Čez dan sem bila mali otrok in sem uspela pogledati in dokončati gledati dve risanki. Nekako je to na mojem sporedu zadnje čase.
Wreck-It Ralph. Presenetljivo všečno simpatična se mi je zdela, čeprav ji sprva nisem namenila toliko vzpodbudnega. Ko si "bad guy" ne želi biti več "ta slab". In se začne dogodivščina. Koliko lahko takšne risanke doprinesejo.
Toy Story. Res, nikakor je nisem mogla pogledati v enem kosu. Vedno del in del. Pa mi je za danes ostal le še zadnji. Sedaj pa bi rada videla še nadaljevanji.
Kljub vsemu nisem samo gledala v luft.
Saj tudi včeraj nisem, ko sem iz vrta izkopala za gajbo krompirja in popolnoma prešvicala majico ter raztegnila in čutila kar nekaj mišic. Preveč zbita in pretežka zemlja. Ampak sem grizla do zadnjega obrata. Do zadnjega krompirja.
Danes pa zjutraj cel direndaj in sem bila prehitro pokonci. Dopoldne tradicionalen sobotni nakupovalni dan z vsemi opravki in stvarmi s seznama. Ter vsemi ostalimi, kakopak.
Nageljčki.
Zakaj pa ne bi šli še blejske noči pogledat.
Resno, zakaj ne? Vedno je pravi izgovor, če poleg nastopa še kremšnita. In poleg ke šel še oče, ki je bil eno malenkost užalken, da ni prišel takoj v prvi krog izbora.
Ja, včeraj sem pogledala še film Admission. Nisem super navdusšena, je gledljiv za pozitivno oceno.
Skratka Bled. Tak pocukrano osladno romantično izgledajoč večer. Čeprav sama.
Najprej Adi Smolar. Naredili smo en krog mimo vseh štantov po promenadi in ob jezeru nazaj do kremšnit. Ne tistih, ki so "prave", ampak do tistih, ki so "dobre". Ki so malo skrite pred vrvežem in kjer je že cel čas vse isto, kar je dobro.
Obsedeli smo na travi za odrom s pogledom na kot žareče oglje osvetljen grad, na otoček sredi jezera in vse lučke, ki so se z leve svetlikale in odsevale v jezeru. Prijetno vzdušje.
Potem je prišla na vrsto še Tanja Žagar, mi pa smo čakali, da se prižgejo lučke. Tiste v jajčnih lupinicah. No, kar naenkrat so bile tam. In pogled na vse skupaj je bil čudovit. Neizmerno čudovit.
Ljudje so se kupičili. Vedno več jih je bilo na sprehajalni poti ob jezeru. Vedno bolj so se ustavljali. Zasedali travnato površino vse naokoli. In ob enajstih je nastopil še desetminutni ognjemet.
Počakali, občudovali n potem smo šli.
Jaz sem tako zelo kulj navigacija, da sva z mami čisto po nesreči prehiteli vso kolono vozil, ki smo jo videli, viti se iz vseh mogočih parkirišč, ki so obstajala zgolj ta večer.
Na poti tja smo srečali še zanimiv sestav, ki se je peljal po gorenjski avtocesti.
Garsonjera na štirih kolesih zapakirana kot tovornjak-avtodom, skupaj s kolesi, mini picanto avtomobilom in skuterjem.
To pa je dopust. Ah, ti Nemci.
Wreck-It Ralph. Presenetljivo všečno simpatična se mi je zdela, čeprav ji sprva nisem namenila toliko vzpodbudnega. Ko si "bad guy" ne želi biti več "ta slab". In se začne dogodivščina. Koliko lahko takšne risanke doprinesejo.
Toy Story. Res, nikakor je nisem mogla pogledati v enem kosu. Vedno del in del. Pa mi je za danes ostal le še zadnji. Sedaj pa bi rada videla še nadaljevanji.
 |
| Blejska pečina v zadnjih sončnih žarkih. |
Kljub vsemu nisem samo gledala v luft.
Saj tudi včeraj nisem, ko sem iz vrta izkopala za gajbo krompirja in popolnoma prešvicala majico ter raztegnila in čutila kar nekaj mišic. Preveč zbita in pretežka zemlja. Ampak sem grizla do zadnjega obrata. Do zadnjega krompirja.
Danes pa zjutraj cel direndaj in sem bila prehitro pokonci. Dopoldne tradicionalen sobotni nakupovalni dan z vsemi opravki in stvarmi s seznama. Ter vsemi ostalimi, kakopak.
Nageljčki.
Zakaj pa ne bi šli še blejske noči pogledat.
Resno, zakaj ne? Vedno je pravi izgovor, če poleg nastopa še kremšnita. In poleg ke šel še oče, ki je bil eno malenkost užalken, da ni prišel takoj v prvi krog izbora.
Ja, včeraj sem pogledala še film Admission. Nisem super navdusšena, je gledljiv za pozitivno oceno.
Skratka Bled. Tak pocukrano osladno romantično izgledajoč večer. Čeprav sama.
Obsedeli smo na travi za odrom s pogledom na kot žareče oglje osvetljen grad, na otoček sredi jezera in vse lučke, ki so se z leve svetlikale in odsevale v jezeru. Prijetno vzdušje.
Potem je prišla na vrsto še Tanja Žagar, mi pa smo čakali, da se prižgejo lučke. Tiste v jajčnih lupinicah. No, kar naenkrat so bile tam. In pogled na vse skupaj je bil čudovit. Neizmerno čudovit.
Ljudje so se kupičili. Vedno več jih je bilo na sprehajalni poti ob jezeru. Vedno bolj so se ustavljali. Zasedali travnato površino vse naokoli. In ob enajstih je nastopil še desetminutni ognjemet.
Počakali, občudovali n potem smo šli.
 |
| Za vse romantike. |
Jaz sem tako zelo kulj navigacija, da sva z mami čisto po nesreči prehiteli vso kolono vozil, ki smo jo videli, viti se iz vseh mogočih parkirišč, ki so obstajala zgolj ta večer.
Na poti tja smo srečali še zanimiv sestav, ki se je peljal po gorenjski avtocesti.
Garsonjera na štirih kolesih zapakirana kot tovornjak-avtodom, skupaj s kolesi, mini picanto avtomobilom in skuterjem.
To pa je dopust. Ah, ti Nemci.
Ni komentarjev:
Objavite komentar