Poplesavanje v (kranjsko) noč

Ko so se vsi problemi s tiskalniki velikih formatov počasi razreševali, je prišel čas, ko je na vrsti Kranjska noč. Oziroma sedaj, ko traja dva dni je poimenovano kar Kranfest.
Letos sem šla. Po dolgem času. Obadva dneva.

Prvi večer sva šli z gospodično mikrobiologinjo ven. Dejansko se zelo redko zgodi, da grem v Kranj ven. Da pijem bambus ali da se počim na tla sredi Gaja. V Kranju sploh nisem domača, predvsem pa ne zvečer, ko se gre ven. Ampak, ko je kranjska noč, ko so za mano dnevi polni dela, je to prijetna sprememba. Pa še dolgo se nisva videli in sva imeli priložnost razpravljati o življenju ob kozarčku rujnega. Ko sva naredili eno promenado skozi Kranj, mahali našim, ki so sedeli za mizo, sva se znašli tam čisto na koncu na Pungartu in se je zgodilo nepričakovano. Ravno nekaj minut prej sva se pogovarjali, da se z nobeno ni slišala, da bi šle na kranjsko, ampak se je že tistih nekaj minut kasneje razleglo cviljenje, ko smo se srečale. Vse navdušene.
Ujeli smo Nove Fosile. Še nekaj zadnjih pesmih in prepevali refrene, ki smo jih poznali. Pozdravili ljudi, ki smo jih poznali in plesali. Da sva bili že čisto ogreti, ko je bil na vrsti Rok'n'bend. In sva plesali. Res tako plesali, sredi Kranja. In res je sedlo. Odličen večer, ni kaj.

Poplesavanje dolgo v noč.

Naslednji je bil v malo drugačnem vzdušju. Ampak vseeno je bil odličen večer. Pester. Zanimiv. V dvoje. Midva sva naredila eno promenado skozi Kranj. Čisto do konca. Tokrat brez cviljenja, ampak sem mu šla pokazati novo konstrukcijo, ki je razgledna točka na koncu Kranja. Spet so naši sedeli za mizo. In tudi midva sva si ta večer privoščila en bambus. Potem pa sva šla na Dan D. Za nekaj pesmi. Da sva objeta poslušala. Prepevala sva samo tistih nekaj refrenov, ki so bili znani. In sva šla.
Kratka in sladko. Toliko, da je ravno dovolj.
Ampak je bilo bolj pestro, ko sem spakirala v najkrajšem možnem času in vzela vse seboj. Za naslednji nepredvidljiv teden.
Ker je bila odločitev, da greva vseeno k njemu storjena v hipu je bilo tudi pakiranje takšno.

In sva celo nedeljo raziskovala kam greva v toplice. Ker vreme je bilo kot nalašč za toplice. Da sva malo upokojenca. Aktivna upokojenca. V kopalnih plaščih. No, jaz sem se tega potem zvesto držala in se zabavala.
No, opcij je bilo sicer nekaj, ampak problem je bil dobiti kaj prosto, ko je bilo to precej na vrat na nos.
In dokler se nisva odločila za Laško, po tistem, ko sva dobila povratne informacije o zasedenosti, je bilo nekje med kuhanjem, igranjem Heartstona, zganjanjem romantike in visenjem na Pinterestu, ko sem delala kilometre in vrtela kolešček na miški ob gledanju prikupnih živalic.
No, in potem sem lahko zaprla vse zavihke vseh agencij, popustov in akcij, in sva šla v Terme Laško.

Dan D - Tvoje je vse

Gradiško jezero

Včasih so potrebni dnevi dogovarjanja, da se zmeniš, kam bi šel. Ampak na koncu je še vedno najboljša tista zadnja odločitev, ki pade z neba.

Začetek popoldneva sva se borila s kartami v areni in nabirala zmage. Hearthstone.
Pa saj je kar zanima igra. S kartami. Nisem nekaj preveč poglobljena, kot so fantje, ampak ravno toliko, da se mi sanja zakaj se gre. Sproti se malo učim teh trikov. In sestavljanja.

Ampak po tistem, ko je bilo skuhano kosilo.
Ker sem hitela in imela preveč stvari v mislih, ni uspelo tako kot sem si zamislila. Bilo je ok. Iz krompirja, ki bi moral biti pražen je končal nekaj že na pol pečen. Ampak je na koncu vseeno izginilo iz krožnika. Saj gre potem naslednjič le še bolje.

Labodja družina v daljavi.

Z gospodično vzgojiteljico sva se sestali po dolgem času. Tako je, ko je ves svet blizu in dom postane le začasen postanek. Ampak po vseh dogovarjanjih me je odpeljala do Gradiškega jezera. Vsak dan se naučiš kaj novega o tej prelepi Sloveniji. Koliko kotičkov ima, ki jih poznajo predvsem okoliški ljudje, ampak so prav zabavni za odkrivati. Ker sva vedeli, da Bled ni opcija ali kakšne takšne priljubljene lokacije, sva si našli svojo. In sprehod okoli jezera. Luštno za sprehod.
In potem sladoled v Domžalah. Ne morem mimo čokolade v kombinaciji s sadjem. Tam nekje v razponu raznoraznih gozdnih sadežev.
Pa je minil čas in sem bila zopet tam "drugje doma". Z ugotovitvijo v dnevu, da do Domžal prideš hitreje kot do Trzina, po vzhodni obvoznici.

Do morja na večerjo in nazaj.

Naslednji dan sem ostala in pomagala, da je šlo pakiranje lažje od rok. In še pri pospravljanju v avto. Čeprav sem hotela pomagati, sem kasneje bila morda jaz malo ali pa bolj ali manj kriva, da je torba z vsemi potrebni kabli ostala doma.
In od tu naprej sledi tudi "zanimiva" prigoda, ko je moj klical na domači telefon. Ker jaz tako ali pa tako ne znam imeti mobitela pri sebi. Ampak očitno je bila res panika, ker je angažiral vse in izbrskal domači telefon. Skratka zgodilo se je tako, da se je torba skrivala za vrati in sem mu šla na pol poti naproti. V Koper.
Midve z mami sva tako ali pa tako vedno za take dogodivščine oziroma izlete. Še bolj v veselje kot v muko so nama. In sva šli na pot. Če sva iskali avtomobile čez pol Slovenije, je bil to zgolj mačji kašelj. Pa še koristno sva združili s prijetnim, dobili večerjo v mehiški in malo šopinga in nov trenč ter šal.

Doma smo tako imeli manjše in večje probleme z mašinami, tako da je bilo potrebno zbistriti glavo.
In te stvari so se še nadaljevale. Kot po Murphyjevem zakonu. Ena mašina. Druga. Polita barva. Skratka štala. Ampak, so se našle rešitve. So se našli novi deli. Se je našla začasna možnost in smo šli naprej.

Ko si tako priden, da teče s tebe...

T25 sem delala. Kar. Se trudila narediti čim več treningov v tednu, ker se tega še nekako ne znava držati. Mislim zaenkrat sva ga vzela malo bolj ohlapno kot Insanity, samo da nekaj počneva. Ampak meni gre zaenkrat malo bolje pri držanju se.

Najbolj kulj zmrzovalnik na vasi.

A veste kako izgleda najbolj kulj zmrzovalnik v mestu?
Tak, ki je poln žogic. Tistih žogic, ki smo jih včasih jedli. Ko si se na ves preteg trudil dobiti ven sladoled. Pa se je žlička zlomila, pa je ves čas drsel. Ampak nisem se mogla upreti in sem jih v Lidlu pograbila polno naročje in jih vrgla v voziček.

Avicii - Wake Me Up

Delfin z malino

Dobili smo nekaj rib. Sveže ulovljene in pripeljane z obale. Vsaj tako je bilo rečeno. In ker jih je bilo za nas štiri malo preveč, smo poklicali okrepitve. No, jaz sem poklicala mojo okrepitev, ki je bila zelo hvaležna, da ne bo treba kuhati kosila. Izšlo se je tako, da sva na koncu samo midva jedla ribe, no pa še moj brat. Prejšni dan orado, ta dan sem jo zamenjala z brancinom. Ki je bolj podoben postrvi.
Te iz pečice so odlične. Čeprav smo ugotovili, da so na žaru morda še malenkost boljše.
No, ko se je pojavil sem bila še vsa v delovnem vzdušju in zaposlena s preveč stvarmi naenkrat. Pa se je printalo pa se je oblikovalo in za menoj je ploter risal podlogo. Skratka, pestro na polno. In potem je vskočilo kosilo. Da sem zadihala.

Še bolj pa sem, ko sva vzela našega Rona in šla do gozda, naokoli in nazaj. Da se glava malo spočije. Da me njegova roka privije k sebi. Da se nasmejiva in poslušava hrup, ki prihaja od avtoceste.
Pa mine ta kratek "ukraden" čas. In avto odpelje v svojo smer, jaz pa se vrnem narediti stvari do konca.
In je takoj lepše, ko pride naslednji dan. Ko spet skočiva na morje. Na obisk.
Če nama ni luštno, potem pa res ne bi znala trditi kaj bi lahko bilo.

Tokrat sva zamenjala malo večjo Ibizo za manjšega Up-a. In sva letela in sva drvela. Skoraj.
In kar precejšen del poti sva imela družbo, tako zabavno popestritev v podobi še enega belega Up-a. No, malo je na modro vlekel. Ampak smo švigali. Verjetno je bilo zabavno opazovati dva taka malčka kako sinhrono vozita. Ampak tam nekje pri Lipici sva se vdala in ga prehitela. In ne vidiš takšnega navdušenja, kot ga vidiš pri lastnikih teh mestnih malčkov. Gospod in gospa v avtomobilu sta navdušeno mahala v pozdrav, saj smo se kar nekaj časa družili po slovenski avtocesti, jaz pa sem jima mahala nazaj. Enkrat mi je en tak malček že žmižgal na cesti v pozdrav. Ni kaj, dobra družba na cesti je. Najboljša.

Prispela sva nekam, kamor je izgledalo kot, da se je oblak odtrgal. Dobesedno se je videlo tako. Ampak na srečo je bilo malo nižje dol in smo bili deležni suhega vremena. In piknika na plaži. Na pikčastih krožnikih. Čevapčiči z bučkami. Kar je res kul kombinacija.
Pokazal je vse trike na vodi. Midve pa sva uživale, vsaka malo zase. Spet smo tehtali možnosti in razglabljali o možnosti novih sosedov. V Kranju ali kako? In smo se smejali.
Midva nisva mogla mimo najinega dvoboja pri ročnem nogometu. Kar enakovredna tekmeca sva si, zato je igra napeta in zanimiva. In svetloba sončnega zahoda je bila čudovita.

V "swiming pool-u" je plaval delfin. Ali gledal iz njega. Jaz pa sem srknila cosmota.
In smo šli k sosedom na večerjo. Na večerjo z izvrstno sladico.
Teh predjedi hiše nisem bila nikoli navajena, ker nismo hodili v takšne restavracije, ampak sedaj je vse to nov in zanimiv svet. In tokrat smo malicali nekaj s tartufi. Po dveh dneh rib, sem se sicer še držala morskih stvari, ampak je odločitev pretehtala v prid lignjem. Jadranskim.
Ampak za sladico je kar trajalo, da smo si zbrali. Jaz, ko sem slišala "šumsko voće", sem bila prodana. Jaz sem imela meringo, karkoli to že sicer je z gozdnimi sadeži in to je bila daleč najboljša odločitev. Ker je vsak malo poskusil še druge. Mousse bele čokolade in crem brule za fanta.

Sredi noči smo premikali prtljago, ki je bila pretežno na zadnjih sedežih, ker je cel prtljažnik zasedel žar. Naslednje jutro, dopoldne, smo si vzeli malo ležerno, malo delovno. Toliko, da sta imela vse postorjeno preden smo zopet krenili na Skilift. Vse je šlo v avto. Še midva z wake-om v naročju. Da nisva mogla nikamor, dokler naju nekdo iz zunanje strani ni rešil.
Bil je tudi dan, ko sva zmagala v balinanju. S preobratom in super zaključkom. Dober tim sva, ni kaj.
In zopet natovorjena sva krenila nazaj proti domu. Ugotovila sva, da je bilo tokrat na poti od morja do doma več BMW-jev kot Audijev.

Zna se zgoditi, da pridem prav, ko sem v Ljubljani. Tokrat sem prevzela drese, ki so jih pomerili in vrnili in se spotoma ustavila še v Stegnah. Zdi se mi, da se malo spreminja prometna ureditev ulic, ko nekatere kar postanejo enosmerne in je potrebno iti vse naokoli.
Doma sem ravno toliko, da naredim nekaj. Da malo pomagam in hitro skupaj spravim kakšen dres ali dva. Toliko, da smo imeli za vikend narejene oziroma poslane predoglede. Imeli smo eno zanimivo naročilo dresov za rojstni dan, ki so imeli risane junake zadaj. In izpadlo je prav simpatično.

In potem se samo obrnem in grem nazaj v Ljubljano. Oziroma tja blizu. Toliko, da je do centra zgolj krajša vožnja.

Sredi tedna skok do morja.

Ampak imela sva odličen tajming. Prišla sem ravno v trenutku, ko sem za seboj zaslišala zvok hupe. Bil je za menoj z avtomobilom, ko sem korakala s pikčasto košarico po poti do vhodnih vrat.
Imela sem polne roke. Še kozarce sem imela v zlati vrečki. Takšni svetleči, "šajni".

Če sva delala skupaj Insanity, čeprav večinoma vsak zase, sva skupaj začela z T25. Sicer malo manj redno, malo manj po programu, ampak bilo je. Nekaj. In mislim, da sem jamrala, ko so trebušne mišice na polno delale.
Ampak, ko je tistih petindvajset minut mimo, se ti odvali kamen od srca in nasmeh prikrade nekam v kotičke ustnic.
Produktiven dan.

Vlado & Izolda - Ciao amore

Zagreb, volilni dan in nemška zmaga

Ob večerih sem imela tudi čas pogledati nekaj filmov. Sicer večinoma niso bili pogledani v enem kosu ali pač. Nekateri so se tudi vlekli po mesece, ampak dejansko sem gledala same takšne, ki niso pustili nobenega vtisa. Filmi za zaspat zraven.

American Hustle. Opis filma, bi lahko ponazorila z medmetom - meh. Nekaj o podkupovanju in nadležni ženi. Vseeno, če ga ne bi videla.

Dallas Buyers Club. Ta je bil dejansko še najbolj zanimiv, ampak nekje proti koncu me je film popolnoma zgubil. Priznam, da ne vem kako je prišlo do tistega dogodka na sodišču, tako da sem ob tem filmu ostala čisto zmedena na koncu.

Daydream Nation. Kaj je bilo pa to pa tudi ne vem. Popolna zmeda.
Mogoče, sem samo jaz tako zmedena, da se niti skoncentrirati na zgodbo več ne morem.

The Other Women. Te njihove "komedije" so že tako "znucane", da sploh ni kaj dosti smešno. Saj so momenti, ampak celoten film potem niti ne da takšnega vtisa. Žena in dve ljubici ter maščevanje možu. In modelu se zmeša.

Skratka stvari so potekale tako, da sva bila teden popreje z očetom ta petek namenjena v Zagreb. Že na začetku tedna je bil načrt drugačen in potem se je iz dneva v dan vse odvijalo tako, da je nihalo enkrat proti ja, drugič proti ne. Potem se pa znajdi. No, ko je prišel končno ta petek, sva tudi šla. Pa še oče je enega kolega, ki se tudi razume na to področje printarjev, s seboj vzel.
V jutranjih urah, takšnih, ko se gneča proti Ljubljani že razkadi, smo mi krenili po obvoznici proti Zagrebu. Jaz sem bila tam za dva dni samo enkrat pa še z vlakom. Tako, da ta hrvaška prestolnica še vedno obstaja precejšna neznanka.
Skratka, iskali in čakali smo se na bencinski, da nas je po labirintu semaforjev in ulčic odpeljal do njihovega podjetja. Dan sicer ni bil najprimirnejši za preizkušanje tiskalnika, ker je kapljalo z neba.
Uv printar pred našimi očmi. Velikega formata, razmeroma ugodne cene, ki je bila še vedno nekje v višavah. To je letošnja najnovejša tehnologija, ki so jo vse firme, znane in neznane, prikazale na Fespi.
Midva sva se opremila z nekaj materiali, z nekaj pripravljenimi stvarmi in mašina je pridno delala pred našimi očmi. Meni imajo te uv tiskalniki izredno lep izpis, ko se barva dobesedno zapeče na materialu in se čuti nanos.
In ko sem gledala, kako se je pred očmi izpisoval moj letošnji izdelek, moj koledar, so se mi svetile oči in smejalo. Ilustracijo sem v celoti delala na računalnik zato jo je čudovito videti na papirju in tako v realnosti. Pa čeprav sem jo že, ampak tisto kapa ploščo sem potem morala oddati.
Skratka iz Zagreba smo se vračali polni vtisov in izpisanih stvari v prtljažniku, ko smo seštevali pluse in minuse v prid ali neprid tiskalniku.

Od tam smo naredili nekaj koristnega, pobrali mati na poti nazaj grede in šli na pico v Bufa. In to je bilo to.
Do dna pa nikakor nismo prišli.

Naš krokodil.

Ko zaključiš z enim takšnim programom kot je Insanity, je kar čudno boto na miru. Nekaj sva se začela trudit vsak po svoje, ampak ti Hiphop absi so bolj smešni kot kaj drugega. No, sicer mi je uspelo narediti zgolj en trening.
Ampak, ker gre v dvoje veliko lažje, je bilo boljše, če sem popustila in šla še sama poiskusit s T25. Petindvajsetimi minutami vadbe na dan, pa vseeno vse teče s tebe. Veliko lažje je delati z nekom skupaj ali vsaj istp, ko se lahko spodbujaš, zavedno ali malo podzavestno. Ker ko en naredi, je to izziv tudi za drugega. In všeč mi je, da lahko prilagajam in mi ni potrebno skakat, pa vseeno skoraj teče z mene.

In potem pride vikend, pa smo pridni. Včasih še bolj kot med tednom. Pa je bil tisti printar cel čas kot na straži pred palačo, kjer se izmenjujemo.

Nedelja je bila tista, ko se je volilo in tista, ko se je gledalo finale nogometa.

Pridna kot mravljica. Od jutra in vse do večera, ko sem se končno usedla pred televizijo, da sem spremljala finale svetovnega prvenstva v nogometu. In ne glede na to, da niti nisem uspela narediti niti raztezanja, sem čutila kako si mišice odpočile, ko sem se zleknila. Se kar prileže.
Popoldne smo šli na tak sprehod, da smo šli ven vsi, kar nas je bilo v hiši, in se sprehodili tak krog, da smo vmes lahko še skočili na volišče. Če ne drugega je potrebno vsaj iti na volišče in si vzeti čas, ker drugače nam usodo krojijo vsi, ki ga imajo, predvsem pa upokojenci.
Skratka dejansko se je kar vila promenada do volišča. Ponavadi se mi zdi, da je bolj prazno.
In potem sem generalno čiščenje končala ravno pred začetkom tekme. In je bilo vse čisto, pospravljeno in brez odvečne krame.
Če bi lahko polfinalno tekmo gledali ta večer, bi bilo veliko bolj pestro, tako pa smo se malo podolgočasili, vsaj do gola, ki je odločal o tem, da pokal potuje v Evropo, v Nemčijo.

Soba pa v totalnem razsulu. Kot bi imela srečanje z atomsko bombo. Generalno čiščenje in vreče polne odvečnih stvari, ki jih nikoli nisi potreboval. Ampak sem našla krokodila.

Pitbull feat. JLo - We Are One (Ole Ola)

Dve mozart kroglici

Nadaljevala sva s piknik vzdušjem. Vsak drug dan, praktično.
Ta dan je bil zopet na vrsti družinski piknik, le da je bila tokrat vpletena njegova družina.
Imela sva skupinsko nakupovanje v trgovini s seznamom v roki. Kjer sem jaz iskala po celi trgovini sestavine za peko mafinov. Razpletlo se je tako, da so ravno vstopili, ko sem jemala mafine iz pečice in je celo stanovanje prijetno dišalo po sladkem in čokoladnem.
Prehod med dnevno sobo in teraso se je zabrisal, saj nas je bilo dosti zunaj kot notri. Ležalniki so bili popularni. Z žara je že prijetno dišalo in miza se je kmalu šibila pod dobrotami. In potem vedno pride nek trenutek pri kosilu, ko vsi kar obmolknemo in uživamo v hrani. In po dobrem kosilu, sledi še sladica. Mafini postreženi s sladoledom.
Taki dogodki so popolni za kakšne drobne zgodbe in zanimivosti, ki drugače nikoli ne pridejo na dan. Kot skozi asociacije. Kot tiste žuželke.
Meni se to zdi zanimivo poslušati.

Vsak dan, ki pride je po svoje pester. Sploh, če nisem ravno doma doma.
Če bi Kreslin opisal začetek dneva bi ponavadi rekel, navaden dan tih in zaspan.
Končno sem zalaufala svoj Behance profil. Toliko časa je stal na miru. In toliko časa sem se samo lotevala, da bi kaj objavila. Da sedaj je pa res že napočil čas, da počasi začnem svoje delo objavljati. Ker sem morala pred dnevi skupaj spraviti portfolio oziroma samo toliko, da lahko predstavim svoje delo v pdf-ju. In to me je zagnalo tudi za Behance. In začela sem se zabavati pri sestavljanju svojega dela skupaj. Res je, da je večino šolskih projektov, pa vseeno. Tudi tu sem se iz enega v drugega nekaj naučila. In potem, ko jih dobro prezentiraš, še toliko boljše vse skupaj zgleda.
Da ne bom samo govorila - https://www.behance.net/konoczaspi

Sonce v dežju.

Zvečer smo bili zmenjeni, da si pogledamo polfinalno tekmo. Tisto med Nemčijo in Brazilijo. Ravno pravo tekmo smo si dejansko ogledali. Kaj takšnega pa še ne. To je definitivno bila predstava za gledalce, zanimiv nogomet in popolna sramota za Brazilijo.
A je sploh možno, da je izid tekme 7-1 v polfinalu svetovnega prvenstva. Verjetno niti noben ni mogel kaj takšnega napovedati ali predvidevati. Ampak smo uživali v neizmerni predstavi Nemcev.
Temu, temu se je reklo nogomet.
Sicer sta prišla malo na posvet, ko si pred takšnim prelomnim dogodkom, da se zanimaš za novo bivališče in pri tem bila v razcepu. Toliko, da smo primerjali, računali in merili.

In potem sem naslednji dan priročna, ker sem v Ljubljani in ker bi šla lahko po material. Ampak, če ga niti ne dajo v manjših količinah. Sicer sem se potem skupaj z Navigonom izgubljala po koncih Ljubljane, kjer sem se prvič vozila. Ki sem jih sploh prvič videla. Ampak sem ugasnila navigacijo in se zanašala na pot, ki je sicer malo daljšala naokoli, pa vseeno saj znam kam priti. Hudiča pa te navigacije. Sedaj sem se že večkrat izgubila z njimi.

Doma pa me je pričakalo takšno vreme, da je sonce sijalo med dežjem. In tako je moj dežnik kar naenkrat dobil dve funkciji. Da me ščiti pred dežjem in soncem. Vse naokoli v gozdu pa prelepo.

Shakira - La La La Brazil

Izgubljen balinček

In našemu psu se je svet vrnil v ustaljene tirnice, saj smo se en za drugim počasi vrnili domov. Jaz iz Ljubljane. Brat z Dolenjske in starša z morja. Verjetno se mu je kar malo zmešalo. In rit mu je premešalo od vsega neizmernega navdušenja. Najlepše ga je videti tako navdušenega.
Ampak od takšnih veselih novic pri nas, do žalostnih pri prijateljici. Že odkar imam nov avto imava v mislih izlet na morje in tisti torek sva bili ravno pred tem, da se zapeljeva do Poreča, ko sem samo prebrala, da Meggie ni več. In svet je kar naenkrat postal čisto tih.
Jaz tako navdušena nad pasjim nadobudnežem, tam pa se je ta zgodba žal iztekla. Zaspala je. Za zmeraj.

In izlet sva začasno črtali iz najinih načrtov. Vsaj najinega skupnega. Mene je še vedno vleklo tja dol proti morju, kjer se je potepal. In sem dobila družbo za četrtkovo potepanje, ker pač sami se mi pa res ne splača na morje. Čeprav to mene sploh ne bi ustavilo. Ampak dobro, če pri tem ubijemo dve muhi na en mah, toliko bolje. Pa še dobila sem fotografije, za zdražit, da se res spravim na morje.

Nebo nad nama.

In sva šla. Z njegovim kolegom. Ravno toliko prezgodaj sem bila na gorenjskem koncu Ljubljane, da sva se potem odpravila veliko bližje dogovorjene ure. Sploh nimam več občutka, kako hitro se da priti do Ljubljane. Sedaj se vozim ravno na drug konec.
Dve uri pa si v Poreču. Plus nekaj minut, ker stojiš še na bivši Hrvaški meji in loviš naš signal.
Ampak še preden se dodobra zaveš si že na Skiliftu na cedeviti.
Jaz sem bila izredno vesela, da lahko čutim bližino, objem in poljub. Da ga vidim v svojem elementu. Pa še priložnost za fuzbal sva imela. Nama je kar v zabavo tole najino prvenstvo v ročnem nogometu, ki kune žre kar eno za drugo.
Ampak dan steče mimo. Čeprav ležerno. In nad nama je jasno, modro nebo.
Okoli pa še zabavna družba. Vonj pečenega mesa na žaru in turnir v balinanju. Žal smo bili tako zelo nepozorni, da smo si zakopali balinčka.
Potem se nismo mogli posloviti brez pripetljaja. Seveda sem tako skrbna, da mu spravim vse stvari, ampak vedno premalo, ker mu kaj pozabim vrniti. Predvsem nastane problem, ko so to ključi od apartmaja. Pa ravno čez cestninsko postajo sem zapeljala. Pa je bilo potrebnih dvakrat po sedem kun, da me je izučilo, da moram misliti na vse. Res na vse.

In se je zasukal naokoli tudi vikend. Petek delaven, tak brez posebnosti, kot se radi izrazijo v prometnem kotičku, sobota bolj družabna, ko smo zapekli in imeli piknik. Morda je bil navdih tisti naš - na plaži. Še teden se ni obrnil naokoli pa sem bila zopet v Ljubljani.

Magazin - Gutljaj vina