Propadli načrti

Točna sem bila. Splanirala sem si tako, da ja ne bi zamudila.
Pa nisem. Ker ničesar ni bilo.
Sončna Ljubljana. Gladka vožnja do mesta, brez prometa in potem se sprehajam proti Ljubljanici in kličem, da poizvem kje se dobimo.
Prvič, presenečen glas, ki me sliši.
Drugič, zmedenost.
Tretjič, aja ups, pozabili so mi sporočiti, da je prestavljeno.
Potem ti pade dol tudi sprehod po sončnem centru.

Ni fino planirati stvari. Ker si potem popolnoma nepripravljen, ko se stvari obrnejo. Ampak sem hitro ukrepala, da se je tisti načrt, da pridem kasneje domov, obrnil naokoli.
Saj ne, da je bila to danes prva nezanesljiva stvar. Že prej je teta na referatu ugotovila, da nam je poslala maile z napačnim datumom. Da je zamenjala mesece in bi moralo biti predavanje v resnici danes. Pa je sedaj drug teden.

Je pa delovalo tisto, kar sem mu naročila.
Lazanja in jaffa keksi.
Da sem se prišla crkljat.

Vsi plemiški nazivi.

Avicii - Hey Brother

Višek prečkanja ceste

Ponedeljkovo jutro. Tisto, ko samo odkorakaš v kopalnico. Ko namesto, da odgovoriš na: "Dobro jutro!", samo zamrmraš.
Pa se je zunaj skrival sonček v tisti megli, ki se je držala ceste kot pijanec plota.

Ljudje sploh ne pogledajo več ne levo, ne desno, ko gredo čez prehod. Samo še gredo.
Tri skupine ljudi so šle na treh različnih prehodih čez cesto v središču mesta pa noben niti pogledal ni, če gre avto. Samo šli so čez cesto. En fant je pogledal proti meni in s svojo skupino ljudi okoli stopil na cesto. Dekle na naslednjem prehodu ni namenilo niti enega pogleda proti cesti, ampak je nekaj prijateljici tako vneto govorila, da na kakšno takšno "neumnost" niti pomislila ni. Krasno.
In ona je bila prva na vrsti, da zleti pod avtomobilske gume. To jo bo verjetno prav zabavalo, v primeru, da bo tudi sama voznica. Pešci so postali zelo agresivni, kar se tiče neprevidnosti. Hodijo brez pogledov čez prehode. Hodijo čez križišča, kjer ni mesto za prečkanje. Ali še huje gredo čez cesto, kjer ni prehoda in se tako počasi premikajo, da jih moraš čakati. Višek prečkanja ceste!
Ne samo, da sta se zgubila prosim in hvala, zgubil se je tudi pogled levo-desno preden greš čez cesto.

Kaj smo pogruntali pri ilustraciji? Da ne znamo več tvoriti stavkov.
In, da imam za popravit vse.
Sicer pa smo se zabavali in nasmejali. Ker gledamo in nič ne vidimo.

Za kaj je primeren sončen dan?
Za pranje avtomobila! Vsaj pri meni se tako konča, ko se za vikend vozim naokoli in parkiram v blatu pred tablo Madžarska. Potem pa imamo umazan avto.
Poleg tega pa za zdravljenje glavobola nikoli ni fino iti po trgovinah.

Tabu - Nekoč nekje

Izlet na Madžarsko

Izlet. Tak, ki pride spontano na urnik.
Če smo šle lani na Kras, smo se letos odločile za popolnoma drugo smer, pa tudi državo.
Želele smo do Madžarske. Tam malo naokoli in domov. Tako, da imamo še eno dogodivščino dodati za na seznam - in smo tudi jo.

Namen izleta je bil, ker sta bili obe na izmenjavi in sem medtem zamenjala avto in je bilo potrebno preizkusit, če je primeren za takšne podvige.
Kakopak, da je.

In izlet je bil pester. Ustavljali in obračali smo vse povprek. Pa ne zato, ker bi kamorkoli zgrešili, ampak zato, ker so bile ob poti veliko bolj zanimive stvari.
Sicer se pa skoraj ne moreš izgubiti, ko imaš dva Garmina in tri vodiče za po Madžarski.
Kokoške na poti bi se lahko reklo. In v tem duhu smo se tudi ustavile tam, kjer je na veliko pisalo talna reja kokoši. Največje presenečenje je sledilo, ko smo pogledale skozi odprtine, kjer so se gnetle kokoši. No, tem kokošim ni bilo videti konca, ker so segale dokler je nesel pogled in še malo dlje. Toliko kokoši na kupu pač ne vidiš vsak dan. Ali nasploh.

Kokodak.

Drugi nenadni postanek je bil ob tabli za krajinski park Goričko. Pa nismo šle iz Goričkega v Piran. Samo iz Goričkega naokoli.

Tretji nenadni postanek je bil, ko smo odkrile Panonsko vas. Blazno simpatične hiške. Sem bi se splačalo priti za kakšen dan ali dva. S kakšno družbo. Potem sem doma še googlala in odkrila, da je tudi notranjost tako simpatično izgledajoča kot je bilo celotno naselje in posamezne hiše.
Včasih pač moraš iti na izlet po neznanih poteh, da naletiš na kaj takšnega.

Postanek, ki je bil pričakovan je bil tisti ob tabli, ki je kazala na to, da se nahajamo na Madžarskem. Tam je avto končal malo umazan in eno malenkost blaten.

Pa smo se vozile skozi mesta in kraje, ki jih niti prebrati nismo znale. Namenile smo se proti enemu, ki se je začel nekaj na O in končal na "peter", več pa ne znam povedati.
Toliko, da smo videle cerkev, ki je bila precej nezanimiva, ampak omenjena v enem izmed vodičeva. Ampak je bilo vse s svojim namenom, ker smo nekaj sto metrov naprej naletele na super piknik plac.
S pikčasto piknik košaro in posodicami polnimi dobrot, smo si vzele čas in imele piknik. Na Madžarskem, sredi zime.
To so ti spontani trenutki, zaradi katerih je vredno iti na izlet.

Debela mačka sta se potikala naokoli in po avtu. Še avto portret smo izvedle.
In končale v Lentiju. V precej zelo mrtvem Lentiju.
Tam ni bilo ničesar, razen treh modelov, ki so stali na avtobusni postaji, vsak svojim fotoaparatom in nekaj slikali. Malo so nas postrani gledali, ampak mislim, da je znalo biti zato, ker smo bile tri in smo imele samo en fotoaparat. Škandal!

Izlet se je zaključil nekako tako, da smo postale improvizoriš maškarce in pustovale s Čuki na Ptuju. Vse čisto ponesreči in naključno. Ampak smo se kar nekako znašle tam. Čisto spredaj z vsemi malčki naokoli.

Čuki - Mal' naprej pa mal' nazaj

Fruhcverge in ogromne jagode

Hočeš, nočeš - konec tedna vedno pride tako zelo hitro.
In tudi ta teden se je obrnil na okrog z neizmerno brzino.

Ta teden sem se predvsem posvečala ilustraciji. Nekako sem želela, da mi naloga ne ostane za nedeljo, ampak da imam lahko ta dan mir.
Tako sem pridno začela z delom že v sredo in nadaljevala vse do vikenda. Ni šlo v enem sklopu, šlo pa je postopoma. Obenem so prav prišle serije pa filmi in vse na sporedu po televiziji.

Z veseljem sem navijala za vse naše in to se ni končalo vse do zadnjega olimpijskega dne. Oziroma do zadnjega nastopa naših. Osem medalj je prav lep izkupiček. Nad pričakovanji. Jaz sem jih napovedala pet in so jih gladko presegli. Še več. Kapo dol športnikom, ki so ustvarili lep spomin na zimske olimpijske igre v Sočiju.

Stanje v gozdovih.

Her. S kakšno hitrostjo se razvijamo na področju računalništva in omrežij in komunikacije nas do njih je čisto verjetno, da se bo zgodilo kaj takšnega. Da bomo imeli OS, ki bo imel lasten razum in inteligenco, ki bo zmožna vse palete čustev in bo nekako svojeglava. In pri tem bomo kmalu zabrisali vse meje med "realnostjo". Tako, da se bodo razvijale nenavadne simpatije, ker bo človeštvo vedno hrepenelo po odnosu.
Zanimiv film. Dober za to, ko se v posteljo spraviš že ob osmih in si pred spanjem pogledaš en film. Za nagrado.

The Secret Life of Walter Mitty. Sanjarjenje čez dan je tudi pri meni včasih popolnoma običajno. Je pa res, da se hitro zgodi, da pozabiš na svet okoli, ker je tisti notranji, ki ga živiš toliko bolj razvit in zanimiv. Zato se je včasih dobro podati na kakšno spontano dogodivščino, da si ustvariš lastno zgodbo.

Predavanje o pomembnosti zgodb.
Zanimivo predavanje. Vsak nosi svojo. Vsak govori svojo. Samo znati jo mora povedati.
Vsi želimo biti slišani in poslušani. Vsak se trudi po svoje.
Jaz tipkam.

Kakšno je veselje, ko si v trgovini vzameš FruchtZwerge in jih imaš naslednji dan za zajtrk, ko brata ni da ti jih poje. In še naslednji dan skupaj z jagodami.
Kakšen je izziv, ko se sprehajaš čez gozd in je sedaj to nova kategorija - sprehod čez ovire.
Kakšne so skrbi, ko se kar vozimo in vozimo in nam na števcu kaže samo še za dvajset kilometrov vožnje.

Birdy - Wings

Nov semester

Očitno sem ostala pri Valentinovem, ker že nekaj dni sedaj nisem pisala. Preprosto nisem uspela.
Ta žametna vrtnica pa še vedno cveti.

Malo sem naokoli. Malo manj doma in potem nekako ne pride do trenutka, ko sem usedem za računalnik in si odprem prazno stran za stresanje misli z glave.
Ker vikend je bil zelo športno obarvan.

Jaz sem se prikazala s pikčasto košaro na vratih iz katere je ven gledala roža. Imela sem pudinge in vino in še dekco za povrh. Tako piknik je vse skupaj izpadlo.
Pa sva stiskala pesti in se veselila, ko je Pero mišica osvojil še eno kolajno.

Tisti pudingi so prav dobro teknili še naslednje jutro za zajtrk. In malo je bilo delavno. Malo se je gledalo Mentalista. Čisto notri padla v to zadnjo sezono, ampak pred tem ga nisem gledala. Mogoče sem ujela kakšen trenutek po televiziji, nisem ga pa gledala.
Smejala sva se in poslušala zgodbo o Štefani in Bertolinu. Kako fino je včasih.

V ponedeljek se je začel nov semester.
Prav čudno je bilo vstati in se spravit na faks. Tako blazno blazno čudno.
Ampak me zanima kaj bomo počeli ta semester, ko je naš glaven predmet ilustracija.

Zakaj komuniciramo?

Iskali bomo ilustracije in na njih odgovarjali. Skratka projekt je zanimiv. Koncept je zanimiv, ampak bo veliko dela.

Spotoma sem nabavila za kosilo. Potrebno je bilo preizkusit novo posodo za lazanjo. To ni kar tako in naenkrat sva imela kosilo in še večerjo. Večerjo za med skoke.
Po tihem smo vsi malo več pričakovali, ker so bili naši orli tako dobri, ampak so se vsi nasprotniki še toliko bolj potrudili. Končali smo brez kolajne, ampak s timskim duhom in dejstvom, da včasih nekaj pomeni skakati za ekipo, čeprav je pri treningih nastala poškodba kolena. Naši športniki so izjemni.

Tudi včeraj nisem bila doma. Mislim, bila sem. Za kosilo in sprehod z Ronom.
Prišla sem iz Trzina in sem šla nazaj po isti poti, le na semaforju v Mengšu levo. Proti Domžalam.
Dekleti sta prišli domov. In smo se nasmejali pripovedim in prigodam.

Random piknik.

Kaj pa danes?
Toast za zajtrk. V izi začetek, ko smo vse tri jedle zajtrk v postelji, pile čaj in poslušale glasbo. Tako sproščeno jutro in občutek, da se sploh nista nikjer potepali.
Knjižnico sem obiskala. Od začetnega nezadovoljstva, se sedaj z največjim veseljem vračam vanjo. Pa sem si medtem, ko sem čakala na knjigo iz skladišča, nabrala še tri zraven.
A je čudno, če vsakič odidem s kupom slikanic?

Iztok Mlakar - Štefana in Bertolin

Žametna vrtnica

Pa je spet tisti 14. februar, ki ga vsi napovedujejo in pričakujejo že mesec vnaprej. Tukaj gre predvsem za trgovce, ki nas bombardirajo že takoj po začetku novega leta, ko se umaknejo vse bleščeče stvari in jih nadomestijo rdeče. Srčkaste in takšne.
Potem pa kamor klikneš, kamor se obrneš je omenjeno razvajanje v dvoje, trenutki v dvoje. Kot nekakšen pritisk.

Ampak dokler ne greš v trgovino in ne odpreš interneta je čisto sprejemljivo.
Še posebej, ko se pred tvojimi vrati pojavi z rdečo vrtnico in srčkem. Kako prikupno. In vrtnica je prava lepotica. Res jo občudujem.

Žametna vrtnica.

Za dekleta rože, za fante pa sladkarija. Sedaj je Rafaelo tudi v obliki srca.
Ampak je luštno, ko skupaj navijava za naše. Saj sva želela izkoristiti ta čudovit sončen dan, pa je šel načrt po zlu.

A poznate tisto iz reklame za Eurojackpot: "… pa spala bi cel dan."
No, jaz bi rekla, da je to bolj muka kot užitek. Včeraj sem preležala cel dan, ker sem bila kot bi me nekaj povozilo. Čisto brez energije. Malo precej slabotno, zato ta ležanje po celem dnevu kar malo najeda.
Jaz ne bi spala cel dan. Nisem za takšne stvari.

Sem bila danes čisto srečna, da sem na nogah, tako da se je dan začel precej narodno-zabavno. Ne reci nikdar. V dolini tihi. Daj mi poljub. S kitaro po stari Ljubljani.
Valčki so preprosto čudoviti.

Čuki - S kitaro po stari Ljubljani

Dve Ikeji in zlato

Punce res presenečajo, res pozitivno presenečajo v Sočiju. In to že za zajtrk.
Ko smo bili na poti v Italijo, smo trepetali tam v okolici Trsta do kam nam bo pravzaprav lovil Val 202, da slišimo kako se bo končal smuk.
In smo poslušali najbolj doživeto prenašanje Tininega smuka. Oba sta poleg s stisnjenimi pestmi vozila smuk, ker smo se smejali kako močno sta se vživela v prenašanje. In skupaj z njima in vsemi, smo se tudi mi veselili, ko je prismučala v cilj z enakim časom kot Švicarka in tako smo kaj kmalu imeli dve prvakinji.
Naša prva zlata medalja v zimskih olimpijskih igrah na sploh. Danes smo vsi verjeli in se vsi veselili. Bil je odličen začetek dneva. In potem okoli tržaškega letališča je tudi Val 202 začel hreščati in smo se začeli posvečati navigaciji.

Skratka našli smo našo ciljno destinacijo in začeli naš poslovni sestanek.
Jaz sem šla za prevajalca. To se je tudi obneslo, saj smo odpeljali natovorjen avto z materialnim in vzorci. Vse se je dalo zmenit in še marsikaj smo izvedeli. Tako, da smo čisto veseli odšli in nadaljevali ta poslovni izlet. Cela firma in še študent.

Natovorjeni.

Kosilo smo imeli kar v Ikeji. Kakopak.
Eno smo zalotili v Padovi, ampak sicer smo imeli namen iti v tisto, kamor se sedaj hodi. Tam blizu Gorice.
Skratka kosilo in en kratek krog, da smo spotoma vzeli zavese in potem smo se že z navigacijo zgubljali po novih cestah. Sedaj vem, da jo je potrebno posodobit.
Ampak je bil takoj za vogalom izvoz, da smo bili nazaj na poti še preden smo dobro vedeli.

Postanek v še eni industrijski coni. Nič ni bilo pametnega. Pa je padla odločitev, da spotoma pogledamo še drugo Ikejo na poti.
Splačalo se je. Združili smo prijetno s koristnim in jaz sem kaj kmalu stala v centru z veliko H&M vrečko, kjer sta bili dve torbici. Tista, ki mi je ponosno služila 6 let, leto gor ali dol, je sedaj odslužila svoje in zdelo se mi je, da bi potrebovala novo. In že nekaj časa gledam za torbicami.
Danes je bila sreča na moji strani, ker sem obe odnesla domov še z dodatnim popustom. Na blagajni sem bila čisto presenečena, ko mi je povedala ceno, saj sem naračunala malce več. Pa sploh nisem opazila plakatov, ki so oznanjali popust, saj sem bila preveč zagnana z odločanjem.

Tudi tako se konča izlet v Ikejo.

Skratka še stekleno posodo za lazanjo sem dobila, ki jo že nekaj časa iščem in dan je bil prav tako odličen kot se je cel dan kazal.
Samo tisti model v trgovini s igralnimi konzolami se mi je kar malo smejal, ko sem mu razlagala, da nam je ameriški napajalnik skuril cel štrom, ko pač pretvornik ni deloval pričakovano. Če kdo ve, kje se lahko že dobi nov napajalnik za Xbox One, se javljam.

Imeli smo pa sonček čez cel dan in petnajst stopinj. To pa je sprememba. Zjutraj nas je sicer pospremil dež, ampak ga je kaj kmalu zmanjkalo.

Skratka po vsem tem smo bili kaj kmalu na hitri cesti, ki je vodila iz Nove Gorice proti notranjosti države in kaj hitro smo bili tudi doma.
Celodnevni izlet, s časovnim zamikom smo ujeli in pogledali vse današnje velike dogodke, sedaj pa z veseljem padem samo še v toplo in udobno posteljo.

Demetra Malalan - V mislih s tabo

Dva brona

Danes po dolgem času je bilo zopet polno adrenalina, ki ga je namenil Radio 1. Ampak končalo se je pravzaprav tako klavrno kot vse do zdaj.
Kot dve muhi, ki se ujameta na limanice, sva.
Zasledovali sva Ibizo. Iskali sva avto. Dvakrat. Iskali sva jeklenko. Skratka, bilo je pestro, ampak nič od tega se ni končalo s kakšnim rezultatom. Tudi polnjenje praznega rezervoarja danes ne.

Sicer popolnoma prazen tank je bil potem napolnjen. Ampak ne s strani Radia 1, je šlo iz mojega žepa. Samo Petrol je bil tako prijazen, da sem zraven dobila še zastonj čaj. In na koncu sem bila vsaj tega zelo vesela.

Pač bilo je pestro. Zastonj so tankali v Kranju in to je privedlo do enega velikega zamaška, do kroženja in do nezadovoljstva. Delili so nasmehe, ampak ta akcija ravno ni bila uspešna.

Hecno je bilo, da ko sem že nekajkrat stala na tistem semaforju in se vozila naokoli bencinske v Kranju, me je na poti domov mami še enkrat poslala po istem krogu, da sem domov prinesla kosilo. Tako za povrh.

Sem bila kar dejavna na Facebooku danes. Predvsem se nekaj pokomentirala tudi samim organizatorjem te nagradne igre.

"Nasmeh, nasmeh... Kakšna ironija. Smejal se je samo Avdić, ki je tankal kot bi se mu sanjalo in tistih 10, ki so še pred dvanajsto stali na OMW-ju še predno so akcijo sploh začeli. Zaštopal ste cel Kranj, policaji niso nobenega spustil, čeprav je bil prostor za avto, kasneje za tri. Sama sem naredila 4 kroge in mi je policaj vsakič mahal naj grem naprej. Zgodba se je končala tako, da sem zadnje hlape porabila, da sem se zapeljala do Petrola in dobila vsaj zastonj čaj.
Radio 1, vaša organizacija žal ni najboljša in danes ste podarjali več nezadovoljstva vsem voznikom na cesti, kot nasmeh tistih nekaj izbrancev.
Najbolj žalostno pa je bilo, da ste vse do konca akcije oglaševali, da naj gremo hitro na pot, ko je bilo vse skupaj oddano, še preden se je začelo."

To pa niti niso bile vse objave. Nekaj jih je sledilo še po res navdušenemu navijanju za naše, ki sta bili danes tako prijetno presenečenje in sta prinesli malo sonca v ta "zagužvan" dan.

"Paramparam! Imamo še bron! In poln tank, ampak ne zaradi Radia 1.
Barvo in čestitke Vesni Fabjan!" 

"Wuuu! To je noro! Bravo naše punce. Čestitke Teja Gregorin! Dva brona!"

Prejšnji večer pa sem gledala slovenski film.
Lahko noč, gospodična.
Zanimivo se v tem filmu ne zgodi nič. Mislim, tako nič takšnega, kar bi dalo težo filmu. Kar bi ga naredilo zapomljivega in bi se ti ob koncu popolnoma razjasnil in ti segel do srca. Konec je tako otopel. Sam film je tak. Ona ugotovi, da jo mož vara. Se pusti zapeljati nekomu. Jo še tisti razočara in potem ostane sama, ali nekaj. Z navdušenjem sem samo spremljala tisto zgodbo o medvedu, ki je bila vmes in vse kar mi je ostalo v spominu je to, da je breza samo gozdna princeska, in za nič ni dobra.
Slovenskim filmom manjka strast. Manjka preobrat. Manjka tisto nekaj, kar te ujame in ne spusti pogleda dokler se ne pojavi odjavna špica. Manjka tisti trenutek, da lahko zreš pred sebe, ker moraš pravzaprav dojeti kaj se je zgodilo in kako genialno je. Tukaj je samo tisto, da strmiš vprašujoče, ker res ne veš kaj se je zgodilo.
Žal.

Za prvi semester imam sedaj vse ocene. Vse izpite zaključene.
Še drugi in diploma.

Klingande - Jubel

Srebro za Prevca

Ta vikend je bil čisto kulturno-športno obarvan.
Včeraj zjutraj sem doživela kar nekaj hitrih sprememb vremena in to samo na relaciji od Ljubljane do Kranja. Snežilo sicer ni, ker je bil sneg na cesti, ampak bil je pa tak tri vremenski taft. Dež. Nič. Naliv. Nič. Dež. Sonce.
Ja, sonce! Po ne vem kolikšnem času sem sedaj zopet lahko čutila sončne žarke. Potem se je vse skrilo za oblake in je bilo konec veselja.

Hitela sem domov, ker me je zanimalo kaj se je v Kranju dogajalo na tak prešeren dan. Na ta slovenski kulturni praznik, pravzaprav.
Ljudi je bilo polno. Z materjo sva imeli za začetek in ogrevanje nekaj vaje za noge in zadnjico, ker tistih stopnic od rovov pa do stolpa, kar ni zmanjkalo. Kondicije nič.
Ampak sva se pa takoj znašli v samem središču. In nato še v samem dogajanju. Proti Pungartu in nato do knjižnice in nazaj k avtomobilu.
Slišali sva Rozo kako je doživeto recitiral svojo verzijo Urške. Stali sva kar nekaj časa v vrsti za sveže pečene flancate. Nekako se je potrebno na tistem štantu ustavit. Sedaj že tradicionalno.
Nisem našla pravega lajnarja, sem jih pa naštela kar nekaj.
Zase sem našla eno drobižnico. V knjižnico sem skočila le toliko, da sem vrnila knjige in na vsakem koraku se je našel kakšen znan obraz.
V oči mi je padal plakat Mladinske knjige ob prazniku, ki je naznanjal deset odstotkov popusta na knjige. Oziroma tista ilustracija na plakatu.
Ne morem iz svoje vizualne kože. Ne bi šlo.

Ponosno pred množico.

Tu sva sklenile kulturni dan in šle v nekaj tipično sobotnega - nakupovanje "fasnge". In še kaj drugega se je našlo.
Potem je šlo popoldne mimo ob kosilu, druženju in igranju. Večer pa je prinesel veselico.

Šli smo na zimsko veselico v Goriče. Na Čuke.
Pravzaprav je prav smešno iti na veselico sredi zime. Ampak se je splačalo. Definitivno. Čuki znajo narediti tisto pravo veselico. Prav dobro smo se poveselili in proslavili en rojstni dan.

Še pozimi na veselici.

Danes pa je bilo vse v znamenju športa. Cel dan je gorel televizor in smo spremljali dogajanje v Sočiju.
No, za ogrevanje smo sicer imeli en film.
Last Vegas. Kul film s samimi legendami.

Cel dan se je pričakovalo smučarske skoke. Vsem je verjetno kar malo dih zastal, ko so skakali naši. Stiskali smo pesti in upali. Vse skupaj je pospremil bučen aplavz in glasno veselje, ko je Peter Prevc doskočil za olimpijsko medaljo. Srebrni smo danes.

Čuki & Modrijani - Daj mi poljub

Petek in Soči

V kakšni situaciji pa smo sedaj. Hmm.
Tista težka odeja snega in ledu se je počasi tali. Tako, počasi.
Ali pa sem se vsaj jaz izkopala iz tega in se začela premikati. Sem malčka peljala na sprehod.
Najprej je to pomenilo, da sem se premaknila do mesta in šla po recept. Potem pa je to pomenilo, da sem se peljala do Ljubljane in šla pokazat vijolično nalepko na steklu.

Dvojni delovni zmenek smo imeli.
Ob kokicah in mafinih in vseh računalniških napravah. Vsak na svojem področju smo na dolgo in široko analizirali trenutne projekte. In na koncu je šlo vse skupaj tako, da smo podvojili tisti čas, ki smo si ga sicer nameravali vzeti in kar naenkrat se je dan prevešal v drugega.
Ampak mogoče je nekaj nastalo. Mogoče pa je.
Samo še potrditve so potrebne, da bo potem šlo za res.

Misel iz beležke.

Presenečena nad relativno zgodnjim vstajanjem. Mislim presenečena sem bila nad vso energijo zjutraj.
Dan pa je šel mimo, da komaj vem kako in kaj. Samo kar naenkrat je bila po televiziji že otvoritvena slovesnost za Olimpijske igre. In sedaj ležim pod toplo odejo in brskam po spletu ter malo razgibavam prste.

John Mayer - Half of My Heart

Začetek februarja

Sedaj pa se že res nekaj časa ne javljam. Pa razlog niti ni v teh izrednih razmerah, ki zadnje dni opustošijo Slovenijo. Trkam na les, ker imamo že cel čas elektriko in ogrevanje tudi skupaj z internetom. Mi smo tisti del, ki vsak dan spremlja poročila in se čudi razsežnosti te ujme.
Sneg in led sta povzročila čisto uničenje. Narava nam je pokazala zobe in drevesa se prisilno uklanjajo pod težo zmrznjenega.
Gorenjski konec je imel srečo, ker proti temu kar vsako dnevno slišimo, smo praktično brez težav. Edino gozdovi so še vedno nevarna območja.
Če je bila zadnjič snežna pravljica, se je čez vse te dni sprevrgla v pravo grozljivko in nočno moro.

Prisilen uklon.

Pravzaprav se je vse skupaj začelo s februarjem.
Soboto smo preživeli prav fino. Tako družinsko, plus še z dodatnimi člani in navijali za naše skakalce. Pekli smo pice in potem ekipno odigrali Activity ter Tabu.
Res je bilo fino popoldne. Midva sva se zaprla v sobo. Ubistvu smo bili vsak v svojem prostoru. Po dva.
Imela pa sva tudi večerno telovadbo, ko sva morala od kidati zasnežen avto, saj se je sneg pošteno nakopičil čez tistih nekaj ur, ko smo se mi imeli fino.

Zamrznjena v času.

Potem se je vse skupaj začelo. Izpadi elektrike. Deset procentov Slovenije je bilo brez tega, kar smo vsak dan jemali samoumevno. Sneg pa je naletaval skupaj z ledenim dežjem. Tisto stanje brez elektrike je doletelo tudi mojega in sem mu takoj predlagala naj pride se pogret. V toplino doma in bližine.
Tako, da smo imeli za zajtrk palačinke. Ker sem imela pravo veselje pripraviti zajtrk in skuhati kavo.
Luštno. Dremanje. In poslušanje pripovedi ostalih, ki so imeli zanimiv vikend. Mislim, tako malo z negativnim prizvokom. Kako je celotna situacija vplivala na različne zgodbe.

Ujet v mirovanju.

Nekaj dni sem bila nemobilna, ker preprosto ni bilo kam za iti. Ker se ni zdelo pomembno.
Sedaj sem izkopala malčka izpod ledenega in sneženega oklepa. Dobesedno. Za podlago je bil čisto poledenel. Potem je bilo deset centimetrov snega. Vmes je bila pol centimetrska plast ledu. Potem pa je bilo gor še dodatnih deset centimetrov snega. Pestro. Potrebne je bilo kar nekaj energije in kolovratenja, drgnenja kar s smetišno, ki je bila obenem lopatica in pometanja. Ampak sedaj je čist. Kot je tudi naše parkirišče. Za nekaj časa. Do naslednje pošiljke.

Vreme, stanje in novice pa se iz dneva v dan slabšajo. Že nekaj dni isto. Že nekaj dni negotovo. In tudi če napovedo izboljšanje vremena, naslednji dan sledi poslabšanje. Kaj nas je zadelo?

Ane Brun - Don't Leave