Salsa s Kube

Obupala. Nad pakiranjem in tehtanjem kovčka.
Notri sem sicer zapakirala stvari za cel teden in del tehnologije, sicer ne izgleda nabasan, ampak je pa presneto težak. Mogoče že tam na meji pretežkega.
Šment.

Sedaj menim oziroma sem se odločila, da imam dosti ukvarjanja s tem in bom upala na boljši jutri. Da se bo čudežno našla kakšna boljša rešitev. Očitno bom morala obrati kakšno drugo pot.
Ampak ja, grem. V Španijo. Za dober teden. Na obisk, izlet in potovanje.
Mislim, da še vedno nisem povsem dojela. Se bom jutri uščipnila, ko bom tam.
Rabim malo pavze od moje "pridnosti".

Fink - See It All

Očarana

Z tako pozitivnimi čustvi, da se beseda navdušenje in opis - opazovala z največjim nasmehom, zdita prav klišejska.

Zvok kitare je odmeval. Bila je čudovita noč in jutro.

Ostala sem očarana in začarana.

Uživala sem v trenutku, ko sem sedela nasproti in občudovala.

Hvala. Ker morda sploh ne znam razložiti, koliko mi pomeni.

Wye Oak - Civilian

Nenavadne, žive in grozne sanje

Še en članek. O meni in mojem dinozavru. Tega sem nevede spisala sama, saj sem ubistvu samo odgovorila na vprašanje, ki mi je bilo posredovano. Naj napišem kaj o sebi.
Vaščan. Klik za .pdf na spletu. Tokrat na osmi strani.

Vaščan. April 2013, št. 1; stran 8

Jutro se ni začelo tako zelo optimistično, kot se je končal večer. Na koncu že nisem vedela kaj narediti, ko sem sproti delala in mi ni ostalo kaj dosti za "zadnji večer", ampak se mi je zdelo že čudno, da je vse preveč preprosto.

Pa se je jutro potem pokazalo za malenkost bolj težavnega.

Najbolj žive sanje, ki so še vedno v moji glavi in sem verjetno zaradi njih spet preslišala vse budilke, če so sploh zvonile.
Skratka sanjalo se mi je o… no, lahko bi rekla, da skoraj o koncu sveta.
Začelo se je tako, da smo bili v naši dnevi sobi in gledali kako so meteorji leteli čez nebo in pristajali na različnih koncih. Samo šteli smo koliko jih je bilo in gledali kam padajo. V sanjah je predstava prostora precej drugačna in imaš cel svet okoli. Točno vidiš kam kakšen prileti. Precej pestro vzdušje, mislim, da pride potem tisti trenutek, ko je odeja tvoje zatočišče in hiša bunker, kamor nič ne more. Čudežno nas nič ni zadelo.
Ker je bilo to ponoči, smo čakali da se vsaj dan začne. Ampak se ni. Preprosto ni bilo sonca. In potem se je z veliko zamudo dvignila mala umirajoča krogla. V tisti fazi, ko počasi ugaša. Ampak važno, da sem imela jaz v sanjah razpravo, da je to precej čudno, ker bi se moralo najprej razširiti in bi se vse skupaj skuhalo kot, da se zmanjša in začne ugašati. Pritlikavka, ja ta izraz iščem. Postal je zvezda pritlikavka in počasi ugašal.
Zavladala je panika. V tem delu potem spomin iz sanj spomin iz njih postane malo bolj zamegljen. Spomnim se še telefonskega pogovora. Ko nisem slišala ničesar oziroma bolj slabo. Ta pogovor je bolj kot ne potekal dramatično in že malo v solzah. Predstavljajte si konec sveta, vaša ljubljena oseba pa ni ob vas, glas po telefonu pa je še komaj slišen.
Kaj se je zgodilo potem, niti ne vem. Vem samo, da je mati spraševala, če ne grem na faks. Ura je bila osem, jaz sem imela vlak pred pol ure in faks naslednjo uro.
Pestro.

Najbolj nenavadno dejstvo, ko sem gledala Glee je bila prva stvar, ki so jo povedali, da se bliža komet ali meteor, saj ne vem več kaj je prava stvar in da bo konec sveta. Resno?

Z avtomobilom hitro v Ljubljano. Po omejitvah seveda. Avtomobil pustim za faksom.
Še vedno sem prišla "prezgodaj".
Danes je bil kolokvij, kar pri nam pomeni predstavitev projekta. Sama sem delala za ozaveščenost o melanomu. Zgibanka, ki je plakat in plakat, ki je zgibanka. Odvisno kako vzamete.
Meni se zdi, da sem kar pridno in dobro delala, pa tudi profesorica ima tako mnenje.
Poleg tega pa je moja zagnanost nad raznoraznimi natečaji že skoraj neizmerna sem ji po koncu predstavitev predstavila še idejo za Gorenjkin natečaj. Dala mi je nekaj smernic. Jaz pa sem prišla domov z naročjem knjig iz kranjske knjižnice.
Precej zagnano.

Ne vem kaj se je z menoj zgodilo, ampak očitno nekako že sama od sebe zavijem na oddelek s spodnjim perilom. Joj.

John Mayer - Say

Svetila vse naokrog

Res so pestre tele temperaturne spremembe v tem letu. Pa ne govorim o vremenu, samo zato, da bi imela kaj za povedati. Ha.
Danes, ko sem hodila proti faksu, imam dobrih 20-25 min hoje, in sem občutila kako me je sonce žgalo v hrbet. Najprej sem bila v usnjeni jakni. Prvih deset minut. Malo je še mrazilo. Naslednjih deset sem prehodila ogrnjena z jakno. Neverjetno sem bila presenečena, da je stala na mestu, ko sem si jo ogrnila in se premikala. Saj ponavadi nimam večjih težav, ampak ravno zadnjič sem pri Pepermintovi gospodični brala prispevek o tistih "bejzolskih jopah" in se mi je zdelo, da je pisalo nekaj o ogrinjanju, ampak sem po iskanju ugotovila, da prispevek o tem sega malce dlje nazaj, vendar mi je očitno ostal zelo v spominu.
Ker sem gruntala, če imam ponavadi kaj težav pri tem, ker si jo večkrat ogrnem, ampak danes sem končno prišla do sklepa, da res ne.
Ampak ima pa prav, res je šik in romantično. Mislim nekako podoben občutek imam, ko nosim. Tako fensi. Pa imam še tisto, ko je res ogrinjalce oziroma "cape" po angleško iz Zare, ko sem ga kupila pred leti in je super šik, fensi in damsko. Dama ali lady, kaj se pravzaprav sliši boljše? Ker zdi se mi, da ima damsko že malo "starinski" prizvok, dama pa niti ne.
Skratka, da nadaljujem zgodbo. No, zadnjih pet minut pa sem slekla še jakno, saj je sonce žgalo in grelo tisto usnjeno jakno in mi je še ob kombinaciji s hojo preprosto postalo vroče.

Malo sem se še pomartinčkala na soncu skupaj s kolegi, ki so počasi kapljali na faks in potem odrinila v predavalnico.
Kolokvij naslednji teden? Mene pa ni.
Ampak sem se pretvarjala, da sem super pridna in se je na koncu pretvarjanje že malenkost izplačalo, saj sem pripravila za oddajo in bom naštimala sošolca, da mi odda. Samo še spomnit ga moram pravočasno, da ne pozabi. Pa smo rešili to.

Po tem, ko so ljudje počasi začeli kapljati ven iz predavalnice, sem se spretno dogovorila, da še ne grem domov. Da bom delala družbo pri iskanju ustreznih luči. Včasih skoraj, da ne veš s kakšnimi podrobnostmi se moraš ukvarjati, dokler ne pride do njih. Skratka pregledala sem precej luči in mislim, da mi še vedno vse sveti, ko zaprem oči. Povsod se najde neverjetna zbirka kičastih luči. Zelo popularen element je žica. Nekaj nevtralnega je pa že težko najti. Ko sva v eni trgovini obupala, sva se lotila druge in ugotovila, da se morda ponuja luč na koncu tunela. Hecna izbira besed, mar ne?
Skratka sedaj obstajajo kandidati. Nič potrjenega in nič sigurnega. Samo optimistična možnost.
Tako kot morda sedežna garnitura. Ampak dejansko se najde sedežne garniture za različna življenjska obdobja. Res jih lahko definiraš ali pa imam preveč domišljije in likovne podlage. Ali ta kombinacija tu nekje.
In včasih pride dan, ko se ti zapaše hrana iz McDonaldsa. Po kakšne pol leta. In sedaj sem za mesec ali dva dobra.
Dobro sem našla ta trenutek v dnevu in ga izkoristila. To priložnost, ki se je ponudila, za najboljšo družbo.

Gretje dopoldne na vlaku. Prevroče.
Klima na avtobusu, popoldne. Nenavadno.
Gretje na avtobusu, takoj za klimo. Vroče.
Gretje na vlaku zvečer. Skoraj ravno prav.

Mattafix - Living Darfur

Pajek na steni

Videla sem pajka na stani in otrpnila. Mislim, da se sploh ne upam premakniti. On pa izgleda popolnoma enako.
Mislim, da bova to trpela še kakšnih par minut, potem pa bom kriče zavreščala. Če izgine iz mojega vidnega polja, bo to še ena noč, ko bom bolj slabo spala.
Današnjo noč sem zbudila od bolečine. Imela telefonski klic sredi noči in upala, da tablet čimprej prime. Tisti dan v mesecu, ko ne prenesem več bolečine in rabim nekaj. Ali pa vsaj boksarsko vrečo v bližini. Kaj je bilo tega treba?
Včeraj teden bom v Španiji. Kaj takšnega.
Saj se trudim biti pridna ves čas, rabim malo oddiha.

Danes sem bila na faksu. Za dve ure, kot sem kasneje ugotovila, čeprav bi rekla, da je bilo veliko dalj. Imeli smo dva odmora pa še profesor je malo zamudil, ko je prikolesaril do faksa. Torej smo imeli še manj kot dve uri, pa sem med odmori dela za "zahtevno stranko", potem pa sem poslušala predavanja in delala zapiske. Ni sem si mogla pomagati, ko pa so res zanimiva predavanja. Tale tipografska.
Imam biser med oglasi za preoblikovat.
In od včeraj do danes se ni nič spremenilo.

Zadnje dejanje včerajšnjega dne je prav to, ko se zabubim pod odejo in upam na boljši jutrišnji dan. Trenutno je šlo vse narobe, kar se mi zdi, da bi lahko šlo.
Tehnologija je na neki stopnji popolnoma zatajila in upala sem, da bo svet za en odtenek bolj lep, ko se zjutraj zbudim. Upala!
Prvič je šel po zlu internet. Spletna stran je izginila z obzorja. Nova pa kar še ni na strežniku. Saj bom dala prostor za dihat, ampak… no, bom.
Skupaj s tem lahko štejem, da je zatajil tudi računalnik, ampak zanj po drugi strani mislim, da ni kaj dosti kriv.
Ampak ob živce pa me je dokončno spravil telefon. Nekako imajo vsi prav. Popolnoma nesposoben je postal. Tako to gre, ko ne menjaš telefona na vsake pol leta. Nekako ga povozi čas, pa ga niti nimam tako zelo dolgo. Samo nekje sem brala, da za to različico preprosto niso več naredili posodobitve. Ja, super.
Vdih, izdih in tako naprej, mar ne?
Tole včasih nastane prava vojna z živci.

In že, ko sem se zbudila par uric kasneje, sem ugotovila, da kaže boljše. Stran je stala na spletu in čakala sem, da lahko zaspim nazaj. Slišala sem moj najljubši glas, ki je bil prekleto optimističen in zaspala z lepšo mislijo.
Kaj za vraga, ko je potem hitro za tem zvonila budilka. Čeprav se mi zdi, da je bila pred tem še bratova. Za vsem tem pa niti ne vem od česa sem se "zares" zbudila.
Dnevi, ko imam faks sredi dneva, avtomatično prinesejo en kanček poležavanja. Za okus.
Časa za pisanje pa v vsakem primeru malenkost zmanjka.

Young MC - Bust A Move

Kot Miss Potter

Nisem pričakala in samo odprla vrat. Preveč sem bila neučakana in sem počakala pred odprtimi vrati. To je tisti trenutek, ko se čas ustavi, vse odmisliš. To je tisti trenutek, ko sem preprosto srečna. Z nasmehom do ušes in naokoli.

Obljubila sem večerjo. Popečen piščanec v smetanovi omaki skupaj v družbi popečenih bučk in jajčevcev s prilogo testenin. Super.
Vse je teklo gladko in šlo kot namazano, dokler odcejene testenine niso končale na kuhinjskih tleh. Včasih je že preveč lepo, da je res in jaz sem grozno nerodna oseba. Kljub vsemu, se je rešilo. Dokaj optimistično. Dokaj.

Če nam ponudiš karte, jih že težko zavrnemo. Res ne vem, kdo od nas treh ima večje veselje do igranja. Gamblerji. Kitajski poker.
Že težko rečeš kdo ima največ sreče. Na koncu sreča ni bila naklonjena bratu. Sva si potem midva razdelila nagrado.

Valjala sem se od smeha. Dobesedno. Na kavču. Zadnji predvajani del The Big Bang Theory je bil po dolgem času tako noro smešen. Res. Valjala sem se od smeha. Res. Sheldon ustvarja komične trenutke. Nevede.

Po večerji, po igranju, po seriji pa film. Lotila sva se dekleta z zmajevim tatujem. The Girl with the Dragon Tattoo. Kar ameriške verzije. Pa sva ga gledala že kar precej pozno v noč. Ampak se je splačalo, ker je bil popolnoma navdušen. Jaz sem bila že takrat, ko sem ga gledala na morju. In mislim, da mi je originalna švedska različica, ki je bolj pristna, še bolj všeč. Čeprav ta ni slaba.

Sobota se je začela tako, da smo jo malenkost zaležali v dopoldne. Nikomur se ni nikamor mudilo.
Počasi je prišla na vrsto kavo. Potem malo "svežega" zraka. Porcija jagod. Pa zajtrk. Ena jajca na oko in en tatarski biftek.

Pa smo udarili še eno dopoldansko dozo kitajskega pokra. Sreča se je zopet obrnila v isto smer, vendar je bilo deljenje malo drugačno. Dva proti ena. Pa še pol krofka.
In potem je šel.

Ideja. Padec cukra. Kosilo. Kar pleskavice.
Dobro se gode tistemu, ki se ob padcu cukra pojavi pri meni. Na zalogi sem imela čokolado, maline in vanilijev sladoled.
Tako so nastali sufleji z malinami na vrhu in vanilijevim sladoledom ob strani. Prav dobra mešanica. Sladko. Čokoladno. Kiselkasto. Osvežilno. Mrzlo.

Ne vem kako, da že prej nisem gledala tega filma - Miss Potter. Ampak menda je bil to res veliko primernejši trenutek in sem z "namenom počakala". O angleški ilustratorki in avtorici knjig o Petru zajcu. Te risanke smo včasih gledali tudi na prvem programu. Ker se spomnim uvodne špice.
Film me je prav inspiriral. Ker nazadnje sem si zastavila cilj, da bi napisala in ilustrirala knjigo. Še letos. Ker bi rada tako pisala kot risala in ustvarjala. Skozi ljubke podobe in zanimive zgodbe. Vizualiziram si nekaj, česar bi se lahko kar dotaknila, kar je blizu in zgleda dosegljivo. Le lotit se moram in vztrajati. Morda zmorem.
Zato me je vse skupaj inspiriralo. Rada bi bila to.
Za čisto tako mimogrede - navdušujejo me obleke iz tega obdobja. Presenetljivo.
Poleg tega pa imajo v tem filmu daleč najbolj zabavno zanimive dialoge. Jaz bi se tudi tako zabavala s takšnim izražanjem. Prav fantastično je.

OneRepublic - Say (All I Need)

Prespana budilka

A veš tisti občutek, ko ti zjutraj eno uro zvoni budilka in jo sploh ne zaznaš. Pa je morala zvoniti kake petkrat ali šestkrat, ampak zbudila sem se eno uro kasneje. Ravno, ko je moral vlak odpeljati s postaje. Skratka. Pester začetek.
Zdi pa se mi, da me ni toliko pretreslo, kot bi me ponavadi. Ker sem vedela, da tudi če malo zamudim, sploh ne bo panike. Sedaj, ko imamo zgolj korekture je pravzaprav vseeno ali prideš prvi ali pa zamudiš kakšno uro.
V resnici sem izkoristila samo akademskih petnajst in kakšno minuto več. Eno uro kasneje sem se zbudila, pa nisem zamudila popolnoma nič!
Če ne drugega sem se vsaj naspala, ker sem imela, kako bi se temu reklo, precej trden spanec. Precej.

Potem pa sem bila še pridna. Na začetku sem pokazala tisto, kar me je prejšnji dan mučilo in se mi je nekje ob koncu dneva ustavilo. Imela sem ilustracije in besedilo, nič pa oblikovano.
Profesorica mi je dala nekaj izhodišč. Izkoristila sem štiri ure, ki sem jih imela in pokazala končni izdelek ob koncu.
Sedaj imam narejeno. Se mi zdi. Jeej!

DINOZAVER bo uprizorjen 12. maja ob 20h v Stolpu Škrlovec. To je v Kranju. Layerjeva hiša, če komu kaj pove. Aja, vstop je pa prost.

Tisti občutek, ko ti "navaden" tiskalnik za dokumente natisne boljšo fotografijo kot nek "superduper" foto tiskalnik. Mislim, da ga nekaj muči. Pa ravno, ko imam vse. Barve, papir, fotografije za natisnit. Ravno sedaj…

Sedaj pa čakam, da se prikaže pred vrati in se mi nariše največji nasmeh kar jih premorem in se mi zaiskrijo oči.

Radić ft. Daša - Dopusti si (V prelepi Ljubljani)

Moj Ron je štiri

Vreme v kombinaciji s predavalnico na faksu počasi in vztrajno srka življenje iz mene. Skupaj z voljo in optimizmom. Prav grozno je.
Zrak v računalniški učilnici skupaj z vzdušjem je tako mračno, turobno in ralo depresivno. Nekaj od računalnikov, nekaj od vremena in nekaj od naloge, ki jo izpolnjujemo. Ta kačji pastir v programu za modeliranje je prava muka.
Prav očitno je bilo, ko sem zapustila učilnico in faks, ker se mi je zdelo, da sem lažje zadihala. Grozno energijo ima tista učilnica.
No, tako je bilo včeraj.

Naš štirinožni pasji družinski član danes praznuje štiri leta. Štiri leta!
Četrtega četrtega trinajst. Same štirice. Pa še štiri je star. A ni dobro? Jaz bom pa 22, kar dobimo tudi eno štirico ven.
Skratka imeli smo mini fotošuting. Midva z bratom in pes. Družinsko in pes. Pes. Brat. Midva z bratom. Kar nismo nehali.
Kuža pa je pravi lepotec. Ron je še novo vratnico dobil, ker je tista oranžna popolnoma izgubila svojo prvotno barvo.
Sedaj se ponosno sprehaja naokoli v turkizni.

Ilustriranje. Iskanje besedila. Sestavljanje. Prost četrtek je potrebno izkoristit in narediti kaj pametnega za jutri. Nekaj pa morda bo.

San Cisco - Beach

Z režiserko na kavi

Danes se mi je malo zbegala ura v glavi. Vsakič mislim, da je eno uro več, kot v resnici je. Tista že premaknjena.
Mislim, da je to posledica današnjega bujenja. Včeraj sem z malo težavami zaspala. Pa sem danes slišala, da nisem bila edina, morda je bilo nekaj v zraku. Je imel še kdo podobne težave?
Potem, ko se je jutro še prebujalo, sem se pa sama že zbudila. Pravzaprav me je zbudila svetloba luči, ki je bila danes nenavadno svetla. Že tako imam v naprej naštiman vzglavnik, da me brat ne bi zbudil, če bi prižigal luč, ampak danes se je razsvetlilo vse naokoli. Tak čuden pojav.
In potem nisem mogla nazaj zaspati. Ura pa je kazala sedem in pol. Nekaj minut gor ali dol.
Jaz pa sem bila budna. In prekleto tečna. Predvsem sama sebi.

Zeblo me je. Ko sem šla ven s psom.
Pa sem bila oblečena kot celo zima, ki ni bila kaj pretirano topla. Ampak danes me je zeblo. Drugega aprila. Ko je spet snežilo. Pardon, še vedno snežilo.
A ni že čas za pomlad?

V okviru Tedna slovenske drame se je kot spremljevalni program danes odvijalo branje 10-minutnih dramskih besedil, ki so jih pripravili študentje AGRFT-ja. Vse skupaj je bilo v Stolpu Škrlovec. Simpatično prizorišče.

Po neuradnih informacijah se bo tu odvijal tudi Dinozaver in sicer 12. maja.

Skratka bolj slišala kot videla sem 5 dram, ki so jih spisali študentje. Obetavne so bile. Ampak je bilo toliko podatkov naenkrat, da sem bila potem že zmedena kdo je kje nastopal in zakaj se je šlo.
Ena o župniku in kuharici. Ena o nazdravljanju na novo stanovanje. Ena o deklici, ki se je skrila pri vrvohodki. Ena o nevesti, ki jo ni bilo na poroko. Ena o tašči in tropskih sadežih.
Mogoče bi si lahko zapomnila kakšen naslov. Skratka.
Tista o nazdravljanju na novo stanovanje se mi je zdela še najbolj zanimiva. Ne vem zakaj. Čeprav je bila pri zadnji ta tašča kar zabaven element. Pri tisti poroki še vedno nisem prepričana, kaj se je zgodilo. Prva je bila tudi fina. Te o deklici pa se skoraj, da nisem mogla spomnit, ko sem zdajle štela katere sem gledala.

Potem pa sem odšla z režiserko gledališkega društva Toj to!, ki bo uprizoril Dinozavra, na kavo. Pravzaprav deci deci jabolčnega soka, ker me je nehalo zebsti. Dvajset minut sva kaj hitro spremenili v dve uri klepetanja, tuhtanja, zbiranja idej in analiziranja. Poleg vsega pa sem se naučila še kaj novega.
Nekje na pol sva ugotovili, da se je vesolje tako namenilo, da je nastalo tole moje delo in prav s takšno vsebino oziroma glavnim junakom. Kot bi vedela, pa nisem. Ker pravi, da je dinozaver rabil samo besedilo. In ga je dobil. Nevede. Naključno. Z namenom. Takšnim, ki so ga poslali v širni svet, ujela pa sem ga sama in pretvorila v besede, ki se bodo postavile na oder. Pestro.
Še vedno pa slišim same pohvale. Ah, tale Dinozaver.

Daughter - Youth

Nič šaljenja za prvi april

Vidim, da sem prišla do 70000 ogledov. Pestro.

Mislim, da imam rahel problem z natečaji. Danes sem naletela na še enega na Facebooku. Tokrat se gre za Busko. Na kratko so to nalepkice za Urbano.
Tako, da lahko ocenite moje. Lotila sem se ilustracij. Živalskih.

Pes. Gospodič gentelman.

Mačka. Mična gospodična.

Sova. Fin gospod.

Bilo je to, ali pa delo za faks. Pa sem se odločila za živali. Tisto drugo me še vseeno čaka. Že nekaj časa.
Res ne vem več, kaj imam s temi natečaji.
Pa dramsko besedilo. Brisače. Sedaj tole za Busko. Potem morda še za Gorenjko. Skratka, prav pestro je.
In ko smo že pri dramskih besedilih, še en članek dobim v KŠK-jev Zapik.
Nazadnje je bil intervju v Kranjskem glasu. In obvestila o zmagi na radiu, večih.
Očitno se mi kar dogaja. Precej.
Mislim, da res nisem verjela, da se kaj takšnega lahko zgodi. Na področju pisanja.
Da bom doživela to, da bom napisala dramo. Zmagala. In bo potem uprizorjena. Še v najbolj nadrealističnih sanjah si ne bi kaj takšnega predstavljala. Skrajni čas je že, da se uščipnem.

Ježek se je pojavil na koledarju. Jajce sem pobarvala na belo z velikim rdečim srčkom. Film sem porabila do konca in ga nesem jutri razvit. Se že veselim fotografij, ker pojma nimam kaj vse se je fotografiralo.
Pol leta nazaj. In še več.

Največjo šalo je pripravilo vreme. Sneg aprila. To je bilo skoraj to za prvi april.

Za vse, ki veste in ne veste. Game of Thrones je danes zunaj. Vsi ti podatki so mi znani, čeprav ne gledam.
Sicer pa smo spet pri potici, remiju in dveh izgubljenih igrah.
Ko poslušaš Lano, se ti zdi, da si se znašel v drugem stoletju. Danes poslušam Lano Del Rey.

Lana Del Rey - Chelsea Hotel No 2