš kdo je sedaj tu nor. Menim, da ti kar malo na psiho udari tale igra, ker si na koncu že malenkost zmeden glede lastne identitete in trdnosti. Ker, ko si enkrat notri si v. In pri tem, ko dve ure gledaš tako napeto dramo, se ti za malenkost zamajejo temelji in si misliš, da si se tudi sam znašel v. Čeprav si samo na balkonu in z vrha gledaš na dogajanje.
Skratka pestro z mešanimi občutki. Mislim, dobra predstava je bila. Čeprav sem vsebino že nekoč brala in podrobno analizirala pa sem si zapomnila, da se dogaja v norišnici in da se v zadnji sceni igra Veliki briljantni valček. Potem pa so podrobnosti počasi prišle nazaj tekom predstave.
In nekako sem nekajkrat precej podrobno poslušala tekst in se zavedla, da mi je mogoče podzavestno vse skupaj obtičalo nekje. Ti dnevi.

Jezero Winnebago je po dolžini dolgo 48 km, če koga ravno zanima. Ker sem morala ta podatek izbrskati. Včasih nama je precej zanimivo.

Imela pa sem sicer precej pester dan.
Uspešno nisem zamudila vlak. Uspešno sem skoraj doživela živčni zlom med izdelovanjem kačjega pastirja.
Profesor se je pojavil po nekajkratnih vajah in nam povedal, da je vse kar smo do sedaj naredili in kar nas je asistent naučil, milo rečeno, zanič. Pa smo šli na novo. Še enkrat. Jej.
Najmanj ljub predmet daleč naokoli. Najmanj ljub program daleč naokoli. Mislim, da mi na določenih delih prostorska predstava malce šepa.

Potem pa sem vzela pot pod noge in jo mahnila čez zmajski most do skladišča nekje pod gradom.
Spustila sem se po stopnicah, ki me še vedno malce strašijo in samo čakam, da se bom skotalila po njih, ker so tako strme, in prišla v prostor, kjer najdeš vse čudo zbrano na enem mestu. Res.
Ure so se izdelovale. Mene pa je zelo preprosto zaposliti s skodelico čaja.

Na koncu je bila ura hitro že malce več kot pričakovano in sva se optimistično podali z avtom do Drame. Potem pa še bolj optimistično najdi parkirišče. Popravek, optimistično najdi parkirišče za karavana.
Pestro. Verjetno bi kmalu zavladala že kakšna živčna vojna, če bi morali peljati še kakšen krog. Vendar nama je uspelo. Najti precej veliko parkirišče in pravočasno priti do Drame. Nekaj dobrih minut pred predstavo.
Izgovor - Kaja si je vzela čas za čaj. Ha.
Ampak sem bila zelo vesela osebe, ki me je čakala v preddverju. In se potem z zbrano družbo povzpela do balkona. Prve vrste balkona.
Še svetovni dan gledališča je bil. Kako dobro.

Chopin (Valentina Igoshina) - Grande Valse Brilliante

Spomladanska zima

No, super pa smo našli razlog za ekstremne temperaturne spremembe. Tukaj vključujem tudi sarkazem, saj ni čisto nič od tega pretirano prijetno. Skratka taljenje ledu na Arktiki nam povzroča ta mraz, sneg ob koncu marca in vročino, ki nas bo verjetno presenetila že skoraj naslednji teden. Ali en teden kasneje morda.
Preden nas bo zadelo globalno segrevanje bomo prešli v ledeno dobo in bodo obstajale le še zimske pnevmatike.

Zjutraj sem bila že kar lepo na uredništvu Gorenjskega glasa in sem pridno razpredala o stvareh, ki so se povezovala s postavljenimi vprašanji. Sedaj še sama ne vem kaj vse sem povedala in napletla, tako da bom videla v petkovi izdaji Kranjskega glasa. Skupaj s sliko. Pazi to.
Me prav zanima kaj je nastalo.

Potem sem imela še toliko preveč časa, da sem mami pomagala kidati sneg izpred garaže in imela še toliko preveč časa, da ga je zmanjkalo in sem lepo videla kako je vlak odpeljal ravno, ko sem se pripeljala v križišče. Zavila sem samo na levi pas v križišču in se namenila proti Ljubljani. Kar z avtom sem jo mahnila tja.
Prav prijala mi je vožnja in nekako dobro dela. Mislim, da sem kar uživala, ko sem se vozila med vso zasneženo pokrajino in je avto lovil vse snežinkice, ki so prišle naproti.
Še parkirišče mi je uspelo najti. Iz prve. Pri faksu. Res pa je, da sem bila že tri četrt ure pred začetkom tam. Ampak zamujeno nadoknadim in zamenjam s parkiriščem.
Skratka ob oblici časa pride trenutek, ko ga zmanjka in posledično ga je potem spet preveč. Kje je logika? Pa samo za tisto minuto ali dve se je šlo. Pa sem potem imela na razpolago dodatnih petinštirideset. Kako zmedeno je narejen ta sistem.

Dan pa sem končala z bowlingom, do katerega je prišlo čisto naključno. Na pol v šali, ampak sva potem z materjo res eno uro igrali. Ravno in točno pet iger sva spravili skozi. V niti eni nisem slavila, vendar sem se enkrat nevarno približala. Potem pa sem v zadnji zbirala obkrožene številke.
Mislim, da me sedaj malenkost boli roka. Malenkost.

Duffy - Warwick Avenue

Rože za mami

Zamedlo nas je. Petindvajsetega marca. Popolnoma.
Če ne nismo imeli belega božična, bom pa imeli belo veliko noč. Ha.

Zjutraj sem se lotila in sčistila avto. Kar mi je vzelo kar nekaj dolgih minut. In se po zasneženi cesti odpravila na drug konec mesta.
Nakupila sem akrile, skicirko in kappo. Ustvarjala bom! Se mi zdi.
Potem pa sem skočila še po šopek za mami.
Ker je materinski dan in ker je zadnjič nekje brala, da rabi rože okoli sebe.
Pa sem jo presenetila na ta zasnežen dan.

In ko smo ravno pri datumih. Kaj je 14. februarja?
Osmi marec.
In obilica smeha.

Jutri me čaka pestro jutro. Mislim, nenavadno. Ker niti ne vem kako bi se odzvala na dano. Ali sem vesela, ali sem navdušena, živčna, na trnih? Saj ne vem.
Zdi se mi samo grozno nenavadno. Moram se zglasiti na Gorenjskem glasu, da dobim en kup vprašanj. Ja, tako.
Šment.
Mislim, da me malo muči, da kaj pa, če ne bom ravno kaj dosti povedala.
Šment.
Stvari se gibljejo v čudne smeri. Še moji planeti, številke in energije so mi to napovedali za letošnje leto.
Res! Še sama sem komaj verjela, ko sem se po kakšnem letu ali dveh, treh, dokopala do izpiskov in prišla do napovedi za letošnje leto in samo z odprtimi usti brala kaj mi piše. Kako nenavadno.

Lewis Fieldhouse - The Water's Fine

Seznami in en skok več

Tisti občutek, ko skačeš prvi in si drugi, ko prideš dol. Legendarno. Ha.
Naši orli so prav neverjetni in prav veselje je bilo gledati današnje polete.

Seznam. Seznam. Seznami.
Danes sem se osredotočila na to.
Pišem si, kaj bi lahko vse počela. Kaj bi si želela narediti in kaj bi morala narediti.
Toliko, da vse izgleda precej vizualno privlačno, če drugega ne. Wunderlist je prav fina aplikacija. Ker pomojem imam veselje delati sezname seznamov, da bi naredila seznam. Če ima to še smisel?
Skratka. Začela sem nekaj takšnega kot je tisto 30 pred 30, ampak sem kar dodajala stvari in jih še vedno. Kmalu bom imela na seznamu - naredi seznam. Ha.
Puščam si malo veselja. Ker popravljanje kod ima malo pavze.
Kot moje telo, ki si je danes vzelo en prijeten popoldanski spanec. Prav z veseljem sem se zvila v klopčič in zadremala za kakšno uro, dve. Da sem prespala vse kar me je lovilo že cel teden.

Zjutraj je bilo kar ekspresno vstajanje. Začuda predvsem. Ker ponavadi nisva tako učinkovita. Samo, so bili skoki na sporedu in do doma je bilo kar nekaj dolgih minut vožnje. Ampak sem se parkirala pred televizijo ravno, ko se je začela prva serija. Potem sem bila najbolj glasen navijač doma. Mogoče so me slišali vse do Planice.
No, morali so me, ker jim je šlo odlično. Prav res je bilo veselje gledati te polete, res.
Sploh omenjeno dejstvo, ko si drugi kljub temu, da skačeš prvi v svoji skupini. Za en cel skok so zadnji in mislim, da tudi predzadnji zaostajali.
Vsi štirje fantje so bili odlični. Tako, da bo jutri še precej zanimivo.

Sedaj pa sneži. Juhej in zaznajmo največji sarkazem v zraku, glasu.
Res še ni konec?

Nelly Furtado - Try

Umanotera

Ana Migrena. Gledališka igra v izvedbi krajevnega gledališkega društva Gardelin. Sama igra je kar zabavna, ampak ima eno zelo šibko točko, ki pokvari, zamori vzdušje - oglase. Morda je res vse skupaj smisel, ampak tako grobo prekinja potek dogajanja, da je v drugi polovici predstave že precej neprebavljivo. Ker vse ostalo je res telenovelasto in zabavno.

Mislim, da smo bili, kot bi nas kdo polil z vodo in malce streznil, ko smo dobili nazaj seznam ocen za delo v zadnjih petih srečanjih.
Oblikovali smo znamko za dvajseto obletnico Umanotere in poskušali skupaj združiti precej kompleksne pojme. Ekologijo. Čas. Gospodarstvo. Človeka. Na format znamke.
Skratka, imeli smo isto temo, ampak toliko različnih pristopov. Mislim, da si niti dva nista bila kaj dosti podoba.
Po drugi strani pa smo oblikovali za nekega dejanskega naročnika in tudi dobili "feedback" oziroma povratne informacije z njihove strani. Le, da niso nič kaj takšnega iskali. Premalo nazornega. Preveč očitnega. Skratka, kakorkoli.
Ampak na koncu sem s svojim delom čisto zadovoljna.

Foreigner - Waiting for a Girl Like You

17 deklet

Takoj za dobro jutro sem dobila uganko. Logično.
Ker so imeli otroci danes kengurujčka. Zato sem verjetno dobila uganko. Nekaj o letih, dnevih in letih. Za četrtošolčke. Skratka do rešitve nisem prišla.
Sem pa prišla do sklepa, da imam v beležki tudi sama neko bolj vizualno uganko in sem takoj postregla nazaj. Pa tudi druga stran ni prišla do rešitve.
Skratka, tako se ti začne dan, ko greš iskat print za naslednji dan v kopirnico.

Potem je šlo od tu naprej še vedno optimistično.
Profesorico sem prepričala s svojo maketo, ki sem jo gruntala in skupaj spravljala prejšnji večer.
Predstavljajte si dva kvadratna metra listov na tleh v sobi in pravo viharjenje možganov in brskanje za možnostmi na internetu - kako sedaj to zložiti v manjšo skulpturo. Na koncu sem naletela na zanimivo rešitev, ki je potem dobila tudi odobritev. Sedaj pa samo še veselo na delo. Ane?

Sonček se je prikazal in ni nam bilo kaj hudega. Prav dobro vzdušje se je ustvarilo.
Čas je minil en dva tri in že sem korakala proti železniški postaji, da bi ujela vlak.
Čakala pa me je precej manj optimistična novica in nadomestni avtobusni prevoz. Do postaje v Kranju sem prišla že malo zeleno obarvana, ker mi je bilo precej slabo in sem bila zelo hvaležna za hladnejši zrak in veter. Grozno. Nič se ni spremenilo, še vedno ne prenašam voženj z avtobusom.

Kljub vsemu pa sem se še malo nastavljala in skrivala sončku. Vse obenem. Prisvojila sem si balkon kot kotiček za branje.
Oprema - dve deki, slamnik, sončna očala in knjiga. Luštno. Še brat in pes sta se mi kasneje pridružila. Potem pa sem opustila deki in knjigo in šla s psom na sprehod. Krajši.
Nazaj sem prišla s slamnikom v roki, ker mi ga je skoraj odneslo z glave.

17 filles. Film o nosečih najstnicah. O paktu, ki so ga tako rekoč sklenile. Francoska verzija ameriške zgodbe. Sam film z vsemi dolgimi posnetki naredi malo nelagodno vzdušje. V konceptu situacije, ampak ne vem ali namerno ali slučajno. Pogledala, se vprašujoče čudila in ga dodala na seznam gledanih filmov. Lahko bi rekla, da je dober, vendar ima vmes toliko tega nelagodne vzdušja, da se mi zdi, da mi je malenkost znižal celotno oceno o filmu.

Karen Elson - The Ghost Who Walks