In našemu psu se je svet vrnil v ustaljene tirnice, saj smo se en za drugim počasi vrnili domov. Jaz iz Ljubljane. Brat z Dolenjske in starša z morja. Verjetno se mu je kar malo zmešalo. In rit mu je premešalo od vsega neizmernega navdušenja. Najlepše ga je videti tako navdušenega.
Ampak od takšnih veselih novic pri nas, do žalostnih pri prijateljici. Že odkar imam nov avto imava v mislih izlet na morje in tisti torek sva bili ravno pred tem, da se zapeljeva do Poreča, ko sem samo prebrala, da Meggie ni več. In svet je kar naenkrat postal čisto tih.
Jaz tako navdušena nad pasjim nadobudnežem, tam pa se je ta zgodba žal iztekla. Zaspala je. Za zmeraj.
In izlet sva začasno črtali iz najinih načrtov. Vsaj najinega skupnega. Mene je še vedno vleklo tja dol proti morju, kjer se je potepal. In sem dobila družbo za četrtkovo potepanje, ker pač sami se mi pa res ne splača na morje. Čeprav to mene sploh ne bi ustavilo. Ampak dobro, če pri tem ubijemo dve muhi na en mah, toliko bolje. Pa še dobila sem fotografije, za zdražit, da se res spravim na morje.
In sva šla. Z njegovim kolegom. Ravno toliko prezgodaj sem bila na gorenjskem koncu Ljubljane, da sva se potem odpravila veliko bližje dogovorjene ure. Sploh nimam več občutka, kako hitro se da priti do Ljubljane. Sedaj se vozim ravno na drug konec.
Dve uri pa si v Poreču. Plus nekaj minut, ker stojiš še na bivši Hrvaški meji in loviš naš signal.
Ampak še preden se dodobra zaveš si že na Skiliftu na cedeviti.
Jaz sem bila izredno vesela, da lahko čutim bližino, objem in poljub. Da ga vidim v svojem elementu. Pa še priložnost za fuzbal sva imela. Nama je kar v zabavo tole najino prvenstvo v ročnem nogometu, ki kune žre kar eno za drugo.
Ampak dan steče mimo. Čeprav ležerno. In nad nama je jasno, modro nebo.
Okoli pa še zabavna družba. Vonj pečenega mesa na žaru in turnir v balinanju. Žal smo bili tako zelo nepozorni, da smo si zakopali balinčka.
Potem se nismo mogli posloviti brez pripetljaja. Seveda sem tako skrbna, da mu spravim vse stvari, ampak vedno premalo, ker mu kaj pozabim vrniti. Predvsem nastane problem, ko so to ključi od apartmaja. Pa ravno čez cestninsko postajo sem zapeljala. Pa je bilo potrebnih dvakrat po sedem kun, da me je izučilo, da moram misliti na vse. Res na vse.
In se je zasukal naokoli tudi vikend. Petek delaven, tak brez posebnosti, kot se radi izrazijo v prometnem kotičku, sobota bolj družabna, ko smo zapekli in imeli piknik. Morda je bil navdih tisti naš - na plaži. Še teden se ni obrnil naokoli pa sem bila zopet v Ljubljani.
Ampak od takšnih veselih novic pri nas, do žalostnih pri prijateljici. Že odkar imam nov avto imava v mislih izlet na morje in tisti torek sva bili ravno pred tem, da se zapeljeva do Poreča, ko sem samo prebrala, da Meggie ni več. In svet je kar naenkrat postal čisto tih.
Jaz tako navdušena nad pasjim nadobudnežem, tam pa se je ta zgodba žal iztekla. Zaspala je. Za zmeraj.
In izlet sva začasno črtali iz najinih načrtov. Vsaj najinega skupnega. Mene je še vedno vleklo tja dol proti morju, kjer se je potepal. In sem dobila družbo za četrtkovo potepanje, ker pač sami se mi pa res ne splača na morje. Čeprav to mene sploh ne bi ustavilo. Ampak dobro, če pri tem ubijemo dve muhi na en mah, toliko bolje. Pa še dobila sem fotografije, za zdražit, da se res spravim na morje.
 |
| Nebo nad nama. |
In sva šla. Z njegovim kolegom. Ravno toliko prezgodaj sem bila na gorenjskem koncu Ljubljane, da sva se potem odpravila veliko bližje dogovorjene ure. Sploh nimam več občutka, kako hitro se da priti do Ljubljane. Sedaj se vozim ravno na drug konec.
Dve uri pa si v Poreču. Plus nekaj minut, ker stojiš še na bivši Hrvaški meji in loviš naš signal.
Ampak še preden se dodobra zaveš si že na Skiliftu na cedeviti.
Jaz sem bila izredno vesela, da lahko čutim bližino, objem in poljub. Da ga vidim v svojem elementu. Pa še priložnost za fuzbal sva imela. Nama je kar v zabavo tole najino prvenstvo v ročnem nogometu, ki kune žre kar eno za drugo.
Ampak dan steče mimo. Čeprav ležerno. In nad nama je jasno, modro nebo.
Okoli pa še zabavna družba. Vonj pečenega mesa na žaru in turnir v balinanju. Žal smo bili tako zelo nepozorni, da smo si zakopali balinčka.
Potem se nismo mogli posloviti brez pripetljaja. Seveda sem tako skrbna, da mu spravim vse stvari, ampak vedno premalo, ker mu kaj pozabim vrniti. Predvsem nastane problem, ko so to ključi od apartmaja. Pa ravno čez cestninsko postajo sem zapeljala. Pa je bilo potrebnih dvakrat po sedem kun, da me je izučilo, da moram misliti na vse. Res na vse.
In se je zasukal naokoli tudi vikend. Petek delaven, tak brez posebnosti, kot se radi izrazijo v prometnem kotičku, sobota bolj družabna, ko smo zapekli in imeli piknik. Morda je bil navdih tisti naš - na plaži. Še teden se ni obrnil naokoli pa sem bila zopet v Ljubljani.
Ni komentarjev:
Objavite komentar