In tako se je začel julij.
Prvi ponedeljek je šel mimo precej hitro.
Drugega sem se potepala v Ljubljani. Dostava do prvega. Ni potrebno. Šla na faks iskat stvari. Nisem ravno dobila. Sem šla na servis, da bi tiskalnike popravili, so mi razložili, da načeloma se mi res ne splača. Skratka nič pametnega. Pa še avto je postal bel pri zadnji levi gumi.
Zatekla sem se v objem, ker sem bila ravno v Ljubljani in sem izkoristila možnost, zgolj za tiste pol urce, ki seveda ni bila samo tako malo.
Potem so se stvari pokazale, da niso tako črne kot izgledajo. Da je vse samo napihnjeno.
Tretjega sem skupaj sestavljala video. Hvaležna sem bila dejstvu, da sem bila čez leto pridna in sem vsaj kolikor toliko približno sproti delala. Da sem imela že zaključeno in zapečeno. To je bilo to.
Aja. Fotografije sem dobila. Četrti film razvit. In sem se odločila, da naredim album. Fizičen. Tako, da imam leta 2013 v fizični obliki ravno tak album, kot so ga imeli desetletje oziroma dva nazaj. Prav fino je pogledati. Slike sicer niso vrhunske, so pa spomini nanje toliko boljši.
Včeraj sem imela še zadnji izpit. Upala sem, da bo zadnji.
Najboljša je situacija, ko se pojavim na faksu in zvem, da mi je z referata sporočila napačen datum. Šele 20. septembra sedaj lahko oddam, ko smo vse skupaj zakomplicirali. Eni in drugi in tretji. Super skuhana kaša. Nič kaj prijetno.
Vmes sem potem skočila v BTC. Zadnje čase sem čisto prevečkrat tam, kupila pa dejansko nisem čisto nič. Dve majici z najbolj prisrčnimi živalcami in napisi le med rednim nakupovanjem "fasnge", ko greva z materjo le en krog naokoli po trgovinah.
Skratka. Po tistem sem šla na izpit, kjer smo na računalnik prenesli datoteke in čez deset minut, dobrih pet minut po uradnem začetku, smo že sedeli na pijači v lokalu pred stavbo.
Naslednjič, ko se vidimo, se vidimo v Trzinu. Kako bizarno je to?
Pa se kljub vsemu sedaj znajdem v sedanjosti. Ležeren dan, za katerega lahko rečeš, da se ni nič dogajalo.
Malo sem nabirala maline, kamilico, meliso in ribez. Porezala suhe veje. Naredila mesne kroglice, ki sicer niso bile preveč Ikejaste, ampak dobro. Kosilo smo pojedli in še vedno je posoda, ker se nobenemu ne da nič pomit.
Nekje iz popoldanskega dremeža, smo bili prebujeni v sedanjost, saj sta na obisk prišla mama in ata. Dokler se niso prikazali črni oblaki.
Potem pa smo tipično izgubili eno igro Catana in sem spisala celotedensko dogajanje.
Kar nekaj objav danes. To so naslovi.
Adrenalinsko lovljenje vlaka ob pol enajstih.
Preostanek tedna z vikendom za polnoletnost.
Samostojnost mojih let.
Šoštanj in nedeljski turnir.
Še nekaj instagramov, ki so se sedaj nabrali. Pod konoczaspi, se skrivam. Tam jih je še malenkost več.
Toliko za danes. Saj sem se kar natipkala.
Prvi ponedeljek je šel mimo precej hitro.
Drugega sem se potepala v Ljubljani. Dostava do prvega. Ni potrebno. Šla na faks iskat stvari. Nisem ravno dobila. Sem šla na servis, da bi tiskalnike popravili, so mi razložili, da načeloma se mi res ne splača. Skratka nič pametnega. Pa še avto je postal bel pri zadnji levi gumi.
Zatekla sem se v objem, ker sem bila ravno v Ljubljani in sem izkoristila možnost, zgolj za tiste pol urce, ki seveda ni bila samo tako malo.
Potem so se stvari pokazale, da niso tako črne kot izgledajo. Da je vse samo napihnjeno.
Tretjega sem skupaj sestavljala video. Hvaležna sem bila dejstvu, da sem bila čez leto pridna in sem vsaj kolikor toliko približno sproti delala. Da sem imela že zaključeno in zapečeno. To je bilo to.
Aja. Fotografije sem dobila. Četrti film razvit. In sem se odločila, da naredim album. Fizičen. Tako, da imam leta 2013 v fizični obliki ravno tak album, kot so ga imeli desetletje oziroma dva nazaj. Prav fino je pogledati. Slike sicer niso vrhunske, so pa spomini nanje toliko boljši.
Včeraj sem imela še zadnji izpit. Upala sem, da bo zadnji.
Najboljša je situacija, ko se pojavim na faksu in zvem, da mi je z referata sporočila napačen datum. Šele 20. septembra sedaj lahko oddam, ko smo vse skupaj zakomplicirali. Eni in drugi in tretji. Super skuhana kaša. Nič kaj prijetno.
Vmes sem potem skočila v BTC. Zadnje čase sem čisto prevečkrat tam, kupila pa dejansko nisem čisto nič. Dve majici z najbolj prisrčnimi živalcami in napisi le med rednim nakupovanjem "fasnge", ko greva z materjo le en krog naokoli po trgovinah.
Skratka. Po tistem sem šla na izpit, kjer smo na računalnik prenesli datoteke in čez deset minut, dobrih pet minut po uradnem začetku, smo že sedeli na pijači v lokalu pred stavbo.
Naslednjič, ko se vidimo, se vidimo v Trzinu. Kako bizarno je to?
Pa se kljub vsemu sedaj znajdem v sedanjosti. Ležeren dan, za katerega lahko rečeš, da se ni nič dogajalo.
Malo sem nabirala maline, kamilico, meliso in ribez. Porezala suhe veje. Naredila mesne kroglice, ki sicer niso bile preveč Ikejaste, ampak dobro. Kosilo smo pojedli in še vedno je posoda, ker se nobenemu ne da nič pomit.
Nekje iz popoldanskega dremeža, smo bili prebujeni v sedanjost, saj sta na obisk prišla mama in ata. Dokler se niso prikazali črni oblaki.
Potem pa smo tipično izgubili eno igro Catana in sem spisala celotedensko dogajanje.
Kar nekaj objav danes. To so naslovi.
Adrenalinsko lovljenje vlaka ob pol enajstih.
Preostanek tedna z vikendom za polnoletnost.
Samostojnost mojih let.
Šoštanj in nedeljski turnir.
 |
| Luštno presenečenje. |
 |
| Označevanje teritorija. |
 |
| Spet je nazaj s srečo seboj. |
 |
| Sezona malin je tu. |
Še nekaj instagramov, ki so se sedaj nabrali. Pod konoczaspi, se skrivam. Tam jih je še malenkost več.
Toliko za danes. Saj sem se kar natipkala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar