Nekatera voščila, ki sem jih prejela včeraj oz. danes so me kar prijetno presenetila in tudi nasmejala. Sploh jih nisem toliko pričakovala pa tudi od nekaterih ne. Sama sem jih šele danes nekaj poslala pa še to samo nekaj, ker drugače sploh ni hotel pošiljati.
Aja včeraj sem bila potem delno sama doma, na vsake toliko časa so prileteli v dnevno bratovi prijatelji in on, ker jim je padla doza računalništva.
Odštevanje sem skoraj zamudila, ker sem pripravljala fotoaparat ampak s fotografijami na koncu nič ni bilo, ker je fotoaparat nekako zatajil. Pa drugo leto.
Sama s sabo sem nazdravila in skakala v ritmu Kingstonov, ki so bili ravno po tv-ju. Tako pa se je potem tudi nekako zaključil moj večer/jutro, ko sem ob prižgani televiziji na kavču zaspala.
Kasneje sem dobila dvakratno dozo bujenja pa še "zjutraj", ko smo šli mami in atu voščit.
Seveda sem takoj morala pokazati mojo novo pridobitev in jo tudi sprobati in tako sva skupaj z mamo ob moji naudušeni razlagi prešle skozi vse moje fotografije na blogu ob katerih povem celo zgodbo.
Ker za vsako fotografijo stoji zgodba. Včasih jo sami znamo razbrati, včasih pa je zakopana globoko pod tistim, kar dejansko vidimo.
Nočem delati novoletnih zaobljub, ker jih nikoli ne in jih tudi ne izpoljnjujem. Ker pa je uvodnik Eve, ki ga je napisala Goga - Gordana Sredojević, name naredil tak vtis sem tudi sama napisala Pismo želja in ga zapečatila. Odprla pa ga bom konce tega leta in pogledala, kaj se mi je izpolnilo in kaj je še ostalo kot skrita želja.
Petar Grašo - Jedina
Ni komentarjev:
Objavite komentar