Pa si zapišem izjave in podobno samo kaj, ko sem ravno v takšnem razpoloženju, ko mi ni do pisanja.
Včeraj sem hotela napisati mojo izjavo ampak sem čisto pozabila.
Pač imamo pouk pri angleščini. Profesorica nekaj zagreto razlaga (ne vem več točno kaj) in obenem mi Sara poskuša nekaj povedati.
Sara: "Nared se mrtvo."
Potem pa jaz ponovim ravnokar izgovorjene besede profesorice, ne da bi pri tem sploh slišala Saro.
Jaz: "Not this time, next time."
No uglavnem danes je pa prav tak beden petek.
Pridemo v šolo, ob času, z mapcami in načrti za prenavlanje prostorov. Pripravimo si še "pisarno" (beri: obrnemo mizo in pri tem 2 zrdužimo).
Počasi se sošolke nabirajo. Noben se ne obremenjuje s tem koliko je ura in da profesorica mogoče že zamuja. Nakar v razred pride podravnateljica in nam sporoči, da profesorice ne bo. To pomeni 4 ure brezdelja. Teoretično nam je potem hotela pridobiti nadomeščanje, samo smo se uprle z izgovorom, da tako ali pa tako imamo že delo (kar je ubistvu res, samo se ni nobeni ljubilo).
Večina razreda je odšla. Tiste, ki smo ostale pa smo se nekaj minut še trudile z delom, ko smo postopoma ena za drugo obupavale.
Malce klepeta. Opazovanje. Božo. Histerija.
Potem pa smo prišle na idejo, da bi lahko pogledale predstavitev, ki sem jo pripravila za starše, današnji roditeljski sestanek.
Z zanimanjem so si ogledale. Pokomentirale. Se nasmejale.
Potem pa se prav pametno spravimo pogledati tisto slovensko-špansko telenovelo. Z obilico smeha.
Klemen Slakonja na 100 in en način v oddaji Hri-bar. Prav neverjetno je kako se on vživi v vlogo in zgleda kot tista oseba in ima prav tak glas. Neverjetno.
Tako nekako smo preživele te 4 ure. Potem pa umetnostna. Ja pri pouku nas je bilo celih 12 ali nekaj takega. Vse zdolgočasene in naveličane.
Pogovori o naši ekskurziji v Pariz.
Nato pa še OVD. Profesor se je nekako prepričal, da imamo nadomeščanje, potem bi imeli še neko uro vmes in nato še (teoretično) 2 uri. Ubistvu tiste ure vmes sploh ni bilo. Ampak, ker nam je rekel, da bi šli po 6 uri, kar domov se niti najmanj nismo upirali.
Začeli smo gledati že drug film o Plečniku, ki je bil nekako nezanimiv. Sploh za petek zadnjo uro.
Potem, ko je ugotovil, da smo ga nekako hotele "okrog prinest" nam je hotel "predavati" še naslednjo uro, samo smo se uprle in potem nekako odšle domov.
Potem pa spet Ljubljana. Iskanje parkirišča. Kongresni trg. Mleko s čokolado. Križanke. Polno staršev.
Nekaj podatkov o uspehu razreda. Nekaj podatkov o prihajajočih ekskurzijah. Potem pa pride naša profesorica za slovenščino.
In tako nekako se vse skupaj prevrže v "trenja", ki trajajo dobrih 40 minut.
Moj snemalski načrt je propadel, ker posnetka preprosto ni, za Larinega pa ne vem.
Je bilo pestro ja.
Timbaland - The Way I Are
Ni komentarjev:
Objavite komentar