16. - 18. junij
Pa se vrnem kar nekaj časa nazaj. Še v sredino meseca junija.
Eno izmed nedelj se je dogajalo na Brdu. Ja, na tistem protokolarnem Brdu pri Kranju, kamor pripeljejo vsakega uglednega gosta, ki se ustavi v naši deželi. No, to imam dva ovinka proč, pa v resnici še nikoli nisem bila znotraj ograde. Vedno samo okoli.
Bila je prireditev - nekaj v zvezi s Zoisom in cvetlično razstavo. Še sama ne vem točno kaj je bilo, bila je samo super ideja, da greva z mami vse to pogledat. Mogoče bi šle lahko še na vožnjo s kočijo. To se zdi vedno dobra ideja tudi, če ne zadaneš ravno na loteriji.
Bolj kot vsi cvetlični aranžmaji, so me fascinirali tisti sprehajalci, ki so želeli pokazati duh časa v času Zoisa in so se oblekli v dolge obleke, suknjiče in klobuke, ko smo se mi na soncu kuhali v kratkih hlačah in majicah na naramnice. Moram priznati, da bi nosila te veličastne obleke, ki so bile za en takšen fensi nedeljski sprehod. Ravno do Račjega otoka, kjer se naj bi odvijala poroka. Zaigrana. Za stoletje ali dva nazaj. Pa sem bila totalno razočarana, kot tudi mati, ker se je nevesta prikazala v čisto "navadni" poročni obleki. In potem sva kar šle. Grozno!
No, to je bilo v nedeljo.
V ponedeljek sem morala v Ljubljano, ker sem imela popoldne izpit. Napisala sem tri strani. Upala, da bo dovolj. Na koncu sem tako notri padla v nakladanje, da se mi je kar pisalo. Pa sem potem močno upala, da sem vsaj temo približno zadela. Saj sem ta izpit kasneje tudi naredila. Tako, da mi je očitno res kar šlo.
Najhujše je bilo potem, ko sem vlak zamudila za slabih pet minut. In sem čakala. Čakala. Čakala. In tisti dan se mi res ni dalo, ker sem vedela, da je do naslednjega še dobra ura. Ker takoj, ko je ura več kot pet, so na sporedu samo še štirje vlaki do pol devete zvečer.
In potem se načakam. Ura kaže samo še tam nekje med desetimi in petimi minutami do odhoda, ko dobim telefonski klic. Saj sem bila vesela, ampak želela sem si samo, da bi bilo konec. Da bi bila vsaj na poti, če ne doma.
Ne! Kaj naredim. Po eni uri čakanja na vlak, se strinjam, da bi ga vseeno rada videla, da je večerja pri njem odlična ideja. In ja, zapustila sem vlak pet minut pred odhodom. Po eni uri čakanja. Bravo!
Ampak so me te misli minile v trenutku, ko sem zagledala tisti znan bel avto pred seboj in z nasmehom, ki se je razlezel čez obraz, je vse ostalo izpuhtelo.
Bila sem fina gospodinja. V novi kuhinji sem se spoznala s pečico, ko se je moj znašel in odšel en krog teči. Tajming sva imela kar precej usklajen, saj je bilo res narejeno, ko je prispel domov. Krožnik pa prazen.
Torek zjutraj je bila akcija. No, ne takšna. Skratka. Ups, nekje vmes se spomni, da mora biti ob enajsti uri v Trzinu. Ura je odbila ravno deseto. Pa začneva ugotavlati kdaj imam jaz vlak. Vem za tistega ob pol enih, za prej nisem bila prepričana, ker so bili ponavadi, in so še vedno, ob takšnih prezgodnjih urah, da se nisem ukvarjala. Ob pol enajsti je eden. Kazala je minuto čez deset. Spogledala sva se. Skratka v naslednjih dveh minutah sva že sedela v avtomobilu in se odpeljala iz garaže. Prvi semafor rdeč. Standard. Potem pa takšen preobrat, da bi človek rekel, da sva se znašla v filmu, če ne vsaj v kakšnem romanu, kjer je vse mogoče. Zelene! Zelene, vse do zadnje. Naslednja, ki je bila rdeča je bila tista preden prideš na postajo.
In na koncu, sem ujela vlak. Za dve minuti.
Bilo je kot v filmu. No, če bi bilo kot v filmu bi prehitevala vse skupaj, vozila skoraj po nasprotni strani in čez rdečo v križišču. Ni bilo nič takšnega.
Pa se vrnem kar nekaj časa nazaj. Še v sredino meseca junija.
Eno izmed nedelj se je dogajalo na Brdu. Ja, na tistem protokolarnem Brdu pri Kranju, kamor pripeljejo vsakega uglednega gosta, ki se ustavi v naši deželi. No, to imam dva ovinka proč, pa v resnici še nikoli nisem bila znotraj ograde. Vedno samo okoli.
Bila je prireditev - nekaj v zvezi s Zoisom in cvetlično razstavo. Še sama ne vem točno kaj je bilo, bila je samo super ideja, da greva z mami vse to pogledat. Mogoče bi šle lahko še na vožnjo s kočijo. To se zdi vedno dobra ideja tudi, če ne zadaneš ravno na loteriji.
Bolj kot vsi cvetlični aranžmaji, so me fascinirali tisti sprehajalci, ki so želeli pokazati duh časa v času Zoisa in so se oblekli v dolge obleke, suknjiče in klobuke, ko smo se mi na soncu kuhali v kratkih hlačah in majicah na naramnice. Moram priznati, da bi nosila te veličastne obleke, ki so bile za en takšen fensi nedeljski sprehod. Ravno do Račjega otoka, kjer se naj bi odvijala poroka. Zaigrana. Za stoletje ali dva nazaj. Pa sem bila totalno razočarana, kot tudi mati, ker se je nevesta prikazala v čisto "navadni" poročni obleki. In potem sva kar šle. Grozno!
No, to je bilo v nedeljo.
V ponedeljek sem morala v Ljubljano, ker sem imela popoldne izpit. Napisala sem tri strani. Upala, da bo dovolj. Na koncu sem tako notri padla v nakladanje, da se mi je kar pisalo. Pa sem potem močno upala, da sem vsaj temo približno zadela. Saj sem ta izpit kasneje tudi naredila. Tako, da mi je očitno res kar šlo.
Najhujše je bilo potem, ko sem vlak zamudila za slabih pet minut. In sem čakala. Čakala. Čakala. In tisti dan se mi res ni dalo, ker sem vedela, da je do naslednjega še dobra ura. Ker takoj, ko je ura več kot pet, so na sporedu samo še štirje vlaki do pol devete zvečer.
In potem se načakam. Ura kaže samo še tam nekje med desetimi in petimi minutami do odhoda, ko dobim telefonski klic. Saj sem bila vesela, ampak želela sem si samo, da bi bilo konec. Da bi bila vsaj na poti, če ne doma.
Ne! Kaj naredim. Po eni uri čakanja na vlak, se strinjam, da bi ga vseeno rada videla, da je večerja pri njem odlična ideja. In ja, zapustila sem vlak pet minut pred odhodom. Po eni uri čakanja. Bravo!
Ampak so me te misli minile v trenutku, ko sem zagledala tisti znan bel avto pred seboj in z nasmehom, ki se je razlezel čez obraz, je vse ostalo izpuhtelo.
Bila sem fina gospodinja. V novi kuhinji sem se spoznala s pečico, ko se je moj znašel in odšel en krog teči. Tajming sva imela kar precej usklajen, saj je bilo res narejeno, ko je prispel domov. Krožnik pa prazen.
Torek zjutraj je bila akcija. No, ne takšna. Skratka. Ups, nekje vmes se spomni, da mora biti ob enajsti uri v Trzinu. Ura je odbila ravno deseto. Pa začneva ugotavlati kdaj imam jaz vlak. Vem za tistega ob pol enih, za prej nisem bila prepričana, ker so bili ponavadi, in so še vedno, ob takšnih prezgodnjih urah, da se nisem ukvarjala. Ob pol enajsti je eden. Kazala je minuto čez deset. Spogledala sva se. Skratka v naslednjih dveh minutah sva že sedela v avtomobilu in se odpeljala iz garaže. Prvi semafor rdeč. Standard. Potem pa takšen preobrat, da bi človek rekel, da sva se znašla v filmu, če ne vsaj v kakšnem romanu, kjer je vse mogoče. Zelene! Zelene, vse do zadnje. Naslednja, ki je bila rdeča je bila tista preden prideš na postajo.
In na koncu, sem ujela vlak. Za dve minuti.
Bilo je kot v filmu. No, če bi bilo kot v filmu bi prehitevala vse skupaj, vozila skoraj po nasprotni strani in čez rdečo v križišču. Ni bilo nič takšnega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar