Blago z mački

Ne vem nad čim sem bila bolj presenečena - nad klicem ali dejstvom, kako imam klicatelja shranjenega v telefonu. Še vedno se odločam.

Mogoče bi bil pa res spet čas, da obujem plesne čeveljce. Čeprav so ti v takšnem stanju, da niso za v javnost.

Čisto zaspan dan se prevesi v malo bolj produktivno popoldne. Tudi to je nekaj, ko vsaj enkrat v dnevu raven energije prileze do malo nad povprečjem. Dosežek.

Polna idej. Polna zamisli. Ampak niti ne vem, ali se mi zgolj ne da. Ali pač ne vem kje bi se pravzaprav lotila. Preveč stvari naenkrat. Potem pa nastane problem. 

Zato pa nikoli ni nič narejenega.

O filmih.

Hysteria. Videla sem jo že dvakrat in me še vedno neverjetno zabava. Mislim cel koncept filma. Vsebina. Dejstva. In podobno. Ta film je kulj. Ta film je zabaven. Joj. 

Hitro opisan bi bil kot film o "zdravljenju" histerije v 19. stoletju in odkritju vibratorja.

Lahkoten z nekaj navrženimi moralnimi načeli in idejnimi podobami. Po resničnih dogodkih. Resnično.

To se splača gledati.

Kar se pa ne splača gledati ali je dobro za risanje poleg, da je zvok v ozadju, je naslednje.

The Good Guy. Preprosto rečeno - brezveze. Nekaj o Rory iz Gilmore Girls in Geogru iz Hart of Dixie in potem se pojavi še nekdo in se zaplete, da film izgubi smisel. Če ga je kadarkoli imel.
Chalet Girl. Nekako osladno je. Mogoče tako za kdaj, ko se zapaše kakšna lahka romantična-komedija brez pravega smisla. Nekaj zimskega. V povezavi z bordanjem. Smučanjem v Alpah in podobno. Pa seveda z bogatimi in nedostopnimi s katerimi se glavna igralka zaplete. Oh, pa sem povedala cel point te štorije.
Larin izbor: Izgubljeni princ. Samo in zgolj nadaljevanje razvlečene hrvaške telenovele. Verjetno so zajeli vse elemente mehiške telenovele in jo po vseh možnih prepletih malce razpletli v uro in dvajset dolg film. Nekako nič posebnega. Mogoče res scene delujejo bolj filmsko, ampak vse pa ostaja isto. Z enim "srečnim koncem", kar precej za lase privlečeno. Ampak potrebno je še dodati, da se po predolgi sezoni, filmu, sedaj vse skupaj nadaljuje še v 2. sezono. Torej - kaj za vraga se sploh še imajo za zmislit? Resno?
Ampak vsi navdušeni nad telenovelo, mislim da bodo kar zadovoljni s tem filmom. Sploh ljubitelji vseh telenovel.
Splošni vtis - že pozabljeno. Razen osla.

Marko Pecotić Peco - Samo ljubav ostaje

Zlati tuš

Važno, da skoraj leto po tem, ko konstantno uporabljaš mobitel prideš do sklepa, kako se pravzaprav aplicirajo šumniki, oziroma bolje, kako sploh prideš do njih.
Čudovito. Važno, da mi je uspelo.
Mislim za opcijo, ko se ti tipkovnica na ekranu pokaže vem. Le na qwerty tipkovnici nisem uspela pogruntati. Mogoče sem samo sumila.

Včeraj.
Vpis na faks, ki se podaljša v kosilo. To kosilo v šoping. Ta šoping v neuspešno videno kino predstavo. Ta v film, ki je bil v načrtu ze nekaj tednov nazaj. Ni kaj, precej zanimiv razplet dogodkov.
Lepo po vrsti. Ha, drugi letnik. Kaj takšnega. Uspešno sem oddala vse liste v zvezi z vpisom v višji letnik. Sedaj lahko samo še čakam, na tisto položnico za vpisnino in se dvakrat pokrižam. Ker smo dobili, da so se stroškom vpisnine cene še dodatno dvignile.
Uspešno porabljen študentski bon v obdobju po začasni ukinitvi oziroma vmesni luknji. Ker če tehtaš odločitev med pico in lazanjo - problem rešiš z bolonjsko pico. Pa še v slast je šla. Takšna je bila modrost dneva.
Naletela sem na zlato črnilo. Zlat tuš. Kako nenavadna stvar za katero se nisem zavedala, da mi lahko povzroči tolikšno veselje. Takšna mala steklenička nenavadne tekočine. Še vedno jo nisem odprla in preizksuila, ampak že samo pretakanje me neznansko zabava. Samo še ustvarjat!
In hecno je, ker sploh nisem takšen ljubitelj zlate barve. Dolgo sem se jo otepala, ampak sedaj sem se pač sprijaznila z njo. Mislim, odkar sem ugotovila, da sem obdana z zlatimi srčki, so mi takšni mali detajli všeč. Kot sposojanje zlatega akrila za svetleče detajle na slikah. To mi je bilo v neizmerno veselje drug semester.
Torej nevede, sem začela zbirati zlata srca, ampak to je morda zgodba za kakšen drug dan s kakšno fotografijo. Torej, o tem morda drugič.

Načrt je bil, da se izkoristi tušov dan z v kino, ampak si malce šokiran, ko prilezeš do blagajne slabih sedem minut pred začetkom predvajanja in ti povejo, da je dvorana razprodana. Nezaslišano!
Morda je problem, ker je prvi torek po začetku predvajanja in ker ima samo en čas predvajanja na ta dan. Presneto! Pa te kinematografi...
Ampak sem slučajno naletela na del moje morske druščine in bila neznansko vesela, tega srečanja. Luštno jih je videti.
Torej prvi načrt propadel. Odkrili sva novega.
Načrt, ki je nastal kot tudi propradel že pred časom, je bil, da si na velikem platnu ogledava film Vroči Mike. Ker pač, mogoče se splača to gledati v velikih dimenzijah. Pa sem rekla, da bova rjuho napeli in projektor naštimali, če ne bo šlo drugače.
Ampak, glej ga zlomka. V našem De Luxe kinu so to vrteli, po tem ko se je vsepovsod drugod že odvrtelo. Naključje ali usoda, bi rekla gospodična.
To ni za zavrnit, tako sva pristali pri gledanju na pol golih moških na velikem platnu.

Magic Mike. Presenetljivo pusti najbolj pust vtis na koncu. Saj si malo z veseljem ogleduješ vse scene, ki se dogajajo v tistem nočnem klubu, ampak zgodba, ki teče poleg je tako pričakovano zbledela. Prav pokvari vse. Čeprav sem bila šokirana, ko je tisti Mali, pravzaprav blondinec iz Divjakinje. Jaz pa sem se tako presneto poglabljala kater model se je to sedaj dobro znašel v elementu. Mali je zrasel. Nič proti. Nič proti.
Ker če že Step Up skenslamo, oziroma naju skensla, potem naj nama ostane vsaj Channing. Saj vem, da ni več del teh plesnih filmov, pa vseeno.
Tako torej. Čeprav so bili najini zmedeni pogledi na poti iz kinodvorane precej neprecenljivi.

Danes.
Za zajtrk sem spekla cel kup palačink. Včasih pač količina kupa na videz vara, saj izgleda kakor, da jo pet članov ne bi moglo zmazati, ampak ena za drugo izginjajo, ko jih prinesem na mizo. Skupaj z domačimi marmeladami. Jaz z veseljem snedem tiste z marelično in jagodno marmelado. Potem pa je tu še obvezna z Nutello ali sladko smetano in kakavom. Za nameček pa še kakšen mandelj ali lešnik.
Hranjenje s palačinkami je cel proces. Cel obred. Ugotovljeno. Vsaj pri nas doma. Čeprav se je včasih peklo sproti in kradlo s krožnika - kdor prvi pride, prvi melje - se sedaj obnašamo bolj civilizirano, odraslo in počakamo, da so vse spečene. No, saj nimajo pretirane izbire. Red mora bit.
Od tu naprej gre. Računalnik. Pomivanje. Glasba. Računalnik. Zlaganje. Računalnik. Izlet v trgovine.
Da se pripraviš na vse je včasih potrebno zaviti k mami na obisk, ker veš, da hrani vse reklamne časopise. In po taktičnem pregledu, sva prišli do ugotovitve, da so sedaj najcenejše postrvi v Šparovih trgovinah. Dobro, da imamo te reklamne časopise. Res.
Nekaj s stvari s seznama. Vreča rib in mince za rezalnik. Pa smo.
Ter z vožnjo gor in dol po Kranju že dva dni zapored.

Ribe za kosilo in obvezen počitek po njem. Potem se je pa že mudilo.
Na eno pijačo v Ljubljano. Da se malo vidimo in pridemo z dogajanjem na tekoče.
Ampak še pred tem pa četrtič v H&M trgovino. Obredli sva prav vse možne v Ljubljani in bližnji gorenjski okolici. Torej Kranju.
Zavijanje darila kar na poti.
Še vedno ne vem zakaj je MTV-jev logo tako zelo popularen motiv letošnje leto. Že v vsaj treh različnih trgovinah sem ga zasledila. Morda še celo v štirih. Ker se na pulovarjih pojavlja poleg Disney-jevih motivov. Čeprav te puloverji na hitro zgledajo prav "kjutiš".

Sedenje na 'kongrescu'. Darilo. Odpiranje. Presnečenje. Pogled. Razglablanje.
Pijača pr' Skelet. Pehtin žmoht. In skeletov punč. Tja se gre vedno zaradi koktejlov in njihove izjemno pestre izbire.
Tako, da smo se zaklepetale. Ampak kaj, ko si na koncu vezan na vozni red in smo bile en-dva-tri na glavni postaji.

Foreigner - Feels Like The First Time

Roksi

Nekako ne vem, kakšen je pravi zapis imena nove sosedove psičke. Ker sliši na ime Roksi. Roxy? Roxee? Kdo bi vedel...
Ampak sedaj ima naš labradorec, malega beagla za soseda. Oziroma jo ima za sosedo, če smo bolj precizni.

Z materjo sva skakali iz skale na skalo, da sva prečkali potok, medtem ko se je pes s celega vrgel v vodo in to razdaljo presenetljivo preplaval. Presentljivo, ker sva ga nekaj dobrih minut prej v reki na drugi strani prepričevali, naj se neha namakat in naj si malo razgiba tačke s plavanjem.

Ujela sem sceno iz poplesavanja na strehi. Govorim o tretjem delu High School Musical, ki je bil danes na sporedu. To sem videla.
Saj je blazno simpatična scena. Ampak pocukrana in osladna. Teoretično sploh ne bi potrebovali takšne nakupljene zaloge čokolade.
Danes smo se pripravljali na zimo. S čokolado in žabami. Zunaj se že poznajo jesenske tempreature, kar je zelo prijetna sprememba.

Kljub temu, da pečem lazanjo, lahko tu in tam še vedno zbijem kakšen krožnik.
Čisto tako mimogrede.
S pospravlanjem pa ne bom končala nikoli. Očitno.

The Kooks - Mr. Maker

Tri ti

Žur z razlogom.
Tradicionalno sem se ga ne udeželila. Čeprav mi je letos šlo še najbolj prepričljivo v tej smeri. V tej smeri, da se pojavim tam. Ker dejansko sem bila v Ljubljani ta večer. S tem namenom. Ampak se po naključju dogodkov in s časom malo ni sešlo. Mogoče smo bili malo pozni, ker se je zgodaj zaključil.
Ampak tradicijo je potrebno spštovati. In se ne udeležiti.

Saj smo preživele čisto kul večer. Malo tu, malo tam. Tudi pod konjeniškim kipom. Z izgubljeno baterijo iz enega fotoaparata in izgubljeno spominsko kartico iz drugega. Preveč naključno, da bi bilo res.
Skratka konec dober, vse se je našlo. Baterija nekje na tleh. Spominska kartica pa presenetljivo - doma. Kjer je tudi čakala celo noč, še od prejšnjega dneva.
Bolj kot karkoli pa me je to ponočevanje tako zmatralo, da sem cel naslednji dan deloma prespala, deloma prepočivala. Takšna lena nedelja je bila. In lazanjo sem si zamislila za kosilo, ampak žal ni šlo.
Največ kar sem naredila, je da sem si skuhala juho in peljala psa na sprehod. Tako nepriročno so vsi izginili. Starša sta kolesarila. Mali se je odpravil na Dolenjsko. Mama pa na Bled. In tu je bil le še en pes za družbo, ki je potrpežljivo čakal, da zberem moči in se odpravim na en sprehod v dežju.

Upala pa sem na več produktivnosti v prihodnosti. Ker imam sedaj energijsko zapestnico. Medinmleko.

Iron And Wine - Upward Over The Mountain

Millenium trilogija

Doživela sem najbolj bizaren trenutek.
Odprem vrata sobe. Za vsak slučaj prižgem luč, da ne bom na kaj stopila, ko je ravno v fazi generalenga razporejanja stvari. V tistem se najprej ustrašim psa, ki leži pod nogami. In v šoku obstanem, ko zagledam lazarja, ki leze po njegovem hrbtu. Kakšen prizor - pes s polžom na hrbtu na tleh v sobi. Panično sem pograbila papirnato brisačko. Odstranila polža. In v tistem, ko sem s psa hotela obrisati sluz se je pojavil za menoj, da sem kriknila od strahu.
Skratka. Iz preventive danes že cel čas prižigam luči, ko vstopam v sobo. Saj sva s psom sama.

Ta dan danes je potekal čisto v redu. Dokler se ni znočilo. Potem je noč prinesla še bolj čudno dogajanje kot tisto zaletavanje ob stvari včeraj.
Nisem čisto pri sebi.

Torej od tega nadaljujem k filmom.
Ko na morju ostaneš v apartmaju, ker je prevroče za živeti zunaj in pospraviš vse, pomiješ vse. Do družabnih iger ti ni, ampak imaš na mizi računalnik s filmi. Ugotovimo pa nesrečno, da nas do tega loči geslo. Dejstvo, kako smo napenjali možgane, je prav presenetljivo. Ni nam uspelo.
Nam je pa uspelo kasneje pogledati film. Pravzaprav kar dva.
Najprej smo v skladu s tematiko celotnega tedna gledali Zapiti dnevnik. The Rum Diary. Johnny Deep in tako naprej. Od celega filma v glavi ostane samo tisti komičen moment, ko se peljeta v premajhnem avtomobilu. Resnično ne vem o čem se je sicer šel film, razen, da so reševali časopis. Mislim, ne vem kaj je bilo rumastega.
Ampak na tisti mali kavč nas je prikoval The Girl with the Dragon Tattoo. Če smo vedno bolj napeto zrli v tisti zaslon prenosnika, da so nas ostali že malo čudno gledali. Ampak film je res zanimiv. Ne, popravljam, zgodba je res zanimiva.
Bolj mi je všeč pristna švedska različica. Ki sem si jo potem doma ogledala.

Män som hatar kvinnor. Zanimivi prevodi so nastali iz tega. Ker toliko pa je pripomoglo moje znanje švedščine, da sem lahko razbrala, da je naslov pravzaprav Moški, ki sovražijo ženske. Poleg tega pa se neke drobne malenkosti razlikujejo med filmoma. Sploh tisti zadnji del. V enem Anglija, v drugem Avstraljia. Kar me je presenetilo je to, da za vdiranje in vse uporabljajo Mac-e. Ker ponavadi se v takih hekrskih zadevah v filmih vedno prikazujejo PC-ji. Presenetljivo.
Flickan som lekte med elden. Zanimivi razpleti dogodkov. Dekle, ki se je igralo z ognjem, ja. Kakšne povezave so pravzaprav.
Luftslottet som sprängdes. Preveč politično je šel. Mislim, saj je dejansko čisto logično, da imajo ljudje na visokih položajih toliko neke zgodovino, ker verjetno so bolj izjeme tiste, ki nimajo nič na vesti pri politiki. In koliko klanja ter spletk. Prvi del mi je bil še najboljši. Čeprav saj sploh ne rečem, da so bili slabi. Ampak zgodba je šla le globoko v zgodovino in dregnila prav tja kamor najbolj zaboli.
Čeprav še vedno pa ne vem - kaj pravzaprav pomeni tisti zmajev tattoo. Če sploh ima kakšen pomen.

Jacob Groth - Would Anybody Die for Me

Padel balon

Ena misel za mimogrede iz knjige, ki jo prebiram.

"Vsevednost obstaja mogoče v nebesih ali v peklu, ne pa na tem našem človeškem svetu. Če nimate pred gospodično Onda nobenih skrivnosti, pomeni to samo, da vas sploh ni, da ne živite svojega lastnega življenja. Bodite čisto pošteni do sebe in premislite o mojih besedah."
(Yasunari Kawabata: Jezero; str. 25)

Nekaj mi ni čisto jasno pri današnjemu dnevu. Torej ne vem, ali kaj narobe delam ali so to kakšni znaki. Res. Čisto za res sem se opekla z vsako posodo v kateri sem danes kuhala. Čudežno se ne pozna nikjer.
Zaletela sem se v vsako kljuko na vratih. Če sploh bodo modrice - bo vidno šele čez čas. Zaletela sem se v odprte omare. Odprte predale. Enkrat še celo v vrata.
Zbodla sem se, ko sem stopila na trn. Zbodla sem se z bucko. Še z vrelo vodo sem se skoraj polila. Na srečo je samo nekaj kapljic končalo na meni.
Najhuje pa je, da se zaletim v improvizoriš mizo sredi sobe, vsakič ko grem mimo. Pa še podrgnila sem se. Porezala s paprijem.
Resno? Kaj je s tem danes?
Začelo se je pa nekje po tistem, ko me je neurje zbudilo in dež spodil iz okna.
Ampak čudežno se nobena od naštetih stvari ne pozna. Oziroma se ne pozna več.
Kakšno opozorilo ali znak sem spregledala? Kdo ve? Prosim? Kdorkoli?

Zdi se pa en zelo dolg dan. Malo se že pozna, da se preveša v naslednjega. Predvsem po tem, ko zjutraj precej na hitro vstaneš, da greš pogledati, če je vse pospravljeno pred neurjem, ki se je kazal.
Kakšen naliv. Še vse avtomobile so iz čiste preventive spakirali pod strehe ali nastavke proti toči. Samo moj je stal sredi vsega. Osamljeno. Pa ga ni doletelo nič drugega kot eno samo pranje.
In potem se je pokazalo sonce in v uri ali dveh nikjer ni bilo sledu o dežju. Vse je bilo precej suho, kljub temu, da je zemljo dodobra namočilo.
Senčni predel in pot po gozdu sta ob koncu dneva izdajala jutranji naliv.

Imela pa sem še filmski maraton. Zdi se mi, da sem v zadnjem času pogledala precej filmov. No, saj sem si malček izpisala vse. Za drugič. Za danes samo današnji.

Salmon Fishing in the Yemen. Presenečeno sem odkrila, da je ta film precej dober. Moje skromno mnenje. Prav z veseljem sem ga pogledala. Tako nenavadno je sedel v jutranje razpoloženje. In pustil dober končni vtis. Ko sem se skrila pod dekico in je hlad po dežju udaril v sobo. Zgodba gre o tem, da se en šejk odloči, da bo on upeljal lovlenje lososa kar v Jemen. In iz projekta se razvije zgodba. Plus točke dobi že samo zato, ker je angleški, britanski. Izogibam se ameriških zadev. No, dokaj neuspešno.

Tower Heist sem pogledala samo zato, ker se je zdel najbolj beden na seznamu. V mapi med filmi. Da bi potem lahko še pospravljala poleg in z enim učem spremljala dogajanje. No, saj je kar uspevalo. Bolj sem na koncu z enim učem pospravljala. Sam film - nič posebnega. Samo neka imena iz sveta komedij in sodobni Robin Hood. Za pospravlanje zraven je v redu.

Ponosno sem pa našla strgan obroč za lase in ga prenovila. Zagnala sem celo še šivalni stroj in dejansko zašila končni izdelek. Nobenemu povedati. Sedaj pa imam nov plan. Ena oblekica bi lahko postala krilo. Ampak ne vem, če ni to že malo preveč kompleksno. Jaz sem se zakoreninila pri šivanju povšterčkov. Ko sem bila še majhna.
Joj. Kar za mašino so me že spustili takrat. Sedaj pa le hodim mimo njih, vsakodnevno.

Demetra Malalan - Poišči me srečno

Ena puhovka

Torej, kje sem se izgubila?

Izginila sem za nekaj časa na sosednjo Hrvaško s fino gručo ljudi in ni nam bilo hudega. Prav fino smo se imeli. Uživali celotedenski dopust. Dobro jedli. Izpraznili nekaj flaš in se zabavali. No, malo smo delovali upokojensko, ampak nič za to. Saj smo zjutraj šteli Audije in BMW-je, ki so nam trobili na poti peš do doma. Sami Italijani in Nemci. Pa ščepec Francozov za vmes. Zvečer pa sem se šla ugibanje znamk avtomobilov po lučeh, ki so vozile proti meni. Glasba. Morje. Zrće. Jetra na udaru.
Naši dnevi pa so se odvijali med mjavkanjem, poslušanjem kitare, igranjem activityja ter dobrimi kosili.
Kako pa je čas švignil mimo nas, smo se pravzparav zavedali, ko smo bili napakirani v avtomobilu in na poti domov.

Malo morskih.

Preostali del izginotja pa se je izgubil nekje med branjem knjig o reikrnaciji in gledanjem filmov. Oziroma se je preprosto izgubil.

Če od mene prav nič ni bilo pretekli teden, in če sem uživala prejšnji teden - potem je bila vsaj sobota tista, ki je reševala cel svet.
Tako produktivna, da sem oplela dobro tretjino vrta. Ne upam, si trditi, da je polovica, ker ta naš vrt je že cela njiva.
Spekla sem domač kruh. Ki je tehnično precej daleč od domačega. Sestavine so že predpripravljeno pakirane. Uporabila sem kruhomat, ki mu je ostala le še funkcija mešaj in vzhajaj testo. Tri ure je to počel. Do te dotične ugotovitve so sicer drugi prišli, jaz sem samo potrdila to dejstvo in prižgala pečico. Ampak rezultat je tak, da je hiša dišala po pečenem kruhu in je bil prav okusen.
Produktivno sem tudi prvo kot prvo našla kruhomat na podstrešju. Drugo sem našla močno zaprašeno taveliko posodo/ponev, ki je priljubljen element dopustniške kuhinje.
Pekle so se hrenovke, čevapčiči in klobase. Posledica - zakajena kuhinja. Mogoče nihče ni opazil, da se kadi skozi okno. Ne pomnim, da bi napa kadarkoli delala. Vem samo, da obstaja.
Potem je tu poleg prišel še nakup sladoleda. Čistilna akcija za hišo in likanje na terasi. No, zadnjih stvari se nisem aktivno udeleževala.
Skratka - vso mojo neaktivnost morala nadoknaditi za vikend.

Cela jata kur. Danes.

Prihodnji mesec pa je načrtovan vsaj en izlet. Z avionom.
Če se bo izšlo pa še drugi z avtomobilom. Oba pa proti severu.
Torej vzamem, kar se bo čisto nepričakovano pojavilo na poti.

Zadnje dva dni imam preveč žive sanje. Včeraj se je zanimiv element pojavil v njih - puhovka, danes pa sem nekako dobila razlago. Mislim - še sama sebi se smejim kakšno zanimivo naključje.

Konec koncev pa - saj so počitnice.

PS. Rahla poživitev.

Prljavo Kazalište - Mojoj majci (Ruža Hrvatska)

Najbolj priljubljen slovenski šport

Če je motivacijsko načelo dneva - olimpijske igre so, daj si duška pred zaslonom.
Potem je pesem dneva - Bob Marley: Three Little Birds oziroma Don't worry about a thing, cause every little thing gonna be all right.

Včeraj je bila zmaga in zlata olimpijska medalja Urške Žolnir najbolj kul stvar, ki nas je doletela. Danes je bilo kritiziranje pred domačim zaslonom zopet nacionalni šport, ko so vsi na koncu popustili. Pa tako dobro nam je šlo.
Raje poslušam Eurosport kot naše komentatorje. Čeprav še vedno ne vem za kater naglas gre. Škotski? Irski? Ampak je zabavno poslušati.

Ne morem ne pisati. Ker je sedaj tako zelo spontana obveza, da manjkam sama sebi. Ravno v trenutku, ko se imam čez glavo dovolj. In še dlje.
Če me je komar preganajal celo noč in sem bila z lučko na mobitelu vsako uro na straži, potem se je jutro zavleklo v dopoldan in vstati iz postelje, predvsem splezati iz nje, je bila najtežja stvar na svetu. Predvsem to jutro.
Če se kdo veseli dneva in pozdravlja sonce, jaz nisem med njimi. Raje sem se zakopala med vse vzglavnike, pod odejo in rjuho. Dokler vročina ni postala nevzdržna. Takrat je nastopil prelomni trenutek, da sem zapustila, ne preveč varno zavetje. Nikoli ne veš, kdaj sledi nov pik komarja.
Danes bom ponovno na straži in zopet bo petnajst čez eno kritična ura, ko bom sanjarila. Če poleg tega držim telefon v rokah, potem sem lahko zjutraj zaprepadena sama nad seboj. Ampak, kaj de.
Dejansko na profilni fotografiji držim v roki veliko uro, katere kazalci kažejo ravno ta čas. Naključje?
Presneta pesem. Saj vsi poznamo besedilo, refren.

It's a quarter after one, I'm all alone and I need you now Said I wouldn't call but I lost all control and I need you now And I don't know how I can do without I just need you now (Lady Antebellum - Need You Now)

Presneto.

Waiting for Forever. Am... kaj? Ta film funkcionira precej zmedeno. In na nek način pomiluješ glavnega junaka, ko še vedno ostaja v očeh desetletnega otroka, katerega življenje od takrat ni dosti napredovalo. Samo zrastel je. Ampak potem pa pride zaključek filma in vse zasuka tako, da se izplete čisto pričakovano pa vseeno pride mali moment navdušenja, potem pa se ravnodušnost nadaljuje naprej. Vse skupaj ima zgolj zavozlano nit.

Sem postala zvesti navijač. Na tekočem z vsemi dogodki. In s sproščanjem duha pred televizijskim ekranom. Ni boljšega od preentuziastičnega navijanja za naše. V tem smislu, da na koncu preklinjaš vse naše, vesolje in cel svet. Tako. Točno tako.
Pa da ne pozabim na vso računalniško tehnologijo. Ampak ob pol enajstih lahko v rokah držim osnutek v končni obliki.
Upam na miren spanec.
August je. Bolj meni v vednost, kot kaj drugega.

Muse - Survival