Klunc

Jupi, se že veselim!
Točno s temi besedami je moj mali bratranec danes presenetil celotno zbrano druščino. Star je tri. In pol? Saj ne vem točno, ampak zdi se mi, da tam nekje. In s sestrično sva ga samo gledali, ko je to rekel medtem, ko smo sedeli na tleh in zlagali kocke eno na drugo. Plan je bil, da se zgradi "uto za Rona" in njegov odziv je bil točno takšen.
Saj jih je še nekaj takšnih "ustrelil", ampak samo ta se mi je vtisnila v spomin. Smo se pa celo popoldne smejali njegovim prigodam. Naš mali navihanec in naš velik pes sta najbolj posrečena kombinacija daleč naokoli.
Že ves kričeč ga je pričakal na vratih in od tu naprej je bila čista norija. Ron je hodil za mamo, ki je imela hrano, bratranec pa za njim, ker se mu je zdel najbolj kulj pojava v tistem trenutku. Takšnega navdušenja noben ne more skriti. In koliko energije imajo "tamali" v današnjih časih je izjemno. Čista hiperaktivnost.

Teli so pa zame.

Potem pa smo ostali štirje, ki smo že "malo" večji, ugotavljali, če smo bili mi tudi kdaj tako blazno živi. Mislim, da ni takšnih spominov. Smo bili malo bolj umirjeni.
Hrana, ki je šibila mizo je bila naravnost odlična. Pražen krompir pa riž pa fila in meso. Pa vsega skupaj kar ni in ni zmanjkalo saj so se po tem prikazale še sladice. Torta in flancati pa še tisto "ta fino" orehovo pecivo. Moj želodec pa do zadnjega kotička zabasan. Se že premikamo v praznični čas. Nedvomno.

Roza nageljčki!
Nisem se mogla upreti, ko sem jih videla tam pri blagajni v Lidlu. Meni namenjeni, da si polepšam dam. Sama sebi. Takšne drobne stvari lahko naredijo veliko.

No Angels - Goodbye To Yesterday

Palindrom

Zabavam se s palindromi, ki sem jih najdla na Wikipediji.

Sedaj, ko sem izvedela kako se to imenuje. A veste tisto, ko se besede berejo nazaj in naprej. Nisem pa vedela, da obstajajo celi stavki. Zabavno!

Osem opitih hiti po meso.
Ema, zakaj ni vinjaka zame?
Perica reže raci rep.
Edo suče meč usode.
Cesar prasec.
Matej je tam.
Tolpa natika kita na plot.
Klovn in volk.
Bo kaj sena danes, Jakob?
Hudir bo dobri duh.
V elipsi spi lev.

Kaj se počne v petek zvečer?
Leži se na kavču in gleda Moj dragi zmore. Kot že marsikateri petek.
Čeprav se potepa.

Za dobro uro in pol sem šla na faks. In to sredi dneva. Doma sem bila kot, da bi šla že dve uri prej. Zdi se mi kot, da sem se samo tja peljala, priklopila računalnik, pogledala video in se peljala nazaj. No, saj je bilo tako.
Sem pa vsaj uživala v vožnji v sončnem dnevu. Zelo sončnem dnevu in gorah, ki so razkrivale bele vrhove. Čudovita pokrajina. Čudovito vzdušje.
Ne razumem pa zakaj je bilo toliko nesreč na cesti. Poročali so v zelo velikih

Kaj pa preostanek dneva?
Ta je pa šel mimo. Niti ne vem kdaj. Tako je, ko malo zadiham. Dan izgine.

Drake - Hold On We're Going Home

Vam bom kupil akvarij

Kako je šel dan mimo niti ne vem. Vem samo, da nisem čisto nič pametnega naredila.
Danes se niti nisem vozila po moji dnevni ruti, ker sem imela ravno v tistem času druge opravke. V čakalnici sem sedela in čakala, da pokličejo moje ime. In mislim, da sem se tresla od strahu. Čeprav ne znam ravno točno definirati pred čim, ampak misel na vse skupaj se mi je zdela grozno neprijetna.
Pa se je izkazalo, da ni bilo tako. Pa še prijazna je bila.

Skratka po pregledu sem poskušala svoj avto zriniti na parkirišče pred lekarno. To se je izkazalo za cel podvig. Vseh tistih deset parkirišč je bilo zasedenih pa še trije so čakali. Potem sem se drenjala še jaz in se v naslednjem trenutku že umikala vzvratno na glavno cesto. Cela zmešnjava. Po dveh minutah čakanja, da bi zavila nazaj v to zmešnjavo, sem se pač odločila, da grem lepo naprej do naslednje lekarne. Kjer ni bilo nobenih težav s parkiriščem in nobenega čakanja. Samo jaz.

S sprehoda.

Poslušala sem zanimiv žargon. Tisti o ovcah, ribah in akvarijih. To ni fish to je riba. Vam bom kupil akvarij.
Gledala sem Elysium, ki je pravzaprav blazno nezanimiv film. Grozno nezanimiv, pa sem že upala, da bo kaj iz tega, ugotovila pa da je vse že prikazano v trailerju. Resno?
Bolj kot ne sem razočarana nad filmi v zadnjem času. Vsaj lep sprehod sem imela.

OneRepublic - All This Time

Zaustavitev gibanja

Kaj pa sedaj?
Moje namizje je polno odprtih datotek, ki jih prenašam sem in tja. Vklopljen imam prenosni disk in "ta velik" USB ključ. Eno za filme, drugo za slike in dokumente. Danes sem že tako ali pa tako imela celo "štalo" s telefonom. No, saj jo imam še vedno.

Včeraj zvečer so mi izginili vsi podatki iz telefona. Razen SMS-ov. Nekje se sicer še skriva imenik, ker pri posameznih sporočilih piše, kdo jih je poslal in ne samo številka. Ki bi se verjetno pojavila, če bi izginila imena.
Skratka slike so izginile. Glasba je izginila. In cel imenik.
Pojma nimam kaj se je zgodilo. Vem samo, da sem ga polnila na računalniku. Očitno je bilo tukaj vmes nekaj.
Skratka po polovici dneva so se vrnile slike. Čudežno, ker sem nekje vmes zbrisala vsebino iz SD kartice. Skupaj z glabo. Imenika še vedno ni, zadnjih klicev tudi ne, samo SMS-i vztrajajo cel čas.

Mogoče vsemu skupaj niti ne bi posvetila takšne pozornosti, ampak današnja budilka, ni imela zvoka, ki ga ima drugače. In nič mi ni bilo jasno.
Da me je prebudil bratov telefon že eno uro prej, je navadno. Ampak, da budilka ne igra melodije kot ponavadi - to je pa škandal.

Stop motion. To smo počele danes. Improvizoriš studio. Učilnico smo postavile na glavo, skupaj z mizami. Potem pa je počasi potekal celoten proces. Interesantna situacija. Zgolj ena stopnja v procesu, ki se sedaj še mora nadaljevati. Šest deklet in ena scena. Premikajoče se majčke, rožice in obešalnik. Še čaj smo imele.
Jaz sem se s profesorjem zmenila, da drug teden ne bom imela problemov, ko se grem potepat. In mu spotoma še razložila, da sem si sposodila knjigo, ki jo je priporočil, ampak zaradi "lastnega veselja", pravzaprav zanimanja.
Stala pa sem z vizitko v roki.

Kosilo. Najino kosilo. Ker se je meni "zaluštala" pica in ker še ni nedelja. Ha. Tudi to je nekaj.
In potem stojiva na parkirišču, poleg mojega avtomobila. In mu lahko zrem v oči. Čisto od blizu.
Ampak kaj, ko sem naslednji trenutek že na poti domov in bi tistega prejšnjega raztegnila za malenkost ali dve.

Smash Cast - Vienna

Plus plus

Danes pa se mi je smejalo skupaj s sončkom zjutraj. Čeprav sem se skoraj celotno pot vozila v sonce. Sem pripravljena tudi za takšne dni, s sončnimi očali v predalu. Veter pa je podil male oblačke, ki so se pojavili na nebu.

Vsak dan znova pridem ravno prav, ampak še vedno prezgodaj. Vsaj dobra internetna povezava je takrat in pridem na tekoče z vsem, kaj se dogaja. Drugim in po svetu. Toliko, da se preletijo novice, ki so že naslednji trenutek pozabljene. Saj niti ne bi mogla našteti kaj sem danes prebrala. Same traparije verjetno. Ampak tako to je, to kar nam ponuja svet, kar nam ponujajo mediji in okolica. Polno informacije, preveč, pa nič kaj dosti koristnih.

Odnos med skico in printom.

Imamo dva različna projekta, ki jih moramo vzporedno peljati, pa se nisem mogla osredotočiti ne na enega, ne na drugega. Počela sem čisto nekaj tretjega, dokler mi ni bilo dovolj moje nekoristnosti.
Misli, ki so tako polne, da so kar prazne. Poznate ta občutek?

Sedaj s polnim zagonom pripravljam luštne stvari, ki bodo na voljo. Kmalu. In močno držim pesti, da se vse pokopi in zažene. Mislim zagnano je že, samo do konca izpeljano mora biti.
Sem celo popoldne delala na tem in še nekaj dela me čaka. Saj bo prišel tudi kakšne oddih zame, kajne?

Danielle Bradbery - The Heart of Dixie

Paketek v rumeni vrečki

Kako veš, da je nekaj grozno narobe, ko te niti sončni žarki v ponedeljkovem jutru ne spravijo skupaj. Ni nasmeha.  Ni navdušenja. Ni nič. Čisto nič.

Če že nisem, pa postajam. Deloholik.
Ker kolikor se zadnje čase posvečam stvarem in delam, je že čudno. Kot, da se ta zagon ne konča. Kot, da sem čisto notri. Ko sem pa zunaj pa tako, da te niti sončni žarek ne spravi več v dobro voljo. Se pa zato sošolka toliko bolj potrudi. Hvala.

Polno glavo imam. Tega kar je treba postorit. In dodajam eno misel na drugo, dokler se potem jaz ne poderem. Saj potem pa gre vse samo še navzgor, ko se sestavljaš.
To je ta optimizem.

Skratka, saj se je ponedeljek izkazal. Mislim, za ponedeljek.
Res je bilo luštno zjutraj zunaj. Vsaj mali del, skrit globoko in zakopan, je to opazil. In stotinko sekunde, toliko, da očem ni bilo vidno, se je pričaral tudi takrat nasmeh. Nekje je vedno zakopano upanje.

Pokazala sem vse kar sem imela. Razložila sem vse kar sem si zamislila. Tako zagnano, da izgleda, kot da sem začela delati serijo plakatov, namesto enega. Kaj bo še z mene?
Skratka na koncu sem profesorici razlagala, kje se v današnjih dneh najde navdih. Kam gledati in kje objavljati. Spotoma pa sem pokazala še projekt, ki ni šolski. Ni kaj, letos sem kar malo navdušena nad tem predmetom. Morda zato zagon…

Včasih tudi za mali mestni avtomobilčič ni parkirnega prostora. No, je. Samo kar nekaj metrov, kilometrov se naredi okoli Ljubljane. Dejansko sem se čudila sistemu parkiranja. Hecna reč. Ampak za pol ure je tudi sam malo počil, da sva se midve naklepetali. Dokler jaz z mislimi nisem bila že dva koraka naprej. Grozna sem.

Dobila sem fotoaparat v paketku. Z zalogo čokoladice. Hvala.
Saj pravim, da tale ponedeljek sploh ni slab. Pa še mini zelen fotoaprat se je našel. Hvala vsem dobrim ljudem danes, ki so se tako močno potrudili in mi naredili dan.
Skratka zgodba z zelenim je takšna, da sem ga pogrešala doma in v nobenem skritem kotičku ga ni bilo. Pa sem se predala in rekla, da bom vprašala še na faksu. Seveda sem pozabila na to, dokler ni prišel mail in sem se iz nenada namenila v referat. Še našo gospo tam sem uspela nasmejat, ko sem vsa zmedena razlagala, da pogrešam zelen fotoaparat v zeleni srajčki. Pri vsem tem že ni mogla drugega kot, da se nasmehne in iz omare privleče nekaj podobnega moji razlagi. Kamen se mi je odvalil od srca, ampak obenem pa nisem bila čisto prepričana kaj se je ravnokar zgodilo.

No, saj bo vse dobro. Tudi takšni dnevi imajo vedno kakšno svetlo točko. Vedno se najde vsaj nekdo, ki ti poskuša polepšati dan, kar na žalost ne vidimo ali to premalokrat cenimo.

The Band Perry - Gonna Be Ok

Že dva dni Dinozaver

Sprašujem se, kolikokrat si lahko ogledaš predstavo. Ali boljše, kolikokrat si lahko ogledaš predstavo, ki je tvoje avtorsko delo? Zanima me, kje je meja?
Ker večkrat kot sem jo videla, manj verjetno se mi zdi, da sem bila sposobna ubesediti določene trenutke. Nekje se pač že skoraj ne more zgrešiti, drugje pa sploh ne vem kako je to lahko iz mene prišlo.
Ampak sem bila tista, ki se je naslanjala na rob sedežne in se tresla od smeha. Torej, ste že sedeli na kavču v gledališču? Sem že malo VIP in to.

V soboto dopoldne sem bila že zgodaj v knjižnici. Pri iskanju parkirišča sem hotela obupati po četrtem krogu, pa se je ravno takrat en umaknil in sem ugotovila, da tako mali avto ne rabi bočnega parkiranja, ampak lahko samo zapelje v parkirni prostor. Prednost mestnih malčkov.
Skratka odločena, da nekaj naredim sem se lotila slovenskih pregovorov in rekov. Takšnih, ki smo jih lahko slišali od Danice Lovenjak in takšnih, ki jih poznamo, vse do takšnih, ki sem jih prebirala prvič. Izpisala sem si cele štiri strani teh pregovorov.
Vse poučne, vse zanimive.

Življenje je kot basen, ni važno kako je dolga, ampak kakšen je nauk.

In priklon.

Tisti dve sobotni predstavi nista bili dovolj, sem šla še na nedeljsko. Dopoldansko matinejo, da sem bila pridna in sem dan začela s kulturnim udejstvovanjem. To pa je nekaj.
Tokrat sem bila tu, ker sem dobila obisk in sem ju z veseljem peljala na predstavo in en "šnel tur" skozi Kranj. V en glas pa smo se strinjali s tem, da je Layerjeva hiša, eden izmed lokalov, kamor že skoraj moraš iti na kavo. Res je luštna lokacija.
Nisem še videla nenavdušenja nad predstavo. Ali pa sem mižala. Nekaj bo.
Še sošolca sem srečala. No, kolega s faksa, če želite.
Vsi so navdušeni. Vsakega se malo dotakne. Same fine stvari slišim kot povratne informacije. In morala sem z vsakim kakšno reči, da sem korak ali dva zaostala za svojo druščino. Z velikim Dinozavrom na majici. Kar je moja posebna vstopnica, kateri lahko prištejem plus ena. Moj plus en.
Pa smo se spravili na toplo in čajček. No, predvsem kavico za ostale. Ali kakav.
Toliko, da smo še poklepetali in določili kam se gre na kosilo. Dobro, da je internet tako dosegljiv in ogromno pripomorejo razne stvar, kot so Tripadvisor. Sama poznam precej slabo gostinsko ponudbo.
Moj mali avto pa je ravno prav velik, da nas popelje za naslednji ovinek in da sledimo navigaciji. Vem kje bi se lahko nahajala gostilna, ampak včasih pač nisi čisto čisto prepričan. Zato pride prav navigacija. Malo sem se razvadila. Čeprav ji še vedno ne zaupam sto odstotno.

Gostilna Krištof je bila tista, ki smo jo iskali. In prava izbira je bila.
Že ko smo vsi premraženi vstopili v prostor, nas je pogrela toplina peči. Tako domače.
Z zanimanjem smo obračali tisti velik meni, ki smo ga prejeli v roke in se odločali. Vse stvari so se zdele tako fine. Lažje odločanje smo sprejeli še ob pozdravu iz kuhinje. Me prav zanima katera kranjska je potem letos prva, če je bila Arvajeva druga.
Predjed sem kar izpustila, saj se mi je zdelo, da vsega ne bom morala pojesti in ta odločitev je bil še kako prava. Je za sladico ostal prostor.
Skratka ostali so dobili prav prikupno postrežene juhice. V kompletih.
Za glavno jed smo šli vsak v svojo smer. Od lazanje, svinjine, race do perutnine. Jaz sem imela take prikupne perutninske roladice. Bučni pire in kostanjevo omako. Zelo sezonsko. Vse izjemno okusno.

Iz kokošnjaka.

Za sladico pa smo šli v en glas. Tisto stvar s pomarančnim narastkom, čokoladnim mousseom in grozdnim sladoledom.
Videz lahko vara, ker so bile vse tako fino majhne, ampak precej nasitne. Samo najboljša je bila kombinacija moussa in sladoleda, sorbeta, kakorkoli. Same fine stvari.
In ne. To še ni bilo vse. Po sladici smo dobili še eno. Z zelo polnimi želodci smo komaj pospravili dodatno sladico iz malih kozarčkov in piškotke.
Dobro, da kdo pride iz Ljubljane v Kranj, da vidim kakšne fine stvari imam takoj za vogalom.

Nedeljsko popoldne ni bilo tako zelo ležerno. Začela sva sicer na kavču ob gledanju začetka sezone smučarskih skokov. Tekma je bila čista zmešnjava. Nič jasno. Ampak naš je bil tretji. Meni ni bilo nič jasno, kaj se je ravnokar zgodilo, ampak je šlo mimo. Skratka po stiskanju na kavču, sva se namenila vsak v svoj "kot" in pridno delala. Jaz moram pripravljati par različnih stvari. Potem pa pridejo na vrsto serije, ki jih pustim, da jih lahko skupaj gledava.

Madonna - Take A Bow

Pol leta kasneje - Dinozaver

Kaj, ko po pol leta na odru zopet uzreš Dinozavra?
Kaj takrat?

Zdelo se mi je, kot da lovim zadnje sekunde, ko sem se s hitrimi koraki in premočenimi čevlji sprehodila čez polovico mestnega jedra. Malo zasopla z dežnikom v rokah. Tempirala sem sama sebe. Noben me niti ustaviti ne bi mogel.
In naenkrat sem vstopila v stolp. In se je čas ustavil.
Prišla sem do sape in pred seboj zagledala tri rumene postave. Kot bi vstopila v sanje. V tiste, ki sem jih sama spisala. Bil je tako nadrealističen trenutek.
Potem sem padla nazaj v realnost, ko sem iz torbe vlekla majčke in jih raztalala. Za Dinozavra in njegovega statista.
Bila sem v dvorani, kjer se je predstava pripravljala. Ponavadi sem stopila v gledališče takrat, skupaj z vso množico ljudi, ko smo čakali, da se zastor dvigne in predstava začne. Tu še niso bile čisto zares moje Postave, tu so bili le mladi igralci, ki se pripravljajo na naslednjo predstavo.
"Dinozaver" pa me je zabaval medtem, ko se je tlačil v svoj kostum.
Naslonjena na ograjo sem gledala igro z druge perspektive. Zgolj opazovalca, ki bdi nad vsem dogajanjem in gledalci.

Gremo še enkrat.

In so se zatemnile luči. Mene pa je malo stisnilo. Ne zato, ker sem vedela, da bo začel rjoveti poleg mojega desnega ušesa, ampak zato, ker je ponovno napočil trenutek, ko se je besedilo z lista preneslo v gibajočo se, govorečo in barvno obliko. Ko je besedilo zaživelo.
Ja, ne poznam svojega besedila. Sploh ne. Mislim ne vem katero stvar bo izrekel naslednjo, kaj točno se mora še zgoditi. Ko pa govori, takrat se ob nekaterih delih prav zabavam, ker to zgodbo dopolni še tista ob kateri se je vse skupaj pisalo. In se zlije v eno.
Napak, ki so jih razlagali na koncu sploh nisem opazila, bolj sem se privajala na dejstvo, da se mi zdi prav čudno vse skupaj gledati. Mislim tako, nenavadno. Kot velika neznanka je bilo vse skupaj. Skoraj kot bi prvič gledala.
Sem. Po nekem času. Kot, da se moram vživeti v ta svet. Kot, da moram ponovno slišati svoje "nasvete" in svoje besede. Rabim jih slišati. Večkrat.

In opazovala sem gledalce, ko so odhajali. Bili so zadovoljnih obrazov. Kot, da so morda nekaj novega spoznali. Kot, da jim je bilo v redu, kar so videli. Čeprav se je tisti otrok spredaj malo bal rjovečega dinozavra.
Potem se je odvalil kamen od srca in sem se udobno namestila na kavč za naslednjo predstavo.
Obe sta bili precej v skladu z mojim razpoloženjem. Ker pri drugi sem bila bolj sproščena in tudi sama predstava je bila. Živahnejša. Ampak z istim sporočilom, enako smešna. In vsi so navdušeno ploskali. Jaz pa sem se ozirala naokoli.
Zopet pri tem trenutku, da nisem verjela sama sebi, da sem to resnično napisala.
Absurd.

Z rumenim balonom in pikčastim dežnikom po zapuščenih ulicah Kranja.

Robin Thicke feat. T.I., Pharrell - Blurred Lines

Momenti in trenutki

Včasih ima zapiranje zavihkov ali programov zelo pozitiven učinek. V tem smislu, da si sprazniš glavo. Zaključiš z delom.
Zadnjič sem ugotovila to, ko sem začela zapirati okna brskalnika. Ker sem rabila nov začetek oziroma sem se rabila osredotočiti na nov predmet. Kako enostavno je to lahko. Včasih.

Kaj pa je to?

Preživiš dan, ko ugotavljaš kako najbolje prodati, predstaviti produkt. Naša mnenja so se delila, vsaka je zagovarjala svoje stališče, a skupaj smo iskale kompromise. Ali vsaj upale, da lahko ena drugo prepričamo. Nekaj je že moralo biti, saj smo na koncu prišle do ene rešitve.

Niso dnevi pomembni. Pomembni so trenutki. Še pomembnejše pa so zgodbe. Zgodbe, ki jih pripovedujemo. Ki jih slišimo. Ki jih govori življenje. Vse okoli nas so zgodbe. Takšne, ki se nas dotaknejo. Takšne, ki nas ganejo. Takšne, ki spremenijo naš pogled.

Vsi trenutki.

Slišala sem nekaj zanimivega. S kakršnimi ljudmi se družiš, takšen postaneš, saj znaš navade vsrkati, kot goba. S kakršno energijo se obkrožiš, takšno obdajaš.
S tem se mi je razjasnilo par stvari. Kar naenkrat sem dobila tisto kristalno ostrino. In razlog določenim stvarem.
Oddajaš, kar prejemaš in prejemaš, kar oddajaš. Vedno tako in nič drugače.

Danes? Malo čutim posledice, da vsi okoli kašljajo, smrkajo. Malo sem izčrpana. Malo glavobola. Malo vsega. In en počitek rabim.
Ker danes vidim Dinozavre. Povsod.

Vi pa ga lahko v soboto in nedeljo. Ja?

Norah Jones - Come Away With Me

Spletna stran KONOČZASPI

Danes sem bila v popolnoma svojem svetu. Odmaknjena od vsega dogajanja. Bilo je kot, da se je ton okolice znižal. Kot, da se je vse dogajanje izza računalnika preprosto zameglilo in bila sem samo še jaz in projekt. Pa sploh ni bilo važno ali sem doma za mizo, na faksu ali na kavču z računalnikom v naročju in dogajanjem okoli sebe.
Zaprla sem se v delovni mehurček.

konoczaspi.si

Porabila sem cel mesec za tole umetnino, ki ji sedaj lahko rečem spletna stran. Ravno danes sem izkoristila zadnji dan in zadnje minute mesečne preizkusne različice. In tukaj je.
Spletna stran KONOČZASPI.
Narejena z vztrajnostjo, s persistenco. Ta beseda mi kar skače v mislih.
Skratka predstavljam vam moj projekt. Unikatne ženske športne majčke. Z ilustracijami. In vzorci v različnih barvah.
Zakaj?
Ker si vsak želi nekaj malo drugačnega, predvsem ko jim ponudiš možnost izbire.

To je to. To je bil moj dan.

Eminem feat. Rihanna - The Monster

Kravce past

Učimo se nove terminologije, vsak dan. Sploh, če se spogledava med seboj ker nama niti najmanj ni jasno o čem govori. Nimamo še nobenih takšnih izkušenj, da bi lahko vedeli za kaj se gre.
Ampak smo pa imele tako dolg klepet o vsem mogočem, da so nas vrgli iz lokala ven, ker je bila že toliko ura, da se v Kranju vse zapira.

Pa smo šle vse zaklepetane proti avtomobilu, kjer sta bili ena bolj kot druga v en glas navdušeni nad malčkom, ki je kot pozabljen stal na parkirišču.

Jutro je prišlo prekmalu. Vedno pride.
In iz tople udobne postelje se je vsak dan težje pobrati.
Predvsem, ko prištejem še trenutek, da se malo pocrkljam. Za tistih pet minut.

Osredotočena sem na nekaj projektov. Glava je polna misli in načrtov. Na mizi imam vsaj tri beležke, vsako za drug projekt. Na računalniku imam odprta dva programa in potem si vzamem tiste pol urce za pavzo, pa takrat čisto nevede vadim angleščino z gledanjem dela serije.

Mandisa - Overcomer

Zadnji hlapi

Zjutraj si ob delu izpišem listek s štirimi stvarmi, ki so mi za ta dan ostale. Štiri besede razporejene na površini malega lista.
Pa sem jih izpolnila?
Začuda sem bila tako zagnana ali pa resna ali pa kakršnikoli opis že ustreza temu dejanju, da sem naredila tri od štirih. Ponavadi si samo izpišem.
Tako, da si vse skupaj štejem v uspeh. Uspeh za nedeljski dan. Tista zadnja stvar so teksti, ki se pišejo že nekaj časa in se preprosto ne sestavijo skupaj, tako da temu že na pol oprostim.
Zanimivo je, da se mi v zadnji fazi zatakne pri tekstu, ko bi človek že pričakoval, da bo to najhitreje steklo mimo, pa ni res. Ker ko se mi enkrat zatakne, potem rabim nekaj časa, da se blokada odstrani. Ta pisateljska blokada je čisto resnična stvar.
Bo že.

Tale nedelja ni bila skoraj nič kaj dosti manj produktivnejša kot je bila včerajšnja sobota. Mogoče samo malenkost manj, ker smo si vzeli čas za našo vsakonedeljsko partijo ali tri.
In smešni so bili, ko so me vsi nestrpno čakali, da sem prišla izpod tuša. Jaz pa sem samo debelo gledala.
Ko smo končali enkrat po oddaji, kjer sta mati in hči razpravljale o zgodovini televizijskega vodenja Miše Molk, sem se usedla v avto in odpeljala proti Ljubljani. S tem, da sem videla tisto črtico, ki mi kaže raven bencina, že skoraj na ničli. Pa je bil žejen fante.
Pa je bil zopet trenutek, ko mi je prišel odpret vrata in od tam naprej je bil večer čudovit.

Jars of Clay - Inland

Ovira na cesti

Nisem si vzela niti pet minut časa ta današnji dan. Dobesedno.
Dopoldne skoraj takoj, ko sem vstala in prišla k sebi sem začela z delom. Dve ure na straži. Ko sem končala s tem, sem oprala in "zglancala" avto, da se sedaj sveti. Potreboval si sončna očala, da si lahko gledal vanj.
Ko sem končala s pranjem avtomobila, sem pekla piškote. Tiste od zadnjič smo snedli takoj.
In še preden so se vsi piškoti spekli, sem že pomagala pri peki pice. Trije smo se drenjali v kuhinji in po luftu metali testo.
Ko sem končala s pico in piškoti sem bila še eno uro na printu. Potem pa je bila že pol šestih in sem bila že na cesti, ker sem bila ob šestih zmenjena v Ljubljani. Pridni sva bili, da je bilo kaj, ko sva elemente prestavljali sem in tja po zaslonu. Sobota zvečer in "girls night in", če so že tudi fantje pridni na drugem koncu Slovenije. Tudi dekleti sva si vzeli to soboto čisto delovno in nekaj finega ustvarili.
Komaj sedaj pa sem prišla domov in vidim samo še posteljo.

Pridne.

Ta dan je bil brez predaha, kot zgoraj napisano.
Na sredi avtoceste pa je ležala mrtva, povožena ovira.

Beyoncé - Love On Top

Slab zrak in glavobol

Tale današnji petek mi ni najbolj po godu.
Zbudila sem se z rahlim glavobolom in v torbico vrgla aspirin in šla na cesto. Dve uri kasneje kot ponavadi. Ne vem zakaj se jim je zdelo tako fino, da bi imeli v petek kasneje.
Današnje cestnoprometne informacije bi lahko rekli, da so brez posebnosti. Noben me ni prehiteval, nobenih traktorjev nisem srečevala, noben me ni zaparkiral. Že neverjetno. Sem pa dobila lepo želje v obliki misli, da naj upa, da me ne zaparkirajo danes. Pa me niso. Tralala.
To si bom sedaj vsak dan posebej štela v dosežek. Živim za majhne dnevne dosežke. To je to.

Predstavljaj si biti v računalniški učilnici z glavobolom in strmeti v monitor. Obol.
Kako sem zdržala tiste tri ure, ne vem. Spomnim se samo, da sem sklenila, da grem domov, si prikimala in v naslednjem trenutku, smo vsi prisotni pakirali svoje računalnike.
Do doma sem imela še družbo pa sem bila en dva tri doma.
Videla pa sem samo še posteljo in temo in nič drugega. Za nekaj časa me ni bilo na spregled.

Potem pa sem se sprijaznila z dejstvom. No, skoraj, ker sem vzela še en tablet in se posledično vdala v usodo. Nekako.
Nič pametnejšega kot serije na današnjem sporedu in Moj dragi zmore za popestritev petkovega večera. Vsi ostali pa so odšli "žurat".

Warrant - Cherry Pie

Antropomorfizem

Sedaj imam na voljo le še novice in prigode iz Trzina.
Današnje so sledeče. Zopet so me zaparkirali. Z vseh štirih strani je bil moj malček ujet. Ne vem kako je tistemu spredaj uspelo parkirati na pločnik, ki ga drugače sploh ni. Za mano je bil en avto in dva ob meni. Lahko sem samo v nebo izgovorila: "A me zajebavate?"
Sošolkin avto je bil tisti na desni in na srečo je moj malček ravno prav majhen, da sem ga odparkirala še iz tako težavne zagate.
Ampak… resno!?

Čisto nepričakovano sem danes predstavljala v angleščini. Če že nismo bili tako pridni in prišli pripravljeni na predavanja, mi je to uspelo nadoknaditi kar tam. Tisto o "najljubšem" fotografu. Sem našla fotografa po imenu Martin Useborne. Z zelo zanimivim konceptom, "artist statementom". Projektom, ki izraža toliko emocij. Projektom, ki ima v ozadju zgodbo.
The Silence of Dogs in Cars.
No, kar naenkrat sem ta njegov koncept predstavljala v angleščini pred vsemi. Še sama nisem točno vedela kako, ampak moji možgani so kar preklopili na angleščino. Zanimiv pojav.
Potem pa se je zapletel jezik in ugasnil računalnik. Naenkrat.

Mehiška. Remi. Komentiranje čez zapuščanje sedeža.
Če ne drugega bom pa kakšen mail kam poslala, pa bo.
To je sedaj čisto nepovezano. Naključne stvari dneva.

Imagine Dragons - Demons

Samospoštovanje do tebe

Prehitiš tovornjaka v krožnem. Sedaj, ko sem naštudirala dvopasovne krožne sisteme in nekaj sto metrov naprej končam za drugim tovornjakom. Ta je vsaj držal lepo hitrost. Tako, da je moje povprečje zopet padlo na 3,2. Potem pridem za traktor. Ga prehitim. In glej ga zlomka danes vesolje zbija šale na svoj račun in sem se začela smejat, ko je bil manj kot kilometer naprej naslednji traktor. Saj mi ni preostalo veliko, kot da mu sledim skozi naselje. Skozi naselje je šlo brez problema, malo mu je zmanjkalo izven, ampak takrat so se drugi vozili za njim.
Če si malo zen med vožnjo, je svet bolj prijazen. Promet teče lepše. Je življenje tisto eno malenkost preprostejše.
Vsi bi potrebovali takšne dneve.

Saj je šlo tudi vse ostalo čisto fino. Čeprav so vsi ves čas samo pogledovali na uro in čakali na prvo priložnost, ko se lahko izmuznejo. Ko se podpišejo na list in izginejo. Če že pridem v Trzin bom tam toliko časa, da vsaj izgleda kot da se je splačalo.
Pa čeprav imajo dnevi zadnje čase premalo ur in prehitro minejo. Zvečer pa izmučena padem v posteljo in se želim eno malenkost dlje zjutraj zadržati v postelji.
Sploh, če se prikradejo blazno luštne sanje med zvonjenjem budilke in prvega dremeža in potem, ko ugasnem vibrirajoč mobitel za hip zatisnem oči, da bi dobila tisti občutek in podobo nazaj pred oči. Ampak izgine. Izgine s svetlobo dneva.

Čaj. Klepet. Moste. In potem domov.

Kako odkriješ svojega "najljubšega" fotografa? Že nekaj par uram klikam po tem svetovnem spletu, pa nisem nad nobenim prav preveč navdušena. Kaj pa sedaj?

Tako že malo luštno. A ste že videli tisto dojenčico, katera je popolnoma ganjena ob maminem prepevanju?

Sara Evans - My Heart Can't Tell You No

Dobrosrčna

Danes sem si dala duška. Danes sem se razkomotila čez dve mize, pa čeprav nas je bilo pet za mizo za šestimi mizami in z veseljem ustvarjala čez vse. Z vsemi barvami, barvnimi podlagami. Pisala sem svoje ime. Dvajsetkrat, petindvajsetkrat. Čeprav ne verjamem, da sem dosegla zadnjo številko. Bilo pa je res tam okoli dvajset. In poleg imena sem risala še simbol. Narisala sem srce. Srce samo z obrobo. Samo naokoli. Nič v sredi. Takšno srce. Dvajsetkrat. Ali kaj takšnega. V različnih barvah, občutkih. Potezah in odtenkih.
Zakaj srce? Ker včasih ne počnem vsega z glavo. Intuitivno. Če dam sebe notri v projekt, to pomeni, da dam svoje srce notri. In ko se to zgodi, nastane nekaj lepega.

Pisanje z desno roko je najbolj nenaravna stvar. Danes sem malo mučila samo sebe. Ko sem dokončno obupala pa sem končala z eno roko, ki je bila poškropljena od belega akrila in z drugo, ki je bila črna od oglja. Zanimiv kontrast.

Mazano.

Danes sem spoznala četrto generacijo Američanov, ki so sedaj tukaj. No, ne vse, samo eno. Oziroma dve sem videla, vendar sva se z eno srečali že lansko leto. Če je kaj, sem še vedno samo osupla nad tem koliko strasti imajo do neke teme. Kako žarijo, ko pripovedujejo in kako imajo vedno "pripravljen" odgovor na vsako vprašanje. Ampak smo kramljale ob čaju.

Piškoti. Muhast tiskalnik, print in zelo pridne sošolke.
Za vse ostale pa še vedno ostaja vabilo na predstavo Dinozaver. Prihodnjo soboto.

House of Love - I Don't Know Why I Love You

Gremo mi po svoje 2

Pa so šli po svoje tudi v drugo. Palčki.
Fantje so zrasli. Vsi so nekaj zaljubljeni. Povsod se nekaj plete.
Nastane tipično slovensko pokrajinsko rivalstvo, ki se zgladi ob pijači. Tako res slovensko. Ali pa ob skupnem uničevanju tretjega dialekta. Štajerci. Ljubljančani. Gorenjci.
Gremo mi po svoje 2. Saj so smešne scene in momenti, ampak so zbledeli in se izgubili tako, kot se je sama zgodba izgubila v filmu. Ko inšpektorica odide je filma pravzaprav konec, ampak se še nekaj plete okoli vseh posnetkov. Tistih s helikopterčkom.
In sanje? Pa smo mislili, da jih bo konec. Pa glej ga hudiča, ko ni bilo res. Še vedno se nekajkrat ujamemo v sanjski svet, ki zgleda kot naloge iz prvega letnika pri ustvarjalnosti, ko smo morali v podobo spraviti moro.
Mogoče nisem jaz prava, ki se vpraša zakaj ob teh scenah, ko sem napisala celo dramsko besedilo na to temo, pa vseeno. Zakaj?
Kot tisti vodni balončki, je počila vsa "idila" v filmu. Čez posnetke nimam kaj za reči, ker so čudoviti, ampak celoten vtis filma? V redu in nič več. Tak slovenski film.
Se splača pogledat? Ja, ko greš v ponedeljek v kranjski Kolosej.

Predstavitev je bila uspešno predstavljena in gradivo predano naprej.
Zjutraj so se zveščiči skoraj sami od sebe speli skupaj. Hvala.
Blazno fino se mi je zdelo izkoristiti priložnost med poslušanjem ostalih predstavitev, in sem z enim ušesom pridno poslušala, z desno roko na miški pa pridno klikala in delala na nadaljnjih nešolskih projektih. Čeprav že dolgo nisem bila tako živčna, ko sem predstavljala. No, preden sem predstavljala. Potem sem povedala vse kar mi je padlo na pamet, četudi se sploh ni več skladalo skupaj.
To je bilo to. Jutri pa gremo že z novim projektom naprej. Glavno, da sem pridno delala cel čas, kar je kar malo neverjetno. Od kje ves ta zagon? Oziroma od kje ta konsistenca dela?

Inspiracija v filmih.

Danes sem pa res skoraj mogla dati kamne v žep in eno skalo v avto, da naju ni odneslo. Zjutraj sem si začrtala malo drugačno ruto kot ponavadi, saj se je časovni okvir, ki mi je bil na voljo malo bolj stisnil. In je navigacija v moji glavi takoj ponudila malo drugačno opcijo. Dovolj učinkovito, da sem prišla dve minuti do devetih na faks. Parkirišče sem si pa naredila. Pa je bilo. Avto pa me je še vedno čakal kjer sem ga pustila in ga ni odneslo. Čeprav me je potem kar malo prepihalo, naju je, ko sva šla s pasjim kosmatincem v gozd. Zanimivo je bilo opazovati sneg, kako ga je nosilo naokoli v gorah.

Ob cesti v soju uličnih svetilk. Z lučko v megli. In vazelin za moje ustnice.

No Angels - Daylight In Your Eyes

Čim mau

Maratonsko igranje remija. Dobesedno. Zadnja igra, samo zadnja igra je trajala dve ure. To vem zato, ker sem že ob devetih mislila, da bo konec, pa smo končali šele ob enajstih. Komaj sem sedela na stolu, ampak zgodilo se je, da se je pod potegnjenimi črtami izkupiček prenesel name. Srečna sem bila samo, da je bilo konec, ker je bilo že pravo malo mučenje. Hujši smo kot kakšni hazarderji. S petimi urami igranja. Se mi zdi no, da je bilo toliko časa. Saj niti ne vem več.

Kamilice iz vrta.

Sem pa imela možnost to početi, ker sem s projektom zaključila že prej kot do polnoči zvečer ali še kasneje, kot ponavadi. Urejala sem samo še zadnje detajle in pikslaste printe.
Če sem si pred vikendom natisnila vse predstavitve, sem tu delala samo še naslovnice. Oče me je čudno gledal, ko sem bila ob devetih zjutraj v nedeljo na delavnem mestu. Ponavadi še čez teden nisem tako zgodaj za računalnikom.

Printanje. Rezanje. Leplenje.
Delam projekt pri predmetu Načrtovanje vizualnih komunikacij, ki je nastal kot inspiracija na film La Vita e Bella oziroma Življenje je lepo. Moj izdelek, ki je nastal so trije dnevniki. Za različna obdobja v življenju. In sem uspela skupaj spravit zveščiče. Samo še speti niso. Izgledajo pa kot pravi mali zvezki.

Štrudl.

Včerajšnji sobotni dan pa je bil moj prost dan. Skoraj prost dan.
Odmaknila sem se od vseh stvari, ki jih počnem čez teden. Zavila sem se z dekico in čakala, da vse skupaj mine. Z domačim čajem iz kamilic z vrta. Kako prav pridejo, da me malo pomirijo, da pomirijo bolečino.
Najprej sem začela gledati Goddess. Nek avstralski film. S prepevanjem, ki me je kar zabaval. Ampak sem ga pogledala do polovice. Potem sem se pridružila očetu, ki je gledal White House Down. Ko sem videla Channing Tatuma, sem se kar prikovala na kavč. Tudi če je film čisto preveč ameriški in če me akcijski filmi dolgočasijo. Ta je imel popestritev.
Potem pa je sledila še druga polovica Goddess. Manj mi je bila všeč kot prva. Tista s prepevanjem v kuhinji. Čeprav najbolj luškan je tisti del, ko ona prepeva sinčku.

Toliko za vikend. Aja pa še štrudel.

S Club 7 - Don't Stop Movin'

Kaj pa Dinozaver?

Vsak me kdaj pa kdaj vpraša, kako je kaj z Dinozavrom?
Mislim, da je super. Mislim, da ga bo fino zopet videti.
To je najboljša tema, ki se začne plesti, ker vsi vedo, čeprav morda s kakšnimi nisem govorila že celo večnost, ali jih videla, pa vsi vedo. Vsak me vpraša, komentira ali pohvali. Same fine stvari.
No, ta Dinozaver bo spet na sporedu. Čez dobra dva tedna ga boste lahko spet videli. Upam, da ga ne zamudite, zato si rezervirajte sobotni večer za pol ure ali nedeljsko dopoldne.
Jaz imam načrt, da se dam pod krinko v kavarno in prisluškujem vsem pogovorom naokoli in se mogoče pretihotapim na predstavo. A mislite, da ga izvedem?

Še na Facebooku se lahko pofočkate, pa še dodam kako in kaj.
Skratka sobota, 23. november, ob 18.00 in 19.00 - bo dvakrat igrana.
Druga možnost pa je nedelja, 24. november, ob 11.00.
Predstava se bo odvijala v Kranju, v Stolpu Škrlovec. Če veste, kje je Layerjeva hiša, potem boste tudi to brez težav našli, ker se nahaja v atriju, na vrtu, kakor želite. Layerjevo hišo pa najdete v mestnem jedru na naslovu - Tomšičeva 32, če boste gledali na zemljevid.
Pravijo pa še tole: "Predstava traja pol ure.
Vstopnice v predprodaji lahko rezervirate na e-naslov: gd.tojto@gmail.com
Cena vstopnic v predprodaji: 3 € za otroke, dijake in študente, 5 € za vse ostale. Na dan predstave je enotna cena vstopnice 6 €."

Pravijo, da ne sploh ne splača zamuditi. In se strinjam, ker sem jo videla dvakrat.
Torej, se vidimo?

Tavelik velik printer sedaj dela, ko ima čisto novo glavo in smo danes naprintali že nekaj metrov. Ker baje jaz sicer nič ne delam. Kdo pa bo drugače kriv?
Ampak sem naredila vzorce za lokostrelce in uštimala barve za majčke. Pa da vidimo, kaj bo nastalo. Pridna moram biti na kar nekaj projektih naenkrat. Ampak na vsakemu ravno toliko, da se skoraj komaj pozna. Nekoč pa bo nekaj iz njih, mar ne? V čim bližji prihodnosti.

Ampak najhujši trenutek, kar jih kot oblikovalka poznam, je ta, ko se miška premakne na ikonco shrani in v trenutku, ko gumb miške pritisneš navzdol, takrat računalnik zamrzne.
Oča so mi rekli, naj grem kar na košček čokolade. Glavo sem si morala shladiti tako, da sem šla kuhat kosilo. Šele zvečer sem bila sposobna nadaljevati. Grozno.
To so te tegobe nas bodočih in sedanjih dizajnerjev. Shranjevanje datotek. Minute, ure in dnevi izgubljenega časa.

Olly Murs - Heart On My Sleeve

Mala in velika božična zvezda

Obstajajo meje. Obstajajo meje koliko časa lahko gledaš v fotografije in fotografske projekte iz preteklega leta. Pa je počasi hlapelo vse navdušenje v zrak. Skupaj z ogledom filma. Nekaj o tiskanju knjig in kako na skrivaj snemati fotografije z iPhonom. Pa o tem kako so se želeli približati bolj beli od belega. To je tista meja, ko čakaš, da bo ura eno. In ko je ura eno, se film še vedno vrti. In je pet čez. In je deset čez. Petnajst čez se je končalo.
Ne veseli me, ta predmet imenovan Fotografija. Nekaj o naših avtorskih delih, nekaj o "art statementih" in nekaj o vsej teoriji, ki bi jo morali vedeti sami od sebe. Same velike prazne besede.

Ob cesti čakajoč.

Vsaj mene niso bile prazne besede. Sem natisnila že vse skupaj, čeprav so vsi danes jamrali in pošiljali maile, če se lahko odloži za en dan. Začenja me že skrbeti, če sem bila že malo preveč pridna. Kaj bo, če zmanjka zagona?
Ampak dokler bo, ga bom poskušala izkoristiti. Tako.

Pečenice in zelje za kosilo. Učim se narediti te stvari. Saj kuham, ampak potem, ko potegnem črto ugotovim, da sploh ne znam dosti stvari narediti. Ampak vsakič nekaj novega pa bo. Vedno bolje.

Lučke! Lučke sem si namontirala. Ker sem doživela trenutek, tisti božični, tisto čarobno razpoloženje, ki pride decembra. Bilo je vse megličasto, v Merkurju so imeli že postavljen oddelek z okraski in me je prijelo. Da na plan potegnem lučke in jih razprostrem nad pisalno mizo, nad moj kotiček. Da luštno izgleda.
Mala in velika božična zvezda. Pa dva evra v nakupovalnem vozičku. Pa lopata za kidanje snega za moj avtomobilčič. Da me ne preseneti kakšen snežni metež. Sedaj sem pripravljena. Pripravljena na ta letošnji sneg. Kot mama, ki je na varno spravila solato, da jo ne doleti kakšen sneg. Očitno ga obe od nekje pričakujeva, čeprav se nama vsi smejijo.

Train - Mermaid

Štiri skorajšnje nesreče

Po dolgem času sem pred spanjem pogledala film. Dejanski film od začetka do konca, kar je v današnjih časih kar rekord zame. Včasih sem jih lahko gledala večkrat, sedaj pa mi preprosto zmanjka časa ali razpoloženja za gledanje.
Vendar sem našla takega, ki je bil označen z romantično, ampak je obenem zajemal področje marketinga in oblikovanja. No, predvsem trženja.
Syrup.
Nekaj zanimivih reči je bilo izrečenih. Ena osemnajstinka sekunde je potreba, da možgani sprožijo misel ali idejo za milijon dolarjev.
Pri umetnosti imamo najprej idejo in potem jo poskušamo prodati. Oglaševanje oziroma marketing začne z neizpolnjeno potrebo na trgu in morajo ugotoviti kako jo potešiti. Pri prvem so boljše ideje in izdelki, vendar lahko za njih ni trga. Pri drugem pa je v igri več denarja, vendar je ideja velikokrat zanič. Toliko o teoriji.

Kosilo. Takoj za vogalom. Ja pa ja. V Murgljah pa je res bilo.
Ampak so bili jelenovi medaljoni in slivovi cmoki z čokoladnim moussom za sladico.
Da sva šla na kosilo. Za nekaj najinih trenutkov, dokler nisva nadaljevala dneva vsak s svojimi opravki.

Včasih je čudovito.

Danes mi nekaj hoče, res hoče groziti. Mislim tako po malem se je vesolje postavilo na nasprotno stran meni. Vsaj tak občutek sem dobila.
Prvič je neko dekle teklo čez cesto. To pač ne bi bila takšna panika, če ne bi bilo izven naselja, kjer je hitrost devetdeset. Malo sem morala stopiti na zavoro. Saj to sem preprosto prebolela, če me za naslednjim ovinkom ne bi čakala nova ovira.
No, malo pred naslednjim naseljem pridem iz ovinka in proti meni dva para luči. Ups. Nek avtomobil je šel prehitevati tovornjak pred ovinkom in se mu je komaj sešlo. Jaz pa sem zopet stopila na zavoro. In samo presenečeno strmela predse, ko se je za las izmuznil na svoj pas in nadaljeval pot.
Saj bi tudi to že skoraj pozabila, če ne bi na poti nazaj na avtocesti, pred menoj ven skočil avtomobil. Da bi prehitel tovornjaka. Prazna cesta pred mano, precej prazno za menoj, ampak on se je odločil, da je pravi trenutek, da preskoči na prehitevalni pas ravno v trenutku, ko se mu dovolj približam. Pa sem spet bremzala, tokrat še močneje kot obakrat skupaj prej. In najhuje je bilo, da je model pisal na telefon! Ko sem ga prehitevala, je model strmel v telefon in nekaj tipkal. Niti pogleda ni dvignil. Še nadaljnjih nekaj sto metrov, vse dokler nisem več razločila njegove podobe v ogledalu in že skoraj je peljal po čez, čez polovico odstavnega pasu.
Ne! To še ni bilo vse za ta dan. Ah, kje.
Ko sva šla s psom na sprehod, naju je skoraj povozil avto. Pač midva sva že na sredini prehoda za pešce, ko res iz neznano kje, res ga ni bilo minuto prej niti na vidiku, pridivja en avto, sploh ni pogledal  ne levo ne desno, samo komaj je zvozil tisti svoj ovinek na glavno cesto. Potem pa je presenečeno ugotovil, da ima na prehodu dve oviri. Kljub temu še za kanček ni zmanjšal hitrosti, niti malo! Jaz pa sem z vso silo, ki sem jo premogla našo 40-kilsko pasje bitje potegnila izpred havbe avtomobila. Če bi malo počasneje odreagirala, bi ga zbil ali pa mu povozil tačko.
Kaj naj si mislim potemtakem!?
Se me kdo hoče znebiti? Mi kdo poskuša kaj sporočiti? Me je treba odstranit ali kaj?

Globoko diham in čajčkam medtem, ko čakam, da mi namestijo zimske gume. Jaz sem pripravljena na dozo snega. Obenem pa nič kaj potihem upam, da ga še nekaj časa ne bo. Naj ostane samo na gorah.
Smo pa na današnjih predavanjih sedeli zgolj štirje predstavniki našega oddelka. In razpravljali o vseh stvareh, ki bi jih lahko naša fakulteta izboljšala, pa smo se kar zedinili. Ni kaj, kljub temu, da smo se preselili domnevno zaradi prostora - je največ problemov pravzaprav zajemala prav ta tema.

Ed Sheeran & Passenger (Kygo Remix) - No Diggity vs. Thrift Shop

Supermana, prosim

A povem kaj danes počnem?
Že celo popoldne gledam in poslušam videoposnetke od Lynda.com na temo Adobe Muse. Že celo popoldne se učim in se tepem po glavi, zakaj še nimam nič narejeno in da nimam nobenega sistema več. Vsakega bi po malo in ko pridem do problema, si rečem, da bom pozneje, potem pa me tako zanese da sploh ne vem več, kdaj bom tisto reševala.
Supermana, prosim?

Tako izgleda en dan dizajnerja. Poln zagat in problemov, ki obstajajo v virtualnem svetu. In zaplete se že pri eni na videz enostavni nalogi, ki je izbira barv. Kako šele naprej.
Saj tisto, kar je bilo odpravit s faksem je šlo bolj enostavno skozi in sedaj potrebujem le še printe za predstavitev v ponedeljek. To pa je nekam.
Zdi se mi, kot da vlagam vso mojo energijo samo še v to, da sem pridna. Sicer za koga in za kaj? Potem se vprašam kdaj sem šla nazadnje na čaj in klepet? Morda prejšnji teden enkrat.

Sem se pa nasmejala že takoj zjutraj. Še pred deveto, ko sem bila še sama v učilnici. Čeprav prva pridem, vsaj zadnja ne grem.
Skratka neki dečko je začel zelo zagreto prepevati pesem, ki sem jo prepoznala kot Ubila si del mene od Game Over. To pa je nekaj. Za ob njegovi jutranji kavi in ropotanju kavnega avtomata.

Kreativnosti je dovolj, dela je dovolj, samo mene je premalo.

Game Over - Ubila si del mene

Srečna da printa

Danes so mi povedali, da je mlaj. Pravzaprav je bil včeraj, samo danes se je videl vpliv. Vsi so imeli probleme z nedelovanjem raznoraznih naprav. Jaz pa ravno obratno.
Uspela sem usposobit printar. Sicer je to trajalo in trajalo, ampak tistih devet listov sem pa sprintala in to si štejem v velik dosežek na današnji dan. Naj omenim, da so ti velikosti A3 in printani od roba do roba brez problema.
Moji prsti in nohti pa so prekriti z barvnimi flekci od polnenja barv.

Vzorec na vzorec.

Pridna, da ni kaj. Včeraj sem vse skupaj zmetala na pol, danes pa skoraj do konca in profesorico sem čisto navdušila s svojim delom. Preprosto mi je rekla - to je to. Čeprav sem ji sproti razlagala kaj moram še kje narediti. Očitno je preprosto videla, da ne bom samo govoričila o tem kaj moram, ampak da se tudi nekaj naredi. In se je. Skoraj vse.
Skoraj. Še dva teksta mi manjkata in naslovnica. Potem pa predstavitev naslednji teden.

Danes sem si privoščila nekaj časa preživetega na kavču pod odejo. In serija Once Upon a Time na televiziji. Tri dele mi je uspelo pogledati, dva mi še vedno ostajata, serija pa mi je zanimiva. Kako pletejo, zapletajo in prepletajo zgodbe pravljičnih junakov. Izredno interesantno privlačno je vse skupaj. Da te potegne v pravljični svet nekoč davno tega.

Ste že videli Pink v videospotu z možem in hčerko? Simpatično!

P!nk feat. Lily Allen - True Love

Beležim zmage

Kaj se je zgodili z mojimi kartami pri remiju, res ne bi vedela. Vem samo, da mi je blazno všeč končno stanje in karte. Če nisem mogla več verjeti svojim očem, kako se je vse sestavljalo. Waaw.
In tako sem imela danes rekord. Sedaj imam v lasti pet zaporednih zmag.
To se ne zgodi vsak dan. Se je dogajalo ta vikend. Definitivno.

Priigrala sem si za malo manj kot četrtino tanka. To pa definitivno je rezultat.
Sedaj vse merim samo še v tej merski enoti.

Oddaja Top 4.
Kaj za vraga!?
Saj se sprašujem, kako nam je uspelo to sploh gledati ampak je ravno prav za med našim igranjem, ki gre skupaj s kritiziranjem. Kaj blazno dobrega tako ali pa tako ni reči o tem.
Še vedno ne vem kaj je bil smisel? Mislim kaj so te ženske počele.
Mogoče so oni že kaj naredili iz tega, ampak z vidika gledalca je bilo čisto dvoumno. Bila je samo ena velika reklamna kampanja za T2. Tisti, ki je skupaj montiral tele posnetke, ni ustvaril najboljše naloge. Važno, da so dali dolge slow motion posnetke, kako Tjašina obleka plapola v vetru. Jaz menim, da je bil to smisel in namembnost celotnega šova.
Ta Tjaša Kokalj ali karkoli že je, je obupna voditeljica. Z veliko začetnico obupna. Tako nenaravna in izgleda kot, da se mora res skoncentrirati in mučit, da vsako besedo izgovori. Saj dokler ne odpre ust, je čisto v redu. Čeprav je pa ena stvar, čisto razumem zakaj je njena knjiga napisana na tak način kot je, ker ona očitno tudi funkcionira na ta način. Vse je tako umetno in brez emocij. Kot bi bila robot, ki je nekaj priučen.
Največja napaka v tisti 10 minutni oddaji, ki traja eno uro pa je bila ta - da so pred oglasi pokazali kaj se bo zgodilo po oglasih pa so kazali, kaj se je že pripetilo. In to še ni bilo vse. Na začetku so kazali posnetke iz prejšnje oddaje in na koncu iz naslednje. To pa je sistem. Zaznaj moj sarkazem.

Karte. Oddaje na televiziji in celodnevno delo za računalnikom. Tako je, ko sem "zabušavala" zadnje tri dni, jutri pa moram imeti kaj narejeno. Ups.

Arctic Monkeys - Hold On, We're Going Home (Drake)

Veliko privezano drevo iz Ikeje

A če rečem, da je bil dolg in pester dan - bo to dovolj podroben opis? Ali ravno prav poenostavljen.
Ker na nek način je bilo res tako. Prepotovali sva okoli dvesto dvajset kilometrov, videli prepolna parkirišča in vrste na blagajnah.
Kje sva bili z materjo? V Avstriji. Na drugi strani Alp. V Celovec sva jo mahnili. Po dolgem času.
Tista kolobocija z inštalacijo zaves se je izkazala skoraj za uspešno. Ravno toliko, da je falil samo en izlet do Ikeje in nazaj. Po še ene zavese, tisti kolešček, ki sva ga že dobili in izgubili ter vse ostale luštne stvari, ki jih nepričakovano nabereš.

No, danes sva bile na poti še bolj zgodaj kot ponavadi. Res.
Brat je bil vezan na javni železniški promet in najin štart z njim.
Do Celovca popolnoma prazna cesta. V Celovcu, gneča za zavijanje v nakupovalno središče. Kar nekaj semaforjev sva se načakali. Bil je bolj ogled izložb in stvari od daleč, ker sva iz vseh trgovin odšli praznih rok. Iskala sem novo denarnico, ampak niti to ni bil uspešen nakup. No, nakupa sploh bilo ni.
Skratka od tam greva po tisti najini naključno najdeni bližnjici čisto do Ikeje.
In šokirani. Avtomobili so bili pakirani na travi, ob poti, ki je vodila na parkrišče. Povsod, kjer parkirnih prostoro niti ni bilo. Res nenavadno. Ampak midve ne bi bile midve, če ne bi parkirali blizu vhoda. Seveda sva dobili prosto mesto.
Kaj prosto mesto. Še tisto nesrečno izgubljeno kolešce. Več sreče kot pameti.
Pa sva samo gledali tiste dolge vrste. Nekaj so talali zastonj.
Dunajski zrezki so bili res. Če si imel kuponček, si ob nakupu enega dobil drugega zastonj. Ampak to sploh ni bilo vse, ker se je trlo obiskovalcev v spodnjih prostorih. Dve ženski pred nama na blagajni sta imeli neke kartice za 50€. Ne vem ali so jih to imeli vsi, ali je bilo to zgolj naključje.
Midve pa nič. Samo poln voziček drobnarij in edini popust na Ikea Family Card kartico. Ampak tudi to je nekaj.

Baker na baker dobiček.

Bencin v Avstriji je enak ceni dizla. Kar znese pod evro in trideset na večini črpalk. Škoda, da sama nisem tankala, ampak v moj mali avto pač ne gre meter in pol veliko drevo. Pa sva vseeno prihranili pet evrov na bencinu. Uspešen dan.

Seveda bi bile malo čez drugo še prekmalu doma in sva šel kar naprej do Ljubljane. Dostavit kupljeno in na piškote. Pa ga malo pogledat.
Pa še spotoma v Leclerc se čudit ogromni izbiri in oprezati za znižanimi izdelki. Tipično za naju.

Kovanc na kovanc za tank.

Večer pa zaključen z uspešno igro. Res uspešno. Danes se je sreča prikazala pri meni. Res se je nasmehnila na vsa usta.

Oliver Dragojević - Nadalina

Pokopališče v soju sveč

Spet je leto naokoli in spet se drenjamo okoli pokopališč. Ampak danes smo bili zgodnejši. Danes še ni bilo gruče ljudi, da si komaj prišel kam. Danes je bilo še vse prazno. In smo se spraševali - je kriv le zgolj lep sončen dan ali izkoriščanje podaljšanega vikenda. Prvo predvsem z namenom, da se ljudje odpravijo kam, ali pa zgolj, ker je vedno tako bolj depresivno vreme na prvega novembra.

Prvi november v lučkah.

Z gnečo smo se srečali šele, ko smo ugotovili, da grob ni tam, kjer so predvidevali, da je, ampak na drugi strani. Potem smo bili ravno toliko pozni, da si se moral na ozkem prehodu zdrenjati mimo in so te vsi grdo gledali, ker nisi že cel čas stal tam. Še sploh v primeru, ko si prižgal svečo in se začel drenjati nazaj proti izhodu. Ups.
Ne čakamo vsi na "fajmoštra" v prvih vrstah.
Letos so tisti klasični "pokopališki pogovori" potekali v smeri - o, a imate nov avto, a kaj je tisti bel parkiran pred hišo. Očitno je bil opažen. Druga tema je bila o izpitu za avto. Tretja pa o porabi. To! To so ti pokopališki pogovori.

Skratka po tistem, ko smo jo ucvrli, ali samo odšli iz pokopališča, smo se povabili na kosilo. Malico, baje, ampak je bilo kosilo. Izvrstno, ki je vsebovalo reberca, pečen krompir in filo. Pa še krofe, bobe za povrhu. Pa dolge runde igranja. Ki smo jo z veseljem nadaljevali še doma. Z drugim delom naših upokojencev.

Ampak pokopališče v soju vseh prižganih svečk je fino za videti. Na stotine se jih je svetlikalo v temi.

Architecture In Helsinki - The Cemetery