Polna miza sladkarij. Orehov. Mandarin. Malih anglečkov in malenkosti za vsakogar.
Prvi decemberski dobri mož nas je obiskal. Letos mi je vsa ta eforija čisto ušla iz glave. Že včeraj me je mama presenetila in v soboto tudi, ampak govorimo o drugi osebi.
Zdi se mi kot, da letos nisem pričakovala popolnoma nič. Ali pa sem se pustila presenetiti. Nekaj je na tem, definitivno.
Obožujem pa pogovore, ki nastanejo okoli tega kdo je podtaknil darila. Ker se vsako leto nalašč sučemo, kot mačke okoli vrele kaše, čeprav nam je v resnici vse popolnoma in kristalno jasno. Ampak zakaj zamuditi ta prekleto zabavni del.
In reči hvala Miklavžu!
Nisem se še sprehodila po z lučkami okrašenem centru Ljubljane. Nisem še visela na stojnicah.
Najbližje centru sem zjutraj na bavarcu. Bolj se mu nisem pribrižala že nekaj časa. Čudno se postavijo stvari, ko si enkrat za Bežigradom.
Ujeta sem v rutino. Prepletena z željami in ugotovitvijo, da so vsakršna pričakovanja previsoka.
Ljudje so super zasedeni in gledam petnajst serij na teden. Dve gor ali dol.
Ni komentarjev:
Objavite komentar