Toplota se je vrnila v naš dom.
Zgodba teče tako, da se je v četrtek zgodila nevihta. Sredi decembra!
Kaj se dogaja s tem svetom, ne vem. Sem mislila, da bo šel šele drugo leto proti koncu.
Kakšen je občutek, ko te...
Nekaj hiš proč, ali metrov, je vsekalo. In škoda je bila iz ure v uro večja po analiziranih stvareh.
Videla sem samo kako se je zabliskalo. Počilo pol sekunde pozneje. Pes je pritekel k meni. Zaslon se je ugasnil. Luč se je ugasnila. Zaslon se je prižgal. Vse ostalo je ostalo mrtvo.
Luči v celem nadstropju so odpovedale. Odpovedalo je gretje in topla voda. Delala je samo elektrika. Računalniški sistem se je skuril in vse z omrežjem povezane naprave. Šli so tudi nekateri tiskalniki.
Skratka. Nastal je mrk pa še vikend je prišel, ko nihče v resnici ne dela.
Štala.
In za trenutek sem mislila, da bo okno vrglo ven, ko je tako počilo. Vse do tedaj pa sem predvidevala da je bil zunaj ognjemet.
Bili smo kot mali škratki. Z lanternico smo blodili po hiši.
Zunaj je bil kot sodni dan. Znotraj pa se je vse shladilo.
Nebo tisti dan se je vsak drugi trenutek odelo v grozljivo rožnato vijolične tone. In iz mojih ust se je vsakič izvil mali krik. Pokalo je, ne grmelo.
Šele danes smo uspeli normalizirati temperature. In toplota je zopet stekla skozi radiatorje na stenah.
V takih trenutkih ti je popolnoma jasno, kako hitro lahko izgubiš nekaj kar vzemamo za samoumevno.
Kakšen je občutek, ko te nekdo...
Začela sem urejati glasbo. Datoteke. Blog sem odela v bolj božično-praznično stanje z zeleno-rdečimi odtenki. Resno sem se lotevala naloge, ampak mi ni šlo najbolje, ker pač včasih so navodila pomembna. Ampak v primeru, ko te še bolj zmedejo - takrat ti ne koristijo prav nič.
Ljudje me hočejo zmesti z resničnostjo spominov. Ampak prav zares bom kmalu začela dvomiti - kaj se je zgodilo in kaj ne. To ni dobro, če se poigravate z menoj, ko sem že tako popolnoma zmedena.
Ampak ostaja samo modrica, gradivo s fotoaparata in nekaj rozastih črt na roki.
Ni komentarjev:
Objavite komentar