V nalivu doma in tisoč sedemstota

Tole tule je tisoč sedemstota objava, ja 1700 jih je že. Waaaw.
Hitro se obrne teden naokoli, ker se v nekem trenutku znajdem že kar doma. Ni kaj, hitro, prehitro je vsega konec.

Ampak, ko potegneva črto pod vsem, sva se imela prav fino. Čeprav nisem športala. Mislim, načeloma nisem. Se šla wakeboardanja in teka naokoli. Malenkostno mi bolj odgovarja vloga opazovalca kot udeleženca. Rajši spremljam in v tem uživam. Sem asistent, osebni maser in glavni navijač. Podpora. To mi bolj odgovarja.

Še vedno sva jedla dobre večerje. Jaz sem se navdušila nad belim vinom za večerjo. Kakšna kepica sladoleda. Kakšen koktejl.
In ko smo že pri koktejlih. Ni najbolj pametna ideja, da greste v piceriji, ki ima v svoji ponudbi tudi koktejle naročiti margarito - koktejl. Lahko pride do manjšega nesporazuma. Šment.
Moja klasika še vedno ostaja cuba libre.

Skratka meni se je pisalo in bralo. Malo sem uživala v senčnih predelih. Malo sem z veseljem opazovala in dokumentirala dogajanje na vodi. Deskanje in smučanje.
Nikakor pa nisem zbrala poguma, da bi še sama poskusila. Med drugim sem srečala tudi sošolca iz osnovne šole. Očitno je svet tako majhen, da dosti Kranjčanov lahko srečaš na Krku.

Opazovala sem zvezdice in čakala na kakšen utrinek, pa ga v tistem času na tistem vidnem delu neba ni bilo. Slišala sem glasbo iz lokala na plaži in so me malo pete srbele, da sem končala zibajoče se ob ritmih, ki sem jih slišala.

Res lušten teden sva preživela. Z vsemi dogodki.
Nama pot nazaj ni bila tako zelo naklonjena. Najprej sva našla zaprta vrata picerije kamor sem mislila, da bova šla.
Potem sva šla sicer do druge in sem pojedla res dobro morsko pico, ki jo je zmanjkalo kar celo. Sploh ne vem kdaj sem nazadnje pojedla celo malo pico, ker sploh nisem mislila, da sem tako lačna. Ponavadi, če sem, pojem manj.
Po tistem pa se je ponovno zataknilo. Kar za precej časa.

Uro in tri četrt na miru.

Obtičala sva v zastoju, ki je bil posledica nesreče. Nekje med Logatcem in Vrhniko. Skratka, za dve uri in pol sva bila pečena. Sredi avtoceste ob nalivu z močnim vetrom. Brez tekočine. Popolnoma naveličana. Iz trenutka v trenutek. To dvourno čakanje res izmuči psiho. Mala preizkušnja.

Mr Probz - Waves

Krk

Že nekaj dni se potepam na morju.
V senci na ležalniku na plaži, mi nežen vetrič, ovija okoli mokre in slane lase. V vodi je direndaj. Polno ljudi, ki jih hladi slana morska voda.
Fino je. Z najboljšo družbo.
Preprosto uživava.

Wakeboardajo.

Krajši izleti iz Njivic do Punata, kjer vsi smučajo in boardajo kar na vodi. Hecno.
Sicer pa so šle vse moje psihične priprave precej v nič, v trenutku, ko sem se znašla na pomolu in opazovala ljudi kako poskušajo, padajo ali se vozijo naokoli z vetrom v laseh.
Nekako me ni premamilo, da bi se jim pridružila. Bolj uživam pri gledanju iz senčnega zavetja lokala. Prijetneje.

V večerih poplesujeva na terasi/balkonu, ko se živa glasba, verjetno kakšen tisti "terasni bend", ki vedno igra ene in iste pesmi, ki jih dejansko že vsi posledično poznajo.
Se smejiva vsem likom v seriji Coupling. Večerjo pospremi že malo dih jemajoč sončni zahod, ko se meni zapaše pomfri.

Če dodam še sprehod ob obali, kakšno sladoledno kupo ali kepico sladoleda, tu in tam, se bo slišalo že čisto preveč kičasto. Ampak dejansko tako nekako vse skupaj gre.

In kaj sva se naučila? Baška je daleč najbolj neprimeren kraj za iskanje sence na plaži. Tam sva se sprehajala en dan sredi največje vročine in za hlad morja sem bila že malo hvaležna, ker je neznosno pripekalo.
Barva? Morda ena tretjina ali pa pol odtenka, da se pozna. Drugače pa se pridno skrivam in mažem. Ker sem porabila že skoraj celo kremo.

NCT Bootleg - Free Fallin'

Kralov pik

Takšna nedelja, ki prav paše v sklop, lenobnih poletnih nedelj. Jaz sem počela.... precej... nič.
Za kosilo smo imeli zopet piknik na vikendu čez vrt. Priležejo se tili pikniki v letošnjem poletju. In meso z žara. Mmmm.
Pa je še prišel na obisk, na kosilo. Da sva potem obležala na ležalnikih.
Po tistem, ko sem jaz precej nesrečno padla z njega oziroma z njim vred, ker se je sesul sam vase. Očitno sem res dobro jedla. Ali pa smo ob vsej uporabi precej razrahljali vijake. Nekaj je.
Ampak mojstri na delu in že je bilo en dva tri, pripravljeno za ležanje. Lenarjenje. Lenobno lenarjenje v senci dreves z rahlim pihljanjem vetriča. Odlično.

Nekaj rekreacije. Metanje na koš z nogometno žogo. Ker pač imamo žoge, ampak so vse spuščene.
Balinčkanje. Ker ne znam več ali pa še vedno, ne enega, ne drugega. Šment.

Potem sva se kot dva upokojenca premikala s pasjim prijateljem in naredila en krog.
Domov so prispele kremšnite kar z Bleda. Mmm. Kot podkupnina.
Potem pa družinski Catan in remi. V drugem sem uspela zmagati. Cel dosežek.

Nageljčasto.

Včeraj je bilo dokončno. Jutri grem na morje.
Kar tako. Iz lepega. Precej optimistično spontano.
Pade odločitev in gremo. Za teden na odmor. Noro? Čisto.

Mumford & Sons - I Will Wait

Blejska noč z lučkami

Čez dan sem bila mali otrok in sem uspela pogledati in dokončati gledati dve risanki. Nekako je to na mojem sporedu zadnje čase.
Wreck-It Ralph. Presenetljivo všečno simpatična se mi je zdela, čeprav ji sprva nisem namenila toliko vzpodbudnega. Ko si "bad guy" ne želi biti več "ta slab". In se začne dogodivščina. Koliko lahko takšne risanke doprinesejo.
Toy Story. Res, nikakor je nisem mogla pogledati v enem kosu. Vedno del in del. Pa mi je za danes ostal le še zadnji. Sedaj pa bi rada videla še nadaljevanji.

Blejska pečina v zadnjih sončnih žarkih.

Kljub vsemu nisem samo gledala v luft.
Saj tudi včeraj nisem, ko sem iz vrta izkopala za gajbo krompirja in popolnoma prešvicala majico ter raztegnila in čutila kar nekaj mišic. Preveč zbita in pretežka zemlja. Ampak sem grizla do zadnjega obrata. Do zadnjega krompirja.

Danes pa zjutraj cel direndaj in sem bila prehitro pokonci. Dopoldne tradicionalen sobotni nakupovalni dan z vsemi opravki in stvarmi s seznama. Ter vsemi ostalimi, kakopak.
Nageljčki.

Zakaj pa ne bi šli še blejske noči pogledat.
Resno, zakaj ne? Vedno je pravi izgovor, če poleg nastopa še kremšnita. In poleg ke šel še oče, ki je bil eno malenkost užalken, da ni prišel takoj v prvi krog izbora.
Ja, včeraj sem pogledala še film Admission. Nisem super navdusšena, je gledljiv za pozitivno oceno.
Skratka Bled. Tak pocukrano osladno romantično izgledajoč večer. Čeprav sama.

Najprej Adi Smolar. Naredili smo en krog mimo vseh štantov po promenadi in ob jezeru nazaj do kremšnit. Ne tistih, ki so "prave", ampak do tistih, ki so "dobre". Ki so malo skrite pred vrvežem in kjer je že cel čas vse isto, kar je dobro.
Obsedeli smo na travi za odrom s pogledom na kot žareče oglje osvetljen grad, na otoček sredi jezera in vse lučke, ki so se z leve svetlikale in odsevale v jezeru. Prijetno vzdušje.
Potem je prišla na vrsto še Tanja Žagar, mi pa smo čakali, da se prižgejo lučke. Tiste v jajčnih lupinicah. No, kar naenkrat so bile tam. In pogled na vse skupaj je bil čudovit. Neizmerno čudovit.
Ljudje so se kupičili. Vedno več jih je bilo na sprehajalni poti ob jezeru. Vedno bolj so se ustavljali. Zasedali travnato površino vse naokoli. In ob enajstih je nastopil še desetminutni ognjemet.
Počakali, občudovali n potem smo šli.

Za vse romantike.

Jaz sem tako zelo kulj navigacija, da sva z mami čisto po nesreči prehiteli vso kolono vozil, ki smo jo videli, viti se iz vseh mogočih parkirišč, ki so obstajala zgolj ta večer.

Na poti tja smo srečali še zanimiv sestav, ki se je peljal po gorenjski avtocesti.
Garsonjera na štirih kolesih zapakirana kot tovornjak-avtodom, skupaj s kolesi, mini picanto avtomobilom in skuterjem.
To pa je dopust. Ah, ti Nemci.

Adi Smolar - Če svet prijazen bi postal

Predpremiera

Risanko smo šli gledat. Za tisto, ko sem včeraj prišla s celim šopom kart. Za šest oseb sem seveda dobila še enkrat toliko listkov in kupončkov.
Predpremiera drugega dela Jaz, baraba je bila na sporedu pred Atlantisom. Letni Kino City. Ali nekaj takšnega.
Ker uradno v sinhnorizirani različici pride na spored šele z oktobrom. Se je splačalo.
Sedeži zadaj s tribune, ker smo prišli zadnji trenutek in so bili že vsi ležalniki zasedeni. Kino pod zvezdami, z luno za koliso in super zabavno risanko.

Kino na plaži.

Despicable Me 2, torej. Risanka je res zabavna. Dobro nadaljevanje prvega dela. Mogoče (še) nima tako legendarnega prizora kot "It's so fluffy...", imajo pa mali rumeni možiclji smeha vredne scene.
Underwear pesem je sprožila val in napad smeha. Nisem se mogla nehat smejat, čisto za res. Prav posrečeni so ti minioni. Imajo toliko komičnih vložkov.
Drugače pa smo začeli s stand-up komikom, ki pa ni bil smešen. Resnih obrazov, nas je nasmejala zgolj izjava enega pred nami - da kakršenkoli film bo sledil temu nastopu, bo brez dvoma smešen.
Cela plaža je potem donela od navalov smeha med različnimi prizori.

Preostanek dneva?
Nič posebnega. Eno kosilo in en kup palačink. En sprehod. In ves preostal preživet čas, kdo bi si ga vedel kako.

Icona Pop - I Love It

Oranžna notri

Včeraj smo imele "girls night in". Ker smo ostale doma, si spekle pico z obilico zelenjave in se nasmejale ob kozarčku šampanjca.
Tisto z obilico zelenjave pa sploh ne pretiravam, ker sem spet skoraj dobila zadostno dozo zelenjave vase. Domače bučke. Korenje. Koruza. Kisle kumarice. Presenetljivo dobro na pici. Jaz sem se edino paradižnika križala. Paprika, ki pokvari vse. Misli. Skratka zelenjave cel kup, ampak še jaz priznam, da je bilo dobro.
Obilica in še čez smeha. Zgodbe smo razlagale tako vse povprek, da je bilo vsako nadaljevanje moje pripovedi nov naval smeha. Potrebno je bilo izmenjati vse dogodke zadnjih dni med seboj in se nasmejati prigodam zadnjih let. Z vsakim pripovedovanjem se najde kakšna nova nepovedana podrobnost.

Danes pa sem bila že v Ljubljani.
Na sladoledu s sošolko. Sem šla samo pol poti. Tokrat ne do Šoštanja.
Ampak, kadar si v Cityparku, ga ne moreš zapustiti, ne da bi se sprehodil čez trgovine. Seveda nisem kupila nič cunj, nič knjig. Pa smo prišparal.
Sem pa prišla iz Koloseja s celim paketom kart. Dvanajst lističev sem dobila in to izgleda prav zabavno, ko razgrneš.
Jutri gremo gledat risanko. Cela zasedba. Očitno.
Torej potem sem se zapeljala še na tisti konec Ljubljane, kjer rada naredim postanek. Krajši ali daljši. Kadar se le da.
In še vedno je vsakič kaj novega. Danes sem strmela v pipo v kopalnici, ki je res fascinantna.
Saj bo.

The Band Perry - If I Die Young

Sprehod do mlinčkov

Polžji pir party. Baje se je novica razširila po celi vasi, saj že neučakano čakajo pred lončki s pivom, da se otvori sezona in se potem na mrtvo napijejo. Dobesedno.

Sprehod po dolgem in počez. Danes sem bila jaz tista, ki je šla s svojim kosmatincem na obisk v sosednjo vas. Pa sva naredile en krog skozi gozd in razvlekli pogovor na dolgo in široko. Kar nekaj stvari se lahko zgodi v skoraj enem mesecu. Očitno je ostalo nekaj trenutkov, ki kljub vsemu niso bili še povedani. Od srca sva se nasmejali mojim izjavam, ki so tako presenetljivo nepričakovane, ampak obenem tako tipične zame.
Po sprehodu sva obsedeli še toliko časa, da sva spili vsaka svoj Radler in potem, ko se je že zmračilo in je pes malenkostno že tretjič pojokal, da me ima sedaj dosti in je skrajni čas, da greva domov, no takrat sva se potem res odpravila.
Toliko, da se pride na tekoče. Toliko, da se nasmejeva. Toliko, da nama je fletno in zabavno.
Prijetno s koristnim in sprehod s psom.

Pri vsem skupaj sva naleteli še na izgubljeno dekle sredi gozda, ki je iskala pot, in seveda je najina vodila v tisto smer tako, da sva jo prijazno pospremili.

Avti so oprani in bleščeči. Ribe so bile spet odlično kosilo. Prebranih je nekaj strani in kuhinja je bila že enkrat vmes pospravljena.
Toliko za ponedeljek.

Brad Paisley feat. Carrie Underwood - Remind Me

Nočna10ka

Včeraj sem bila glavna navijačica na Nočni10ki. Ne, nisem bila med vsemi tekači, ki so pridno tekli desetkilometrsko progo. Jaz sem bila tista, ki je bila pod oranžnim dežnikom in se je glasno skupaj z materjo, drla ob progi. Ja, to sem bila jaz.
Bila sem toliko skoncentrirana, da sem ga zagledala, da sem pozabila na fotoaparat, ki mi je visel okoli vratu. Sem bila pa tako glasna, da mi je mahal.
Še gospod predsednik je tekel. In štela sem kakšne poznane obraze. Če je že moj oče štel bosonoge tekače. Tudi te so obstajali.

Namestitev čipa včasih ni tako enostavna kot zgleda. Še plan b je padel v vodo. Pa smo se šli plan c in rezultat se je potem skril, kot čip. Kljub vsemu pa je vedno na voljo rešitev. Ali kaj podobnega.

In je kmalu pritekel v cilj. Tako ekspresno, da sem spet zamudila svoj fotografski trenutek. Nisem kaj prida reporterski fotograf, ko se trudim biti podpora in navijač.
Zadovoljen z rezultatom, si je prislužil tudi svojo nagrado. Z tem pa kremšnito.

Po dolgem času sem videla utrinek. Lep utrinek.
Pred vso gnečo, ki se je vila potem iz Bleda, sva bila hitro doma. Daylight je bila pesem večera, noči in jutra. Pa še naslednjega, tega dne.

Danes pa hitro na kosilo domov. Na brancine, orade in pleskavice ter podobne jedi iz žara.
Vedno pa se po dobrem kosilu prileže še en dober počitek na ležalnikih v senci krošnje hruške. Pa nekaj prebranih strani knjige.

Nekako sem pozabila omenit, da sem prejšnji dan zalezovala Googlov avtomobil, ki se je vozil po naših koncih. Tako, dobesedno okoli hiše.
Počutim se opazovano. Šment.

Googlov zalezovalec.

Sanje. Kakšne sanje. Bela. Dolga. Nenavadni odgovori. Kaj takšnega se sicer res lahko pričakuje od mene.

Maroon 5 - Daylight

Letošnji lanski krompir

Malo mi oči lezejo skupaj. V tem trenutku.
Počela sem nekaj stvari, ki jih sicer ni bilo za pričakovati. No, lahko bi se sicer zgodile, ampak bolj ne kot ja.
Prvič sem sama pogledala Dexterja. Ubistvu sem že cel dan obkrožena z nekimi morilskimi stvarmi. Najprej sem začela s knjigo. 1Q84. Potem sem poslušala pesem od Carrie Underwood - Two Black Cadillacs. Nato sem gledala še serijo, ki jo do sedaj še nisem gledala sama. Vedno sem našla nekoga, ki jo gledal z menoj. Tokrat pa sem ostala sama. Za ta del.
Potem sem dobila preblisk. Ja, udarilo mi je na psiho. Izvlekla na plan vse zapiske, pripravila pisala, spisala dva stavka. In se je ustavilo. Popolnoma.
Vidim zgodbo. Ne morem je ujeti in zapisati. Ni še moja.

Na vrtu sem izkopala in obrala na sliki prikazan pridelek. Krompir. Maline. Solato. In malo čebulico, ki se je ponesreči in prehitro znašla na planu.

Sami pridelki z vrta.

Začela sem s posnetki Ellen in igro, ki se imenuje "heads-up" in tako skoraj ponesreči prišla do heads-up turnirja v pokru in pogledala dve epizodi. Dejansko mi je poker zanimiv. Saj sem že celo življenje obkrožena z raznoraznimi igrami s kartami in potem tako ostane. Kar se tiče igranja, me zabava predvsem tista kitajska verzija. Saj nekaj vem o pokru, nekaj pa se vsak dan naučim. Ker me hote in nehote obkroža.
Tu je. Sprejela ga bom. Z veseljem malo pošpegala. In močno, močno držala pesti, da se nasmehne sreča. Da se dobi dobra karta. Da je sreča na strani tistih, ki jih imam rada.
Morda res izhajam iz družine, kjer se ponoči igra ena malenkost od pokra. Tako to je.

Carrie Underwood - Two Black Cadillacs

Črte med vijugami

Tisti film, ki sem ga potem včeraj res pogledala je bil Definitely, Maybe. Ena takšna luštna romantična komedija. Katera je prava? Ko oče razloži svoji hčerki zgodbo, kako sta se z mamo spoznala oziroma kako je prišlo do tega da sta bila skupaj. Kako je prišlo do "srečnega konca", čeprav sta se v sedanjosti ravno ločevala. Lušten film je. Tisti, ki je na mojem seznamu, da ga lahko večkrat pogledam.
Rada imam filme, ki jih lahko večkrat pogledam. Ti so najboljši.
Vedno se smejim ob istih šalah. Vedno pozabim kaj vse se zgodi. Vedno dobim solzne oči ob določenih istih trenutkih. Zgodba je vedno ista. Vedno jo dojamem malenkost drugače. Vedno jo vidim sveže. Ne glede na število ogledov. Morda tega ne bom znala opredeliti z besedami ali s "točnimi" besedami, bom pa čutila. Lahko tudi zgolj nerazložljivo.

Tako, da sem prišla do še enega danes, ki ga rada vidim. Leap Year. Prestopno leto.
Ta me vedno očara, zaradi razvoja njunega odnosa. Zaradi drobnih trenutkov in šal, ki so povezani s staro dobro katrco, kovčkom in pralnim strojem. Všeč mi je tudi tisti del o požarnem alarmu. Tudi sama dvomim, da bi kaj pograbila. Mogoče računalnik ali pa vsaj trdi disk. Album. In beležko z najino zgodbo.
Ja, računalnik in beležko.

Vlečem črte. Takšne, ki vijugajo po listu. Sedaj jih vlečem po ekranu. Vem zakaj, nisem pa prepričana, če bo učinkovalo kot si želim.
Vsaj nekaj si želim. To je že dober znak.

Všeč mi je, če lahko ležim v objemu, ko malo zadrema, jaz pa gledam film. Všeč mi je, da je zraven. Da je čisto blizu. Pa če je še tako "neproduktivno".
Nisem še prebrala 5 jezikov ljubezni do konca. Mislim, drugič.
Definiranost nedefiniranja.

Danes sem prvič delala tortilje. Pa sem bila pohvaljena. Zelo.
Da se je splačalo.
Me veseli.

The Milk Carton Kids - Michigan