Hiška

Sobota.
Nekaj dni nazaj sem se strinjala za en spontan izlet ob koncu novembra. In to v hribe. Kar sem se verjetno mesec nazaj popolnoma otepala. Sicer tudi po tej izkušnji ne ostajam ravno navdušenec nad hribolazenjem, ampak saj je bilo kar pestro. Še en izmed tistih izletov, ki se spremeni v zanimivo zgodbo. Čeprav med samim odvijanjem ponavadi ni tako.
Dobila sem cel spisek potrebščin za seboj. In moje prvo vprašanje se je seveda navezovalo - za koliko dni res gremo, ker smo "trogale" kar nekaj prtljage s seboj. Čeprav se potem izkaže, da bi imel lahko še kakšno majico več, ampak saj se tudi tako znajdeš.

Jaz kot neizkušeni hribolazec sem končala s šolskim nahrbtnikom in v mestnih "gojzarjih". Predvsem zato jih imenujem mestni, ker imajo pri strani zadrgo. Konec koncev sem pa v hrib še vedno prilezla.
Dih jemajoči pogledi na dolino, ko si nad meglo in vidiš, da se kot reka razprostira v daljavo. Res čudoviti prizori. Gospodična umetnica pravi, da so kot iz Tumblerja. In se je kar za strinjat. Kot bi vkorakale v svet Tumblrja, sodobno povedano.
Ampak smo prispele. Ne vem točno kako, ker vem da so mi noge odpadle, obe majici sta bile po celotni površini hrbta mokri in moje spraševanje - koliko še, se je razlegalo od začetka poti do vrha.
Vendar, ko sem pred seboj videla tisto brunarico je izgledala kot hišica iz kakšne pravljice. Kot da pridemo na obisk s Sneguljčici, ko palčkov ni doma.
Tako sem bila očarana nad prizorom, da sem kar pozabila slikati vse skupaj. Redkost, dandanes.

Čaj v termovki je bil še vroč, ko je bila notranjost hiške hladna. Dejansko je bilo znotraj še bolj hladno kot naokoli.
Srečna, da sem celo poletje trenirala in sploh zadnji mesec, ko so bile na vrsti uteži, da sem z malo manj sopihanja lahko nesla na pol polni kangli vode nazaj.
Brez elektrike in tekoče vode. Samo tisto, kar smo si prinesele s kanglami od potočka, izvira ter ogrevanje na drva. Čisto drugo življenje.
In od tu naprej se je začelo prehranjevanje. Pa so prišli najprej sendviči. Že prej sta se pri meni ustavile na zajtrku, ki je vseboval šmorn. Po poti smo jedle bonbone za energijo, ampak 505 smo imele za potem. Pa malo kasneje juha. Pa vmes prigrizki. Pa zvečer še špageti.
Sama hrana, ko se spusti noč in si tam ti z družbo in naglavnimi svetilkami.

Ko smo lovile še sončne žarke, smo se zabavale v družbi fotoaparata. Fotošuting nas in tistega kar se je dogajalo naokoli. Čudovit pogled se je odpiral na tisto morje iz oblakov in vrhove bližnjih hribov kot otočkov.
Ampak je hitro nastopila noč in smo naokoli svetile z naglavnimi svetilkami. Kot polhki smo bile vse tri na postelji, vsaka v svoji smeri in brale. Potem pa klepetale dolgo v noč in se kartale. Dolgčas nam le ni bilo. In čas je kar bežal, čeprav se je zdelo, da je že precej več kot je v resnici bilo.

Ena tabornica za eno leto. Druga, ki redno hodi sem gor. Pri tretji pa imajo kamin doma.
Tako, da nam je v nekaj poskusih in s skupnimi močmi uspelo zakuriti ogenj. Dosežek dneva in oddaja v živo pred nami. Mislim, da smo kar lep čas gledale v peč kako gori. Pristna televizija in zabava.

Med oblaki z nekaj sončka.

Nedelja.
Kurile smo tako optimistično, da smo ob strahu, da nas bo zeblo iz hiške naredile savno. Pravo pravcato savno, saj nas je vse tri naenkrat zbudila neznosna vročina. Jaz sem spala direktno pod stropom, na zgornjem pogradu in sem se zbudila v prepričanju, da je zagorelo.
Na srečo samo v kaminu.
Ni nam preostalo drugega, kot prezračiti prostor, da smo prišle vsaj na normalne temperature. Ogenj smo pustile, da je počasi ugasnil. Da se je malo shladilo in zjutraj je bila naša gospodična umetnica tako pridna, da sva se midve zbudili v toplo jutro.
Zunaj pa je bilo prav prijetno hladno.
Stranišče je bilo v obliki srca.

Hranjenje mi ni šlo najboljše od rok, saj sem bila od prejšnjega dne še malo prenažrta. Je bil zjutraj dober samo rogljiček, več ni šlo vame.
Pa še nisem bila najbolje razpoložena. Tisti dnevi, tiste težave.
Po zapisu v hišni dnevnik smo našle igro z vprašanji in je čas zbrzel mimo, ko smo me odgovarjale na listke, ki smo jih prebrale.

Z mojim sva se za petnajst minut zgrešila, ko je bil tudi on v Bufu, na poti ko so se vračali domov.
Za vikend sva bila vsak po svoje, saj nisem kakšen velik navdušenec nad smučanjem. Sicer je res, da niso nič smučali, ker je letos pretoplo in premalo snega. Vsaj v bližini.

Rustikalno.

Vsaka svojo smer. Pri nas doma pa turnir iz kvartopirjenja.
Zmaga. Poraz. Drugo mesto.
Prej gostilna, potem smučanje z Alešičem in Talenti. Komentar in koesenca. Pa smo bili vsi na novem kavču.

Kings of Leon - 17

Grand Theft Auto in čustveni rollacoaster

Torek.
Že prejšnji večer sva se čisto ogrela za GTA. Danes pa se je igralo od jutra do noči. Oziroma do takrat, ko se je spustila tema.
Ker sva bila še vedno brez drugega avtomobila, se je odpravil naokoli z mojim, jaz pa sem izkoristila čas, sama doma.
Malo serij, malo interneta in malo gospodinjskih opravi. Pet žeht in popeglano.
Je pa res, da mi je čisto padel "cuker". V hladilniku so bile borovnice, v omari moka, kakav in sladkor. In sem malo improvizirala. Želela sem ustvariti mafine, pa sem raje preizkusila nov pekač, za kolač.
Nočni pogovori. Ker včasih se toliko zbudim, da odgovarjam nazaj in kdaj pa kdaj se razvije vneta debata, samo kaj, ko se zjutraj sploh ne spomniš več, za kaj se je šlo.

Ko v kuhinji zadiši.

Sreda.
Čustveni rollacoaster.
Hofer. Meni se je čisto luštno sprehodit in nakupit tisto potrebno, toliko da lahko neseš v roki ali na rami, da ne rabiš avtomobila ali še enega pomočnika poleg. GTA. Padla notri, kako naj si pomagava. Vsak enkrat. On kuha. Dvakrat. Kosilo in večerjo.
Na sprehod po avto, da sva se potem odpeljala naprej. Spet sva nekaj brskala med jaknami in bundami. Ker pač je moja že preživela nekaj sezon, druga pa je od nekega bonbona rožnata na določenih koncih, drugače je siva.
Elektrika me je stresla. Ker so te bunde tako naelektrene. Ko se je obešalnik dotaknil stojala se je zaiskrilo. Dobesedno.
Mislim, da bi pogrnila na izpitu, če bi morala še enkrat delati pisni del, tistega za avto. Ker so res čisto čudna vprašanja. No, kaj vprašanja, odgovori so takšni, da sploh ne veš kaj bi izbral.
Nisem se mogla spravit domov. Juha za večerjo.
Doma pa trdnjava. In čokoladni kolač z borovnicami je izginil v trenutku. Medtem, ko sem šla do kopalnice in nazaj, sta ostala samo dva mala koščka. En zame in drug za mamo. Če ga ne bi nesla domov, bi to pomenilo da bi splesnel, tako pa so bili doma najbolj hvaležni.
Recimo. Ker še vedno sem bila prekmalu doma. V sobi je bilo še več pohištva, v dnevni ni bilo parketa in ostal je samo del sedežne in televizija in mali omarici. Kot bi se ravno notri vselili, brez vsega.

Četrtek.
Ginekolog. Dopoldanski termin. Zato sem morala domov.
Še vedno so upali, da bi malo kasneje prišla domov. Res nenavdušenje nad menoj. Hvala.
So bila vsaj nova tla. Mislim bilo je ravno pred tem, da dobimo nova tla. Rekla bi parket, laminat, pa ni nič od tega.
Smo se vkampirali pri mami na kosilu. Ona je imela mizo, mi pa ne. Zato smo imeli tak dogovor, da ona ponudi prostor, medtem ko jaz skuham kosilo, lazanjo. Da je še en kos še zanjo, pa je bila čisto srečna.
Ampak ravno v času našega poznega kosila je ropotalo nad našimi glavami. Pa gre lazanja vseeno v slast.

Petek.
Tla so bila še vedno v delu. Tisti zadnji detajli kot letvice naokoli.
Ampak je nastajalo čudovito. Po drugi strani pa smo imeli zopet kosilo pri mami, ker je bila tako navdušena nad dejstvom, da ji ni bilo potrebno kuhati, da je za vse skuhala kosilo. Še izbirali smo lahko. Pečenica in zelje ali krvavica in repa. Jaz sem vedno za prvo izbiro. To prav paše v teh bolj hladnih mesecih. Je pa vseeno še nekaj ropotalo nad nami.
Medtem, ko se je dokončevalo sva šli raje malo naokoli.
Radio Gorenc je praznoval rojstni dan v Tušu in z mami, ki ga ima zelo zvesto prižganega cele dneve, sva šli pogledat. Da bi videla kako so moderatorji videti.
Ata sva hecali, da so bili večinoma generacijsko samo njegovi sošolci. In ko sta dva malo manj vztrajna sprostila mizo, sva takoj zavzeli prostor in se spravili nad tortice. In to ne običajne, tokrat sva se lotili presnih. Ena je bila z brusnic, druga pa s čokolade. Taktika pa sledeča, naročiva obe tortici in jih dava na polovico in po kombinirava. Pa se je izkazalo za odlično idejo. Mešanica čokolade in sadnega okusa je precej dobrodošla. Sploh, če je ta presna čokolada zelo močna.
Že drugič so naju preganjali iz Momaxa pol ure pred zaprtjem.
Doma pa presenečenje. Ne samo nova tla, tudi naš nov kavč, ki je že od februarja čakal v garaži je prišel na svoj račun. Čista posodobitev, luštno.

Malo sem impresionirana nad spotom Taylor Swift. Nad celotno sceno in kostumografijo. Očarana.

Taylor Swift - Blank Space

All night šopingi

Petek.
Po dolgem času, se nama je uspelo dobiti za en sprehod. Sedaj sva žal samo še dve dekleti in en pes. Ampak sva lahko vsaj poklepetali kako gre kaj v življenju, kaj se kaj novega dogaja in sanjali o Parizu. Po tisti običajni poti, ko sva pazili, da ne bi stopili v blato, ko je bila zemlja namočena od vsega dežja. Narejen krog in vsaka na svojo pot, ona se je odpeljala, midva pa sva odpeketala domov.
Sicer nisem ravno prepričana kaj je bilo tako posebnega na tem petku, ampak po Sloveniji in trgovskih centrih je zavladalo nočno nakupovanje. Tisto pod nazivom "All night shopping". Pa sva šli malo pogledat naokoli. Ampak mislim, da je osma, pol deveta še vedno prezgodnja ura za nočno nakupovanje, tako da je mati ostala razočarana nad nedogajanjem v Kranju. Po radiu sva samo slišali, da je v Ljubljani noro, ker je bilo pri prometnih informacijah, da je pred izvozom za BTC nastala dvokilometrska kolona. Potem pa si predstavljajte norijo s parkirišči in vrste na blagajni. Ne, hvala.
Sva vsaj doživeli mali primer tega, ko sva šli malo pofirbcat v Intersport, kjer so ponujali popust na vse. In to je pritegnilo vse nakupovalcev pretežno smučarske opreme, da so kar en lep del svojega večera preživeli čakajoč v vrsti.
Ne, hvala.
Toliko o tej noriji z nakupovanjem.

Sobota.
Tisto za Pariz včeraj je vzbudilo toliko zanimanja, da sem začela raziskovati letalske karte za Pariz.
Ko te premamijo vse cene, ki se vrtijo okoli 20€ za enosmer, potem pa začneš ugotavljati, da moraš priti do letališča, kar je strošek pa če je avto ali prevoz. V Parizu leti na bolj odročno letališče, kar je še en strošek. Da vsi prevozi nanesejo toliko, kot če bi lagodno letel iz Ljubljane. Če naletiš tukaj na tiste cenejše karte si potem na istem. Ali tam nekje.
Jaz sem se samo prikazala. Očitno moram prej napovedati. Vsaj reakcija je kazala na to.
Rojstni dan in darila zadnji trenutek.
S skupnimi močmi smo ugotovili, da se zatakne pri tem kaj kupiti za darilo, če gre za moškega. Za žensko je lažje, ker je polno takšnih trgovin, ki premorejo vse luštne drobnarije. Ampak za moškega pa je to že bolj komplicirana zadeva.
Zanimivo je, da smo se dvoji nakupovalci za istega slavljenca zadnji trenutek našli v isti trgovini in iskali primerno darilo. Na koncu smo združili moči in mu kupili srajco.
Bunda pa moje pripombe, da takšne izgledajo kot za kakšnega mafijca. Ampak mafijci ne nosijo takšnih stvari. Recimo.

Nedelja.
Včeraj je bila zabava kar uspešna. Luštno smo se imeli. Naplesali smo se tako, da smo kar zašvicali. Čez slemer je šla kuba libre. In na koncu so nas zabili zeliščni napitki. Nekako se mi dogaja, da vedno srečam od prijateljev prijatelje, ki so po možnosti hodili na oblikovno. In sva padli v debato, o tistih časih, o profesorjih in tako. In sva pustila avto ter šla domov.
Ko sem se zbudila, se mi je najbolj zaluštala pašteta. Ampak ni se končalo dobro.
Obležala.

Ponedeljek.
Sem se zbudila že veliko boljše. Očitno sem imela včeraj dan za restart.
Popoldne sva imela čas, da sva šla malo naokoli. Najprej sva najbolj vneto iskala servis za smuči, ki pa sploh ni obstajal. Šment. Sva potem vsaj drugega nekje v bližini našla.
Po dveh dneh sva šla po moj avto, ki je še vedno stal tam, kjer sva ga pustila v soboto. Tako, da sva se spet okoli vozila z dvema avtomobiloma.
Šla sva v Citypark, z namenom, da greva v kitajsko, pa je sploh ni bilo. Pa sva zavila v lokal z balkanskih pridihom, na ene čevapčiče. Pa ne en ne drug nisva bila preveč navdušena.

Nisva želela tvegati in sva Brezovico črtala s seznama. Preveč popoldanske gneče. Gume v BTC-ju sva zamudila. Naokolis sva se podila z dvema avtomobiloma in pri meni je bila GTA petka. Tako, da sva res želela odhiteti domov in prižgati. Jaz sem imela rahlo prednost, ker je bil toliko za menoj, da je ostal na rdečem semaforju, sem si pridobila malenkostno prednost. In s tem, mi je uspelo priti do zadnjega predora, ko je pridrvel mimo mene iz obvoznice. Kot raketa.
Se kar zabavava. Pa sva GTA naložila in začela z igro. Čisto druga grafika, kot tisto kar smo pred leti igrali.

Selena Gomez - The Heart Wants What It Wants

Dnevna v sobi

Ponedeljek.
Danes sem se vživela v vlogo dostavljavca in paket z miškami nesla v center. V trgovinico SMILE concept store. No, sedaj so tam na voljo podloge za miško!
Malo sem se časovno in orientacijsko uštela, ker vedno pozabim, da parkirišče ni kar tako pred teboj, ko se pripelješ tja, ampak se moraš voziti gor in dol in obračati, da najdeš kaj. Ura pa že toliko, da sem bila dogovorjena.
Ampak sem se potem sprijaznila z dejstvom, da nimam veliko časa in da bom pač morala parkirišče iskati tudi za zapornico. Pa še tam ni bilo takoj parkirišča. In sem šla v stari del. Sicer sem bila prepričana, da naj bi ta trgovinica bila na drugem koncu kot se je na koncu izkazalo da je. Ups.
Ampak sem oddala paketek in šla nazaj. Nekako nisem bila razpoložena za tisto pohajkovanje po mestu in sem šla lepo nazaj.
Po vseh tistih vzorcih, ki sva jih izbirala za kuhinjo, sva končno prišla do sklepa katerega bi. In je poslal naprej.
A ni najboljše, ko nekomu nekaj na hitro sphotošopaš skupaj in ugotovi, da je to ravno tisto, kar si je želel, ampak ni znal opisati ali pa si ni znal predstavljati kako bi v resnici izgledalo, izpadlo.
To ti pričara mali nasmeh.
Potem sem se zagrela za ustvarjanje na računalniku. Malo iskala lučke in tako.
Vkampirala sem se pod odejo in pred televizijo in malo podremala. Se najdejo kakšne zanimive oddaje.

Uganeš kam odpotuje?

Torek.
Tole ni bil moj dan, vsaj ne moj začetek dneva, dopldne.
Zbudil me je najprej en telefon, nato še drugi.
Kar me je pregnalo iz postelje in sem bila budna.
Sprehodila sem se do Hoferja. Po dežju. Samo mi je bilo v tistem trenutku že popolnoma vseeno. Prehajala sem v fazo, ko pozitivna energija počasi polzi iz tebe.
Super pa je, da imajo sedaj tudi v Hoferju sveže pečene žemljice in kruh. Tista sončnična pogača me je zamikala, ki je v resnici ržen kruh. Saj je dobro dela. No, recimo.

Kaj naj počnem?
Počasi mi je bilo že bedno. Saj ponavadi je luštno, ko imam dopoldneve zase, da kaj pregledam in postorim, ampak ko se ti dopoldnevi prevešajo v popoldneve in ga nikakor ne spravim s postelje… saj pride čas, ko je čas, da se odpravim pogledat še domače. Pa Rona.

Sem spakirala, mu prislonila poljub na lice in zaželela lep dan in odšla. No, skoraj tako. Skoraj.

Me je bil pa Ron čisto vesel. Res. Ko sem se usedla na kavč, je kar skočil name in me polupčkal. Potem pa se je kar prislonil zraven in se crklaj. Oh, ta moja luštna mala črna marcina. Kako je simpatičen.
Malo manj je bil, ko sva šla na sprehod in mi je skoraj skočil pred kombi. Na srečo sem povodec precej močno držala, da sem ga povlekla nazaj. Saj za 40 kilskega psa rabiš kar dosti moči. Sploh, če se veselo upira. Ne samo pred kombi, še enkrat je hotel skočiti na cesto pred avtomobilom, pa že tako naju bi eno ulico nazaj skoraj povozil avto, ki je pridivjal z ulice, sploh ni pogledal v najino smer in odbrzel naprej.
Doma smo imeli potem debato, da se ravno na tistem koncu mora dogajati nekaj čudnega, ker so se že vsi srečali s tem, da se je tam ustavil ali skočil na cesto. Jaz sem imela ravno to smolo, da je bil takrat promet precej gost.
Ampak na srečo ni bilo nič, trkam na les. Samo malo prestrašena sprehajalka.

Smo šli pa jest. Cela družina na dva bona. Midve z mami sva si porazdelili pico, ker je to za naju ravno prav hrane, oče je sicer vztrajal pri tortiliji, medtem ko je brat vztrajal pri makaronih. Tako, da je bilo za njiju tudi dovolj hrane. Smo si pa bratsko razdelili juho in sladico. Vsak nekaj žlic, dokler ni zmanjkalo.
Fanta sva dostavili domov, midve pa sva se spravili naprej v šoping.
Klasično sva pozabili kupončke doma in naredili še en ovinek, ampak se je splačalo. Saj sva koristili enkrat petnajst procentov in drugič petindvajset na izdelek. Jaz pa nisem mogla mimo tega, da si ne bi kupila pekača. Če pa res izgledajo simpatično tisti, ki jih imajo pri Tušu. Pa še keramični so. Plus in plus.
Nadaljevali sva v ritmu.

Vsaj pri Enki je šlo dobro. Zmaga.
Slab začetek, dober konec.

Podlogice za miško!

Sreda.
Trening me je dokončno potolkel. Po petnajstih minutah sem lahko samo še pol ure ležala čisto na miru. Gama je pretiravanje.
Kljub omejitvi prostora za telovadbo sem poskusila z gamo. Vendar se ni konča dobro. Preveč vsega. Preveč naenkrat.

Po dolgem času med knjižnimi policami polnimi knjig. No, skoraj. Dvakrat sem se sprehodila gor in dol po stopnicah čez celo knjižnico. Ker ne znam brati nalepk, da je samo za izposojo v čitalnico. In ravno tisto od obeh sem vzela. Pravi talent. Kdor nima v glavi ima pa v nogah. Očitno.
Ampak sem nosila tak kup knjig, da sem komaj videla čez sebe.

Doma so me izselili. Skoraj čisto za res.
Ko sem včeraj prišla domov sem doživela mali šok. Dnevno sobo so izpraznili, delno in v sobo. Dostop do omar in spodnjih hlač, nemogoč.
Še vedno imam vse kar v kovčku.
Vsaj prenosnik imam, da sem se potem jaz naselila na naš razpadajoči kavč z vsemi beležkami in blokci.

To je ta igra.

Četrtek.
Delavno.
Skuhala sem puding. Takšne, ki so izginjali iz miinute v minuto. Malo malin ali gozdnih sadežev pa je to recept za uspeh.
Sva pa imela zasledovalca na sprehodu. Mami se je pretihotapila za naju, kar sem opazila, ko sem se želela umakniti. Pa je stala tam in prislonila prst na ustnice.
Šli smo v Big Bang in gledali televizije. Te premami 30% in že tuhtaš možnosti in, če bo šlo v omaro. Kako ogromne so postale in koliko nekih funkcij in povezav ponujajo. Impresivno.
Lidl. Hofer in ozimnica.
Ups enka. Enkrat izgubila za trideset, drugič zmagala s prednostjo in trinajstimi zmagami od petindvajsetih iger. To pa je nekaj. In sedem zaporednih. Sedaj držim rekord.

Maroon 5 - Animals

Podloge za miške

Četrtek.
Kaj naj bolj navdušenega rečem, kot da gre.
Ne, nisem super, samo gre.
Neka čudna energija je ali nekaj čudnega, ker me boli glava odkar sem prišla domov.
Stvari sploh ne gredo tako kot bi morale in me ne ubogata, ne računalnik in ne tiskalnik. Sploh pa so vzorci, ki so nastali, nepričakovani in nezaželeni. Bo jutri boljše?
Sem pa produktivno zamenjala gume na avtomobilu. Sem si kupila novo knjigo in sem na ekspres zbrala točke v Tušu in kupila keramičen pekač za pito. To bo moralo biti nekaj dobrega.
Mogoče imam malo šibko točko na to zbiranje nalepk, ker me hitro premamijo. Slaba, slaba.
Vmes so mi morali na veliko mahati, da sem videla gospodično mikrobiologinjo in bodoča mladoporočenca. Čisto sem bila zatopljena v razmišljanje in namenjena proti knjigarni. Nazadnje, ko sem vzela knjigo v Svetu knjige, se je ta izkazala za odlično branje. Recimo, da sedaj še enkrat uspem?
Ampak sem bila kot vsi mali otroci, ki so bili danes v Qlandiji in sem mami nosila luštne zimske izdelke, ki jih imajo tako tam pri vhodu v Spar. Tiste Tchibo luštne izdelke. Nogavičke in kopalne plaščke z ušesi pa take pingvinčkasto, medvedje jelenčkaste stvari. S snežinkami.
Miklavž?

Jeleni in zajci.

Petek.
Cel dan je šel za ustvarjanje podlog za miške. Prejšnji večer je zatajil tiskalnik in smo počakali en dan, da bi bilo boljše. Je bilo. Vendar ni šlo ravno vse po načrtih. Kar sem na začetku spravila na papir in iz papirja na blago je bilo čudnih barv ali s čudnimi vzorci na ozadju. Ali za nameček je bila magenta precej premalo živahna. Taka medla je izpadla.
Nekaj smo se sicer naučili in jo pustili na listu nekaj ur. Tri in pol, da je izpadlo že boljše. In kmalu sem imela ogromen stolp podlog za miške.
Tu pa se seveda ni končalo. Še nekaj zapletov je bilo pri dobavi vrečk za pakiranje. In vsaj nalepke so se brez težav natisnile. Vsaj nekaj.
Skratka podlogice so izpadle čudovito. In po novem jih boste lahko našli v Smile concept store trgovini v starem delu centra v Ljubljani. Za vse, ki boste iskali darilo v prihajajočem mesecu - vam priporočam.
Skratka do Ljubljane sem prišla z vso "kramo", ki sem jo premogla. In ni mi čisto jasno, kako mi je vse skupaj uspelo v enem poskusu nesti od avtomobila do vrat. Očitno sem se že dodobra natrenirala za takšne situacije.
Divergent. Film sva gledala po precej dolgem času. Rekel je, naj nekaj naštimam in sem to predvajala namesto vseh serij, ki so redno na sporedu. Pa se ni pritoževal.
Saj je delno zanimiv, delno je tako "meh". Ima potencial, ampak je mogoče narejeno preveč holivudsko z vsemi super efekti in super pretiravanjem. Nekako nisva imela najboljšega mnenja, ne jaz, ne on. Ni impresioniral. Preveč stvari smo že videli, da je potem vsaka samo povprečna.

Sobota.
Njegova stric in teta na obisku. In smo gledali kako so se Angleži igrali z nami na domačem terenu. Sufleji, ki niso uspeli, ampak dobri zelo čokoladni mafini in vroče maline z vanilijevim sladoledom. Za prste obliznit. Pa še luštno mali so bili, ko sem delala v modelčkih za mafine in ne tistih za sufleje, ker so pač doma.
Kar ni nama uspelo nič konkretnega pojesti. Jaz sem še neke kosmiče in sendviček jedla zjutraj. Čas za kosilo je šel mimo popolnoma neopazno, medtem ko sva drgnila po tleh. Samo prigrizki so bili na sporedu.
Zvečer je šel malo ven, jaz pa k sosedom. Pravzaprav se je moje povabilo, da pride na čaj in mafin razpletlo tako, da sem pomagala tovorit ogromno televizijo in skupaj šrafati stojalo, medtem ko sem mafine kar s seboj prinesla. Kako izgleda, ko grem čez garažo s škatlo mafinov in sladko smetano za stisnit. Nazaj sem šla pa s prazno škatlo in polno sladko smetano.

Lisice in sove.

Nedelja.
Kot nora sva gledala Bognedaj, da bi crknil televizor. Siol ima na desetki kar svoj program in sva vse pregledala. No, prvih pet delov. In ni tako švoh kot je slišati. Tisti sodelujoči so kar gledljivi, pa še podobne težave imajo kot jih imaš ti ko gledaš. Mislim podobne komentatorje.
In sva kar gledala in gledala. Malo sedenja pred televizijo za nedeljsko popoldne. Očitno sem čisto "prešvoh", da bi se takim stvarem lahko upirala.
Zvečer sva šla spet malo na obisk. Očitno tisti čaj, ki stoji na polici ni usojen, pa še onadva imata sedaj bolj kulj televizijo.
Midve sva gledali talente, ko sta onadva debatirala v zvezi z delom. Nič naju ni tako zelo impresioniralo. Še najbolj je bila zanimiva prva točka. Zadnja s tamalo pa je bila kot bi gledal tisto Mašo, ki je sedaj pela v mjuziklu Cvetje v jeseni pred tem pa nastopala na talentih z mjuzikli. Pomanjšana verzija tega je, ker je bila po gibih in izraznosti direktno za na gledališki oder. In zdi se kot, da je veliko starejša in ujeta v telesu otroka.

Olly Murs feat. Travie McCoy - Wrapped Up

Štiri v vrsto

Nedelja.
Samo padla sem v posteljo. Čisto izmučena.
Včeraj je večerja uspela in sta dva stroja in pol oprala vso posodo, pa še jaz pekač, tisti pladenj za v pečico, na roke. Nadaljevala sem v pridnem ritmu ob Suitsih, The Grey's Anatomy in The Vampire Diaries. Toliko, da se je miza šibila pod zloženimi majicami.
Luštno dobro jutro. Za vmes.
Še malo več kot en mesec sva potrebovala, da sva odprla tisti čudovit lesen štiri v vrsto. In sedaj izgubljam, pridno. Moram naštudirati vse taktike, ker še nisem pogruntala pravega sistem. Tukaj gremo spotoma, pa sem včasih malo premalo pozorna. In potem mi nasprotnik štiri sestavi v vrsto. Šment.
Ampak je zabavno, ko sva oba tako resno zamišljena.
Vmes sva dobila še obiske. Toliko, da smo se posvetili vsak svoji stvari, preden smo šli počet vsak svojo stvari.
Pred talenti sem pojedla tortiljo, ki je ostala od kosila pa še malo včerajšnje file. Odlično.
Pravijo, da mi gre kuhanje dobro od rok, vsaj tiste jedi, ki so mi sedaj že res čisto domače.

Štiri v vrsto, izgubljam zapovrstjo.

Ponedeljek.
Nočni pogovori. Ponavadi v napol budnem stanju proti jutru nekako poskušam odgovarjati na zastavljena vprašanja. Ali pa kaj povedati, kar mi pade na pamet. Nekaj že.
Tokrat sva se resnejše lotila treningov. Vsaj še ta teden. Da speljeva beto do konca.
Ampak sem bila že kar malo sestradana. Zato je bil odličen dan za eno pozno kosilce v Harfi. Ker se nama ponavadi kar izmuzne s tem čudnim delavnim časom. Ne danes, ne danes.
Vse je bilo za obliznit prste.
Jaz sem jedla govejo juho, ki je tako pasala, da je šla res v slast.
Za glavno jed sem si izbrala junčji medaljon v gorčični omaki s kruhovo pogačo. In odločitev je bila odlična. Res je bilo dobro za jest. Tista kombinacija kruhove pogače in govejega mesa z omako. Zmazala sem vse. No, malo zelenjave je ostalo.
In za konec sem takoj, ko sem slišala čokolada in malina v eni sladici, zapela za to. To je bilo božansko. Čokoladna torta z malinami. In to ni bila kar ena torta, ta tortica je skrivala toliko enih plasti in presenečenj. Tista krema na zunanji strani je spominjala na fruchtzwerge, potem je bila na začetku kot sahar torta z dodatkom maline. Pa malo navadne kreme pa žele iz maline pa zraven še omakica iz malin in posuti lešniki. Mmm. Celotno kosilo je bilo čudovito.
Ko sva se spravila vsak po svoje sem prebrskala internet. Dobila sem idejo.

Torek.
Ob spanju zvečer sem dobila še več novih idej in sem si v temi zapisovala v blokec ideje. Da ne bi zbežale predaleč. Je pa še berljivo, kar tudi nekaj šteje.
Slabo spanje. Konstantno zbujanje. In potem mi ni bilo čisto nič jasno in še preden sem se zavedala, sva obadva zadihana sedela po treningu. On je ležal v luži lastnega pota. Jaz pa sem obsedela. Čisto nerazpoložena. Še manj pa družabna.
Ko me je med mojim kosilom presenetil, da prideta z bratrancem na eno Fifo. Oh, moja družabnost me je ubila oziroma se je potuhnila in spravila v sobo, da sem malo čarala v fotošopu.
Niti za serije nisem imela miru. Mogoče bo boljše?

Barve jeseni.

Sreda.
Če nisem bila čez dan dobro razpoložena, me je ponoči kar razganjalo od energije. In sem se komaj spravila v posteljo in spat. Kar naprej sem nekaj govorila in razpravljala. To je verjetno, ker sem vso energijo prej shranjevala nekam, kot bi jo porabljala. Vmes sem se že skrivala pod odejo in sem želela, da bi vse preslišala. Ampak ni šlo. Potem pa sem odreagirala popolnoma drugače kot sem mislila, kot sva oba mislila. Nisem bila jezna. Bila sem v podporo.
Spravljala v boljšo voljo. Ga premagala štiri v vrsto, dvakrat. Ker sem naštudirala malo. Ampak sem potem tudi čez dan dvakrat izgubila. Vse to, dokler nisem končno enkrat sredi noči zaspala.

Hofer je redno na mojem seznamu, ker je ravno prav dolg sprehod do tja in sedaj imajo vsak dan svež kruh. Bolje da se vsak dan sprehodim in nesem eno vrečo s količino teže, ki jo lahko, kot da vse naenkrat nabašem in potem ne gre nikamor.
Nekako nisem največji navdušenec nad treningi zadnje čase. Ampak saj, ko enkrat skačeš, nekako še gre. Se prisiliš. In če imaš družbo je vse malenkost lažje, zgolj malenkost, ker vseeno trpiš.
On kuha kosilo. Tako sem mu že včeraj zapovedala. Da je bila na sporedu njegova rumena rižota.
Saj sem bila lačna, ampak ko sva zbrala Forever za k kosilu, me je kar minil tek. Resno. Pa tako sestradana sem bila pred tem. Potem pa nič. Mislim po nekaj žlicah.
Sem pa ustvarila ogabno panna coto iz vrečke. Nekaj ni bilo najbolje in je imela okus kot puter. Sploh ni šlo. Tista iz Spara je veliko boljša. Ta je bila super oh in sploh in bio in nekaj. Ne, ni se izšlo.
Šla sem domov. V popolnoma temno hišo. Nikjer nobenega, samo moj pasji prijatelj, se je črn prikazal iz črne teme. So se potem počasi nakapljali.

Dare Acoustic - Moj cukr

Paketek iz Švedske in Martinova večerja

Sreda.
Mislim, da sem cel dan zapravila za računalnikom. Ker mi niti ni jasno kako je čas tako ekspresno stekel mimo. Kar naenkrat je bila devet zvečer, ko sem se šele zares zavedala koliko je ura. Pri tem sem prišla do ugotovitve, da ni bilo niti časa za trening. Tisto nadaljnjo uro smo izkoristili za eno družinsko kartanje ob gledanju vijoličnih žogobrcev.
Vem, da sem se trudila naložiti novejšo verzijo Adobe Muse, pa se nisva najboljše razumela s tem programom. Vem, da sem sledila pošiljki, ki je zvečer odpotovala iz Nemčije naprej. In vem, da sem imela čas za kosilo.

Polna pospravljena omara.

Četrtek.
Najprej je zvonil budilka. Slabo uro kasneje pa se je telefon zopet oglašal. Moj me je klical v jutranjih urah, čisto vesel in z novico, da gre šele spat. Da pride zvečer, ker do kosila še ne bo pokonci.
Tako dobro sva našla folijo, ki ostaja, da jo je zmanjkalo. Pa smo malo pokombinirali, ker se nam je ravno dobro sešlo. Tradicionalne majice za vsakoletni tenis, ki ga imajo. Ampak sva bila z očetom kregana, ker nisva vsega že takoj naredila, ampak ko nagaja tehnika, potem pa pozabiš. Ah, te podložni papirji.
Malica. Čez čas pa kosilo. Takšno, ki je na meniju že dva dni, ker smo malo leni, malo neizvirni, in malo ker je čisto preprosto in dobro. Nabodala in pomfri.
Vsi so šli, vsak po svoje. Midva z Ronom pa ven na sprehod. Ker je čudežno nehalo deževati ravno za tiste pol ure. Sva izkoristila priliko. Pa je bil vseeno čisto umazan po trebuščku. Naš pasji razvajenec.
Preden smo se zopet vsi zbrali doma, sem našla tiste pol urce za telovadbo. Malo sem se polenila pri T25. Čeprav oglašujejo, da je samo petkrat na teden, to ni res. Kot ni res, da je samo 25 minut, ker je potem še raztezanje. In v resnici je sedem treningov na teden.
Počasi so kapljali. Brez staršev smo šli en Monopoly, ki sem ga kupila prejšnji dan kar v Hoferju. Ko pa so se vsi nakapljali pa je bilo klasično kvartopirsko vzdušje do poznih večernih ur.

Petek.
Zbudil me je zvok telefona. Še preden sem se dodobra zavedala kaj se dogaja in se hotela oglasiti je obnemel v moji roki. Ko sem vrnila klic, je glas na drugi strani vprašal, če bom doma, da dostavijo paket.
O super!
Malo sem z enim očesom pogledovala proti cesti skozi okno, ampak ni bilo videti nobenega kombija. Samo mati in oče sta prišla na malico in me spraševala, kdaj odrinem v Ljubljano. Rekla sem, da ko dobim uro. Morala bi reči, da ko naredim plakat.
Pa je vseeno izza hrbta pokukal paket. In v njem dve lični škatlici.
Ena z uro in druga z dodatnim paščkom. O kakšno veselje.
Prav res je klasično in estetsko čudovita ura. Čisto sede na roko in se mi kar malo smeji ob pogledu nanjo.
Skozi dež sem prevozila pot do Ljubljane. Zanimivo je, da so v teh meglicah dežja, ki prši vse naokoli najbolj neopazni avtomobili nevtralnih, sivih in belih barv. Kot da jih ni. Šele, ko se jim dovolj približaš so pred teboj. To je tisto vreme, ko imaš prižgano zadnjo meglenko. Sploh, če imaš siv ali bel avto.
Ta dan sem si res zaželela, da bi imela parkirišče v garaži, ker sem komaj pretovorila vse kar sem imela s seboj, po dežnikom. Mali kovček, pikasto košarico, na vrhu pa posodo z ričetom v drugi roki pa še flaška za čaj. In obvezno torbico z vsem preostalim.

Sobota.
Dopoldne in zgodnje popoldne sva bila pridna, oba, ko sva malo počistila in zdrgnila, da sem potem lahko posvinjala kuhinjo. To je res smešno početje. Že včeraj sem vzela avto z garaže, ker sem imela pred tem pritoževanje nad dežjem in parkiriščem zunaj. Tako, da je bilo vse iz seznama nakupljeno. Problem je bil samo, da sem pozabila nekaj stvari dodati na seznam. Pa je šel naslednji dan iskat, ko sem že vse pripravljala. Dvakrat. Ups.
Torej Martinova večerja. Z gospodično vzgojiteljico sva želeli pripraviti zahvalno večerjo, ampak zakaj bi praznovali nekaj ameriškega, ko imamo pri nas Martinovo. Tako, da sem dekleta povabila na večerjo. Še vabila sem poslala naokoli. In so se vse strinjale in imele čas, pravi mali čudež.
Torej na sporedu je bil filan piščanec, pražen krompir, praženo kislo zelje in gratiniran brokoli skupaj s korenjem. Šlo je v slast.
Je pa zanimivo, da se ob vseh teh pripravah in kuhanju tako navzameš tega vonja, da sem potem pojedla bolj malo. Saj je bilo super, ampak sem se počutila res že sito.
Po dveh urah in pol kuhe.

Martinova pojedina.

Pravijo, da sem prava gospodinja.
Nadaljevale smo ob filmu 27 Dresses, ker smo nekako med pogovorom prišle na ta film, pa je bil že v naslednjem trenutku na televiziji. Me pa pod odejami na kavču. S sladico gospodične slaščičarke.
Ko je bilo filma konec smo se smejale kot zmešane ob vseh Youtube posnetkih, ki smo jih našle. Sploh ob tisti kruti zavrnitvi zaroke.
Res fin večer. Za ponovit.

The Script - Never Seen Anything "Quite Like You"

Dobra šala, ejga

Sobota.
Pa je že spet ta prvi november.
Tokrat sem se zopet zbudila v čudovit dan v Kranjski Gori. Nekako nisem najbolj tisti tip, ki bi z veseljem izkoriščal te sončne žarke, zato sem imela dopoldne čas urejati stvari na računalniku. Pogledati del ali dva zdravnikov, preden sem zaslišala njegovo budilko. Potem sva objeta ležala. Jaz sem ležala, on je še dremal.
Dokler ni bil skrajni čas, da da dnevu možnost in vstane. Medtem sem se napakirala in pogledala Dragiča kako straši soigralce.
Kavico ga je čakala na mizi in jaz s kovčkom in vrečo novih oblačil in oblačil za pranje. Da se odpravim domov.
In vožnja je bila čisti užitek. V kakšno veselje mi je bilo voziti skozi tiste ovinke in švigati skozi vasi ob tako prelepi kulisi za ozadje.
Vendar se je vse razblinilo, ko sem zapeljala na avtocesto. Kar stemnilo se je. In proti domu se je kazala le še megla. Tako novembrsko, vsaj za začetek.

Naštimali so me, da sem klicala mamo, če lahko psa pustimo pri njej za pol urce, da se sprehodimo čez pokopališče. Pa ni bila najbolj navdušeno slišati, samo je vseeno privolila.
Malo bolj zgodnji smo bili kot ponavadi. Začeli smo z meni osebno najbolj zanimivim priimkom, ki ga je nekoč imela prababica. Strupi. Vsako leto isto navdušenje.
Midva z bratom sva imela malo črnega humorja.
Pri križu sem dodala svečo. Za vse. Rumeno svečo med vse rdeče.
Videli smo najbolj stajliš grob, ki so ga letos malo kvarili verjetno, da ostali sorodniki, ki so ob rumenih svečah in rumenih vrtnicah dodali navadne sveče.

Saj je nekaj spomina na vse, ki jih ni več med nami, ampak po drugi strani je bolj klepet s sorodniki, ki so tam. O čisto trivialnih stvareh in številki čevljev.
Vsako leto ista zgodba, ampak kaj, ko si poznal samo nekaj izmed njih pa še to v zgodnjih otroških letih.

Ron je bil tako navdušen, da smo se vrnili in ga nismo pustili samega. In potem je bil še bolj navdušen, ko je na vrsto prišla hrana. Kosilo ob filani pečenki in francoski solati. S katero se ne razumeva, čeprav jem vse sestavine v njej, drugače, ampak le vse skupaj mi ne gre.
Še domač štrudl in bratranec na obisku. Tisti mali, ki nas nasmeje do solz s svojimi izjavami. Tudi tokrat smo bili popolnoma presenečeni in navdušeni nad njegovimi izjavami. In star je štiri.
Pogovarjali smo se o knjigi pravljic za lahko noč. Ko smo ga vprašali, če mu mama bere, da zaspi je mali rekel: "Ne deluje."
Ravno, ko smo odhajali je oče rekel: "Halo vin."
Mali pa: "Dobra šala, ejga."
Ampak s takim resnim tonom.

Proti večeru se je pripeljal do nas. Jaz pri njemu tri dni, on pri meni dva.
Seveda ni šlo brez družabnih iger, kartanja oziroma Ups Enke. In nisem blestela. Bolj mulo kuhala.
Sem zmagala samo dokler ga ni bilo. Potem je bilo samo še bojno polje in nihče ni tvoj prijatelj.

Klasična nedelja.

Nedelja.
Zjutraj me je zbudila svetloba, ki je prihajala skozi odgrnjeno okno. In takrat sem ugotovila, da spiva v dnevi in, da sem že čisto na robu kavča. Vem samo, da sem zaspala že, ko sta bila še pokonci in, da sem se sredi noči, verjetno bolj zjutraj, nekaj pač normalno menila, kot vsako noč, ko pride spat. Samo brat mi je to povedal zjutraj, da sem delovala že čisto budno, ko sva se nekaj pogovarjala. Jaz pa nimam več pojma o čem se je šlo. Bilo je nekje med enimi in drugimi sanjami.
Za zajtrk ni bilo ravno šefovega šmorna, ker je potegnil do opoldneva.
Tako, da smo do takrat hodili okoli dnevne, jaz sem na vsake toliko smuknila notri in se malo pocrkljala in ga pustila naprej spat.
Po kavici in svežem zraku ter zajtrku smo bili že pripravljeni na nov dan.
Sicer nismo takoj začeli borbeno, ampak bolj tako, vsak za svojim računalnikom.
Ko sta igrala, sem naredila lazanjo, vmes smo pogledali en The Big Bang Theory, ki je zopet prišel nazaj na konec tedna. Šele po kosilu je sledila borba.
In očitno so se vsi spravili name. Ker sem bila tako gladko zadnja vsako igro, da sploh ni bilo več zabavno.
Še med talenti se nismo dali. Potem smo šli še domačo. Dokler nisem tistega Top4 pogledala sama, ko so se vsi poskrili, šli spat.

Z menoj še v jeseni.

Ponedeljek.
Neproduktivno delaven.
Glede na to, da je trenutno zatišje, vsaj kar se mojega dela tiče, rajši izkoriščam za druge neproduktivne stvari. Pa niti serije nisem pogledala.
Ok, lažem. Pogledala sem še zadnjih petnajst minut tiste, ki sem jo že včeraj začela.

Rekla sem, da bom likala. Ampak preden sem prišla do tega je bila ura že kar naenkrat pol treh. In potem se je še kosilo vrnilo vmes, da se je tistih nekaj majic, oziroma zadnji dve žehti, likalo celo popoldne. Z vsemi predahi.
Pred tem sem prevajala. Telovadila. Visela na vseh socialnih omrežjih, totalno asocialna, ter menjala profilne slike. Tista morska ne gre v jesen. Potem je šlo še nekaj brskanja in ustvarjanja Paypal računa, prenašanja denarja in zapravljala. Na koncu niti ne rabim kreditne kartice, da bi lahko zapravljala. Samo nekaj iznajdljivosti. In komaj čakam, da dobim naročeno.

Med likanjem sva z mami prekrivali teraso. Ker je dež napovedan.
Cela telovadba.
Potem, ko sem še zadnje majice zložila, po večerji, je bilo na vrsti družinsko mesarsko klanje. No, Upss Enka.
Ta družina je polna kvartopircev, ki te komovcajo, dobesedno. In goljufajo pri seštevanju, ker pozabijo svoj seštevek. Skratka, sami goljufivci.
Absolutni rekord. Najhitreje do 1000, v šestih rundah in vmesnim rezultatom enega seštevka 402 v roki. Pri tem tudi najmanjše število, 111 za zmagovalca.
Jaz sem čudežno zmagala eno igro in deset iger v igri sedemnajstih.
Potem pa sem bila klasično zadnja.

Torek.
Kar je pa preveč je pa preveč. Z nekim Kitajcem imamo dopisovanje preko Skypa o vseh problemih in težavah, ki nastajajo in danes je meni prevrelo, ko je rekel, naj printamo kar iz Photoshopa. Pa saj je nor!
Ko ponesrečeni butneš ob stekleničko, ki je na mizi. In vidiš v najbolj počasnem posnetku kako odleti iz mize in se raztrešči na sto koščev. In v tistem trenutku, ko se začne majati na mizi, popolnoma okameniš in veš, da jo nikakor ne boš uspel rešiti, čeprav se že naslednji trenutek opotekaš in jo loviš. Na srečo potem likalnik ni končal na moji glavi, ko sem pometala drobne koščke stekla pod mizo.
Trenuten izid. Ena stopljena plastenka. Ena razbita Flaška. Ena počena Equa steklenička in ena razbita Equa steklenička.
Ne kaže ravno meni v prid. Res ne.

Ko vem, da imam največjo smolo na svetu. Ta je že tretja steklenička.

Odločila sem se, da nadaljujem v ritmu ubadanja z oblačili. Tokrat sem se lotila lastne omare, ker se mi je kup, ki sem ga vztrajno nalagala, podrl in so se nekatere majčke zmečkale.
Še enkrat sem vse zložila. Spravila na obešalnike. Zmečkano zlikala in zložila nazaj.
Sedaj je omara polna. Urejena, do nadaljnjega dodajanja sveže opranih oblačil.
Enako se je zgodilo s spodnjicami, nedrčki, nogavicami in najlonkami, ki so zložene po predalih.
Se malo boljše počutim. Čeprav je miza poleg mene še vedno v razsulu.

Danes sem zmagovala. Boljše kot včeraj. Prvič sem izgubila v zadnji rundi za trideset. V drugi rundi pa mi je uspelo obdržati vodstvo po drugi polovici do konca.
Monopoly sem si kupila v Hoferju. Tako za čisto nepomembno dejstvo dneva. Ker sem šla po malico.
In dobila sem obvestilo, da je šel paket na pot in najverjetneje pride v petek.

The Script - No Good in Goodbye