Nadaljevala sva s piknik vzdušjem. Vsak drug dan, praktično.
Ta dan je bil zopet na vrsti družinski piknik, le da je bila tokrat vpletena njegova družina.
Imela sva skupinsko nakupovanje v trgovini s seznamom v roki. Kjer sem jaz iskala po celi trgovini sestavine za peko mafinov. Razpletlo se je tako, da so ravno vstopili, ko sem jemala mafine iz pečice in je celo stanovanje prijetno dišalo po sladkem in čokoladnem.
Prehod med dnevno sobo in teraso se je zabrisal, saj nas je bilo dosti zunaj kot notri. Ležalniki so bili popularni. Z žara je že prijetno dišalo in miza se je kmalu šibila pod dobrotami. In potem vedno pride nek trenutek pri kosilu, ko vsi kar obmolknemo in uživamo v hrani. In po dobrem kosilu, sledi še sladica. Mafini postreženi s sladoledom.
Taki dogodki so popolni za kakšne drobne zgodbe in zanimivosti, ki drugače nikoli ne pridejo na dan. Kot skozi asociacije. Kot tiste žuželke.
Meni se to zdi zanimivo poslušati.
Vsak dan, ki pride je po svoje pester. Sploh, če nisem ravno doma doma.
Če bi Kreslin opisal začetek dneva bi ponavadi rekel, navaden dan tih in zaspan.
Končno sem zalaufala svoj Behance profil. Toliko časa je stal na miru. In toliko časa sem se samo lotevala, da bi kaj objavila. Da sedaj je pa res že napočil čas, da počasi začnem svoje delo objavljati. Ker sem morala pred dnevi skupaj spraviti portfolio oziroma samo toliko, da lahko predstavim svoje delo v pdf-ju. In to me je zagnalo tudi za Behance. In začela sem se zabavati pri sestavljanju svojega dela skupaj. Res je, da je večino šolskih projektov, pa vseeno. Tudi tu sem se iz enega v drugega nekaj naučila. In potem, ko jih dobro prezentiraš, še toliko boljše vse skupaj zgleda.
Da ne bom samo govorila - https://www.behance.net/konoczaspi
Zvečer smo bili zmenjeni, da si pogledamo polfinalno tekmo. Tisto med Nemčijo in Brazilijo. Ravno pravo tekmo smo si dejansko ogledali. Kaj takšnega pa še ne. To je definitivno bila predstava za gledalce, zanimiv nogomet in popolna sramota za Brazilijo.
A je sploh možno, da je izid tekme 7-1 v polfinalu svetovnega prvenstva. Verjetno niti noben ni mogel kaj takšnega napovedati ali predvidevati. Ampak smo uživali v neizmerni predstavi Nemcev.
Temu, temu se je reklo nogomet.
Sicer sta prišla malo na posvet, ko si pred takšnim prelomnim dogodkom, da se zanimaš za novo bivališče in pri tem bila v razcepu. Toliko, da smo primerjali, računali in merili.
In potem sem naslednji dan priročna, ker sem v Ljubljani in ker bi šla lahko po material. Ampak, če ga niti ne dajo v manjših količinah. Sicer sem se potem skupaj z Navigonom izgubljala po koncih Ljubljane, kjer sem se prvič vozila. Ki sem jih sploh prvič videla. Ampak sem ugasnila navigacijo in se zanašala na pot, ki je sicer malo daljšala naokoli, pa vseeno saj znam kam priti. Hudiča pa te navigacije. Sedaj sem se že večkrat izgubila z njimi.
Doma pa me je pričakalo takšno vreme, da je sonce sijalo med dežjem. In tako je moj dežnik kar naenkrat dobil dve funkciji. Da me ščiti pred dežjem in soncem. Vse naokoli v gozdu pa prelepo.
Ta dan je bil zopet na vrsti družinski piknik, le da je bila tokrat vpletena njegova družina.
Imela sva skupinsko nakupovanje v trgovini s seznamom v roki. Kjer sem jaz iskala po celi trgovini sestavine za peko mafinov. Razpletlo se je tako, da so ravno vstopili, ko sem jemala mafine iz pečice in je celo stanovanje prijetno dišalo po sladkem in čokoladnem.
Prehod med dnevno sobo in teraso se je zabrisal, saj nas je bilo dosti zunaj kot notri. Ležalniki so bili popularni. Z žara je že prijetno dišalo in miza se je kmalu šibila pod dobrotami. In potem vedno pride nek trenutek pri kosilu, ko vsi kar obmolknemo in uživamo v hrani. In po dobrem kosilu, sledi še sladica. Mafini postreženi s sladoledom.
Taki dogodki so popolni za kakšne drobne zgodbe in zanimivosti, ki drugače nikoli ne pridejo na dan. Kot skozi asociacije. Kot tiste žuželke.
Meni se to zdi zanimivo poslušati.
Vsak dan, ki pride je po svoje pester. Sploh, če nisem ravno doma doma.
Če bi Kreslin opisal začetek dneva bi ponavadi rekel, navaden dan tih in zaspan.
Končno sem zalaufala svoj Behance profil. Toliko časa je stal na miru. In toliko časa sem se samo lotevala, da bi kaj objavila. Da sedaj je pa res že napočil čas, da počasi začnem svoje delo objavljati. Ker sem morala pred dnevi skupaj spraviti portfolio oziroma samo toliko, da lahko predstavim svoje delo v pdf-ju. In to me je zagnalo tudi za Behance. In začela sem se zabavati pri sestavljanju svojega dela skupaj. Res je, da je večino šolskih projektov, pa vseeno. Tudi tu sem se iz enega v drugega nekaj naučila. In potem, ko jih dobro prezentiraš, še toliko boljše vse skupaj zgleda.
Da ne bom samo govorila - https://www.behance.net/konoczaspi
 |
| Sonce v dežju. |
Zvečer smo bili zmenjeni, da si pogledamo polfinalno tekmo. Tisto med Nemčijo in Brazilijo. Ravno pravo tekmo smo si dejansko ogledali. Kaj takšnega pa še ne. To je definitivno bila predstava za gledalce, zanimiv nogomet in popolna sramota za Brazilijo.
A je sploh možno, da je izid tekme 7-1 v polfinalu svetovnega prvenstva. Verjetno niti noben ni mogel kaj takšnega napovedati ali predvidevati. Ampak smo uživali v neizmerni predstavi Nemcev.
Temu, temu se je reklo nogomet.
Sicer sta prišla malo na posvet, ko si pred takšnim prelomnim dogodkom, da se zanimaš za novo bivališče in pri tem bila v razcepu. Toliko, da smo primerjali, računali in merili.
In potem sem naslednji dan priročna, ker sem v Ljubljani in ker bi šla lahko po material. Ampak, če ga niti ne dajo v manjših količinah. Sicer sem se potem skupaj z Navigonom izgubljala po koncih Ljubljane, kjer sem se prvič vozila. Ki sem jih sploh prvič videla. Ampak sem ugasnila navigacijo in se zanašala na pot, ki je sicer malo daljšala naokoli, pa vseeno saj znam kam priti. Hudiča pa te navigacije. Sedaj sem se že večkrat izgubila z njimi.
Doma pa me je pričakalo takšno vreme, da je sonce sijalo med dežjem. In tako je moj dežnik kar naenkrat dobil dve funkciji. Da me ščiti pred dežjem in soncem. Vse naokoli v gozdu pa prelepo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar