Hvala 2013!

Še zadnjič.
Leto s trinajstico na koncu.
Za zaključek nekaj utrinkov mojega čudovitega leta.
2013 hvala za vse! Upam, da bom z 2014 tudi v tako čudovitih odnosih.

KONOČZASPI. Nastala je znamka. Nastalo je nekaj več in nekaj bolj oprijemljivega. Presenečena sem tako sama nad seboj in precej presrečna, da se je nekaj začelo dogajati. Majčke bom razvijala, ampak z rokovniki pa je bil res svojevrsten dosežek in še ena osebna zmaga za letošnje leto.

DINOZAVER. Presežek in dosežek. Če sem kdaj dvomila v sebe in svoje pisanje, lahko takoj neham. Širnemu svetu sem pokazala, da zmorem. Zmorem napisati enodejanko, ki jo lahko gledate in vidite na odru. Toj to!

AVTO. Moje novo prevozno sredstvo, ki krajša razdalje in mi popestri dneve. Toliko, da je vsaka vožnja zabavna in prijetna. Da lahko uživam in se počutim svobodno pred širnim svetom.

IMAGINE DRAGONS. Prvič sem šla nekam v tujino na koncert. Prvič sva šla skupaj na koncert in vse skupaj ima svojo zgodbo, začetek tistega dne na CD-ju v njegovem avtu in precej zanimivo naključje. In tako sva imela najboljšo priložnost, jih videti v živo in imeti mali road trip.

MORJE. Kolikor časa sem letos preživela na morju, je zame precej presenetljivo. Ampak vsi dnevi so bili vsak zase dobri. Vse poti in namakanja. Vsi sončni zahodi in plesanje pod zvezdami na terasi. Inspiracija, ki je prišla na "vejtanju" na wakeboardanju. In moji klavrni poskusi, da bi se podala na smuči na vodi. Poletje je bilo čudovito.

OBISK V ŠOŠTANJ. Tako preprosta stvar, ampak imela je tako zelo pozitiven odziv. Takrat so se stvari malo spremenile in nastalo je čudovito, novo prijateljstvo. Zaradi čaja v kavarnici, zaradi klepeta in večera ob zvoku kitare. Takšne preproste stvari imajo lahko zelo močen odziv.

VALENCIJA. Bila je dogovor nekega januarskega dne, ko sva ena drugo prepričali, da pridemo na obisk. Seveda! Ko bosta na izmenjavi. In držala sem besedo, šli smo na izlet. Z avionom iz Trsta do Valencije. Luštno je bilo. Uiti na toplo in sonček. Se sprejahati po plažah, kjer je voda tako daleč, da se ti skoraj ne da do nje. Iti na nogometno tekmo, kjer sem tako padla v tisto noro vzdušje, da sem se začela dreti: "ay no!". Super fino je bilo.

BUDIMPEŠTA. Če sem šla prejšnje leto z materjo na izlet do Londona. Sem šla tokrat skupaj z očetom v Budimpešto. On bi moral imeti strokovno ekskurzijo, a na koncu sva oba imela en fin izlet. Takšnega s palačinkami, obilno večerjo in dejstvom, da mi je še pivo teklo tisti večer. In da so bili vsi prepričani, da sem kar nekaj let mlajša kot v resnici sem. Čeprav nisva dobila nič pametnega, sva vsaj videla Budimpešto, se naučila kako je poslovati z Madžari in se potikala po ogromnem kitajski tržnici. Vse ima svoj čar.

KULINARIKA. To leto sem jedla kar nekaj samih fini stvari. Če omenjam Valencijo, smo tam jedli odlično paello. Bila sem na zelo fini večerji, ki je imela ogromno hodov. Tudi najini kuharski podvigi so bili zanimivi. Počasi dodajam in dopolnjujem stvari, ki manjkajo kuhinji. Ustvarjam in kuham. Pečem in se sladkam. Saj pravim, same dobre stvari.

VEČERI OB KOZARCU VINA. Tukaj bi rada štela vse najine trenutke, ki so bili mnogokrat večeri, ko sva spila kozarec vina ob večerji in se imela fino. Tukaj so vsi najini trenutki, ki jih ne zamenjam. Tukaj je vsak nasmeh pričaran na obraz. Vsaka iskrica v očeh.

Lea Michele - Auld Lang Syne

Še zadnji dnevi starega leta

Še malo pa bomo obrnili nov list, za novo leto.
Torej jaz zadnje dni leta preživljam v dobri družbi, bolj lenobno, na izi. Ter v družbi filmov.
Tudi vreme zunaj je takšno. Da preživljaš večere ob lučkah s smrečice in kakšnemu Harry Potter filmu, ki se vrti po televiziji.

Danes sem celo popoldne, ustvarjala v kuhinji.
Jutri moram stati ob strani gostitelju, pa sem rekla, da bom pripomogla s sladkimi rečmi. In aperitivom.
In priznam, utrujena sem in vidim samo še posteljo.

Nekaj se peče.

Ves čas sem na cesti. Ves čas sem nekje razpeta med dva kraja. Malo doma, malo na obisku.
Seštevek je pokazal, da sem v dveh mesecih in pol prevozila pet tisoč kilometrov z novim avtomobilom. Toliko sem jih sicer naredila komaj v enem letu ali nekaj takšnega. S starim avtomobilom. Sedaj pa sem ves čas na cesti.
Ampak ni mi hudega. Uživam v vožnji, med vožnjo in vse skupaj jemljem kot eno veliko svobodo. Tisti trenutek, ko je pred seboj cel svet in se v teoriji odpelješ prav kamor ti srce poželi, ampak srce želi in pozna samo eno pot. Tisto, ki pelje po ljubljanskih obvoznicah.

Posluša se mi OneRepublic.
Če bi šla še na kakšen koncert, bi šla morda prav na njihovega.

Kako je šel vikend mimo, skoraj ne vem. Malo tu. Malo tam.

V soboto smo šli gledati Hobbita. Tisti drugi del.
The Hobbit: The Desolation of Smaug.
Ja, dva dni zapored sem gledala Hobbita. Sedaj pa moram čakati. Prvi del se mi je zdel vizualno privlačnejši, drugi je bil zame preveč temačen. Ampak ne rečem pa, da ni bil dober. Teli 3D efekti so kulj. Tisto zlato v kombinaciji z zmajem. Sodi so bili izredno trpežni, ampak so poskrbeli za malo smeha. In očarali so me gozdni vilinci s svojo spretnostjo. To, o filmu.

Za nedeljo sem pa naredila kosilo in ga odpeljala s seboj. Saj pravim, da sem cel čas na cesti in švigam gor in dol. To je bil ta včer za še eno tako fantazijsko tematiko, ker je Harry Potter vedno odlična izbira.
Harry Potter and the Half-Blood Prince.
Kljub vsemu in kljub dejstvu, da preferiram knjige, se tudi filmom ne odrečem.
Predvsem tisti sceni, ko Ron sanjari pred oknom.

OneRepublic - Something I Need

Dan za filme

Če sem se včeraj potepala po centru, sem današnji dan namenila gledanju filmov. Na kavču, pod odejo z božičnimi motivi, z božičnim vzdušjem v soju lučk na smrečici.
Ja, tudi kakšen takšen dan se najde. Dan za filme.

Skratka skoraj cel mesec sem potrebovala, da sem prišla do centra Ljubljane in do lučk.
In včeraj sem bila zato še toliko bolj srečna, ko sem se sprehajala pod tisočimi in tisočimi majhnih lučk, ki so svetile nad našimi glavami.
Šli smo se družit, ob kuhančku. Ker je tak čas, ker je fino izkoristiti vse skupaj.
Dež ni bil ovira. Če je bil avtomobil na suhem in dežnika v avtomobilu, sem se jaz samo s kapuco na glavi sprehajala naokoli.
Ni me motil. V mojih očeh je bilo vse skupaj preveč čarobno in prelepo, da bi me kaj zmotilo. Kot iz tistega filma Midnight in Paris, ko je glavni junak povedal, da je Paris najlepši v dežju. Tudi Ljubljana včasih ne zaostaja za to trditvijo. Sicer odvisno kakšno vzdušje drži, ampak včerajšnja Ljubljana v dežju in lučkah, je bila res čudovita.
Saj je bilo kar dosti ljudi, ampak ni bilo tiste gneče, da se komaj premikaš in to je bil še en plus.
Sicer si nisem privoščila kuhančka, ker do njih še vedno ne gojim prevelikega navdušenja, ampak sem pa uživala v skodelici čaja.
Lučke! A lahko še enkrat ponovim?
Lučke!

Nisem posnela nobene fotografije. Samo opazovala sem svet okoli sebe in koordinatni sistem v zraku.
Tam kje je bil včasih Salon in za njim Cirkus, se je sedaj namestil nov lokal po imenu Centralna postaja. Simpatičen!
Vse skupaj deluje prav res simpatično in upam, da se vsaj to obdrži malo dlje, ker izgleda kot nekaj kjer se želiš znajti. Ali kamor želiš kdaj pa kdaj zaiti. Vključno z izdelki, ki so jih dobili v Ikei.
In sneg sem videla! Kup snega pred tem lokalom, ki smo se mu vsi čudili. Kot bi bilo nekaj, kar vidimo prvič v življenju.

Uboga božična zvezda.

Listy do M.
Tradicionalno. Vsakič znova ugotovim, kako blazno zabaven je ta film. In če me vprašate kakšen se mi zdi, vam bom v eni besedi opisala kot - simpatičen! Smejala sem se skoraj cel film. Ponavljala poljske besede, ki so zvenele smešno in sem jih mogla še enkrat izreči na glas. In še to. Film sva pogledala v enem kosu. Kar se ne zgodi vsakič.
In včerajšnji večer oziroma današnje jutro je bilo kot nalašč za ta film in to vzdušje. Na kožo pisano.

The Notebook.
Dopoldne sem začela zleknjena na kavču, zavita v preveliko toplo jopco in z računalnikom pred seboj. Beležnica. Že ne-vem-več-katerič. Nehala sem šteti, ker ne rabim več.
Rabim samo poslušati tisto pesem, ko plešeta pod semaforjem. Rabim občudovati njeno obutev in njun odnos. Rabim slišati in videti to zgodbo. Znova in znova.

The Hobbit: An Unexpected Journey.
Ko sem zaključila s prvo polovico Beležnice, sem si vmes zavrtela Hobbita. Ker so se menili, da bi šli gledati drugi del v kino. Pa moram priti na tekoče, če bi šla tudi jaz poleg gledati. In moram priznati, da me je vse skupaj veliko bolj potegnilo kot Lord of the Rings, ki sem jih nekoč nekdaj gledala. Pa mislim, da tretjega dela nisem nikoli celega gledala. Ali pa sploh gledala. No, zdi se mi da imam tako v spominu. Zdi se mi, da ga nisem gledala. Ampak ja, tale Hobbit je bil ravnopravšnji za petkovo popoldne. Sama, v temi, v soju smrečice pod toplo odejo na kavču in gledamo dogodivščine škratov in hobitov in čarovnikov. Res so čudoviti posnetki vmes.

The Hobbit - The Misty Mountains Cold

Zelo pridna

Leto je naokoli in pred vrati se je zopet znašlo božično jutro.
Tokrat z darili in vsem kar pride poleg. Res se je pod smrečico bohotilo daril. Predvsem, ker nas je vsako leto več. Ali tako nekako.
Skratka bila sem tako blazno pridna, da sem videla kar dva paketka, plus še enega in še vrečko poleg.
Waaaw.

Pridno smo bili.

Tisti moment, ko se lotimo odpiranja daril. Tisti moment, ko si za trenutek spet otrok in je ves svet eno veliko veselje.
V prvem paketku me je čakala denarnica. Tista, ki sem si jo enkrat pred tem ogledovala, ampak sem so rekla, da jo naslednjič vzamem.
No, skratka ravno včeraj, sem prišla do sklepa, da je sedaj prejšnja odslužila svoje in je nekako razpadla na prafaktorje. In je skrajni čas za novo.
In nova me preseneti na božično jutro. A ni zanimivo?
Pa že zadnjič je bilo tako nekako s flaškami.
Pravzaprav hecno. Vsi smo dobili denarnice za božička, ker smo lahko tekmovali kdo ima bolj uničeno. Tako, da v novo leto z novimi denarnicami za nove priložnosti in zaslužke.

V drugem darilu se je skrivala snežena krogla z napisom "Najboljša sestra". Kaj takšnega!
Prav simpatično.

V tretjem paketku se je razkril jing jang komplet skodelice in krožnika. Čudovito vse skupaj in sedaj je ta komplet za naju.

V vrečki pa so me čakale same fine malenkosti in med njimi tudi kabel, ki je prepotoval pol sveta.

To pa neverjetno ni bilo vse! Saj pravim, da sem morala biti res izredno pridna. Še vrečka za darili je bila pri mami. Nekaj za balo, pravi mama.

Potica in tatarski biftek. Jedi, ki smo jih imeli za zajtrk in večerjo in vse vmes.
Pa družinski trenutki ob igranju igric na tablici. Ob kartnju in preizkušanju besednega zaklada. Skoraj sva zmagala, nekako smo igro vsi končali kot zmagovalci, saj se je vse skupaj izenačilo. Ampak super team sva in nasmejala sem se, ko sva gledala drugo polovico risanke Despicable me 2.

Newsong - The Christmas Shoes

Predbožični vikend

Kje sem se zgubila?
Čez vikend pravzaprav v nakupovalnih centrih, kuhanju, sprehodih, gledanju zadnje sezone Seksa v mestu in takih rečeh.
Nič kaj pretresljivo zanimivega. Malo sem komaj čakala nedeljo zvečer. Da lahko odpeljem avto na sprehod in da počakam, da se pred menoj odprejo vrata in zagledam znan obraz.
Malo sem komaj čakala ta čas in sem si želela, da bi še ta dva dneva hitro minila.
Saj sta. Nekje med sobotnim nakupovanjem in klepetom na kavici s ponovljenim v nedeljo. Predvsem tistim delom na kavici. Oziroma na cockti. Blazno sem si zaželela tega okusa. Seveda sem imela dosti mehurčkov po tistem, ko sem popila stekleničko.

Imam nov šopek nageljnov. Zopet rožnatih. Zame in za dušo.
In imela sem nedeljski večer. S polnim rokam raznoraznih dobrot in daril.
Lazanja za večerjo in paketek za pod smrečico.

In smrečica je bila že na pol postavljena. Kar me je izredno presenetilo. Stala je tam, z lučkami!
Jaz pa popolnoma navdušena nad vsem. In nad dejstvom, da je nazaj.
Dolgi dnevi. Res so bili dolgi dnevi.

Za malo božičnega vzdušja.

Pa sem dobila darilce. Oziroma darilci.
Miška je dobila novega prijatelja. Še eno miško, ali medvedka. Skratka luškano okroglo stvarco. Iiii.
Čeprav sem bila že nad tem popolnoma navdušena sploh nisem opazila, da se na dnu vrečke skriva še ena stvari. In sedaj sem bogatejša še za eno tehnološko igračko. Eno tablico.
In zanj? Steklenička za vodo.

Na ponedeljkovo jutro sem krasila smrečico. Ob samih božičnih.
Upam, da niso vsi sosedje gledali kako sem poplesavala naokoli. Pravzaprav sem se zelo zabavala.

Miška z novim prijateljem.

V treh dneh sem bila že tretjič v nakupovalnem centru. Tokrat v tistem, ki ponuja pol preveč izbire, kjer te vse skupaj impresionira. Tako pozitivno kot negativno.
Ste že kdaj zgubili vaš nakupovalni voziček? No, nama je tudi to uspelo. Sicer sva ugotovila, da je lahko prišlo do tega, da sva nekaj polic naprej peljala napačnega, ker je potem teta prišla čisto srečna, da je našla svojega, midva pa popolnoma zmedena nad situacijo. Konec dober, vse dobro, tudi najin voziček, naju je čakal tri vrste nazaj. Še vedno poln, z vsem.
In dogodivščina je nastala šele, ko sva prišla do iste ugotovitve. Kako to spravit domov? Mislim, saj v avto je šlo. Ampak potem je bila dilema s potjo med parkiriščem in stanovanjem.

Mene je čakal prazen hladilnik in kuhinja napolnjena z vrečami. Po pravici - obožujem to opravilo. Skladanja iz vreč v omare in hladilnike. Sedaj je vse super zloženo in poštimano, kot se šika.
Če je bilo v kuhinji vse poštimano, nekaj metrov stran, ni bilo. Elektronika, naprave in težave.

Tehnologija današnjih dni.

Današnje jutro z dopoldnevom je bilo zelo tako, lahkotno. Na izi.
Spomnim se samo, da je kar naenkrat odbilo eno in da sem bila v drugem trenutku že doma. Kjer se je peklo kosilo.

Rebrca kot iz Kremenčkovih. Darila pod smrečico in predbožični večer.
Kako ga izkoristimo? Značilno za nas - z enim družinskim kartanjem.

Boney M. - Mary's Boy Child (oh My Lord)

Sonce med pranjem avtomobila

Petek je tu. Uradno to sedaj lahko že prištevam v počitniški čas.
Mislim, da rabim sedaj kakšen dan pavze. Samo malo. Samo za odtenek, za okus.
Bojim se, da če preveč "padem ven" se bom prehitro polenila in izgubila svoj ritem. Zato mi bo kakšen dan vseeno prav prišel. Za globok vdih, za zbiranje moči in za nov začetek.

Dan pa kot vsi do sedaj. Do konca delavno zapolnjen.
Zjutraj sem še v postelji visela na računalniku. Da pridem na tekoče. Ker sem lahko potegnila spanec za malenkost, saj smo ob petkih začenjali malenkost pozneje.
Potem sem se šla pofočkat na faks. Dobesedno to, ker sem pobrala šila in kopita takoj, ko sem lahko in šla v moj počitniški čas. Vsem sem zaželela lepe praznike in izginila. No, pokazala sem projekt, dobila informativno oceno in nato izginila. Tale pridnost se mi je izpalačala, saj me vse skupaj ni stalo živcev zadnji dan in sestavljanja skupaj zadnji trenutek na faksu. Počela sem druge stvari ta čas, ko sem čakala, da se profesor prikaže in da pridem na vrsto.

Za pojest.

Ko se voziš vsak dan gor in dol, opaziš kako blazno svinjsko je vse. Ob cesti je vse črno. Avtomobili so eni bolj umazani kot drugi. Samo za vožnjo od Kranja do Trzina moram vsaj trikrat očistiti vetrobransko steklo, da imam pretežno normalno vidljivost. Sploh ne vem od kje se je vsa ta umazanija vzela v zimskem času ali pa je sedaj to tako grozno opazno in vidno.
Najbolj pa se pozna na avtomobilu. Trikrat se pelješ in se spremeni iz belega v temno sivega.
Zato je danes spet prišlo na vrsto mojo ekonomično čiščenje - dve čudežni krpici in lavor vode. To je vse kar rabim, da se avto blešči v soncu.
A veste, ko vsi pravijo, da vedno dežuje potem, ko operejo avto. No, meni se je sedaj že štirikrat zgodilo, tolikokrat sem tudi prala avto odkar ga imam, da je začelo sonce svetiti.
Danes so se čez dan nekaj vlekli oblaki naokoli, ampak ko sem jaz strašila z vedrom vode in drgnila umazanijo dol z avtomobila, se je kar naenkrat prikazalo sonce.
Mislim, da je vidno kako sem zelo srečna in zadovoljna z malčkom od avtomobila. Še sonce se prikaže, ko ga perem. Vožnja ni stresna, ampak uživam v popotovanju od točke A do točke B. Čisto zen.

Skratka moj bivši avto pa še vedno deluje. Ampak kot sem ga danes poimenovala, žal a resnično, je ena velika "drvarnca". Avto je še vedno zakon po svoje, ampak obupen in trd in nekrotljiv, tak malo svojeglav. Komaj sem speljala. In pošteno sem nasmejala samo sebe. Kako hitro sem se navadila na novo.
Že takrat, ko sem šla s takšnim Up-om samo na testno vožnjo, sem svojega komaj znala pripeljati domov. Katera razlika. Ni čudno, da sedaj uživam.

Sicer pa po pečenju kosila, sprehajanju Rona in srečevanju srcnic, še nisem rekla dnevu konec, ampak sem se spravila v knjižnico. V temi. Čeprav je šele pol šesto ura odbila.
Za inspiracijo. Za navdih. Po material za delo.
Živjo, sem Kaja in sem v zadnjem času pravi deloholik.

James Arthur - Impossible

Kreativno jutro v Ljubljani

Četudi zjutraj ni predavanj na faksu, me to sploh ne ovira, da bi spala do poznega dopoldneva. Dano priložnost raje izkoristim za obisk predavanj v okviru Creative Mornings Ljubljana, ki so se odvijala v POP UP domu.
Torej sem bila tokrat ob devetih zjutraj v Ljubljani. Na Tobačni. To pa je razlika. Od preostalih dni.

Ana Osredkar. Service Jam.
Mislim, da kljub vsemu še vedno nisem čisto osvojila kaj pravzaprav počenejo.
Katja Nared. Pepermint.
O blogu in o "naredi si sam" projektih.
Marko Drpić. Tiporenesansa.
O nastanku Tiporenesanse, ta zgodba za tem je tako ali pa tako blazno zanimiva kot je zanimivo njega poslušati s kakšnim navdušenjem to vedno znova in znova pripoveduje. Prav zanimivo.
Peter Licen. Lushna.
Mislim, da je bila presenečenje predavanj. Slišala sem že za te luštne lesene šotorčke na Bledu in za izraz "glamping" - glamurozno kampiranje, vendar je zanimivo zgodba za vsem tem čisto drugačna. Čisto nasprotje. Kar je izredno zanimivo, kako se stvari odvijejo v življenju.

No, pred predavanji in po njih sem klepetala tudi s Pepermintovo Katjo, ki se je cel čas spraševala kako, da se je strinjala s takšnim projektom. Ampak je šlo tudi to mimo in smo poslušali, da je celo življenje en tak "naredi si sam" projekt. Hihi.
Njo je vedno fino srečati in malo poklepetati. Ampak sva potem šli vsaka svojim dogodivščinam in projektom na proti.

Jaz sem sklenila, da ta čudovit dan ni namenjen mojemu potepanju po Ljubljani in sem avto odpeljala v smeri doma. Ker sem samo, da sem stopila skozi vrata, pograbila povodec, psa in fotoaparat in sva šla v gozd. Zaužiti lepoto dneva. Lepoto ivja, ki se je na drevesih svetilo in tudi topilo v decembrskem soncu, ki smo ga videli po desetih dneh.

Čudovit dan!
Poslikala sem vse okoli sebe. Vse sončne žarke, ki so pronicali skozi veje dreves naokoli. Še gručo srn sva našla. Ki se je plašno tekla naokoli. Ponavadi se ustavijo in strmijo vame. Dokler ne vidijo psa ob meni. Ampak tokrat niso videli psa ob meni, ker se je potikal nekaj metrov za menoj za eno sledjo. Pa so se vseeno plašile in samo eno fino fotografijo sem si želela posneti.

Skratka proti večeru pa sem se morala spravit še v Trzin. Zadnje čase postanem kar malo čudna, ko enkrat pade noč. Prav nič se mi ne da. Komaj čakam, da je ura toliko, da se gre spat in da se začne nov dan. Tele dolge zimske noči, me to leto delajo popolnoma neproduktivno. Je tako kot, da ne vem kaj bi sama s seboj.
In tako sem se počutila tudi na faksu. Pa še čakali in čakali smo. In sem se res naveličala vsega skupaj.
Po znani poti proti domu.

The Florin Street Band - My Favourite Time of Year

Nova steklenička za vodo

Tista klavrna zgodba od včeraj z razbito Flaško, je v današnjem dnevu dobila čisto drugačen epilog.
Ta epilog je začetek nove, drugačne zgodbe.

Prispel je paketek z Equa stekleničko. Tisto, ki sem jo naročila pred dobrim mesecem. Ob navdušenju nad motivom nageljna in v podporo ob projektnih sodelovanjih.
Prispela je moja La Viva Vera for Equa steklenička. Oranžna. Z nageljčkom. In še s printom motiva.
Prav luštno izgleda. Malo precej  me je strah, ampak res upam, da bo imela ta srečno zgodbo. Brez konca.
Takrat mi je bila všeč sam predstavitev, sama ideja delovanja s slovenskimi vzorci in seveda nagelj za vzorec. Kako ne bi?
A ste videli vse skupaj?

Zamenjava.

Podpiram takšne projekte. Upam, da bo v prihodnosti tudi kakšen moj tako luštno fin.

Ta dan je tak zanimiv. Moram dodati.
Prespala sem faks. Vsaj slabo polovico.
Očitno se tudi meni kaj takšnega zgodi in spuščena ruleta ni ravno fina. Vem, da sem slišala budilko, ampak očitno nisem pritisnila na dremež. Ker sem v trenutku podremala še malo in nato zaspala. In ko sem se zbudila nekaj pred deseto je bil v sobi še vedno tema. Kar mi je bilo čudno. In potem se je vse odvrtelo in bilo mi je jasno, da je ruleta spuščena in da je ura že veliko več kot bi smela biti.
Do Trzina pa se mi ni več splačalo. Sem se pa lotila tistega, kar moram oddati v petek. Tudi kakšen takšen dan prav pride.

No, in ob dejstvu, da sem se naspala, me je potem pričakal zgoraj omenjeni paketek.
Poleg tega mi je še Pepermintova gospodična pustila komentar, da moj rokovnik najdete tudi med Siolovimi članki. Iiii.
In ja, stvari so se obračale na bolje. Tudi štiriminutni klic na hitro. In vse čudovito ivje na drevesih. Jaz pa brez kartice v fotoaparatu.

John Mayer feat. Katy Perry - Who You Love

Razbita Flaška

Kaj narediš, ko razbiješ Flaško?

Nekako ne morem verjeti, da je sedaj v kosih. Da se je razbila. Da je še vedno samo steklo in je kljub vsej svoji moči, krhka.
Tisto močno in težko steklo mi je vedno tako delovalo, kot da lahko preživi vse. Kaj, ko sem se motila. Pa mi ni prvič padla. Mislim ponavadi je imela malo bolj oblažen padec. Ampak ta je bil zanjo preveč usode. Medtem, ko sem na drugem koncu mize poskušala ujeti melanholijo zunaj je začelo kar naenkrat vse zvoniti. Telefon. Računalnik. Vse me je opozarjalo, da me nekdo kliče. In v tistem, ko sem želela najti slušalke sem tako nesrečno zbila Flaško z mize, da še sama ne vem čisto točno kako mi je vse skupaj uspelo.
Saj vsemu skupaj sploh nisem verjela in sem jo čisto avtomatsko pobrala, a potem je bila na moji mizi velika luža. Kar teklo je od neoprena.
In takrat mi je postalo jasno, da sem zdrobila svojo Flaško. Tista, ki mi je bila podeljena kot neke vrste čestitka in zahvala za sodelovanje na njihovem natečaju. Nisem zmagala, prišla sem v ožji izbor, a z vsega ven sem dobila Flaško.

Občutek imam, da ni bilo samo steklo tisto, ki se je danes strlo.
Ampak, če ne drugega se bo pretvorilo v srečo.

Žal.

Sem pa videla sneg danes. In se mu čudila. Na široko. Skupaj s sošolko. Kar nisva in nisva mogli verjeti, da sva na tleh gledali v sneg, ko sva stopili iz avtomobila pred Kolosejem. Nobeni ni šlo v račun.
Zdelo se nama je, da sva predolgo ždeli za računalniki v Trzinu. Danes še posebno produktivni. Meni se že tako meša od tega projekta, da sem danes dobila same pohvale. Potem se mi resno meša. Ampak me je posrkal. Vso resnost sem vzela zelo neresno in se začela igrati. Z belino. Z dihanjem. S tem kako so teksti postavljeni. S tem, da bodo imeli štiri fotografije na stran. In pika.
To je bila zabava današnjega dne in iz naju je privabila marsikateri trenutek smeha.

Kaj pa včeraj?
Bila sem kot ta megla, ki se sedaj že nekaj časa vleče zunaj. Tako nezainteresirana, da sem šla spat že, ko je odbila deveta.

A kdo rabi rokovnik? Čisto resno sprašujem.
Morda pa je to idealno darilo, ki ga iščete. Verjetno res.

Henry Mancini - Moon River

Ko se ozrem v nebo

Kaj naj naredim?
Kaj narediš, ko pogrešaš?

Jaz se zadnjih nekaj dni ves čas trudim s tem, da imam cel čas nekaj za delati. Naredim si delo in potem ga imam kmalu preveč. En projekt pa že razmišljam o drugem, vmes pride tisti za faks nad katerim seveda obupam. Dvakrat. In potem se kar naenkrat pred menoj pojavi luknja. Trenutek, ko me zmanjka. Ko pogrešam.
Pa niti ne znam definirati tega čustva, ampak vse skupaj je samo ena velika praznina. Želja pomešana z nedosegljivostjo.

Toliko, da bi se skrila pod odejo in tam počakala dokler stvari ne bi bile boljše. Pa žal ne gre tako. Lahko samo globoko vdihnem. Se poskušam skoncentrirat in delam naprej. Samo natipkan sms ostane na zaslonu, ki se izključi, ko odložim telefon na mizo.
In vem, da še nekaj časa ne bo odgovora. Da sem cele dneve na "stand by" in, da se ponoči zbujam.

Nekaj o sreči.

Razpeta sem med to in te moje rokovnike.
Za letno poročilo pa se lahko postavim na glavo, ker mi preprosto ne gre skupaj. Sestavljam puzzle, ampak na silo, vse koščke, ki sploh ne pašejo skupaj. In skrbi me, da potem nimam nič za pokazat in, da so vse samo prazne obljube.

Še na čaj že dolgo nisem šla. Ker se mi zdi, kot da nimam nič za dodati. Za povedati. Da ni nič novega. In potem nobenega ne pokličem.
Le veverica spleza na drevo.

Train - When I Look To The Sky

Musaka

Kako pravzaprav dolgočasen dan je šel mimo, se zavem šele zvečer. Leže v postelji.
Ko gruntam in ugotavljam, kaj je bilo danes dobrega.

Moj svet se je sedajle zavrtel okoli rokovnikov in še vedno se vrti v tej smeri. Hitro sem se spravila še to dodat na spletno stran.
Tudi Babushka je delila to z vsemi oboževalci na socialnem omrežju.
Če se malo ščipam, a je čudno?
Vesela sem. Da sem svoj izdelek spravila v svet in ga delila z vsemi vami. Poleg tega pa je to šele začetek moje zgodbe. Tu so se mi na široko odprla vrata.

Rokovnik za 2014.

Musako sem ustvarjala. Prvič.
Ni šlo ravno po načrtih. Čeprav je vse izgledalo precej optimistično. Ampak, ko so vsi sedeli za mizo in jedli mogoče malo kakšen aldente krompir, so bili pametni. Prej pa nikjer nobenega. Samo jaz in recepti ter navodila na spletu. Mogoče sem predebelo narezala, mogoče sem premalo kuhala. Jaz nisem bila čisto zadovoljna, ampak se je pojedlo. Precej, skoraj vse, kar nisem pričakovala. Moj svet je bil malo razkuhan, za razliko od krompirja.
Ampak je bilo pa vse skupaj zelo musakasto izgledajoče in dišeče. Vsaj nekaj.
Vaja bo pač morala narediti mojstra. Tako. Se bom že naučila.

Cele dneve sem za računalnikom. Cel čas imam nekaj za delati. Ali nekaj gledati. Ali nekaj brskati.
Sploh si ne znam vzeti odmora, ker me je strah, da me bo ujel ali povozil čas. Dan ima včasih malo premalo ur.
To se mi zdi, da potem dnevu da tisti "dolgočasni" del.

Tony Christie - Amarillo

Rokovniki KONOČZASPI

Včerajšnja zgodba in včerajšnje veselje se nadaljuje…

Rokovnike imam. KONOČZASPI rokovnike. Za prihodnje leto!
Noro!
Celo zbirko le teh.

Želela sem narediti koledarčke in jih poslati v svet. Pa pridem do sklepa, da danes noben ne rabi več koledarjev, ker jih dobiš že povsod. Sem pa razposlala naokoli nekaj sporočil in dobila vsaj pozitiven odziv.
Prav iz tega pozitivnega odziva in ideje, se je stvar odvila naprej. Sicer ne vem kako, da nisem pomislila na to.
Skratka bilo je tam v mailu, zapisano. In zasidralo se je v mojih možganih. Kaj, če bi? Kaj, če bi res naredila planerje?

Zagrabila sem za idejo. Še bolj kot to, sem zagrabila za delo. In en vikend, da se je vse razvilo. Bilo je kot, da sem imela že vse na pol pripravljeno, da je vse samo čakalo name, da vse spravim skupaj. Da dam obliko. Da dam podobo in ustvarim nekaj luštnega.
In tudi to sem naredila.

Vsak je podprl mojo idejo. Vsak je z navdušenjem pregledal vse. Vsak mi je dal pozitiven odziv. In še sama sem bila presenečena. Tudi vse predloge za popravke sem vsrkala vase in jih preoblikovala. V boljše. V bolj praktično.

In pred menoj na računalniku se je znašla podoba. Od ideje do izvedbe so pretekli trije tedni. Zgolj je bilo potrebno, da sem z največjim navdušenjem v roki držala izdelek, ki sem ga oblikovala z največjim veseljem.
Mojim ilustracijam živali sem vdahnila življenje. Želela sem dodati praktično vrednost in uporabnost rokovniku in ga prilagodila uporabnici rokovnika. V tem primeru sem dodala take malenkosti, ki sem jih pogrešala drugje in katere sem si potem sama ustvarjala v svojih rokovnikih. Dodala pa sem še tisto malenkost več. Dodala sem pridih slovenskega.

Z veseljem sem dopoldne preživela v knjižnici po tistem, ko se mi je utrnila ideja, da vse skupaj lahko obogatim s slovenskimi pregovori in reki. In izpisala sem si jih tri strani v zvezku. Izbrala pa dvanajst kandidatov. In še enega za začetek.

Skratka, ko pogledam ta proces še sama komaj verjamem, da se je zgodil. Da sem uspela nekaj narediti. S srcem in dušo. Zase in za vse vas. Da vam polepšam načrtovanje prihodnjega leta.

Pet naslovnic. Dvanajst živali. Govorijo vsaka svojo zgodbo.
Več o vsem skupaj lahko preklikate na Facebook strani konočzaspi.

Tele luštne rokovnike pa dobite v Babushka Boutique. Na Gosposvetski 8 v Ljubljani.
Morda so ravno zate ali pa kot prikupno darilo, ki bo razveselilo marsikoga.

Taylor Swift - Enchanted

Kup luštnih stvari

Luštno. Luštno. Luštno.
Čeprav me je zbudila luč, sem bila že v naslednjih petih minutah boljše volje, ko sem dobivala sporočila za lepše jutro. Če se je moj dan šele začenjal, se je nekje ta končal. Hecna je ta časovna razlika.
Sem bila vesela, da sem zvonenje budilke izklopila med pisanjem sporočil.

Neizmerno neverjeten občutek je, ko v roko primeš nekaj kar si sam ustvaril. Kar sem še nedolgo nazaj prestavljala v obliki pikslov in krivulj po zaslonu. In sedaj sem imela v rokah. Če je bila nedolgo nazaj samo ideja, je bila tu končna izvedba.
Super sem navdušena in vesela. Ker je izpadlo še veliko bolje, kot sem si sploh predstavljala. No, v resnici imam zelo slabo predstavo. Po pravici.
Zato me toliko bolj potem navduši izvedba in realnost.

Rokovnike imam. KONOČZASPI rokovnike. Za prihodnje leto!
Noro!
Celo zbirko le teh.
Bom še bolj podrobno razložila kakšen dan kasneje, ampak trenutno sem čisto navdušena. In to veselje sem delila z vsemi. Čeprav daleč stran.
Kako zanimivo je, ko spoznaš, kdo je tista oseba s katero želiš prvo deliti to veselje. Že takrat pri Dinozavru sem imela to izkušnjo, sedaj pa je vse skupaj deja vu. Ker sploh nisem pomislila na kakšno drugo možnost, ampak samo na to kako bi to izrazila.

Če smo med faksom postavili studio in prestavljali plakete sem ter tja, sem se popoldne znašla v Ljubljani. V samem centru. No, ne strogem delu centra. Ampak bila je Ljubljana, za razliko od mojih "trzinskih dni".
Šla sem na sestanek, da sem predala moje rokovnike in se domenila za vse podrobnosti.
Če se sprašujete kje me boste našli, bo Babushka pravi naslov. Kmalu. Kar se mojih izdelkov tiče. Pa še prav navdušena sem nad njeno lastnico.

A je samo moje komuniciranje preko Skypa in podobnih zadev vedno nemogoče in oteženo?

Imagine Dragons - 30 Lives

Enajst dvanajst trinajst

Morda sem se nadihala in sedaj rabim prste malo razmigati.
Zanimivo je, da me prav decembra malo zmanjka. Zdi se mi, da je bilo že lansko leto tako, da sem za nekaj časa izginila iz obličja tipkanih besed.
Bilo je kot bi potrebovala dopust sama od sebe. No, jaz sem si vzela samo nekaj časa od pisanja, drugi so šli na toplo. In sedaj dobivam same slike finih stvari.

Enajst. Dvanajst. Trinajst.
Še en izmed takšnih datumov za letos. Mislim, saj bodo še kakšni zanimivi v prihodnje.

Čokoladno-kapljični piškoti.

Nedelja je bila izredno zanimiva. Ponavadi se zbujam v jutra in zgodaj izginem na faks. Tokrat mi ni bilo potrebno. No, ker je bilo nedeljsko jutro. Ampak tisti del z "ne" dela, ne velja.
Pridna sva bila, da se je kar kadilo. No, para iz likalnika se je.
Kako lahko narediš kosilo, ko imaš na voljo riž, tuno, mleko in moko? Pa še grah. Izredno nenavadne sestavine, ampak prezgodnje kosilo je bilo na presenečenje obeh zelo užitno. In končno sem ugotovila kaj je pravzaprav bešamel. Oziroma kako se naredi.
Kuhinjo sem počistila dvakrat. Ko kuham, pač naredim celo štalo, tako dobesedno, da bolje, če me ne gledate kakšne traparije počnem. Nikoli ne gre povsem gladko, vedno pa se dobro konča. Ali vsaj tako nekako.
Pomivala. Likal. Luštna kombinacija. Potem je bila cela dnevna prekrita z oblačili. In sva vse skupaj zložila. Dokler nisem videla, kako je avtomobil izginil v križišču.

Vmes sem si pogledala tisti drugi del te sage Igra Lakote. Nisem brala knjig samo prvi film sem pred kratkim gledala, ko se je vse že poleglo. En dan.
The Hunger Games: Catching Fire.
Za moj okus je malo predolg. Za malenkost. In preveč akcije, da sem se dolgočasila. Preveč dogajanja pomeni, da potem ne vem več na kaj bi se koncentrirala in se začnem posledično dolgočasit. Ironično?
Ampak zaključek je pa tak, da bi pogledala še naprej, kaj se zgodi. Mislim ni grozen, ni tako zelo odličen ali dober, ampak povprečno predolg. Tam nekje.
Všeč mi je zgodba. Mislim ta upor. Ideja o tem kako dejansko na pol že sedaj živimo na tem, samo da ni tako zelo izrazito in močno. In vse skupaj izgleda kot večina človeške zgodovine ujete v en čas. Mislim tam v osrednjem delu so ujeti v kič in barok, vse okoli pa je kot je bila tista železna zavesa v Rusiji ali to kar se tudi sedaj dogaja tam na vzhodu. Vse se vrti samo okoli informacij, ki so posredovane, televizija in šovi so spektakel in vsiljen del v življenju, obnašajo pa se kot stare civilizacije na podlagi žrtvovanja. Miks vseh obdobij, ki so že bila ali so še v teku.
Kaj, ko to ne bo več znanstvena fantastika - kaj bo to realnost?

En bo pa lep.

Že cel dan se poskušam zaposliti z malenkostmi. Pa vse skupaj nima ravno želenega učinka name. Želim se zamotiti, pa samo sebe zmotim. Da sem še bolj zmedena, da sem še bolj ne skoncentrirana.
Zjutraj sem napisala par stavkov za mojo zgodbo. Nič. Vmes sem pisala tekst, tudi ta tekst. Nič. Sem gledala par epizod serije Seks v mestu. Nič. Sem oprala avto. Nič. Sem naredila kosilo. Sem spekla piškote. Sem šla s psom na sprehod. Na nobeno stvar nisem bila dosti osredotočena. Piškote sem zažgala. Klasično. No, samo zadnjo rundo, ampak je bilo dovolj, da me je čisto dotolklo.

Par globokih vdihov in izdihov. Saj bo? Mora biti.
Vsaj preostale piškotke sem si luštno spakirala v Ikejino posodo za shranjevanje. Vsaj še nageljčka imam. In lučke. Da se vsaj kotički ustnic vseeno upognejo navzgor. Za tisto drobno malenkost.

John Newman - Love Me Again

Indijanček parkelj

Danes sem bila na kavču v toplih nogavicah, puloverju, pod dvema dekama pa mi še vedno ni bilo kaj dosti toplo. Zeblo me je. Vse dokler zvečer nisem šla pod tuš.
Morda sem se res malo zdelala in sem potrebovala en restart. En počitek. En dan na kavču, ki vključuje ležanje. Kar mi sicer tudi ni šlo kaj dosti dobro, saj sem se ga naveličala.
Ni fino ležati in lenariti cel dan. Ni fino, če te zebe in ni fino, če se počutiš slabotno.

Zdrav človek ima 1000 želja, bolan pa samo eno!

Ta pregovor bo kar držal. Tako se spremenijo prioritete.

Skoraj sem že pozabila, da je danes oziroma jutri Miklavž. Ker mislim, da še nisem čisto pri stvari, da smo vstopili v december, vsaj ne v tem smislu, obdarovanja in praznikov. Hitro je šlo leto mimo in danes se je že načela tema v povezavi, kje bomo za novo leto.

Miklavž se je oglasil.

Najprej se je mama prikazala z čokolado in čokoladnim Miklavžem. Ker se vsako leto zabavam ob njenih pripovedih. Tudi letošnja je bila čisto posrečena. Da ga je srečala in da nič ni imel za naju, ampak da je potem ona vseeno nekaj zrihtala in kar sama prinesla. Joj, kako dobro.
Potem pa je bil še en trenutek nepozornosti, ko sem šla za nekaj minut iz dnevne in ko sem se vrnila, najprej sploh nisem opazila, ampak na mizi se je pojavila posoda z mandarinami in dvema indijančkoma v obliki parkljev. Super.

Dan Croll - From Nowhere

Imagine Dragons in Dunaj

Čisto fino. Čisto navdušena. In še vse superlative lahko dodam poleg.
Bila sem na koncertu Imagine Dragons na Dunaju.
Če me kdo vpraša kdaj sem kakšno stvar naredila prvič, bo moj odgovor - včeraj.
Prvič sem bila na Dunaju. Prvič sem nov avto peljala na daljši izlet oziroma v tujino. Prvič sva šla skupaj na koncert in prvič sem bila v tujini na koncertu. Same luštne stvari. Ena za drugo. Ena skupaj z drugo.
Uživala sem. V vseh trenutkih, različnih pogledih in drobnih malenkostih. Tako blazno se mi je smejalo oziroma nasmihalo cel čas, da me je na trenutke kar malo postrani pogledal.

Čisto navdušena.

Dopoldne je bil štart. Vklopljena navigacija. Midva navdušena. S CD-jem, ki je vseboval vse njihove pesmi. Smer: Dunaj.
Mislim, da sem se prvič vozila po tistih cestah. Čeprav mogoče obstaja možnost, da smo šli takrat v Gradec, pa sedaj nisem več tako zelo prepričana. Točno opredeljen spomin mi zelo peša. Skratka vzemimo, da sem se prvič vozila po tistih cestah in sem sama vozila po avstrijskih avtocestah, ker do Celovca tega nimam. Tri in štiripasovnice so zanimiva stvar, ampak obenem zahtevajo še več koncentracije, ker moraš spremljati še ostala dva pasova in ne samo tistega na levi, kot običajno. Ampak sem jih takoj osvojila in so delovale precej domače. Potem pa se je pred Dunajem nabralo še več prometa in vse je naenkrat postalo pestro. Hvala za navigacijo in hvala za natančne podatke katerega pasu se držati. Ker verjetno, ne skoraj stoprocentno bi se nekje izgubila. Pa se k sreči nisva.
Je kdo že kdaj vozil vzvratno v klanec v ovinek? No, jaz sem to dodala na seznam cestnoprometnih izkušenj.
Skratka končno destinacijo sva zagledala že s cesto. No, jaz sem takoj prepoznala logo hotela oziroma motela, ki je bil ogromen na veliki stavbi.
Avtomobilčič sva pospravila v garažno hišo midva pa sva se namenila iskat vhod. Niti ni tako zelo enostavno kot na prvi pogled zgleda. Samo z napačne strani sva se tega lotila, potem naju je čakal tam pred ogromno smreko in iz mojih ust je bilo slišati le en zvok: "Lučke!"
V preddverju so imeli konja-luč. Vse je izgledalo blazno fino, tako moderno in kako bi se izrazili - dizajnersko. Vzorci zavitih rastlinskih struktur, tisti tapetni v črni barvi v kombinaciji s turkizno. Tisto, ki je v resnici včasih že modra. Luštno.
Vse skupaj je bilo ob nakupovalnem centru in med čakanjem, ker se jim je sesul sistem, sva naredila en krog naokoli. Zadnje čase imam malo odpor do oblačil. Vsakič, ko gledam vsa ta oblačila se spomnim na svojo prepolno omaro in potem me vse mine.

Konj, ki se pretvarja, da je luč.

Tripadvisor aplikacija in tablica ne gresta skupaj. Malo naju je zavedla. No, precej.
Našla sva super restavracijo, samo ne v praksi. Ker tiste restavracije pač ni bilo tam, kjer bi jo človek pričakoval po videnem na zemljevidu. Še naslov je narobe izpisalo. Sem morala sedaj iti preverit in potem ugotoviš, da je eno uro hoje od tistega mesta, kjer jo je drugače napisalo. Auč.
Skratka po tistem, ko pregledaš vse ulice naokoli sva našla eno, ki je izgledala kar optimistično pa tudi ljudje v njej so bili videti zadovoljni. Izkazalo se je, da je bila turška restavracija. Ampak hrana je bila super. Res.
Ali ste že bili v takšni restavraciji, kjer sicer strežejo kebabu podobne stvari in potem ste čisto fensi postreženi z vinom. Mislim, da sva bila oba prijetno presenečena nad postrežbo, ker na prvi pogled ni izgledalo tako. Videz pač včasih vara.
Skratka izplačalo se je vse to iskanje. Mislim, da je nosila tak naslov kot je priimek Supermana. Kent. Pa še dobri dve ulici stran od prizorišča sva bila. Priročno.

Skratka že, ko sva se med lovom za hrano sprehodila mimo te Stadthalle, se je tam kar trlo ljudi. Čakajočih v vrsti, nama nič jasno.
Skratka, ko sva prišla nazaj vrsta ni bila kaj dosti manjša. Da bi se prepričala, če se lotevava prave vrste nama je eden s precej razočaranim obrazom zatrdil, da bo to to. No, in v trenutku, ko se udava v usodo, začne varnostnik mahat, da so odprli še drugo vhod in kar naenkrat sva bila ob pravem času na pravem mestu in po hitrem postopku notri. Ljudi povsod polno. Če ne čakaš v eni vrsti, boš sigurno v drugi. Tako to gre.
Špricer v roki, na odru pa predskupina. Obrnila sem internet, da sem ugotovila kdo je bil pred njimi. Dan Croll. Fino. Jaz sem se blazno zabavala. Čeprav je včeraj zvenelo še veliko bolje, kot posnetek na youtubu. Fino vzdušje se je ustvarilo.

Z Round and Round so se prikazali. Kar nisem mogla verjeti, da sem se dejansko znašla na njihovem koncertu. Mislim že to kakšna zgodba stoji za poslušanjem njihove glasbe. Naključja ali zgolj potrdilo usode. No, ob takšni priložnosti se je res že spodobilo, da greva na njihov koncerti in tudi to se je zgodilo! Noro!
Čisto sem uživala. Poplesavala. Slikala. Snemala. Prepevala. Se zabavala. Ni kaj.
Kratko in sladko je bilo. Grozno prehitro je bilo mimo in v daljavi se je še slišala pesem Nothing Left to Say, ko sva nasmejana zapuščala dvorano.
Kaj naj drugega izrazim kot golo navdušenje? Blazno sem bila navdušena nad to pesmijo Round and Round. Potem tisti trenutek, ko je govoril o prijatelju Taylorju in njegovim bojem z rakom in kako so se ob pesmi 30 Lives počasi prižgale luči na mobitelih ali vžigalniki. In dvorana je bila v lučkah. Predvsem tiste na tribuni so bile čudovite za videti. Impresionirali so me prav tako tisti veliki baloni-žoge, ki so se spravili v zrak. Enkrat pri pesmi Underdog.

Kaj smo še slišali? Amsterdam po začetku, Tiptoe, Hear Me, Cha-Ching, Rocks , It's Time, Demons, On Top of the World in Radioactive pred zadnjo za konec. Vmes pa še tiste, ki sem jih omenila. In ne nisem si zapomnila vrstnega reda. Mi je Google priskočil na pomoč, res pa je da imam za večino posnetke. Kratke izseke iz pesmi.
Meni se je vtisnil v spomin, naredil vtis. Navdušena sem.

Potepat se grem.

Padla sem v posteljo in zaspala v trenutku. Dobesedno.
Samo zjutraj sem se zbudila in počutje ni bilo zelo zabavno. Ne vem kaj točno je bilo krivo, ampak nekako se še najbolj nagibam k virozi, mačka sem črtala, saj se je že pojavljala pri nas doma . Jaz sem se ji sicer dokaj uspešno izogibala. Ker je trenutno stanje sedaj zvečer podobno tistemu zjutraj. Vedno bolj "švoh" postajam. Čez dan sem se držala, sem se morala in želela. Nisem si hotela pokvariti dneva ali tako. In sem si zadala, da bo vse v redu, da bo tista voda iz tuša vse negativno sprala. Ampak je delovalo. Do tuširanja doma.
Mogoče moram pa samo še enkrat pod tuš.
Ne vem zakaj se je to moralo pripetiti, ker sem se želela še malo potepati po Dunaju. Pa ni bilo priložnosti. Me je počutje izdalo.

Imagine Dragons - Round and Round

Uspavanka za lahko noč

Igral mi je uspavanko. Uspavanko za lahko noč.
Ko sem se grela pod toplo odejo v udobni postelji. On pa je poleg igral kitaro.
Vem samo, da je brez dvoma delovala, ker je bilo v naslednjem trenutku že jutro.

Ti zadnji ponedeljki so tako sladko-grenki. Vse prebujanje je čisto super do trenutka, ko se ne zaveš, da moraš iti proč. Na faks. V Trzin. Iz tople, mehke, udobne postelje, kjer se lahko stisneš v objem, moraš iti ven na mraz. Brrr.
Obdobje jutranje telovadbe je nazaj. Saj poznate raztezne vaje čez vetrobransko steklo, ko je potrebno očistiti vse zamrznjene površine. No, takšno sem imela tudi sama danes.

Potem pa štiri ure za računalnikom. Ne, niti odmora si nismo vzele. Jaz sem samo poskušala narediti kaj smiselnega, pa niti ne vem, če je uspelo. Nekam se je skrilo moje navdušenje. Ga iščem. Ubistvu me letno poročilo muči, ker sploh ne vem kako naj se vsega skupaj lotim. Kakšno idejo naj si zastavim. Nekaj v zvezi z inovacijami. Zadnje čase je vse nekaj v zvezi z inovacijami.

Tudi danes sem opazovala srne. Kako so se skrivale med drevesi. Komaj opazne. Želela sem samo opazovati njihovo gibanje, eleganco, pa so se vse precej preplašile. Ali pa zgolj naveličale, ker nekaj minut so še mene opazovale. Potem pa so pokazale bele ritke in izginile. Nekaj metrov naprej.

Serija, ki me zadnje čase precej interesira je Once Upon a Time. Popolnoma sem padla v pravljični svet. Tisti med Sneguljčico, Zlobno kraljico, Špicparkeljcem, Petrom Panom in ostalimi junaki, ki so se znašli v zgodbi. Prav veselim se že novih delov.

Jutri pa na izlet. Jutri pa na potem. Jutri pa na koncert!
Imagine Dragons. Kako fino!

Imagine Dragons - Radioactive

Jelenček na koledarju, pes na sončku

Obsedel me je december in njegovo vzdušje.
Z največjim veseljem sem si cel dan vrtela božične pesmi. Radio Center jih je predvajal. Cel dan! Mislim tisto, ko si na internetu lahko zbereš kakšno zvrst bi poslušal in tako so se pri meni oziroma pri nas doma vrtele cel dan. Pa še noben se ni pritoževal, vsi smo preprosto sprejeli vzdušje.

Sončni dnevi so prav čudoviti. Kot tudi ta nedelja.
Vzela sem fotoaparat na sprehod in bila je prava odločitev. Poziral mi je pes. Pozirala mi je druščina srnic, no malo manj uspešno, pa vseeno. Mislim, da sem jih opazovala čisto pri miru kar nekaj dobrih minut. Ron pa z menoj.
Opazovala sva kako so naju gledale. Čisto na miru, prikovane na mesto. Naštela sem jih okoli deset. Ali dvanajst. Saj ne vem točno. Tistih belih rit je bilo ogromno.
Potem pa sem šla naokoli gozda na drugo stran, da bi jih presenetila in bližje slikala. Načrt je bil veliko boljši v teoriji kot je dejansko bil v praksi. Seveda so me takoj zagledale in se umaknile par metrov.
Kako si lahko v gozdu sploh tiho, če se pod teboj cel čas lomijo tako veje, kot šumi listje.

Mogoče me je prejšnja naloga veliko bolj pritegnila. Ti dve sedaj, nisem čisto prepričana kako gre.
To v nedeljo popoldne sploh ne.
So me rajši prepričali v partijo remija, preden sem se spravila v Ljubljano. Da prinesem večerjo, da se malo pocrkljam, da skupaj gledava veleslalom.

Facebook stran KONOČZASPI je tudi štartala.

Albert Hammond - Under the Christmas Tree

Klunc

Jupi, se že veselim!
Točno s temi besedami je moj mali bratranec danes presenetil celotno zbrano druščino. Star je tri. In pol? Saj ne vem točno, ampak zdi se mi, da tam nekje. In s sestrično sva ga samo gledali, ko je to rekel medtem, ko smo sedeli na tleh in zlagali kocke eno na drugo. Plan je bil, da se zgradi "uto za Rona" in njegov odziv je bil točno takšen.
Saj jih je še nekaj takšnih "ustrelil", ampak samo ta se mi je vtisnila v spomin. Smo se pa celo popoldne smejali njegovim prigodam. Naš mali navihanec in naš velik pes sta najbolj posrečena kombinacija daleč naokoli.
Že ves kričeč ga je pričakal na vratih in od tu naprej je bila čista norija. Ron je hodil za mamo, ki je imela hrano, bratranec pa za njim, ker se mu je zdel najbolj kulj pojava v tistem trenutku. Takšnega navdušenja noben ne more skriti. In koliko energije imajo "tamali" v današnjih časih je izjemno. Čista hiperaktivnost.

Teli so pa zame.

Potem pa smo ostali štirje, ki smo že "malo" večji, ugotavljali, če smo bili mi tudi kdaj tako blazno živi. Mislim, da ni takšnih spominov. Smo bili malo bolj umirjeni.
Hrana, ki je šibila mizo je bila naravnost odlična. Pražen krompir pa riž pa fila in meso. Pa vsega skupaj kar ni in ni zmanjkalo saj so se po tem prikazale še sladice. Torta in flancati pa še tisto "ta fino" orehovo pecivo. Moj želodec pa do zadnjega kotička zabasan. Se že premikamo v praznični čas. Nedvomno.

Roza nageljčki!
Nisem se mogla upreti, ko sem jih videla tam pri blagajni v Lidlu. Meni namenjeni, da si polepšam dam. Sama sebi. Takšne drobne stvari lahko naredijo veliko.

No Angels - Goodbye To Yesterday

Palindrom

Zabavam se s palindromi, ki sem jih najdla na Wikipediji.

Sedaj, ko sem izvedela kako se to imenuje. A veste tisto, ko se besede berejo nazaj in naprej. Nisem pa vedela, da obstajajo celi stavki. Zabavno!

Osem opitih hiti po meso.
Ema, zakaj ni vinjaka zame?
Perica reže raci rep.
Edo suče meč usode.
Cesar prasec.
Matej je tam.
Tolpa natika kita na plot.
Klovn in volk.
Bo kaj sena danes, Jakob?
Hudir bo dobri duh.
V elipsi spi lev.

Kaj se počne v petek zvečer?
Leži se na kavču in gleda Moj dragi zmore. Kot že marsikateri petek.
Čeprav se potepa.

Za dobro uro in pol sem šla na faks. In to sredi dneva. Doma sem bila kot, da bi šla že dve uri prej. Zdi se mi kot, da sem se samo tja peljala, priklopila računalnik, pogledala video in se peljala nazaj. No, saj je bilo tako.
Sem pa vsaj uživala v vožnji v sončnem dnevu. Zelo sončnem dnevu in gorah, ki so razkrivale bele vrhove. Čudovita pokrajina. Čudovito vzdušje.
Ne razumem pa zakaj je bilo toliko nesreč na cesti. Poročali so v zelo velikih

Kaj pa preostanek dneva?
Ta je pa šel mimo. Niti ne vem kdaj. Tako je, ko malo zadiham. Dan izgine.

Drake - Hold On We're Going Home

Vam bom kupil akvarij

Kako je šel dan mimo niti ne vem. Vem samo, da nisem čisto nič pametnega naredila.
Danes se niti nisem vozila po moji dnevni ruti, ker sem imela ravno v tistem času druge opravke. V čakalnici sem sedela in čakala, da pokličejo moje ime. In mislim, da sem se tresla od strahu. Čeprav ne znam ravno točno definirati pred čim, ampak misel na vse skupaj se mi je zdela grozno neprijetna.
Pa se je izkazalo, da ni bilo tako. Pa še prijazna je bila.

Skratka po pregledu sem poskušala svoj avto zriniti na parkirišče pred lekarno. To se je izkazalo za cel podvig. Vseh tistih deset parkirišč je bilo zasedenih pa še trije so čakali. Potem sem se drenjala še jaz in se v naslednjem trenutku že umikala vzvratno na glavno cesto. Cela zmešnjava. Po dveh minutah čakanja, da bi zavila nazaj v to zmešnjavo, sem se pač odločila, da grem lepo naprej do naslednje lekarne. Kjer ni bilo nobenih težav s parkiriščem in nobenega čakanja. Samo jaz.

S sprehoda.

Poslušala sem zanimiv žargon. Tisti o ovcah, ribah in akvarijih. To ni fish to je riba. Vam bom kupil akvarij.
Gledala sem Elysium, ki je pravzaprav blazno nezanimiv film. Grozno nezanimiv, pa sem že upala, da bo kaj iz tega, ugotovila pa da je vse že prikazano v trailerju. Resno?
Bolj kot ne sem razočarana nad filmi v zadnjem času. Vsaj lep sprehod sem imela.

OneRepublic - All This Time

Zaustavitev gibanja

Kaj pa sedaj?
Moje namizje je polno odprtih datotek, ki jih prenašam sem in tja. Vklopljen imam prenosni disk in "ta velik" USB ključ. Eno za filme, drugo za slike in dokumente. Danes sem že tako ali pa tako imela celo "štalo" s telefonom. No, saj jo imam še vedno.

Včeraj zvečer so mi izginili vsi podatki iz telefona. Razen SMS-ov. Nekje se sicer še skriva imenik, ker pri posameznih sporočilih piše, kdo jih je poslal in ne samo številka. Ki bi se verjetno pojavila, če bi izginila imena.
Skratka slike so izginile. Glasba je izginila. In cel imenik.
Pojma nimam kaj se je zgodilo. Vem samo, da sem ga polnila na računalniku. Očitno je bilo tukaj vmes nekaj.
Skratka po polovici dneva so se vrnile slike. Čudežno, ker sem nekje vmes zbrisala vsebino iz SD kartice. Skupaj z glabo. Imenika še vedno ni, zadnjih klicev tudi ne, samo SMS-i vztrajajo cel čas.

Mogoče vsemu skupaj niti ne bi posvetila takšne pozornosti, ampak današnja budilka, ni imela zvoka, ki ga ima drugače. In nič mi ni bilo jasno.
Da me je prebudil bratov telefon že eno uro prej, je navadno. Ampak, da budilka ne igra melodije kot ponavadi - to je pa škandal.

Stop motion. To smo počele danes. Improvizoriš studio. Učilnico smo postavile na glavo, skupaj z mizami. Potem pa je počasi potekal celoten proces. Interesantna situacija. Zgolj ena stopnja v procesu, ki se sedaj še mora nadaljevati. Šest deklet in ena scena. Premikajoče se majčke, rožice in obešalnik. Še čaj smo imele.
Jaz sem se s profesorjem zmenila, da drug teden ne bom imela problemov, ko se grem potepat. In mu spotoma še razložila, da sem si sposodila knjigo, ki jo je priporočil, ampak zaradi "lastnega veselja", pravzaprav zanimanja.
Stala pa sem z vizitko v roki.

Kosilo. Najino kosilo. Ker se je meni "zaluštala" pica in ker še ni nedelja. Ha. Tudi to je nekaj.
In potem stojiva na parkirišču, poleg mojega avtomobila. In mu lahko zrem v oči. Čisto od blizu.
Ampak kaj, ko sem naslednji trenutek že na poti domov in bi tistega prejšnjega raztegnila za malenkost ali dve.

Smash Cast - Vienna

Plus plus

Danes pa se mi je smejalo skupaj s sončkom zjutraj. Čeprav sem se skoraj celotno pot vozila v sonce. Sem pripravljena tudi za takšne dni, s sončnimi očali v predalu. Veter pa je podil male oblačke, ki so se pojavili na nebu.

Vsak dan znova pridem ravno prav, ampak še vedno prezgodaj. Vsaj dobra internetna povezava je takrat in pridem na tekoče z vsem, kaj se dogaja. Drugim in po svetu. Toliko, da se preletijo novice, ki so že naslednji trenutek pozabljene. Saj niti ne bi mogla našteti kaj sem danes prebrala. Same traparije verjetno. Ampak tako to je, to kar nam ponuja svet, kar nam ponujajo mediji in okolica. Polno informacije, preveč, pa nič kaj dosti koristnih.

Odnos med skico in printom.

Imamo dva različna projekta, ki jih moramo vzporedno peljati, pa se nisem mogla osredotočiti ne na enega, ne na drugega. Počela sem čisto nekaj tretjega, dokler mi ni bilo dovolj moje nekoristnosti.
Misli, ki so tako polne, da so kar prazne. Poznate ta občutek?

Sedaj s polnim zagonom pripravljam luštne stvari, ki bodo na voljo. Kmalu. In močno držim pesti, da se vse pokopi in zažene. Mislim zagnano je že, samo do konca izpeljano mora biti.
Sem celo popoldne delala na tem in še nekaj dela me čaka. Saj bo prišel tudi kakšne oddih zame, kajne?

Danielle Bradbery - The Heart of Dixie

Paketek v rumeni vrečki

Kako veš, da je nekaj grozno narobe, ko te niti sončni žarki v ponedeljkovem jutru ne spravijo skupaj. Ni nasmeha.  Ni navdušenja. Ni nič. Čisto nič.

Če že nisem, pa postajam. Deloholik.
Ker kolikor se zadnje čase posvečam stvarem in delam, je že čudno. Kot, da se ta zagon ne konča. Kot, da sem čisto notri. Ko sem pa zunaj pa tako, da te niti sončni žarek ne spravi več v dobro voljo. Se pa zato sošolka toliko bolj potrudi. Hvala.

Polno glavo imam. Tega kar je treba postorit. In dodajam eno misel na drugo, dokler se potem jaz ne poderem. Saj potem pa gre vse samo še navzgor, ko se sestavljaš.
To je ta optimizem.

Skratka, saj se je ponedeljek izkazal. Mislim, za ponedeljek.
Res je bilo luštno zjutraj zunaj. Vsaj mali del, skrit globoko in zakopan, je to opazil. In stotinko sekunde, toliko, da očem ni bilo vidno, se je pričaral tudi takrat nasmeh. Nekje je vedno zakopano upanje.

Pokazala sem vse kar sem imela. Razložila sem vse kar sem si zamislila. Tako zagnano, da izgleda, kot da sem začela delati serijo plakatov, namesto enega. Kaj bo še z mene?
Skratka na koncu sem profesorici razlagala, kje se v današnjih dneh najde navdih. Kam gledati in kje objavljati. Spotoma pa sem pokazala še projekt, ki ni šolski. Ni kaj, letos sem kar malo navdušena nad tem predmetom. Morda zato zagon…

Včasih tudi za mali mestni avtomobilčič ni parkirnega prostora. No, je. Samo kar nekaj metrov, kilometrov se naredi okoli Ljubljane. Dejansko sem se čudila sistemu parkiranja. Hecna reč. Ampak za pol ure je tudi sam malo počil, da sva se midve naklepetali. Dokler jaz z mislimi nisem bila že dva koraka naprej. Grozna sem.

Dobila sem fotoaparat v paketku. Z zalogo čokoladice. Hvala.
Saj pravim, da tale ponedeljek sploh ni slab. Pa še mini zelen fotoaprat se je našel. Hvala vsem dobrim ljudem danes, ki so se tako močno potrudili in mi naredili dan.
Skratka zgodba z zelenim je takšna, da sem ga pogrešala doma in v nobenem skritem kotičku ga ni bilo. Pa sem se predala in rekla, da bom vprašala še na faksu. Seveda sem pozabila na to, dokler ni prišel mail in sem se iz nenada namenila v referat. Še našo gospo tam sem uspela nasmejat, ko sem vsa zmedena razlagala, da pogrešam zelen fotoaparat v zeleni srajčki. Pri vsem tem že ni mogla drugega kot, da se nasmehne in iz omare privleče nekaj podobnega moji razlagi. Kamen se mi je odvalil od srca, ampak obenem pa nisem bila čisto prepričana kaj se je ravnokar zgodilo.

No, saj bo vse dobro. Tudi takšni dnevi imajo vedno kakšno svetlo točko. Vedno se najde vsaj nekdo, ki ti poskuša polepšati dan, kar na žalost ne vidimo ali to premalokrat cenimo.

The Band Perry - Gonna Be Ok

Že dva dni Dinozaver

Sprašujem se, kolikokrat si lahko ogledaš predstavo. Ali boljše, kolikokrat si lahko ogledaš predstavo, ki je tvoje avtorsko delo? Zanima me, kje je meja?
Ker večkrat kot sem jo videla, manj verjetno se mi zdi, da sem bila sposobna ubesediti določene trenutke. Nekje se pač že skoraj ne more zgrešiti, drugje pa sploh ne vem kako je to lahko iz mene prišlo.
Ampak sem bila tista, ki se je naslanjala na rob sedežne in se tresla od smeha. Torej, ste že sedeli na kavču v gledališču? Sem že malo VIP in to.

V soboto dopoldne sem bila že zgodaj v knjižnici. Pri iskanju parkirišča sem hotela obupati po četrtem krogu, pa se je ravno takrat en umaknil in sem ugotovila, da tako mali avto ne rabi bočnega parkiranja, ampak lahko samo zapelje v parkirni prostor. Prednost mestnih malčkov.
Skratka odločena, da nekaj naredim sem se lotila slovenskih pregovorov in rekov. Takšnih, ki smo jih lahko slišali od Danice Lovenjak in takšnih, ki jih poznamo, vse do takšnih, ki sem jih prebirala prvič. Izpisala sem si cele štiri strani teh pregovorov.
Vse poučne, vse zanimive.

Življenje je kot basen, ni važno kako je dolga, ampak kakšen je nauk.

In priklon.

Tisti dve sobotni predstavi nista bili dovolj, sem šla še na nedeljsko. Dopoldansko matinejo, da sem bila pridna in sem dan začela s kulturnim udejstvovanjem. To pa je nekaj.
Tokrat sem bila tu, ker sem dobila obisk in sem ju z veseljem peljala na predstavo in en "šnel tur" skozi Kranj. V en glas pa smo se strinjali s tem, da je Layerjeva hiša, eden izmed lokalov, kamor že skoraj moraš iti na kavo. Res je luštna lokacija.
Nisem še videla nenavdušenja nad predstavo. Ali pa sem mižala. Nekaj bo.
Še sošolca sem srečala. No, kolega s faksa, če želite.
Vsi so navdušeni. Vsakega se malo dotakne. Same fine stvari slišim kot povratne informacije. In morala sem z vsakim kakšno reči, da sem korak ali dva zaostala za svojo druščino. Z velikim Dinozavrom na majici. Kar je moja posebna vstopnica, kateri lahko prištejem plus ena. Moj plus en.
Pa smo se spravili na toplo in čajček. No, predvsem kavico za ostale. Ali kakav.
Toliko, da smo še poklepetali in določili kam se gre na kosilo. Dobro, da je internet tako dosegljiv in ogromno pripomorejo razne stvar, kot so Tripadvisor. Sama poznam precej slabo gostinsko ponudbo.
Moj mali avto pa je ravno prav velik, da nas popelje za naslednji ovinek in da sledimo navigaciji. Vem kje bi se lahko nahajala gostilna, ampak včasih pač nisi čisto čisto prepričan. Zato pride prav navigacija. Malo sem se razvadila. Čeprav ji še vedno ne zaupam sto odstotno.

Gostilna Krištof je bila tista, ki smo jo iskali. In prava izbira je bila.
Že ko smo vsi premraženi vstopili v prostor, nas je pogrela toplina peči. Tako domače.
Z zanimanjem smo obračali tisti velik meni, ki smo ga prejeli v roke in se odločali. Vse stvari so se zdele tako fine. Lažje odločanje smo sprejeli še ob pozdravu iz kuhinje. Me prav zanima katera kranjska je potem letos prva, če je bila Arvajeva druga.
Predjed sem kar izpustila, saj se mi je zdelo, da vsega ne bom morala pojesti in ta odločitev je bil še kako prava. Je za sladico ostal prostor.
Skratka ostali so dobili prav prikupno postrežene juhice. V kompletih.
Za glavno jed smo šli vsak v svojo smer. Od lazanje, svinjine, race do perutnine. Jaz sem imela take prikupne perutninske roladice. Bučni pire in kostanjevo omako. Zelo sezonsko. Vse izjemno okusno.

Iz kokošnjaka.

Za sladico pa smo šli v en glas. Tisto stvar s pomarančnim narastkom, čokoladnim mousseom in grozdnim sladoledom.
Videz lahko vara, ker so bile vse tako fino majhne, ampak precej nasitne. Samo najboljša je bila kombinacija moussa in sladoleda, sorbeta, kakorkoli. Same fine stvari.
In ne. To še ni bilo vse. Po sladici smo dobili še eno. Z zelo polnimi želodci smo komaj pospravili dodatno sladico iz malih kozarčkov in piškotke.
Dobro, da kdo pride iz Ljubljane v Kranj, da vidim kakšne fine stvari imam takoj za vogalom.

Nedeljsko popoldne ni bilo tako zelo ležerno. Začela sva sicer na kavču ob gledanju začetka sezone smučarskih skokov. Tekma je bila čista zmešnjava. Nič jasno. Ampak naš je bil tretji. Meni ni bilo nič jasno, kaj se je ravnokar zgodilo, ampak je šlo mimo. Skratka po stiskanju na kavču, sva se namenila vsak v svoj "kot" in pridno delala. Jaz moram pripravljati par različnih stvari. Potem pa pridejo na vrsto serije, ki jih pustim, da jih lahko skupaj gledava.

Madonna - Take A Bow

Pol leta kasneje - Dinozaver

Kaj, ko po pol leta na odru zopet uzreš Dinozavra?
Kaj takrat?

Zdelo se mi je, kot da lovim zadnje sekunde, ko sem se s hitrimi koraki in premočenimi čevlji sprehodila čez polovico mestnega jedra. Malo zasopla z dežnikom v rokah. Tempirala sem sama sebe. Noben me niti ustaviti ne bi mogel.
In naenkrat sem vstopila v stolp. In se je čas ustavil.
Prišla sem do sape in pred seboj zagledala tri rumene postave. Kot bi vstopila v sanje. V tiste, ki sem jih sama spisala. Bil je tako nadrealističen trenutek.
Potem sem padla nazaj v realnost, ko sem iz torbe vlekla majčke in jih raztalala. Za Dinozavra in njegovega statista.
Bila sem v dvorani, kjer se je predstava pripravljala. Ponavadi sem stopila v gledališče takrat, skupaj z vso množico ljudi, ko smo čakali, da se zastor dvigne in predstava začne. Tu še niso bile čisto zares moje Postave, tu so bili le mladi igralci, ki se pripravljajo na naslednjo predstavo.
"Dinozaver" pa me je zabaval medtem, ko se je tlačil v svoj kostum.
Naslonjena na ograjo sem gledala igro z druge perspektive. Zgolj opazovalca, ki bdi nad vsem dogajanjem in gledalci.

Gremo še enkrat.

In so se zatemnile luči. Mene pa je malo stisnilo. Ne zato, ker sem vedela, da bo začel rjoveti poleg mojega desnega ušesa, ampak zato, ker je ponovno napočil trenutek, ko se je besedilo z lista preneslo v gibajočo se, govorečo in barvno obliko. Ko je besedilo zaživelo.
Ja, ne poznam svojega besedila. Sploh ne. Mislim ne vem katero stvar bo izrekel naslednjo, kaj točno se mora še zgoditi. Ko pa govori, takrat se ob nekaterih delih prav zabavam, ker to zgodbo dopolni še tista ob kateri se je vse skupaj pisalo. In se zlije v eno.
Napak, ki so jih razlagali na koncu sploh nisem opazila, bolj sem se privajala na dejstvo, da se mi zdi prav čudno vse skupaj gledati. Mislim tako, nenavadno. Kot velika neznanka je bilo vse skupaj. Skoraj kot bi prvič gledala.
Sem. Po nekem času. Kot, da se moram vživeti v ta svet. Kot, da moram ponovno slišati svoje "nasvete" in svoje besede. Rabim jih slišati. Večkrat.

In opazovala sem gledalce, ko so odhajali. Bili so zadovoljnih obrazov. Kot, da so morda nekaj novega spoznali. Kot, da jim je bilo v redu, kar so videli. Čeprav se je tisti otrok spredaj malo bal rjovečega dinozavra.
Potem se je odvalil kamen od srca in sem se udobno namestila na kavč za naslednjo predstavo.
Obe sta bili precej v skladu z mojim razpoloženjem. Ker pri drugi sem bila bolj sproščena in tudi sama predstava je bila. Živahnejša. Ampak z istim sporočilom, enako smešna. In vsi so navdušeno ploskali. Jaz pa sem se ozirala naokoli.
Zopet pri tem trenutku, da nisem verjela sama sebi, da sem to resnično napisala.
Absurd.

Z rumenim balonom in pikčastim dežnikom po zapuščenih ulicah Kranja.

Robin Thicke feat. T.I., Pharrell - Blurred Lines