Maja v London

Ponedeljek. Sedemindvajseti april.
Praznični dan. Nek dan upora proti okupatorju ali nekaj takega. Saj noben ne ve zakaj se gre, razen tistih dedkov na proslavah. Me zanima kdo se bo tega spominjal čez nekaj let, ko teh, ki so to doživeli, ne bo več. Ker je dejansko sam sebi namen. Meni osebno in verjetno še komu, to ne pomeni čisto nič, in potem ukinejo drugi januar. Eh.
Oh, moji čudoviti nageljčki. Res so taki srčkani, kaj naj rečem. Sploh, če se zgodi, da prvi zacveti. Čisto navdušena sem.
Po kosilu naju je kar malo zmanjkalo na kavču. Da imaš potem takšen občutek, da se niti k sebi ne moreš spravit. Zato sem rabila malo družbe, malo coworkinga.
Bila sem toliko nadležna, da so ji Facebook obvestila piskala na vsakih pet minut. Res sva vsaj nekaj naredili. Obedve. Jaz sem se lotila luštnih živalic.
Še za London sva dorekli zadnje stvari, si natisnile vse bone, popuste in rezervacije. Da imamo vse pripravljeno. Dekleta pač rada mislimo vnaprej.

Prvi nagelj.

Torek. Osemindvajseti april.
Še dva dni dela, potem pa na počitnice.
Doma na delu. Preživela sem ob čuvanju tiskalnika in iskanju najboljših sedežev nasploh.
Res sem se poglobila, med tistimi štirimi minutami, ki sem jih imela, da sem zopet odstavila list s tiskalnika.
Nismo še rezervirali sedežev za Mammo Mio, tako da sem ugotovila, da je boljše, če gremo en dan pozneje kot načrtovano, ker imamo precej cenejše vstopnice. Pa še te so se zdele drage, ampak po drugi strani pa kolikokrat greš v London in imaš priložnost videti muzikal na West Endu. Je res mali luksuz.
Potem sem preučevala še raznorazne sedeže, pa so imeli tisti na balkonu tako slabe izkušnje, da sem iskala drugo rešitev. Parter je imel še najboljše ocene in sem jim na koncu s prebranega priporočala parter. Mislim, da so zaupali mojim raziskovalnim sposobnostim, tako da smo rezervirali sedeže.

Kot snežinkice.

Sreda. Devetindvajseti april.

Zadnjič je bilo nekaj govora o novi podlogici. Ljubljanski zmajček. 

Sem se kar lotila. Samo potem me je prešinilo, da je bilo mogoče vse skupaj prehitro. So bile pa še preostale podloge natisnjene, odtisnjene in spakirane. To so bile današnje prioritete.

Oh, moje čudovite jagode. Gozdne jagode so se nam razrasle čez pol vrta in vse že lepo cvetijo. Se že veselim, da bodo končno dozorele, da lahko okusim tiste male najslajše jagodke, daleč najboljše naokoli.

Nova runda.

Četrtek. Trideseti april.
Oddaja podlog za majsko Škatlico. Na voljo že jutri. Upam, da vam bodo polepšale pisarno in vzpodbudile kreativo.

"Podloga za miško KONOČZASPI je fleksibilna, lahka in prikupna. Domačnost, a obenem svežino pričarajo ilustracije z živalmi, slovenski pregovori in barve. Dajo dodatno motivacijo in zagon, ko svoj pogled odvrnemo z računalniškega zaslona.
Cel čas smo obkroženi z raznimi citati v angleščini, ampak kaj, ko so naši pregovori naravnost čudoviti. Poleg tega pa tudi živali niso eksotične."

Zadnjič sta soseda omenjala tortilje, tako da smo se zmenili, da se dobimo en dan pred odhodom na kosilu, da se malo še doma razvajamo, preden se bomo po vsej verjetnosti tudi v Londonu.
Kupovala sem surovine, sestavine tako zmedeno, da sem se mogla še enkrat vrnit v trgovino. Se dogaja.

Pol vrta gozdnih jagod.

Petek. Prvi maj.
Cel dan pospravlanja in pripravljanja. Vedno se je fino vrniti v pospravljeno stanovanje, potrebno je vse zlikati, za več izbire pa še za kosilo smo imeli lepo.
Povabila sva sosede na kosilo, ker sta enkrat probala moje tortilije in od takrat so bile že večkrat omenjene, pa sem se odločila, da bi bilo super, če spet pridejo na jedilnik.
Pa smo jih pojedli ob klepetu. Malo tako in malo o Londonu. Še Kate bi morala enkrat te dni roditi, morda ravno ujamemo.
Jaz sem pakirala že zvečer, če me zjutraj še kaj prešine, da sem pozabila.

Sobota. Drugi maj.
Že ob koncu januarja smo izkoristili priložnost in si rezervirali poceni let do Londona. In potem smo vsak mesec malo dopolnjevali dokler ni bil tu kar naenkrat mesec maj in čas za naš odhod.
Prejšnji večer sva bila oba enakih misli, saj sva v določenem trenutku oba izrekla: "Jutri gremo v London, si moraš mislit."
Ta dan nobenega občutka, da bomo že popoldne na drugem koncu Evrope. Zjutraj so se že pojavile novice, da je šla Kate rodit in to je pomenilo, da bomo prileteli ravno za novega kraljevega dojenčka. Iiii. Jaz sem upala, da bo mala princeska.
Skratka dopoldne se sploh ni zdelo kot, da kam gremo. Jaz sem imela sicer že vse napakirano. Samo na vsake toliko sem se spomnila kakšno malenkost dodati. Soseda sta kartala in preganjala dolgčas. Vse napakirano. Vsak s svojim kovčkom, dvakrat sva preverila, če je vse tu in z nekaj stvarmi za v ta velik kovček.
Taktika je bila, da se napakiramo, odpeljemo do mene, pustimo avto in potem nas mati dostavi do letališča. No, vse skupaj je tudi tako potekalo.
Imeli smo selfi stick in nekaj časa odveč. Potem pa si lahko predstavljate kaj nastane.
To je bilo do sedaj najpočasnejše vkrcanje na letalo. Proti tistemu, ko smo se dva meseca prej tako hitro napokali na avion, da smo še predčasno štartali.

Na potep.

Skratka polet do Londona je bil ok. Malo je zatreslo, ampak ni bilo panike. Je bila bolj panika tista gneča na meji na letališču. Pa še mali šok, ko je po nas prišel vlak, da nas je iz enega terminala dostavil do drugega. Naveličanost stanja v vrsti, na vrhuncu.
Z letala na vlak do Londona in iz vlaka še na podzemno in potem peš do hotela.
Čeprav smo sledili vsem zemljevidom in tehnologiji, da smo ga skoraj zgrešili, ko nam je bil direktno pred nosom. Morda smo pričakovali malo večjo razdaljo. Skratka hotel se je dobesedno znašel pred našimi očmi.
Večerne luči ob Temzi. Prav dobro lokacijo smo imeli. Sicer je bila cela dogodivščina pri iskanju restavracije. Mislim, da smo šli dvakrat mimo, preden smo ugotovili, da je pravzaprav v hotelu oziroma, da bi šli mimo tudi, če bi nadaljevali po poti ob reki.
Skratka splačalo se je. Res se je.
Odlična večerja v Sea Containers. Fanta sta jedla hladno grahovo juho za predjed. Midva sva imela res dobro belo vino. Nekaj španskega, ampak predolgo ime, da bi si ga zapolnil. Potem pa glavna jed. Oh, ta okusen losos. Res odličen, vrhunski losos. Pa nekaj hrustljavega ter brokoli in špargliji in pire. Ampak okusi, ki smo jih jedli v malo bolj zatemnjenem prostoru so bili res dobri. Pa še tisti pire, ki sva ga imela poleg, za prste obliznit. Škoda, ker je bilo pretemno za fotografijo, fleš pa je vse pokvaril. Skratka nič ni ostalo. Vsi štirje pa smo bili čisto srečni. Midva še dodatno po še odlični sladici. Nekaj s češnjami in pistacijami. Kombinacija pite in sladoleda. Zmanjkalo je v trenutku, kot tudi vsega ostalega. Prav luštno. Potem pa smo videli samo še posteljo.
In Kate je res rodila malo princesko. Luštno.

Pozna večerja ob Temzi.

Nedelja. Tretji maj.
Za nedeljo smo se odločili, da gremo kar na avtobus, da gremo malo gor, malo dol.
Vremenske napovedi niso bile najbolj optimistične, ampak to nas ni ustavilo. Za ta dan smo si zbrali da se peljemo s hop on, hop off  dvonadstropnim avtobusom. Naš start je bil tam čez most, kjer je Tate in Shakespearovo gledališče, čeprav nič od tega nismo imeli v načrtu, ampak nikoli ne veš.
Načrtovana pot je bila na Oxford street, najdaljšo nakupovalno ulico. Šli smo tako nekako kot sva šle takrat z mami, ampak sem imela občutek kot da vidim vse prvič. Bil je London z drugačnega zornega kota. Čeprav sva se takrat tudi vozile s tem avotobusom, se pot sploh ni zdela znana.

Najin cilj je bil Primark in vse kar pride vmes. Že takoj smo se razdelili, da sta šla fanta po svoje in midve skupaj po svoje. In treba se je stvari lotit, tako da sva takoj zavili v Topshop. Imela sem določen znesek, ki ga lahko zapravim, tako da nisem želela vsega zapravit v prvi trgovini. Sem sicer probala ene luštne kopalke, ampak ni bilo to čisto to. Mi je bil Forever21 veliko bolj usojen. Že, da si prvo nadstropje pogledal je bilo kar malo preveč in potem sta bili še dve takšni nadstropji. Oh, joj.

Nisem odšla praznih rok. Majčka, oblekca, jopica, nekaj se je našlo zame. V te trgovine, ki so pri nas sploh nisva šli, samo tisto kar nimamo. Ona je želela še v Victoria Secret, po denarnico. Očitno nimajo samo spodnjega perila tam, ampak sva odšli praznih rok. Če nimaš kakšnega posebnega namena, je samo zelo velika trgovina. Za štiri nadstropja spodnjega perila. Kje se lahko kaj odločiš?
Preveč sem se veselila. Prepoln Primark. Na blagajni je bila takšna gneča, da sva šli samo ven. Škoda.

Vožnja s taksijem do Hard Rock Cafeja. Dejansko smo šli z tistim klasičnim londonskim taksijem, kjer si sediš nasporti. Človek si predstavlja, da je v kakšnem filmu. Čeprav sem bila popolnoma izčrpana od nakupovanja, res popolnoma brez energije. Pa me je okrepčalo kosilo v Hard Rock Cafeju. No, najprej smo čakali, da smo dobili mizo, ampak smo na vhodu naleteli na Slovenca, ki je sprejemal goste in nas je med čakanjem napotil čez cesto, naj si ogledamo razstavo, ki jo imajo v kleti trgovine, kot nekakšen trezor. Nisem tak fan, da bi me navdušilo, ampak je zanimivo videti origanlne predmete na katere so nekoč igrali slavni glasbeniki. Po nekaj minutah nam je zvonil pager, ki smo ga dobili in nas je čakala miza. Seveda, da smo se malo zaklepetali s tem, ki je delal in nam potem predstavil še drugega od treh Slovencev, ki so delali tu. En koktajl in ocvrti škampi s krompirjem. Vse sem zmazala. Ostali so se tudi lotili ogromnih pocij in burgerjev, steakov in podobnega.

Lačni.

Sonce in čiliranje v Green pakru. Čeprav smo bili večino časa prepričani, da smo v Hyde parku, ampak smo se ušteli. Šele, ko sem v daljavi videla kar je izgledalo kot ograja od palače, se mi je zdelo, da nismo tam, kjer mislimo, da smo. Sprehod do Buckinghamske. Ni bilo še princeskinega imena, je pa vseeno bila gruča turistov in kombiji televizijskih hiš. Vsi v pričakovanju.
Za fanta smo morali najti wc, ampak smo našli vse ostalo in vse, ki so nas usmerjali v različne smeri. Na koncu smo se znašli na postaji Victoria in krožili okoli. Želeli smo ujeti še kakšen hop on hop off avtobus, ampak smo izgubili orientacijo. Videli smo večino gledališč West Enda. Krožnje okoli Vicotrije in iskanje postaje avtobusa. Tukaj je nastala drama.

Še zadnji sončni žarki v dnevu.

Toliko smo zapravili z vsem, da smo zamudili vožnje avtobusov. Na srečo, smo našli enega, ampak je šel v tisto smer, katero smo si že ogledali, pa še malo naprej. Tako, da smo šli še malo naprej in sva celo pot poslušali, da bomo šli na taksi, čeprav smo bili precej blizu. No, na koncu smo šli peš čez most in hotel na krajši počitek, preden smo se podali nazaj ven, na iskanje puba. Končali pa smo ob pubu, ki smo ga srečavali ob reki, jaz na ciderju gozdnih sadežev. Sladko.

James Bay - Hold Back The River

Jogurt iz kozjega mleka z malinami

Ponedeljek. Dvajseti april.
Dopoldne sem šibala na en sestanek. Z zelo simpatično gospodično iz Škatlice.
Ko si na socialnih omrežjih in bereš bloge, hitro večkrat naletiš na isto stvar, v tem primeru je bila Škatlica. Skupek izdelkov domačih ustvarjalcev, ki vsak mesec presenetijo. Nikoli ne veš kaj dobiš. No, poslala sem mail, če bi se moje podloge lahko pojavile, pa sem hitro nazaj dobila pozitiven odgovor ter datum za sestanek.
Jutranji sestanek. V Sputniku. Jaz sem prinesla podlogo za miško, ona mi je pokazala Škatlico in še prehitro sva se ujeli in klepetali o luštnih živalcah na mojih izdelkih.
Očitno bodo moje podlogice v Škatlici. No, se mi zdi.
Pred opoldnevom že doma. Na delu.
Zvečer pa nazaj, skupaj z živo družbo. Šla sem v Merkur pogleda, če imajo aronijo. Pa sem jo našla, dobila odboritev in se je peljala z menoj, kar na prvem sedežu. Zabavna vožnja. Pa še nageljčke sem spotoma našla in vzela. Res sem se zaljubila vanje. Držim pesti, da se ne posušijo takoj.
Grem in pridem, da se ravno zgrešiva. Je aronija ostala še v lončku, da ji skupaj dava prostor za novo življenje.
Pri sosedi, ko smo dekleta ob večerih sama doma, se moramo znajti in podružiti.
Sem tako navdušena nad oddajo Kocka in sem delila to navdušenje ob čaju.

Živa družba v avtu.

Torek. Enaindvajseti april.
Neodgovorjen klic in stacionarna številka. Ponavadi je vedno tako, da ko kličem nazaj se pač nič ne javla ali pa čudno piska tako, da pri stacionarnih številkah niti ne javlam klicev. Pa tako ali tako te vedno kličejo glede anket ali pa kaj v zvezi z zavarovanjem. Nadležni poklici.
Zadnjič enkrat me je prešinilo, da bi šla gledat Tartuffa pa še čisto spontano sem dobila družbo pri tem.
Pa še ravno sem ujela gospodično popotnico v Ljubljani, da sva šli na sladoled. Oziorma je bila bolj odprava za iskanje sladoleda. Zadnje čase sledim takšnim Instagram profilom, ki objavljajo vse na novo odprte lokale in sladolednice v Ljubljani in tako sem hotela vedeti kakšen je najboljši sladoled v mestu, kot je bilo zapisano pod sliko. Vse kar sva imeli je bila slika in napis Nama na vrhu. Pa sva šli okoli Name, še do Maximarketa, če sva slučajno kaj falili in nazaj do Name. Ko sem še enkrat natančno preučila fotografijo, sem videla, da so v odsevu okna, ki so podobna tistim od Zare. Ni čudno, da nisva takoj našli, ker je najmanjša stvar pa še okoli je bilo vse zagrajeno, zaradi prenove Slovenske. Sladoled, ki si ga sam pripraviš.
Grefino. Se strinjam s komentarjem, ker je temna čokolada naravnost božanska.

Res je dober.

Odpadla sestava.
Random sladoled z instagrama. Danes sem šla po poteh instagrama.
No, ker je bila predstava ta dan in ker sva bili že potem obe v centru, sva se odločili za en krog. En sladoled in še v GUD sva šli pogledat. Z menoj pa je odšel en svečnih, ker mi je citat segel do srca. "Expect nothing, appreciate everything.”

Uganeš kateri je šel z mano?

Sreda. Dvaindvajseti april.
Danes so prišle na plan tiste male otroške želje in se manifestirale. Samo presenečeno sem obnemela, ko me je slišal in se strinjal. Na Evrovizijo greva! Saj ne vem ali sem bolj presenečena ali vesela. Vlada tisto tiho zadovoljstvo skupaj s tem, da mi vse skupaj ni še čisto jasno.
Zadnjič sem videla, da so se sprostile karte in vedno sem si potihem želela videti Evrovizijo od blizu, v živo, ko jo že od malega spremljam. In letos se mi zdi res odlična priložnost, ker je blizu in ker res navijam za naša. Pa se mi je oziroma se mi bo izpolnila želja.
Čeprav sem že razočarano ugotovila, da imajo na voljo samo se en sedež in stojišča, sem že obupala. Potem pa še enkrat osvežim in se pojavi še nekaj sedežev. Sms, ki je po vsem tem sledil je bil: "Na Dunaj greva :)". Vmes pride še London, ampak potem pa v maju še ena evropska prestolnica. Res bom močno močno navijala za naše, za Maraayo, in to od blizu.
Sicer pa je šel dan tako brzinsko mimo, da se mi zdi, da sem pol dneva samo shranjevala datoteke in je bil v naslednjem trenutku večer.
Sicer pa sem odkrila jogurt čisto zame. Iz kozjega mleka z malinami. In tu sem dodala še vroče maline, da je bila odlična sladica.

Preprosta sladica.

Četrtek. Triindvajseti april.
Po delu sem se ustavila še v Šiški, da sem oddala prvi paket podlog za miške. Drug mesec jih lahko srečate v Škatlici. Samo povem.
Po dolgem, dolgem času sem šla na trolo. Mislim, da sem šla prvič na trolo s te smeri, s tega konca. Zdi se mi, da je šlo vse narobe, čeprav nisem zamudila trole ali nekaj, ampak do sem se je pa svet sesuval pred menoj. No, vsaj pomarančen sok sem imela polit čez vse, ker ga je preprosto razneslo, ko sem ga prijela v roko, pa očitno nisem bila prva, saj je bilo že prej polito, le da nisem opazila. Pa sem imela. Seveda se nisem imela časa preobleči, sem malo obrisala in šla v noč. Ne preveč dobre volje.
Dekleta smo se kar sama najavila na obisk. In ko sem prišla, sem si še sama postregla. Ker moje prve besede so bile, rabim pijačo in sta me samo debelo gledali in nakazali na kozarce. Pa je bilo boljše. Zelenjava juha, palačinke in klepet pa je svet takoj lepši.

Odtenki oranžne s črtami v ozadju.

Petek. Štiriindvajseti april.
Včeraj smo bile pozno, da me je moj spotoma pobral na poti domov. Smo bile žureke in šle na en koktajl v Parlamenta. Dokler nas ni ura zdelala, da smo bile že vse zmatrane.
Kako hitro gre dan mimo, ko se zbudiš šele zgodaj popoldne. Joj.
Pa sva bila skupaj v istem ritmu, malo ležerna, s sirovo pico med gledanje Sherlocka. Se prav prileže tak dan, takšna družba. Tako popoldne. Ker potem ostanem sama.
Pa to izkoristim za obisk pri sosedi, ki sicer rabi malo pomoči pri spletni strani. Da sva s skupnimi močmi ugotavljale kako bi se situacija reševala.

Sobota. Petindvajseti april.
Dobila sva povabilo na praznovanje zaposlitve in diplome pa sva šla en krog po Cityparku, da ne bi prišli praznih rok. Ena steklenica in ena knjiga za lastnika in kužka oziroma malo lisičko. Pa še za mojega očeta sva spotoma nabrala darilo. Nekaj, kar si je že dolgo želel, nekaj tehničnega. Ker ga vsakič znova in znova slišiš, kako malo potarna, da je nima.
Kar nekaj časa sva preživela v knjigarni, da sva našla pravo knjigo, ker tiste, ki sva jo želela pač niso imeli. In potem improviziraš, iščeš dalje. Jaz sem si ogledovala še vodič po Londonu, pa je potem romal kar z menoj, ko me je moj videl. Dejansko gremo v London, čez natanko en teden. Ne morem verjeti, da se je čas tako hitro obrnil in smo že pred majem. Noro. In bil je pravi žur. Jaz nekako nisem bila razpoložena, nisem imela ravno prave družbe. Moj je ves čas odhajal na svež zrak, ostali pa so se veselili in prepevali na komade, ki sem jih prvič slišala. Saj potihem samo upaš, da bova kmalu šla, jaz sem imela svoje žuranje že prejšnji dan in mislim, da je bilo dovolj za ta teden oziroma ta mesec. Nisem žurer.

Nedelja. Šestindvajseti april.
Ta teden se je že drugič jutro zavleklo kar lepo v dan. Sicer nisem kaj prida žurer, pa še navadila sem se, da so dnevi dolgi. Ne tako skrajšani, da vstajam okoli opoldneva ali še kasneje.
Šla sva domov domov, ker je moj oče praznoval rojstni dan. Da sva ga presenetila. Čeprav si je želel, mislim da še zdaleč ni pričakovla. Ko je odvil zavito škatlo in zagledal kaj naj bi se skrivalo notri, so se mu kar oči zasvetile. Tablični računalnik. Da si ga ne bo sposojal, da bo v miru lahko pogledal kakšno serijo in bil vedno na tekočem. Zanimivo je kako so te tablice sicer nepotrebne, ampak so presneto uporabne, ko jo enkrat imaš. Jaz sicer nisem vedela, zakaj točno naj jo imam, ampak sedaj je ves čas nekje v bližini.
Domači turnir v balinčkanju. Ko se oglasita še mama in ata, je to obvezno. Jaz sem se rajši zabavala s fotoaparatom, psom in mojim.

Domači turnirji.

Severina feat. FM Band - Italiana

Povsod čokolada

Nedelja. Dvanajsti april.
Sem našla svoj ležalnik pod soncem. Pravzaprav sem otvorila sezono ležalnikov.
Še tisto, ko imaš noge na soncu, da te greje in glavo v senci, da ti sonce ne “nažiga” direktno v oči. Brez knjige v rokah pač ne gre. Pa četudi je strokovna literatura za diplomo. Petsto petdeset strani, ampak mogoče mi uspe enkrat. Ni ravno bedno branje, priznam, da je bolj zanimivo kot sem si mislila. Kakšna drama je bila s tem kako so definirali tragedijo in komedijo skozi stoletja. Oh, zabavna igra besed.
Sem se izkazala s kosilom. No, če odštejem, da sem vzela že oblikovane mesne kroglice. Nekako mi je uspelo ponazoriti kosilo v Ikei z bolj domačim pridihom. Mesne kroglice so bile večje, omaka bolj čebulnata, pire je ostal in brusnična omaka za zraven.
Dejansko je dobro izpadlo, ko sem popražila čebulo, jo zalila in dodala malo jušne osnove ter vse skupaj spasirala. V tem sem potem še dobre četrt ure kuhala popečene mesne kroglice.
Malo eksperimentiranja. Predvsem z brusnično prilogo. Posušene brusnice namočene in skuhane v pomarančnem soku. In vse skupaj zmiksano. Bolj enostavno, kot da bi kupila džem, že ne bi mogla.
Razvajam naju.

Otvoritev sezone ležalnikov.

Ponedeljek. Trinajsti april.
Predloge za nove podloge. Odločila sem se, da svojim štirim junakom, ki že krasijo podloge za miške dodam še štiri junake. Moje ljube živalice. Sovi, jelenu, lisici in zajcu se bodo tako pridružili jež, veverica, osel in ovca. Za večji barvni spekter in raznolikost.
Kot da to ni bilo dovolj je bil še dodatni podvig pripraviti vse skupaj v angleščini. Mislim, da sem se celo popoldne “mučila” z iskanjem enakih oziroma podobnih prevodov slovenskih pregovorov. Ni tako enostavno kot sem mislila, ampak mislim, da se bom že znašla.
Dejansko je bil dan poln tuhtanja. Ampak ob koncu dneva je bilo k osmim slovenskim podlogam za miško, dodanih še osem podlog za miško v angleščini.
In si obrišeš potno čelo.

Med kosilom in večerjo.

Torek. Štirinajsti april.
Če so bile včeraj komaj zamisel, so bile naslednji dan že udejanjene.
Podlogice za miško z vsemi junaki v vseh jezikih pred menoj. Osemdeset le teh. Pravi kup luštnih živali. Res pa je, da so takoj zelo zelo vroče pa tudi nič kaj prijetnega vonja ne oddajajo. Ta guma. Nekaj novih idej je bilo že v mislih. Sicer pa so prišla že prva zanimanja za nove podlogice še preden so bile oddane na pošto. Super. Me veseli, da razveseljujejo ljudi.
Sem imela mali fotošuting in so res simpatične. Še sama sebi skoraj ne verjamem, da sem to uspela ustvarit. Res.

Nove zaloge, novi motivi.

Sreda. Petnajsti april.
Budna že od ranega jutra. Že dolgo nisem bila tako zgodaj pokonci. BNI sestanek. Spet nadomeščam.
Nisem ravno jutranji človek, sploh pa nisem jutranji človek v primeru, da se moraš zjutraj družit. Seveda se držim bolj zase in lepo čajčkam, ko ostali klepetajo, ker se mi še ne da družit z ljudmi, čeprav sem ravno s tem namenom tukaj. Ali nekaj. Povedala sem svoje. Poslušala sem. Ampak sem pa bila prva na zajtrku. Saj se potem pogovarjaš, ko se ostali s teboj, ampak nisem pa načela pogovora. Mislim, da sem se tudi prva postrgala na delo.
Mojega Rona sem pripeljala na sprehod, na čudovit s soncem obsijan dan. Oh, ta moj kuža.
Na vrtu že nekaj poganja. Ta faza je vedno zanimiva, ko je še vse tako ljubko.
Vse je bilo dokončno popakirano. Polepljeno in odposlano.

Čudoviti dnevi.

Četrtek. Šestnajsti april.
Poostren radarski nadzor. Tisti dan, ko so porabili vse možne enote in prežali na vso Slovenijo, ki se je vozila počasi.
Delo. Cel dan delo. In potem vstajam nekje vmes.
A sem omenila, da sem vse podlogice prevajala v angleščino? No, upam da mi je uspelo.

Po novem še angleške.

Petek. Sedemnajsti april.
Čuden petek. Še trinajsti ponavadi niso takšni.
Sedaj se je delo iz domače pisarne prestavilo v pisarno in bom večere preživljala pretežno sama. No, vsaj prvega nisem, ker sem takoj ko sem bila prosta povabila sosedo na čaj.
Sva jedli suhe jagode prelite s čokolado in klepetali.

Sobota. Osemnajsti april.
Prepričala sem ga, da sva šla na festival čokolade v Radovljico. Lani sem šla z mami, pa sem ga letos želela vleči na izlet, čeprav je bil dan res kisel, da vidi to količino čokolade na enem mestu. Pa saj si čisto prevzet nad vso čokolado, da sploh ne veš kje bi se ustavil in kaj bi poskusil. Nekako vedno končam pri kakšni Rustiki ali Rajski ptici, saj imajo res dobro čokolado. In nisem se mogla upreti, da ne bi domov odšla s tistim prikupnim paketkom čokoladnih piškotov z malino, ki so prekriti s pikastim pokrovom. Kot bi jih ustvarjali zame. Pike in malina.
Pa še čokolado z žličko za vročo čokolado imava. Vsak svoj pripomoček. Ker so imeli res kuljski fotoaparat iz čokolade, da sem ga na vse pretege občudovala, ampak bi mi ga bilo škoda vzeti, ker mi ga bi bilo še bolj škoda pojesti. Pa sem si naredila kompromis in vzela manjšo različico. On pa pipo. Da je nastala šala, da ga bom slikala ko bo kadil. Ampak čeprav je sam to rekel, sploh ni dojel poante, da mi je pravzaprav kupil čokoladni fotoaparat za slikat.
Samo da sem ga pustila za sekundo samega, že je imel v roki Gorenjko z okusom kremšnite. Ubijemo dve muhi na en mah, pa še na Bled ne bo treba, ker imamo čokolado in kremšnito v enem. Glej ga zlomka.

Čokoladno srce.

Dejansko sva hitro preletela vso količino čokolade, ker se je obema zaluštalo nekaj bolj "konkretnega", ko sva vohala pico nekje na prehodu, kjer so se Gorenjkini delavci ravno prehranjevali. Pa sva se vrnila nazaj, mimo mene pa do kruhkov. Če ni mene ravno kakšen kilometer ali tri prej prešinilo, da obstaja možnost, da ob treh še nimajo odprto, ker imajo pač nek čuden sistem, da odpirajo šele ob štirih. In joj, ko se je skrb izkazala za resnično.
Ni nama preostalo drugega kot, da obrneva in poiščeva nadomestno rešitev.
Gostilna Krištof je bila za vogalom in sva že dvakrat dobro jedla. No, začelo se je zelo obetavno. Preprosto obožujem te pozdrave iz kuhinje. Namazi v kombinaciji s kranjsko klobaso.
Mogoče sva imela preveč lačne oči in še bolj sestradane želodčke, ker sva se kmalu nasitila.
Čemaževa juha z rakcom in ješprenom je bila res dobra. In od tu naprej sem že čutila rahlo sitost. Da sem samo pogledala tisto ogromno porcijo glave jedi, ki se je znašla pred menoj. Joj.
Nekaj ajdovega, polnjeno s postrvjo in grahovim pirejem. Okus kot žganci, ampak meni to danes res ni šlo. Tako, da sem komaj do polovice prišla.
Čeprav sva imela predlog o sladici za domov, sva dobila le nekaj minut prednosti, preden se prikaže iz kuhinje in se jo polotiva. No, saj ko enkrat začneš počasi jesti, potem tudi počasi zmanjkuje. Orehov štrudelj, sladoled z okusom potice in neka pečena jabolka.
Pa še za povrh pomarančni sufle in domač piškot. Počila sem. Moj trebuh se je res napihnil. Dobro, da smo prešli nazaj na plašč danes.
Dejansko sva doma potrebovala en počitek po kosilu, da se je vse skupaj poleglo.
Šele potem je bil čas za strateški premik. Mogoče namizno luč, definitivno pa hrano. Za jutri, vsekakor.

Današnji čokoladni izkupiček.

Nedelja. Devetnajsti april.
Odlična sončna nedelja je bila rezervirana za izlet na morje. Končno!
Avto imam že leto in pol pa se še nisva spravili do morja. Sedaj pa imava v planu še en izlet, ker je še gospodična slaščičarka prišla do novega avtomobila. Iiii, izleti! Jaz sem čisto navdušena nad tem dejstvom.
Izbrali sva odličen dan saj je bilo prijetno toplo, malo je pihljalo in ni bilo prevroče. Skratka res popoln dan za izlet.
Še nikoli nisem videla takšne količine marjetic na kupu. Me je kar presenetila belina.

Promenada se je vila. Povsod je bilo veliko ljudi.
Avto sva pustile v marini in se sprehodile do plaže. Ne moreš kaj, da se ne bi ustavil na pomolu in tam posedel, posnel nekaj fotografij in obujal spomin na to, kako je moj telefon končal na dnu morja. Verjetno kakšen pomol levo ali desno.
Na pol morske pice. Zavili sva tja, kjer je izgledalo po ljudeh najbolj obetavno.
Potem pa še na sladico. V Cacao, kakopak. Moja tarča je bil čokoladni mousse z malinami in kepica vanilije, čeprav bi bilo res bolje, če bi izbrala kakšen saden okus, ampak dobro. Sem uživala v tistem lončku dobrot.
Še malo na sonček, preden sva krenili nazaj domov. Lušten izlet, ni kaj.

Morje! Uf, kako fina morska nedelja.

Olly Murs ft. Demi Lovato - Up

Maline

Sobota. Četrti april.
Ta vikend sem bila začuda doma doma, ker se je pekla potica in so se barvala jajčka in praznovala Ronov rojstni dan.

Zjutraj, ko sta šla starša en krog z njim, me je že oče zbudil in sem se lotila pasje tortice. Polenta, poli salama in njegovi briketi. Čeprav ne mara ognja, so bile vžigalice namesto svečk, saj torta brez svečk pač ni rojstnodnevna torta. Tudi pasja.
Najprej je prestrašeno pogledoval k umetnini, saj mu goreče vžigalice niso bile po volji, ampak ko sem jih enkrat odstranila je kar planil.
Čisto sem padla v barvanje in packanje. Pravzaprav smo vsi nekaj ustvarjali, da bo vse nared za velikonočni zajtrk.

Prvotno je bil plan, da so pirhi zeleni, pa se ni najboljše izšlo. Nisva obrali najboljše tehnike, saj sem šele kasneje brala o postopkih. Skratka jajčka so bila še vedno brez barve, tako da sem na plan privlekla svoje akrile in se lotila packanja. Dobesedno. Dobili so malo bisernato svetlečo podlago in nanje sem risala kar z belim akrilom. Tako preprosto vse skupaj.
Čeprav mi je največ časa vzelo barvanje škatle za jajca, ki je postala turkizno modre in se je ujemala z barvami v naši dnevni sobi. Za lepo prezentacijo ali nekaj.
Popoldne se je še moj oglasil. Jaz sem bila še v fazi packanja.
Imeli smo eno predvelikonočno igro Enke, vseh šest in eno velikonočno pojedino. Zakaj bi čakali do jutri zjutraj, če si lahko že danes privoščimo.

Slavljenec, mali šestletnik.

Nedelja. Peti april.
Dokončala sva Life of Pi v 3D. Z očetom sva začela zvečer gledati film pa se je nadaljevala naslednji dan. Da preizkusiva to tehnološko čudo od televizije, saj nam ponuja ogled, kjer so živali praktično že skoraj v naši dnevni sobi.
Meni je film všeč. Ne vem več kakšno mnenje sem imela ob prvem ogledu, ampak mi je definitivno simpatičen film.
Zanimivo sem si že ogledovala ideje za jajčka za prihodnje leto, čeprav ko jih bom res rabila, se ne bom spomnila na to vse skupaj. Galaxy Easter Eggs so bila zanimiva.
Zvečer nazaj v Ljubljani?
Znan obraz ima svoj glas ali nekaj je požrlo Žano. Vse čestitke vizažistom in maskerjem.

Pa velik pirov.

Ponedeljek. Šesti april.
Velikonočni ponedeljek.
Tokrat ga preživljam v Ljubljani. Nič vaških običajev pred trgovino, pri katerih sem bila bolj kot ne obiskovalec. Nekaj bolj ležernega.
Mad Men se je vrnila na moj spored. Nadaljevala se je druga polovica. Saj sem čisto pozabila kaj se je pravzaprav dogajalo v prvi. Baje je to zadnja sezona.
Raziskovala sem vse v povezavi z garderobno omaro. Kakšne morajo biti višine, merila in računala, skratka čisto sem se zagnala v samo razporeditev gledane vse kar bova rabila pospravit vanjo. Naokoli sem strašila z metrom in praznim listom papirja, ki je hitro postal zapolnjen. Z obeh strani.

Torek. Sedmi april.
Nova glasba, nov cd. Malo je potreba osvežit predvajani seznam v avtu. Radio imam večinoma samo toliko, da slišim prometne informacije. Pa še to se mi avtomatsko vklaplja in izklaplja. Nazaj na delo.
Veliko dela je bilo s kampanijo za Facebook. Sploh, da poskusiš razumeti kako pravzaprav vse skupaj funkcionira, če to počneš prvič. Ampak se znajdem. Poklikam in poguglam stvari in je vse lažje.
Seveda najprej sploh ni bilo odobreno, ker sem pozabila upoštevati njihova pravila, ampak je šlo v drugo. Iz napak se res kaj naučimo.
Ker sem bila spet doma sem izkoristila priložnost za sprehod. Malo klepetanja, malo druženja.

Sreda. Osmi april.
Cel dan ti počasi pobira energijo, tako da s popoldanskim treningom komaj opraviš.
Vedno pridno obveščam in delim informacije, ko vidim lete z Miami. Mogoče si malo želim iti, ampak na tak dolg polet? Me kar mine.
Delavno. Ustvarjala sem tudi majčke, take luštne. Ženstvene. Z rožastim vzorcem. Dobro izpadejo. Pa še resna naročila zraven. Moram narediti še kakšno stvar kar tako. Malo zase.

Detajl.

Četrtek. Deveti april.
Nekaj o diplomskih nalogah pri Epilogu. Masterchef in Ena žlahtna štorja.
Četrtkov večer pred televizijo. Saj je zanimivo oboje. Ampak včasih že pozabim, da je oboje na televiziji ob istem času. Dobro, da obstaja časovni zamik, drugače ne vem kako bi gledali. Lepo začneš eno. Med reklamam prestaviš drugo nazaj in malo miksaš. Ali preprosto začneš malo kasneje gledati, da preskočiš reklame in potem pride na vrsto druga oddaja. Vse se da.
Pri nas zunaj pa kar veselo balinajo. In potem skačem naokoli s telefonom in skušam narediti kakšno zanimivo fotografijo. Ni ratalo. Samo narcise s soncem obsijane so mi pozirale.

Narcise.

Petek. Deseti april.
Pester delavnik, ki je trajal tako dolgo, da mi je vseeno ostalo nekaj časa, da sem lahko vse stvari opravila preden sem se odpravila v Ljubljano.
Je pa res, da je bil prvi dan, ko sem odpovedala trening. Še malo prehlajena sem ga delala, tukaj pa je preprosto zmanjkalo časa. Ampak imam možnost nadomestiti jutri. Da bom ostala v ritmu.
Mami smo za rojstni dan kupili en kup bonov za raznorazna gledališča, tako da sem bila sedaj jaz na vrsti, da jo peljem. Če pa rada hodi v gledališča, jaz pa tudi. To je bila čista win-win situacija.
Skratka, ker očitno moraš rezervirati isti trenutek, kot objavijo mesečni spored, da dobiš kaj dobrega in kaj prostega, sva imeli plan B in sicer komedijo Švejk.
Saj ta plan B sploh ni bil tako slab, saj naju je predstava dodobra nasmejala in zabavala. Skoraj celo predstavo si ogledaš z zanimanjem in radovednostjo in se smejiš kakšen butec je bil. Ampak ta je dejansko imel več sreče, kot pameti.
Mamo sem peljala na sprehod, ker sva šli iz Tivolija v MGL in potem še v Casino Lev, kjer je čakala oziroma igrala drugi del naše družine. Ni kaj, sta z veseljem izkoristila deset let kazinoja. Pa še potem se je vse izšlo, ker sem šla lahko naprej v Ljubljano, oni pa lepo skupaj nazaj domov.
Same win-win situacije so se pojavljale.
Pa še svojega sem ravno ujela doma. Za tistih pet minut.

Se že veselim.

Sobota. Enajsti april.
Maline, končno imam maline!
Celo dopoldne sem bila pridna. Tako, da se je poznalo na rokah, da sem vsa prebodena in opraskana od rastlinja, ki obdaja vrt.
Dejansko sem ga naštimala, da sva šla kupit sadike malin in borovnice. Srečna kot mali otrok, da mu bom končno malo poživela atrij. Sem mislila, da se bova bolj matrala, ampak sva imela en dva tri vse narejeno in kar naenkrat je svet oživel. Kako super bo šele, ko bodo začele zoreti. No, upam, da bo kaj letos zraslo. Ker so mi maline prirasle čisto k srcu.
In če sem na socialna omrežja objavila sliko nove pridobitve, so se že pojavili komentarji. Napisala sem, da se že veselim in marsikdo je spodaj napisal: “Jaz tudi.” Mogoče pa kakšna ostane.

Everybody Lies - Jason Walker

Tri plasti cvetlic

Petek. Sedemindvajseti marec.
Danes sem pa malo poležala, ker sva imela sredi noči oziroma proti jutru ene takšne zaspane debate, no vsaj z moje strani so zaspane.
Gledam serijo Hindsight. Malo obsedeno, ker me zanima kaj se zgodi oziroma sploh ne vem zakaj, ampak je novost med mojo zbirko in sem se zagrela.
Petkov trening, ki nama je pobral vso energijo. Da sem takoj potrebovala jajčka, da sem prišla do nekaj energije.
Šla sva po barvno lestvico, da bova ugotavljala kakšne barve bova vnesla v dom. Pa po samih dobrih kosilih v McDonalds na enega čiza s malim pomfrijem. Dovolj hrane zame.

Sobota. Osemindvajseti marec.
Imela sva nekaj časa za opravke. Najprej skok do centra, po opravkih oziroma opravku. Da se je vse sčistilo sva počakala na kavi in čaju in opazovala sončno Ljubljano. Res ji paše.
Še bolj pa se veselim, ko bo vse skupaj ozelenelo in zacvetelo.
Imela sva še toliko časa, da sva spotoma skočila po nov sesalec. Random.
Ampak sva bila kot dva majhna otroka navdušena nad novo igračko. Veliko boljše od robotka.
Čistilna akcija. Da se je kadilo in svetilo.

S soncem obsijana.

Nedelja. Devetindvajseti marec.
Ura se prestavi. Zopet prihaja tisti čas, ko loviš eno uro.
Dopoldne smo bili prisotni na kavi. Vedno se mi zdi zabavno, kako mojega pokonci vrže, ko se odloči, da bova šla, sicer malo zamudila, pa dobro. Pa novo članico sem spoznala. Malo pasjo lisičko Iško. Če je pa res videti kot lisička, samo da je kuža.
Losos za kosilo. Ugotovila sem, da je čisto preprost recept zelo učinkovit. Lososa posoliš, začiniš, prekriješ s kakšno rezino limone in pečeš dvajset minut. Dober je. Pa še špargljevi rezanci in sva zmagala.
Zvečer so bili na vrsti pogovori za London. Še vedno je v zraku nekaj stvari, nekaj rezervacij, malo planiranja. Tako, da okvirno vemo, kaj bi radi videli, sicer te pa vedno kaj presneti ali pa prilagodiš plan. Sicer pa je fino, da imamo vsaj kakšno stvar določeno. Želje so videti muzikal, iti na London Eye, pred Buckinghamsko plačo, v kakšen muzej, malo posedati v parku in kaj dobrega pojesti. Kar bo dodatno, bo pa še toliko boljše. Okvirno nekaj imamo.

Še domače kulinarično razvajanje.

Ponedeljek. Trideseti marec.
Šla sva po vrtne pripomočke. To je sicer pomenilo cev za zalivanje, ker bo mogoče priročno, da se lahko operejo kolesa. Ali pa mogoče kaj zalije, če bova res kaj posadila. Sem mu povedala, da bi rada imela maline. Sicer sva šla samo na en konec pa jih niso imeli, tako da bova šla enkrat drugič še vse naokoli pogledati. Rada bi imela več kot eno malino. Pa še borovnico pa še kaj.
Sem se pa zmenila za kavo. Končno. Sedaj, ko sem blizu sem rekla, da jo moram kaj dobiti, da greva na kavo. To mojo bivšo sošolko s katero se bolj poredko vidimo. Ampak je uspelo. Sem rekla, da pridem do Grosuplja, samo da se kaj vidiva.
Seveda sem se malo izgubila z navigacijo vred. Dejansko se takrat najbolj izgubim. Če pa še ne ve, da je prenovljen izvoz pa sem se malo zmedla in šla enega naprej. Sicer ni toliko panike, samo z druge strani prideš. Tako sem bila zmedena, da sem zavila v naključno ulico in se čudežno znašla na pravem mestu. Navigacija je tulila nekaj po svoje, ko sem jaz že parkirala pred pravim lokalom. Kaj takšnega. Dejansko je bilo tole več sreče kot orientacije.
Na čaju sva klepetali toliko časa, da se ni sonce skrilo in je postalo hladno, da nanju je hlad nagnal vsako v svojo smer. Jo moram večkrat prepričati, da se kaj vidimo.

Torek. Enaintrideseti marec.
Koda za intuicijo. 35986.
Prehlad me je dobil. Tako, da je tista celoletna zaloga robčkov še kako na mestu.
Verjetno sem smrkala vsake pet minut. Grozno.
Se je že hvalil, da je prišel zadnji dan do Legendary stopnje pri Hearthstonu. Dobro ne.
Sem pa imela toliko časa, da ko sem cel dan printala sem poleg raziskovala o najboljših sedežih za Mammo Mio v Londonu. Ja, toliko časa imam in ja toliko se mi da. Skratka preiskala sem raznorazne strani, kjer se prodajajo karte, razne forume, razne članke in na koncu naletela na eno, ki je ponujala komentarje o posameznih sedežih oziroma vsaj različnih vrstah in nadstropjih. Čeprav smo najprej gledali balkon, me je po prebranem kar malo odvrnilo in sem ugotovila, da je dejansko nekje v sredini na parterju nekako boljše. Pa če spremenimo dan, ki smo ga imeli predvidenega iz ponedeljka na torek, dobimo bolj poceni karte. Skratka cela raziskava.
No, na koncu nam je res uspelo rezervirati parter in ceno s popustom. Saj se splača malo raziskovati in prihraniš kar nekaj funtov.

Današnje prvoaprilsko vreme s točo in soncem, naenkrat.

Sreda. Prvi april.
Bolj kot ne je bilo prvoaprilsko vreme, saj je od nekje začela padati toča. Mogoče se je vreme pohecalo z nami.
Sumljiv kinderjajček se je pojavil v predalu, kjer je običajno čokolada. Vsaj težek je bil preveč in ni ropotal. Sem ga kar lepo v predalu pustila za koga drugega. Sploh ker vem, da je prvi april.
Drugače pa nič pretresljivega. Razen vremena in dejstva, da smo zakorakali v četrti mesec v letu.
Če se že nihče drug ni šalil, se je sigurno vreme. Toča, sredi lepega dneva. No, saj je bilo črno in je začelo kapljati, potem pa kar neke bele bunkice. Čeprav se temu reče sodra ali kako. Najbolj nenavadno vreme, ko je pri nas deževalo, če pa si pogled usmeril proti goram, pa je bilo modro nebo in sončno. Čudno, res čudno.
Za kosilo je bila pica. Za večerjo pa tudi. Ampak ne klasična.
Naredila sem čokoladno pico. Tako fino smo odtajali tri testa za pico, da je tudi četrto ostalo zunaj. Pa še mama se je hvalila, da ima nutello za porabit. Da bo volk sit in koza cela, ali kako že pravijo. Skratka spekla sem testo, ga namazala z nutello in poleg ponudila še narezano sadje. V nekaj minutah je ni bilo več. Vsi smo pograbili.
Prišel je prvi pok mojih knjižic iz Anglije. Ampak bila sem presenečena, ker so prve prišle tiste, ki sem jih zadnje naročila in, ki so jih zadnje odposlali. Kaj takšnega.
Sem se med samim delom, ko sem bila čuvaj, lotila predvsem listanja. Branje prihranim za bolj umirjene trenutke, kot tiso, da sem cel čas pod nekaj adrenalina, ko se moram odzvati na določen zvok v trenutku. Skoraj na vsake štiri minute.

Malo prvoaprilska pica.

Četrtek. Drugi april.
Čakam knjige iz Anglije. Ugotovila sem, da so vsaj 30% cenejše kot se jih dobi pri nas. Pa sem šla v akcijo. Še vedno imam rada fizične oblike knjige, čeprav večinoma res preživim na računalnikih ob "scrollanju". Zato je pravo veselje, ko nekaj dobim v roko. Še planerčke imam veliko rajši v obliki blokcev ne to, da se ti na vseh napravah povežejo vsi koledarji.
Skratka, danes sem že skoraj paniko zagnala in "nakurila" tistega, ki mi je odgovarjal na mail na drugi strani, ker pač imajo obljubljenih do osem dni, pa je bil danes osmi dan, paketa pa nikjer. Včeraj je poštar dostavil, danes pa je imel vse drugo kot pa moje škatle.
Ampak po tistem, ko sem vse maile razposlala in se sprijaznila, da bo verjetno šele drugi teden, zaradi prihajajočih praznikov, mati prileti s škatlo, da je bila pošta in da je paket zame.
Moji kotički ustnic pa v velik nasmeh. Iiii knjigice so prišle.
Sem morala poslati še opravičilo zraven in obvestilo, da se je vse ok razpletlo.
Samo še veselo na delo bi človek lahko rekel.
Smo slišali, da je bilo pet sedmic. Za po kosilu.
Presekala sem tisti sumljivi kinderjajček na pol in se je izkazalo, da je bil res samo prvoaprilska potegavščina, ker je bil notri surov jajc prelit s čokolado.

Že skoraj pretiravanje, trikrat cvetlično.

Petek. Tretji april.
Eh, kako težko je čez spravit tri majčke. Verjetno je šlo vse narobe, kar gre lahko narobe. In barve pač ni bilo od nikoder.
Brez hrane po treningu. Brez energije in v noge premražena.
Ko sem šla še lase posušit, so me čakali za mizo in mi povedali, da sem zamudila telefonski klic.
Rožice na rožice. Glede na to, da sva šli z mami malo po trgovinah in sem nase navlekla žabe z rožastim vzorcem in šal s še malo drugačnim rožastim vzorcem, potem pa sem probala še obleko z rožicami. Zabavno. Kot mali otrok, ki se sam obleče. Je mami vzela krilce, obleka z rožicami pa je ostala za kdaj drugič.

EMF - Unbelievable

Marčevski teden restavracij

Ponedeljek.
Kdo bi si mislil, da bom jaz tista pobudnica, ki bo težila in najedla, da začneva s treningom. Res je bolj luštno delati z nekom v družbi, ko se spodbujaš. Čeprav veš, da bi najraje padel na tla in tam obležal vsaj do konca treninga, ampak si toliko vztrajen, ker vidiš, da se poleg tebe po svojih najboljših močeh trudi in se trudiš tudi sam. Zanimivo imava potem debato o tem, da je on vztrajal, ker sem jaz, jaz pa sem vztrajala ker je on, tako da sva s to motivacijo naredila cel trening.
Za kosilo je danes prišel na vrsto JB. Na prejšenjem tednu restavracij, je bil zaseden takoj. Tako, da sem se potrudila in ga že prvi dan rezervirala, res pa je bilo, da mislim, da ni bilo popolne zasedenosti kot nekaj mesecev nazaj.
Seveda veliko pričakuješ, ko veš kakšen sloves ima in kako dobro smo takrat jedli z veliko hodi.
Že, ko si stopil v restavracijo, si komaj prišel notri, saj je bila taka gneča, ker smo vsi čakali, da se gostje lahko zmenjamo.
Midve sva si privoščili le rose, medtem ko sta fanta vzela kar cel komplet vin z vsemi hodi.
Mariniran losos na tapioki z mandarino.
Čebulni njok z repo, pražena polenta in dimljena skuta.
Račji konfit s pastinakovim pirejem, račja omaka in želirana brusnica.
Meni je bil od vsega tega daleč najboljši račji konfit. Še enega bi z veseljem pojedla. Zanimivo, da ni bilo sladice na seznamu. Mogoče malo v upanju pričakuješ, da te prenestijo, ampak se mi zdi, da so preveč fini za takšne stvari in te bolj “presenetijo” z menijem sladic. Eh.
Padlo je pa kar nekaj šal o bureku čez cesto, saj so bile porcije veliko manjše kot so bile včeraj na gradu. Dejansko veliko raje vzamem tisto hobotnico na gradu kot tale današnji meni. Je pa res, da je bil izredno fotogeničen. Okusi so bili nenavadni, se mi pa zdi, da smo preveč pričakovali.
Trije treningi. Sploh en v petkah.

Kulinarično razvajanje, drugič.

Torek.
Delavni. Od jutra do poznega popoldneva. Da se lahko ostale dni pridno razvajam, je potrebno tudi kaj narediti. Mar ne?
Vmes pa po avto in po jagode. Vsakič, ko dobiš ceno za avto, te kar malo stisne. Zanimivo pa da vedno skupaj spraskaš za avto.
Hindsight obsedeno gledam.
Aronjo si želim na vrtu. Kot tudi maline, jagode, borovnice in kakšno takšno sadje, ki gre samo z rok v usta in je najslajši takoj odtrgan.

Sreda.
Materinski dan. Za mati sem pripravila zajtrk. Čisto rahel šmorn z bananami in zvončki za okras. Še tiste tri ki sem našla, ostalo je šlo že mimo. Znanilci pomladi so dobro opravili svojo nalogo in nas popeljali v pomlad. In so počasi izginili.
Sreda so ti dnevi, ko sva sami. Ni šlo vse gladko, če ti določena elektronika odpove in oteži delo. Pa sva morali malo drugačno pot obrati.

Zajtrk za mami.

Četrtek.
Res sem se vpeljala v zgodnje vstajanje. Ko se enkrat sprijazniš s tem, da ura kaže sedem in še nekaj, je lažje vstajati, kot bo dejstvu, da bi raje včasih videl raje deveto. Mogoče pa pomlad pozitivno vpliva name. Ali pa vsi kristalčki in jod in tako. To je zaradi toliko pozitivnih misli vsak dan, ko gledam Klepet ob kavi. Veliko se izve, fino je samo poslušati.
Sem pa imela natempiran dan. Če sploh nisem imela čas jesti, dokler se enkrat nisem vsedla za kosilo.
Zjutraj je bilo nekaj dela, tisto kar je ostalo od prejšnjega dne. Bila sem povsod, pridna, že toliko, da me je čas malo dohitel. Pa še trening pa pod tuš in posušit lase, spakirati in sem samo še letal ne pot.
Tam sva bila tudi aktivna, saj sva pomerila predsobo in šla naprej, da se pred kosilom oglasiva v salonu in pogovoriva kaj narediti, da ne bodo čevlji povsod.
V center, v Cubo na kosilo. Bedno je, če prideš pol ure prej in ne veš kaj bi sam seboj pa še dež je padal.
Sicer sem dobila parkirišče, ampak včasih ni fino izkoristiti prvega, ki ga vidiš. Ampak bo že. Na koncu se je vse čisto fino izšlo.
Sedaj vem, da je še en Cubo nekje na Šmartinski, ker sva soseda čakala, da sta se prebila iz tam v center.
Res odlično kosilo. Za prste obliznit. Jaz sem bila tako kot vedno na ribicah. Obožujem jih.
Jabolčna čežana s hrenom, terina bohinjskega sira in kruhek s suhim sadjem. Pa tisti bohinjski sir je bil delno prepojena s tinto sipe.

Kulinarično razvajanje še tretjič.

V rdeči pesi mariniran file sulca s špinačno skorjico in artičokino kremo na pastinakovem pireju
Mousse bele čokolade s pehtranom in makovim krustkom. Pa še malinin dresing je bil, da sem prišla na svoj račun.
Da sva se prebila do doma je trajalo tako dolgo, da sem se samo obrnila in šla nazaj na center na pijačo. Da sem pozabila dežnik v avtu, mi je bilo jasno, ko sem čakala na dekleta in je začelo deževati. Bravo, jaz. Ampak se je dobro končalo.
Na poti sem še eno bivšo sošolko pozdravila za nekaj minut.
Skratka na pijači smo bile štiri ure. Pet deklet, ki se ni videlo že mesece in so se minute spremenile v ure. In se je zamenjalo mnogo tem. En čaj in limonada.

James Morrison - The Pieces Don't Fit Anymore

Grenak priokus

Četrtek.
Vsak dan mi en kristaleček družbo dela. Tako, da mi je zanimivo raziskovati o njih. In same fine stvari. Pa še vsi pravijo, da me kar razganja od energije. Dobro energijo mi prinašajo, samo veselje so. Rdeči jasper.
Šla sva v kino. Tokrat je bil na sporedu nov del trilogije Razcepljeni.
Insurgent. Prvi del je bil boljši, ampak saj ni bil tako slab. Meni se je zdel kar zanimiv, le moja družba ni bila pretirano navdušena. Za povprečno oceno bi mu že dal. Hitro se zgodi, da je drugi del hitro samo za vmes, da se splete zgodba med prvim in zadnjim delom, da se vse razloži. Ali samo jaz dobim tak občutek? Da je ponavadi v drugem delu trilogije bolj zatišje pred nevihto.

Izbrala sem največja jajčka izmed malih in sem doživela presenečenje.
Kolikokrat se vam je zgodilo, da ste razbili jajček in sta ven padla dva rumenjaka? No, jaz sem doživela to, da sem razbila dva jajčka in imela v posodi štiri rumenjake. Dva dvojčka v dveh poskusih. Kakšne naj bi bile sploh možnosti, da se ti to zgodi? Noro!
Ko za trenutek pomisliš, da bi šel letos na Evrosong. Dunaj je tako relativno blizu. Misel, samo za trenutek.

Dvakrat dvojčka, kaj takšnega.

Petek.
Delni sončni mrk smo danes opazovali. Zanimivo je, kako hitro se spremeni svetloba, čeprav manjka samo en delček sonca. Vse je postalo malenkost bolj temačno, "nenaravno" in drugačno.
Z mami sva tokrat sami vse "porihtali".
Najbolj mi je bil sicer všeč komentar, da se sedaj lahko pol manj mažem na morju, če nam pol sonca manjka.
Dokončala sem začeto, čeprav sem morala narediti še popravke. Malo sva morali skalkulirati in čim več opraviti, ko sva ostali sami.
Ampak ravno pred tem, ko sem se odpravljala je pa še ena stranka prišla. Pa res sem želela v miru spakirati, ko se mi vedno tako mudi. Pa smo bili zopet nazaj na prvotnem načrtu, hitrostnega pakiranja, da sem prišla ravno do skokov.
Ni bilo ravno veselega izraza na obrazu, ko sva opazovala tisti del kuhinjskega pulta.
Sva vsaj za naše orle držala pesti in vneto navijala.
Prvo in drugo mesto, dvojna slovenska zmaga in to na naši Planici.
Meni je bilo kar v veselje navijati in spremljati vse skupaj. Pa še tak lep dan je bil.
Vedno nastane dilema pri izbiri serij, ker se nikakor ne moreva uskladiti.
Sherlocka sva našla. Napeta, zanimiva serija. Mislim, da bo kar ostala pri nama, ampak škoda ker je tako malo delov. Saj jih človek razume, ker je res hudo narejena.
Zabavala sva se ob starih popevkah. Da se ti mini in maksi še cel dan prepeva Cinca marinca pa te zabava.

Pol sonca nam manjka.

Sobota.
Dobro jutro se začne z nekaj nagajivosti in zmago slovenskih letalcev.
To sva držala pesti in z navdušenjem spremljala prav vse skoke. Koliko veselja je vse skupaj prineslo, čeprav je bilo v vse skupaj vključeno toliko čakanja, da so lahko izpeljali samo eno serijo.
Potem pa je bilo konec in veliko enega zavlačevanja, da naju je zmanjkalo pod tisto pretoplo odejo. Jaz sem toliko dremala, da sem vsaj poslušala kdaj je šla Tina Maze po slalomski progi navzdol, da sem butnila levodremajočega, da sva nekaj na pol spremljala.
Takšni nakupi, da sem potrebovala avto. Ko vem, da mleka zmanjka ne morem več peš v trgovino, toliko se pa še nisem na trenirala. Pa prištejem še vso ostalo kilažo in sem srečna, da lahko vse skoraj po tleh zvlečem do stanovanja.
Kosilo na hitro. Tako priročno, da se je samo peklo, ko sva si vzela čas za Sherlocka, ki naju je včeraj čisto navdušil.
Fatje so šli po svoje, punci pa tudi.
En krog skozi trgovine, ker sem se ponudila za družbo. Pa sem prišla nazaj s kilo moke, pikčasto škatlico in nekaj lesketajočega za okoli vratu.
Še en del Sherlocka, ki sploh ni šel skozi. Malo razvajanja s svečkami za ambient.

Kulinarično razvajanje, prvič.

Nedelja.
Golobradi. Pri Staretu se ti v glavo vedno zapiči kakšna zanimiva beseda, torej je bila beseda dneva - golobradi.
Dopoldne se je začelo z razpleti v svetovnih pokalih. Med vsemi serijami je bil podatek, da je še Fak zmagal in dosegel 50 stopničke za naše. Potem sta dvoje dodala še Prevc in Tepeš. Čeprav ravno v obratnem vrstnem redu kot so ga vsi želeli. Jaz sem bila vesela za Tepeša in njegov dosežek, ker se je videlo, da je užival v tistem poletu. Ampak žal je s tem Prevc izgubil veliki kristalni globus. Vendar, kaj bi bilo, če bi bilo. Tako se je razpletlo in sprejmeš dejstvo. Res so prikazali vrhunsko sezono naši fantje.
Samo Tino je težko gledati, ko je tudi njej iz rok spolzel veliki kristalni globus.

Po vsem športu smo se kulinarično razvajali. Ker imam možnost, da mi ta teden ne bo potrebno veliko kuhati se bom pustila razvajati v super menijih, ki so jih pripravili v okviru Tedna restavracij.
Gostilna na gradu. Ne samo hrana, še sama lokacija in ambient.
Ugotovila sem, da veliko raje vzamem ribji meni kot mesnega, mi vse skupaj veliko bolj diši. In bila je najboljša odločitev zame. Saj sem poizkusila tudi drugega, ampak sem bila res srečna s svojo izbiro.

Najprej pozdrav s kuhinje. Zeliščni namazi in paštetke za na domač kruh. Pa še zelo tanka rezina polita z olivnim oljem roast biftka. Vsaj zdi se mi, da sem nekaj podobnega slišala. Joj, res nismo kaj dosti poslušali samo planili smo po hrani.
Brancinov tatar Fonda, krema inčunov, paradižnik in bazilika. Odlična je bila kombinacija te kreme in brancina. Mmmm. Še sedaj čutim, kako se topi v ustih.
Hobotnica z mladim grahom, krompir in olive. Hobotnica je bila v skorjici oziroma panirana. Oh, za prste obliznit, skupaj z grahom, pire krompirjem z olivami in s pirejem graha. Res za prste obliznit.
Snežene kepe. Fanta sta že s prve rekla, da bi repete. Zanimive so bile te snežne kepe z vanilijevo kremo in slivovim sladoledom. Dilemo kateri okus je bil nam je razjasnil šele natakar kasneje, saj mi nismo prišli do dna. Jaz sem bila bolj za kakšen ribez kot jagodo, ampak noben ni pomislil na slivo, ker je bil takšne lepe žive rožnate barve. Ampak potem pa se spomniš, kako se pocedi rožnato, ko razkosaš "češpljev" cmok in ti vse skupaj postane bolj jasno.

izkoristili smo še samo lokacijo in se malo sprehodili naokoli po gradu. Luštno okolje, še nikoli nisem raziskovala notranjosti gradu oziroma razglednih točk. In potem smo se šli spoznavanje Ljubljane ali katere stavbe prepoznaš.
Enka je padla pri nama. In moja zmaga.

Fran Miličinski Ježek - Cinca marinca