Dobili smo nekaj rib. Sveže ulovljene in pripeljane z obale. Vsaj tako je bilo rečeno. In ker jih je bilo za nas štiri malo preveč, smo poklicali okrepitve. No, jaz sem poklicala mojo okrepitev, ki je bila zelo hvaležna, da ne bo treba kuhati kosila. Izšlo se je tako, da sva na koncu samo midva jedla ribe, no pa še moj brat. Prejšni dan orado, ta dan sem jo zamenjala z brancinom. Ki je bolj podoben postrvi.
Te iz pečice so odlične. Čeprav smo ugotovili, da so na žaru morda še malenkost boljše.
No, ko se je pojavil sem bila še vsa v delovnem vzdušju in zaposlena s preveč stvarmi naenkrat. Pa se je printalo pa se je oblikovalo in za menoj je ploter risal podlogo. Skratka, pestro na polno. In potem je vskočilo kosilo. Da sem zadihala.
Še bolj pa sem, ko sva vzela našega Rona in šla do gozda, naokoli in nazaj. Da se glava malo spočije. Da me njegova roka privije k sebi. Da se nasmejiva in poslušava hrup, ki prihaja od avtoceste.
Pa mine ta kratek "ukraden" čas. In avto odpelje v svojo smer, jaz pa se vrnem narediti stvari do konca.
In je takoj lepše, ko pride naslednji dan. Ko spet skočiva na morje. Na obisk.
Če nama ni luštno, potem pa res ne bi znala trditi kaj bi lahko bilo.
Tokrat sva zamenjala malo večjo Ibizo za manjšega Up-a. In sva letela in sva drvela. Skoraj.
In kar precejšen del poti sva imela družbo, tako zabavno popestritev v podobi še enega belega Up-a. No, malo je na modro vlekel. Ampak smo švigali. Verjetno je bilo zabavno opazovati dva taka malčka kako sinhrono vozita. Ampak tam nekje pri Lipici sva se vdala in ga prehitela. In ne vidiš takšnega navdušenja, kot ga vidiš pri lastnikih teh mestnih malčkov. Gospod in gospa v avtomobilu sta navdušeno mahala v pozdrav, saj smo se kar nekaj časa družili po slovenski avtocesti, jaz pa sem jima mahala nazaj. Enkrat mi je en tak malček že žmižgal na cesti v pozdrav. Ni kaj, dobra družba na cesti je. Najboljša.
Prispela sva nekam, kamor je izgledalo kot, da se je oblak odtrgal. Dobesedno se je videlo tako. Ampak na srečo je bilo malo nižje dol in smo bili deležni suhega vremena. In piknika na plaži. Na pikčastih krožnikih. Čevapčiči z bučkami. Kar je res kul kombinacija.
Pokazal je vse trike na vodi. Midve pa sva uživale, vsaka malo zase. Spet smo tehtali možnosti in razglabljali o možnosti novih sosedov. V Kranju ali kako? In smo se smejali.
Midva nisva mogla mimo najinega dvoboja pri ročnem nogometu. Kar enakovredna tekmeca sva si, zato je igra napeta in zanimiva. In svetloba sončnega zahoda je bila čudovita.
V "swiming pool-u" je plaval delfin. Ali gledal iz njega. Jaz pa sem srknila cosmota.
In smo šli k sosedom na večerjo. Na večerjo z izvrstno sladico.
Teh predjedi hiše nisem bila nikoli navajena, ker nismo hodili v takšne restavracije, ampak sedaj je vse to nov in zanimiv svet. In tokrat smo malicali nekaj s tartufi. Po dveh dneh rib, sem se sicer še držala morskih stvari, ampak je odločitev pretehtala v prid lignjem. Jadranskim.
Ampak za sladico je kar trajalo, da smo si zbrali. Jaz, ko sem slišala "šumsko voće", sem bila prodana. Jaz sem imela meringo, karkoli to že sicer je z gozdnimi sadeži in to je bila daleč najboljša odločitev. Ker je vsak malo poskusil še druge. Mousse bele čokolade in crem brule za fanta.
Sredi noči smo premikali prtljago, ki je bila pretežno na zadnjih sedežih, ker je cel prtljažnik zasedel žar. Naslednje jutro, dopoldne, smo si vzeli malo ležerno, malo delovno. Toliko, da sta imela vse postorjeno preden smo zopet krenili na Skilift. Vse je šlo v avto. Še midva z wake-om v naročju. Da nisva mogla nikamor, dokler naju nekdo iz zunanje strani ni rešil.
Bil je tudi dan, ko sva zmagala v balinanju. S preobratom in super zaključkom. Dober tim sva, ni kaj.
In zopet natovorjena sva krenila nazaj proti domu. Ugotovila sva, da je bilo tokrat na poti od morja do doma več BMW-jev kot Audijev.
Zna se zgoditi, da pridem prav, ko sem v Ljubljani. Tokrat sem prevzela drese, ki so jih pomerili in vrnili in se spotoma ustavila še v Stegnah. Zdi se mi, da se malo spreminja prometna ureditev ulic, ko nekatere kar postanejo enosmerne in je potrebno iti vse naokoli.
Doma sem ravno toliko, da naredim nekaj. Da malo pomagam in hitro skupaj spravim kakšen dres ali dva. Toliko, da smo imeli za vikend narejene oziroma poslane predoglede. Imeli smo eno zanimivo naročilo dresov za rojstni dan, ki so imeli risane junake zadaj. In izpadlo je prav simpatično.
In potem se samo obrnem in grem nazaj v Ljubljano. Oziroma tja blizu. Toliko, da je do centra zgolj krajša vožnja.
Ampak imela sva odličen tajming. Prišla sem ravno v trenutku, ko sem za seboj zaslišala zvok hupe. Bil je za menoj z avtomobilom, ko sem korakala s pikčasto košarico po poti do vhodnih vrat.
Imela sem polne roke. Še kozarce sem imela v zlati vrečki. Takšni svetleči, "šajni".
Če sva delala skupaj Insanity, čeprav večinoma vsak zase, sva skupaj začela z T25. Sicer malo manj redno, malo manj po programu, ampak bilo je. Nekaj. In mislim, da sem jamrala, ko so trebušne mišice na polno delale.
Ampak, ko je tistih petindvajset minut mimo, se ti odvali kamen od srca in nasmeh prikrade nekam v kotičke ustnic.
Produktiven dan.
Te iz pečice so odlične. Čeprav smo ugotovili, da so na žaru morda še malenkost boljše.
No, ko se je pojavil sem bila še vsa v delovnem vzdušju in zaposlena s preveč stvarmi naenkrat. Pa se je printalo pa se je oblikovalo in za menoj je ploter risal podlogo. Skratka, pestro na polno. In potem je vskočilo kosilo. Da sem zadihala.
Še bolj pa sem, ko sva vzela našega Rona in šla do gozda, naokoli in nazaj. Da se glava malo spočije. Da me njegova roka privije k sebi. Da se nasmejiva in poslušava hrup, ki prihaja od avtoceste.
Pa mine ta kratek "ukraden" čas. In avto odpelje v svojo smer, jaz pa se vrnem narediti stvari do konca.
In je takoj lepše, ko pride naslednji dan. Ko spet skočiva na morje. Na obisk.
Če nama ni luštno, potem pa res ne bi znala trditi kaj bi lahko bilo.
Tokrat sva zamenjala malo večjo Ibizo za manjšega Up-a. In sva letela in sva drvela. Skoraj.
In kar precejšen del poti sva imela družbo, tako zabavno popestritev v podobi še enega belega Up-a. No, malo je na modro vlekel. Ampak smo švigali. Verjetno je bilo zabavno opazovati dva taka malčka kako sinhrono vozita. Ampak tam nekje pri Lipici sva se vdala in ga prehitela. In ne vidiš takšnega navdušenja, kot ga vidiš pri lastnikih teh mestnih malčkov. Gospod in gospa v avtomobilu sta navdušeno mahala v pozdrav, saj smo se kar nekaj časa družili po slovenski avtocesti, jaz pa sem jima mahala nazaj. Enkrat mi je en tak malček že žmižgal na cesti v pozdrav. Ni kaj, dobra družba na cesti je. Najboljša.
Prispela sva nekam, kamor je izgledalo kot, da se je oblak odtrgal. Dobesedno se je videlo tako. Ampak na srečo je bilo malo nižje dol in smo bili deležni suhega vremena. In piknika na plaži. Na pikčastih krožnikih. Čevapčiči z bučkami. Kar je res kul kombinacija.
Pokazal je vse trike na vodi. Midve pa sva uživale, vsaka malo zase. Spet smo tehtali možnosti in razglabljali o možnosti novih sosedov. V Kranju ali kako? In smo se smejali.
Midva nisva mogla mimo najinega dvoboja pri ročnem nogometu. Kar enakovredna tekmeca sva si, zato je igra napeta in zanimiva. In svetloba sončnega zahoda je bila čudovita.
V "swiming pool-u" je plaval delfin. Ali gledal iz njega. Jaz pa sem srknila cosmota.
In smo šli k sosedom na večerjo. Na večerjo z izvrstno sladico.
Teh predjedi hiše nisem bila nikoli navajena, ker nismo hodili v takšne restavracije, ampak sedaj je vse to nov in zanimiv svet. In tokrat smo malicali nekaj s tartufi. Po dveh dneh rib, sem se sicer še držala morskih stvari, ampak je odločitev pretehtala v prid lignjem. Jadranskim.
Ampak za sladico je kar trajalo, da smo si zbrali. Jaz, ko sem slišala "šumsko voće", sem bila prodana. Jaz sem imela meringo, karkoli to že sicer je z gozdnimi sadeži in to je bila daleč najboljša odločitev. Ker je vsak malo poskusil še druge. Mousse bele čokolade in crem brule za fanta.
Sredi noči smo premikali prtljago, ki je bila pretežno na zadnjih sedežih, ker je cel prtljažnik zasedel žar. Naslednje jutro, dopoldne, smo si vzeli malo ležerno, malo delovno. Toliko, da sta imela vse postorjeno preden smo zopet krenili na Skilift. Vse je šlo v avto. Še midva z wake-om v naročju. Da nisva mogla nikamor, dokler naju nekdo iz zunanje strani ni rešil.
Bil je tudi dan, ko sva zmagala v balinanju. S preobratom in super zaključkom. Dober tim sva, ni kaj.
In zopet natovorjena sva krenila nazaj proti domu. Ugotovila sva, da je bilo tokrat na poti od morja do doma več BMW-jev kot Audijev.
Zna se zgoditi, da pridem prav, ko sem v Ljubljani. Tokrat sem prevzela drese, ki so jih pomerili in vrnili in se spotoma ustavila še v Stegnah. Zdi se mi, da se malo spreminja prometna ureditev ulic, ko nekatere kar postanejo enosmerne in je potrebno iti vse naokoli.
Doma sem ravno toliko, da naredim nekaj. Da malo pomagam in hitro skupaj spravim kakšen dres ali dva. Toliko, da smo imeli za vikend narejene oziroma poslane predoglede. Imeli smo eno zanimivo naročilo dresov za rojstni dan, ki so imeli risane junake zadaj. In izpadlo je prav simpatično.
In potem se samo obrnem in grem nazaj v Ljubljano. Oziroma tja blizu. Toliko, da je do centra zgolj krajša vožnja.
 |
| Sredi tedna skok do morja. |
Ampak imela sva odličen tajming. Prišla sem ravno v trenutku, ko sem za seboj zaslišala zvok hupe. Bil je za menoj z avtomobilom, ko sem korakala s pikčasto košarico po poti do vhodnih vrat.
Imela sem polne roke. Še kozarce sem imela v zlati vrečki. Takšni svetleči, "šajni".
Če sva delala skupaj Insanity, čeprav večinoma vsak zase, sva skupaj začela z T25. Sicer malo manj redno, malo manj po programu, ampak bilo je. Nekaj. In mislim, da sem jamrala, ko so trebušne mišice na polno delale.
Ampak, ko je tistih petindvajset minut mimo, se ti odvali kamen od srca in nasmeh prikrade nekam v kotičke ustnic.
Produktiven dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar