Tisti film, ki sem ga potem včeraj res pogledala je bil Definitely, Maybe. Ena takšna luštna romantična komedija. Katera je prava? Ko oče razloži svoji hčerki zgodbo, kako sta se z mamo spoznala oziroma kako je prišlo do tega da sta bila skupaj. Kako je prišlo do "srečnega konca", čeprav sta se v sedanjosti ravno ločevala. Lušten film je. Tisti, ki je na mojem seznamu, da ga lahko večkrat pogledam.
Rada imam filme, ki jih lahko večkrat pogledam. Ti so najboljši.
Vedno se smejim ob istih šalah. Vedno pozabim kaj vse se zgodi. Vedno dobim solzne oči ob določenih istih trenutkih. Zgodba je vedno ista. Vedno jo dojamem malenkost drugače. Vedno jo vidim sveže. Ne glede na število ogledov. Morda tega ne bom znala opredeliti z besedami ali s "točnimi" besedami, bom pa čutila. Lahko tudi zgolj nerazložljivo.
Tako, da sem prišla do še enega danes, ki ga rada vidim. Leap Year. Prestopno leto.
Ta me vedno očara, zaradi razvoja njunega odnosa. Zaradi drobnih trenutkov in šal, ki so povezani s staro dobro katrco, kovčkom in pralnim strojem. Všeč mi je tudi tisti del o požarnem alarmu. Tudi sama dvomim, da bi kaj pograbila. Mogoče računalnik ali pa vsaj trdi disk. Album. In beležko z najino zgodbo.
Ja, računalnik in beležko.
Vlečem črte. Takšne, ki vijugajo po listu. Sedaj jih vlečem po ekranu. Vem zakaj, nisem pa prepričana, če bo učinkovalo kot si želim.
Vsaj nekaj si želim. To je že dober znak.
Všeč mi je, če lahko ležim v objemu, ko malo zadrema, jaz pa gledam film. Všeč mi je, da je zraven. Da je čisto blizu. Pa če je še tako "neproduktivno".
Nisem še prebrala 5 jezikov ljubezni do konca. Mislim, drugič.
Definiranost nedefiniranja.
Danes sem prvič delala tortilje. Pa sem bila pohvaljena. Zelo.
Da se je splačalo.
Me veseli.
Rada imam filme, ki jih lahko večkrat pogledam. Ti so najboljši.
Vedno se smejim ob istih šalah. Vedno pozabim kaj vse se zgodi. Vedno dobim solzne oči ob določenih istih trenutkih. Zgodba je vedno ista. Vedno jo dojamem malenkost drugače. Vedno jo vidim sveže. Ne glede na število ogledov. Morda tega ne bom znala opredeliti z besedami ali s "točnimi" besedami, bom pa čutila. Lahko tudi zgolj nerazložljivo.
Tako, da sem prišla do še enega danes, ki ga rada vidim. Leap Year. Prestopno leto.
Ta me vedno očara, zaradi razvoja njunega odnosa. Zaradi drobnih trenutkov in šal, ki so povezani s staro dobro katrco, kovčkom in pralnim strojem. Všeč mi je tudi tisti del o požarnem alarmu. Tudi sama dvomim, da bi kaj pograbila. Mogoče računalnik ali pa vsaj trdi disk. Album. In beležko z najino zgodbo.
Ja, računalnik in beležko.
Vlečem črte. Takšne, ki vijugajo po listu. Sedaj jih vlečem po ekranu. Vem zakaj, nisem pa prepričana, če bo učinkovalo kot si želim.
Vsaj nekaj si želim. To je že dober znak.
Všeč mi je, če lahko ležim v objemu, ko malo zadrema, jaz pa gledam film. Všeč mi je, da je zraven. Da je čisto blizu. Pa če je še tako "neproduktivno".
Nisem še prebrala 5 jezikov ljubezni do konca. Mislim, drugič.
Definiranost nedefiniranja.
Danes sem prvič delala tortilje. Pa sem bila pohvaljena. Zelo.
Da se je splačalo.
Me veseli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar