Tole tule je tisoč sedemstota objava, ja 1700 jih je že. Waaaw.
Hitro se obrne teden naokoli, ker se v nekem trenutku znajdem že kar doma. Ni kaj, hitro, prehitro je vsega konec.
Ampak, ko potegneva črto pod vsem, sva se imela prav fino. Čeprav nisem športala. Mislim, načeloma nisem. Se šla wakeboardanja in teka naokoli. Malenkostno mi bolj odgovarja vloga opazovalca kot udeleženca. Rajši spremljam in v tem uživam. Sem asistent, osebni maser in glavni navijač. Podpora. To mi bolj odgovarja.
Še vedno sva jedla dobre večerje. Jaz sem se navdušila nad belim vinom za večerjo. Kakšna kepica sladoleda. Kakšen koktejl.
In ko smo že pri koktejlih. Ni najbolj pametna ideja, da greste v piceriji, ki ima v svoji ponudbi tudi koktejle naročiti margarito - koktejl. Lahko pride do manjšega nesporazuma. Šment.
Moja klasika še vedno ostaja cuba libre.
Skratka meni se je pisalo in bralo. Malo sem uživala v senčnih predelih. Malo sem z veseljem opazovala in dokumentirala dogajanje na vodi. Deskanje in smučanje.
Nikakor pa nisem zbrala poguma, da bi še sama poskusila. Med drugim sem srečala tudi sošolca iz osnovne šole. Očitno je svet tako majhen, da dosti Kranjčanov lahko srečaš na Krku.
Opazovala sem zvezdice in čakala na kakšen utrinek, pa ga v tistem času na tistem vidnem delu neba ni bilo. Slišala sem glasbo iz lokala na plaži in so me malo pete srbele, da sem končala zibajoče se ob ritmih, ki sem jih slišala.
Res lušten teden sva preživela. Z vsemi dogodki.
Nama pot nazaj ni bila tako zelo naklonjena. Najprej sva našla zaprta vrata picerije kamor sem mislila, da bova šla.
Potem sva šla sicer do druge in sem pojedla res dobro morsko pico, ki jo je zmanjkalo kar celo. Sploh ne vem kdaj sem nazadnje pojedla celo malo pico, ker sploh nisem mislila, da sem tako lačna. Ponavadi, če sem, pojem manj.
Po tistem pa se je ponovno zataknilo. Kar za precej časa.
Obtičala sva v zastoju, ki je bil posledica nesreče. Nekje med Logatcem in Vrhniko. Skratka, za dve uri in pol sva bila pečena. Sredi avtoceste ob nalivu z močnim vetrom. Brez tekočine. Popolnoma naveličana. Iz trenutka v trenutek. To dvourno čakanje res izmuči psiho. Mala preizkušnja.
Hitro se obrne teden naokoli, ker se v nekem trenutku znajdem že kar doma. Ni kaj, hitro, prehitro je vsega konec.
Še vedno sva jedla dobre večerje. Jaz sem se navdušila nad belim vinom za večerjo. Kakšna kepica sladoleda. Kakšen koktejl.
In ko smo že pri koktejlih. Ni najbolj pametna ideja, da greste v piceriji, ki ima v svoji ponudbi tudi koktejle naročiti margarito - koktejl. Lahko pride do manjšega nesporazuma. Šment.
Moja klasika še vedno ostaja cuba libre.
Skratka meni se je pisalo in bralo. Malo sem uživala v senčnih predelih. Malo sem z veseljem opazovala in dokumentirala dogajanje na vodi. Deskanje in smučanje.
Nikakor pa nisem zbrala poguma, da bi še sama poskusila. Med drugim sem srečala tudi sošolca iz osnovne šole. Očitno je svet tako majhen, da dosti Kranjčanov lahko srečaš na Krku.
Opazovala sem zvezdice in čakala na kakšen utrinek, pa ga v tistem času na tistem vidnem delu neba ni bilo. Slišala sem glasbo iz lokala na plaži in so me malo pete srbele, da sem končala zibajoče se ob ritmih, ki sem jih slišala.
Res lušten teden sva preživela. Z vsemi dogodki.
Nama pot nazaj ni bila tako zelo naklonjena. Najprej sva našla zaprta vrata picerije kamor sem mislila, da bova šla.
Potem sva šla sicer do druge in sem pojedla res dobro morsko pico, ki jo je zmanjkalo kar celo. Sploh ne vem kdaj sem nazadnje pojedla celo malo pico, ker sploh nisem mislila, da sem tako lačna. Ponavadi, če sem, pojem manj.
Po tistem pa se je ponovno zataknilo. Kar za precej časa.
 |
| Uro in tri četrt na miru. |
Obtičala sva v zastoju, ki je bil posledica nesreče. Nekje med Logatcem in Vrhniko. Skratka, za dve uri in pol sva bila pečena. Sredi avtoceste ob nalivu z močnim vetrom. Brez tekočine. Popolnoma naveličana. Iz trenutka v trenutek. To dvourno čakanje res izmuči psiho. Mala preizkušnja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar