Včasih so potrebni dnevi dogovarjanja, da se zmeniš, kam bi šel. Ampak na koncu je še vedno najboljša tista zadnja odločitev, ki pade z neba.
Začetek popoldneva sva se borila s kartami v areni in nabirala zmage. Hearthstone.
Pa saj je kar zanima igra. S kartami. Nisem nekaj preveč poglobljena, kot so fantje, ampak ravno toliko, da se mi sanja zakaj se gre. Sproti se malo učim teh trikov. In sestavljanja.
Ampak po tistem, ko je bilo skuhano kosilo.
Ker sem hitela in imela preveč stvari v mislih, ni uspelo tako kot sem si zamislila. Bilo je ok. Iz krompirja, ki bi moral biti pražen je končal nekaj že na pol pečen. Ampak je na koncu vseeno izginilo iz krožnika. Saj gre potem naslednjič le še bolje.
Z gospodično vzgojiteljico sva se sestali po dolgem času. Tako je, ko je ves svet blizu in dom postane le začasen postanek. Ampak po vseh dogovarjanjih me je odpeljala do Gradiškega jezera. Vsak dan se naučiš kaj novega o tej prelepi Sloveniji. Koliko kotičkov ima, ki jih poznajo predvsem okoliški ljudje, ampak so prav zabavni za odkrivati. Ker sva vedeli, da Bled ni opcija ali kakšne takšne priljubljene lokacije, sva si našli svojo. In sprehod okoli jezera. Luštno za sprehod.
In potem sladoled v Domžalah. Ne morem mimo čokolade v kombinaciji s sadjem. Tam nekje v razponu raznoraznih gozdnih sadežev.
Pa je minil čas in sem bila zopet tam "drugje doma". Z ugotovitvijo v dnevu, da do Domžal prideš hitreje kot do Trzina, po vzhodni obvoznici.
Naslednji dan sem ostala in pomagala, da je šlo pakiranje lažje od rok. In še pri pospravljanju v avto. Čeprav sem hotela pomagati, sem kasneje bila morda jaz malo ali pa bolj ali manj kriva, da je torba z vsemi potrebni kabli ostala doma.
In od tu naprej sledi tudi "zanimiva" prigoda, ko je moj klical na domači telefon. Ker jaz tako ali pa tako ne znam imeti mobitela pri sebi. Ampak očitno je bila res panika, ker je angažiral vse in izbrskal domači telefon. Skratka zgodilo se je tako, da se je torba skrivala za vrati in sem mu šla na pol poti naproti. V Koper.
Midve z mami sva tako ali pa tako vedno za take dogodivščine oziroma izlete. Še bolj v veselje kot v muko so nama. In sva šli na pot. Če sva iskali avtomobile čez pol Slovenije, je bil to zgolj mačji kašelj. Pa še koristno sva združili s prijetnim, dobili večerjo v mehiški in malo šopinga in nov trenč ter šal.
Doma smo tako imeli manjše in večje probleme z mašinami, tako da je bilo potrebno zbistriti glavo.
In te stvari so se še nadaljevale. Kot po Murphyjevem zakonu. Ena mašina. Druga. Polita barva. Skratka štala. Ampak, so se našle rešitve. So se našli novi deli. Se je našla začasna možnost in smo šli naprej.
T25 sem delala. Kar. Se trudila narediti čim več treningov v tednu, ker se tega še nekako ne znava držati. Mislim zaenkrat sva ga vzela malo bolj ohlapno kot Insanity, samo da nekaj počneva. Ampak meni gre zaenkrat malo bolje pri držanju se.
A veste kako izgleda najbolj kulj zmrzovalnik v mestu?
Tak, ki je poln žogic. Tistih žogic, ki smo jih včasih jedli. Ko si se na ves preteg trudil dobiti ven sladoled. Pa se je žlička zlomila, pa je ves čas drsel. Ampak nisem se mogla upreti in sem jih v Lidlu pograbila polno naročje in jih vrgla v voziček.
Začetek popoldneva sva se borila s kartami v areni in nabirala zmage. Hearthstone.
Pa saj je kar zanima igra. S kartami. Nisem nekaj preveč poglobljena, kot so fantje, ampak ravno toliko, da se mi sanja zakaj se gre. Sproti se malo učim teh trikov. In sestavljanja.
Ampak po tistem, ko je bilo skuhano kosilo.
Ker sem hitela in imela preveč stvari v mislih, ni uspelo tako kot sem si zamislila. Bilo je ok. Iz krompirja, ki bi moral biti pražen je končal nekaj že na pol pečen. Ampak je na koncu vseeno izginilo iz krožnika. Saj gre potem naslednjič le še bolje.
 |
| Labodja družina v daljavi. |
Z gospodično vzgojiteljico sva se sestali po dolgem času. Tako je, ko je ves svet blizu in dom postane le začasen postanek. Ampak po vseh dogovarjanjih me je odpeljala do Gradiškega jezera. Vsak dan se naučiš kaj novega o tej prelepi Sloveniji. Koliko kotičkov ima, ki jih poznajo predvsem okoliški ljudje, ampak so prav zabavni za odkrivati. Ker sva vedeli, da Bled ni opcija ali kakšne takšne priljubljene lokacije, sva si našli svojo. In sprehod okoli jezera. Luštno za sprehod.
In potem sladoled v Domžalah. Ne morem mimo čokolade v kombinaciji s sadjem. Tam nekje v razponu raznoraznih gozdnih sadežev.
Pa je minil čas in sem bila zopet tam "drugje doma". Z ugotovitvijo v dnevu, da do Domžal prideš hitreje kot do Trzina, po vzhodni obvoznici.
 |
| Do morja na večerjo in nazaj. |
Naslednji dan sem ostala in pomagala, da je šlo pakiranje lažje od rok. In še pri pospravljanju v avto. Čeprav sem hotela pomagati, sem kasneje bila morda jaz malo ali pa bolj ali manj kriva, da je torba z vsemi potrebni kabli ostala doma.
In od tu naprej sledi tudi "zanimiva" prigoda, ko je moj klical na domači telefon. Ker jaz tako ali pa tako ne znam imeti mobitela pri sebi. Ampak očitno je bila res panika, ker je angažiral vse in izbrskal domači telefon. Skratka zgodilo se je tako, da se je torba skrivala za vrati in sem mu šla na pol poti naproti. V Koper.
Midve z mami sva tako ali pa tako vedno za take dogodivščine oziroma izlete. Še bolj v veselje kot v muko so nama. In sva šli na pot. Če sva iskali avtomobile čez pol Slovenije, je bil to zgolj mačji kašelj. Pa še koristno sva združili s prijetnim, dobili večerjo v mehiški in malo šopinga in nov trenč ter šal.
Doma smo tako imeli manjše in večje probleme z mašinami, tako da je bilo potrebno zbistriti glavo.
In te stvari so se še nadaljevale. Kot po Murphyjevem zakonu. Ena mašina. Druga. Polita barva. Skratka štala. Ampak, so se našle rešitve. So se našli novi deli. Se je našla začasna možnost in smo šli naprej.
 |
| Ko si tako priden, da teče s tebe... |
T25 sem delala. Kar. Se trudila narediti čim več treningov v tednu, ker se tega še nekako ne znava držati. Mislim zaenkrat sva ga vzela malo bolj ohlapno kot Insanity, samo da nekaj počneva. Ampak meni gre zaenkrat malo bolje pri držanju se.
 |
| Najbolj kulj zmrzovalnik na vasi. |
A veste kako izgleda najbolj kulj zmrzovalnik v mestu?
Tak, ki je poln žogic. Tistih žogic, ki smo jih včasih jedli. Ko si se na ves preteg trudil dobiti ven sladoled. Pa se je žlička zlomila, pa je ves čas drsel. Ampak nisem se mogla upreti in sem jih v Lidlu pograbila polno naročje in jih vrgla v voziček.
Ni komentarjev:
Objavite komentar