24. - 27. junij
Ponedeljek. Vožnja gori doli. Dobesedno. Zjutraj sem se prvo spravila razvit fotografije v Kranj. Torej - Kranj prvič. Nesem razvit, mi reče, da imam 20 minut. Se zapeljem do Savskega otoka v Muller, malo firbcat, malo, ker nekaj rabim. Skratka zadržim se ravno tako dolgo, da sem po dvajsetih minutah prišla tja nazaj in je bil paketek zame že pripravljen. In priznam, da so fotografije res izgledale boljše kot na računalniku. Prav veselje jih je imeti pred seboj v roki.
Potem peljem brata v šolo po spričevalo. Ker je ravno toliko kazalo in bilo slabo vreme, da ni šel s kolesom. Ok. Se ga usmilim.
Naredim celo zmedo tam pred šolo, ker sem se mogla trem umikati in sem se na koncu znašla za zapornico in čakala, da se kdo pripelje in me reši muk. No, nisem bila prav dolgo tam, ker me je nekdo precej kmalu spustil ven. Po tistem, ko sem se mu mogla seveda umaknit.
Dobim sms. Grem domov, ker je rekel da bo trajalo.
Pokliče čez nekaj časa. Grem nazaj ponj. To upoštevamo kot Kranj tretjič, taksi drugič.
Ok. Pojemo kosilo. Brat gre na trening, jaz s psom.
Kliče naj ga pridem iskat. Ga grem iskat. Kranj četrtič. Taksi tretjič.
Potem najhitreje vse pospraviva in rečem, da ga res še enkrat peljem, če mi pospravi in posesa svoj del. No, na koncu sva imela pospravljeno, jaz sem Kranj videla petič in brata peljala četrtič. Prišel ni noben, ampak sem pa obsedela in gledala igro pokra.
Dočakal je to osemnajst, ja.
Torek. Praznik. Vse je šlo počasi. Jaz sem na rezalnik zrezala črke in vse skupaj zlimala. Malo sem sicer vse skupaj zapacala, ampak s končnim izdelkom sem bila zadovoljna.
Dan za dnem: svetloba.
Sreda. Imam izpit, da oddam to in dobim še vprašanja, za katera tekst sem premlevala zadnje tri dni.
Najprej pa še kosilo in šoping v ljubljanskem nakupovalnem središču. Dobila sem prav prikupno rojstnodnevno darilo s precej manjšo zamudo, kot lansko leto.
Lila kanglico, lanternico, vrtnarske rokavice in rožice. Res sem bila navdušena in če me je kdo videl hoditi naokoli z vijolično kanglico, sem bila verjetno res jaz.
Nadlegovanje kelnarja. Iskanje pikčaste bele obleke. Črna je bila preveč "običajna". Ja. To.
Ne vem kako, ampak naenkrat je bila kar toliko ura, da sem morala biti čez pol ure že na izpitu, jaz pa sem ravno iz parkirišča odpeljala avto.
Sem mislila, da bo dlje trajalo, ampak sem do časa prišla do faksa.
V tistem, ko sem stopila ven iz avta pa se je tako vlilo, da sem bila za tistih nekaj metrov od avtomobila do vhoda čisto premočena. Z dežnikom vred.
Na srečo je izdelek ostal suh. Prebrano nekje v glavi in sem odgovorila na tista tri vprašanja in se po hitrem postopku odpravila domov. Komaj sem s kakšnim spregovorila besedo. Samo prišla sem. Odpisala in šla. Šla na obisk. Do tam, kjer sem zadnje čase precej pogosto.
Pri njem sva na sedežni. On igra kitaro, jaz se izležavam poleg njega in uživam v zvoku. Odloži kitaro, pograbi mene in me nese v prostor za naslednjimi vrati.
Mislim, da sva potem tisto jutro razpravljala o tem, da si je pogledal film Petelinji zajtrk.
Četrtek. Znova se znajdem v Cityparku. Doma sem sicer zakuhala štalo, ker sem bila samo za krajši čas doma. Ampak ne tako dolgo, da bi še psa peljala ven in sem ga prepustila bratu. Malenkost sem se uštela s časom.
Najprej sem se dobila z Ashley. Na sladoledu v Rustiki. Ko smo prišli do dejstva, da spenjeno mleko v angleščini opiše predvsem izraz "foam", je bilo vse precej lažje.
Na koncu sva stali pred odhodom in se poslavljali. Tokrat za res, ker se po dveh letih vrača nazaj domov in če bi trajalo še minuto dalje bi se obe na licu mesta zlomili. Obljube za skype, da se slišimo in smo na vezi, pa ostajajo. Imam občutek, da jo bom še videla.
Potem pa sem šla v Kristalno palačo na razstavo. Grafrik. Moji bivši kolegi/sošolci iz NTF-ja so priredili razstavo. Pa sem šla malo pogledat to otvoritev, da bi videla znane obraze. In na koncu je bilo: "O, Kaja… kako si? Kje si sedaj? Kaj počneš?". Vsi presenečeni. Pozitivno. Nekateri so še nekaj slišali o mojem pisateljevanju, z drugimi sem se na kratko izmenjala par besed. Potem, ko sva se s sestro ene izmed sošolk zaklepetali, smo si zadali, da gremo nekam na pijačo, če ne jest. Veste, da je v BTC-ju vse odprto zgolj do osmih? Mislim, vsaj tam, kamor smo mislili iti.
Na koncu smo končali v Trnovem. Na pici. Kokakoli in jabolčnem soku z vodo.
Družba se je iz šestice povečala na osmico. Po večerji se prileže sladice in zakaj ne bi šli na sladoled v Cacao. In trije avtomobili so se srečali v garaži pod Kongresnim trgom. Ni bilo ravno vroče, ampak sladoled - temna čokolada z malinami, je bil božanski. Grele pa so svečke na mizi.
Nazaj pa po moj avto pred Kristalno palačo. Jaz pa domov.
Ponedeljek. Vožnja gori doli. Dobesedno. Zjutraj sem se prvo spravila razvit fotografije v Kranj. Torej - Kranj prvič. Nesem razvit, mi reče, da imam 20 minut. Se zapeljem do Savskega otoka v Muller, malo firbcat, malo, ker nekaj rabim. Skratka zadržim se ravno tako dolgo, da sem po dvajsetih minutah prišla tja nazaj in je bil paketek zame že pripravljen. In priznam, da so fotografije res izgledale boljše kot na računalniku. Prav veselje jih je imeti pred seboj v roki.
Potem peljem brata v šolo po spričevalo. Ker je ravno toliko kazalo in bilo slabo vreme, da ni šel s kolesom. Ok. Se ga usmilim.
Naredim celo zmedo tam pred šolo, ker sem se mogla trem umikati in sem se na koncu znašla za zapornico in čakala, da se kdo pripelje in me reši muk. No, nisem bila prav dolgo tam, ker me je nekdo precej kmalu spustil ven. Po tistem, ko sem se mu mogla seveda umaknit.
Dobim sms. Grem domov, ker je rekel da bo trajalo.
Pokliče čez nekaj časa. Grem nazaj ponj. To upoštevamo kot Kranj tretjič, taksi drugič.
Ok. Pojemo kosilo. Brat gre na trening, jaz s psom.
Kliče naj ga pridem iskat. Ga grem iskat. Kranj četrtič. Taksi tretjič.
Potem najhitreje vse pospraviva in rečem, da ga res še enkrat peljem, če mi pospravi in posesa svoj del. No, na koncu sva imela pospravljeno, jaz sem Kranj videla petič in brata peljala četrtič. Prišel ni noben, ampak sem pa obsedela in gledala igro pokra.
Dočakal je to osemnajst, ja.
Torek. Praznik. Vse je šlo počasi. Jaz sem na rezalnik zrezala črke in vse skupaj zlimala. Malo sem sicer vse skupaj zapacala, ampak s končnim izdelkom sem bila zadovoljna.
Dan za dnem: svetloba.
Sreda. Imam izpit, da oddam to in dobim še vprašanja, za katera tekst sem premlevala zadnje tri dni.
Najprej pa še kosilo in šoping v ljubljanskem nakupovalnem središču. Dobila sem prav prikupno rojstnodnevno darilo s precej manjšo zamudo, kot lansko leto.
Lila kanglico, lanternico, vrtnarske rokavice in rožice. Res sem bila navdušena in če me je kdo videl hoditi naokoli z vijolično kanglico, sem bila verjetno res jaz.
Nadlegovanje kelnarja. Iskanje pikčaste bele obleke. Črna je bila preveč "običajna". Ja. To.
Ne vem kako, ampak naenkrat je bila kar toliko ura, da sem morala biti čez pol ure že na izpitu, jaz pa sem ravno iz parkirišča odpeljala avto.
Sem mislila, da bo dlje trajalo, ampak sem do časa prišla do faksa.
V tistem, ko sem stopila ven iz avta pa se je tako vlilo, da sem bila za tistih nekaj metrov od avtomobila do vhoda čisto premočena. Z dežnikom vred.
Na srečo je izdelek ostal suh. Prebrano nekje v glavi in sem odgovorila na tista tri vprašanja in se po hitrem postopku odpravila domov. Komaj sem s kakšnim spregovorila besedo. Samo prišla sem. Odpisala in šla. Šla na obisk. Do tam, kjer sem zadnje čase precej pogosto.
Pri njem sva na sedežni. On igra kitaro, jaz se izležavam poleg njega in uživam v zvoku. Odloži kitaro, pograbi mene in me nese v prostor za naslednjimi vrati.
Mislim, da sva potem tisto jutro razpravljala o tem, da si je pogledal film Petelinji zajtrk.
Najprej sem se dobila z Ashley. Na sladoledu v Rustiki. Ko smo prišli do dejstva, da spenjeno mleko v angleščini opiše predvsem izraz "foam", je bilo vse precej lažje.
Na koncu sva stali pred odhodom in se poslavljali. Tokrat za res, ker se po dveh letih vrača nazaj domov in če bi trajalo še minuto dalje bi se obe na licu mesta zlomili. Obljube za skype, da se slišimo in smo na vezi, pa ostajajo. Imam občutek, da jo bom še videla.
Potem pa sem šla v Kristalno palačo na razstavo. Grafrik. Moji bivši kolegi/sošolci iz NTF-ja so priredili razstavo. Pa sem šla malo pogledat to otvoritev, da bi videla znane obraze. In na koncu je bilo: "O, Kaja… kako si? Kje si sedaj? Kaj počneš?". Vsi presenečeni. Pozitivno. Nekateri so še nekaj slišali o mojem pisateljevanju, z drugimi sem se na kratko izmenjala par besed. Potem, ko sva se s sestro ene izmed sošolk zaklepetali, smo si zadali, da gremo nekam na pijačo, če ne jest. Veste, da je v BTC-ju vse odprto zgolj do osmih? Mislim, vsaj tam, kamor smo mislili iti.
Na koncu smo končali v Trnovem. Na pici. Kokakoli in jabolčnem soku z vodo.
Družba se je iz šestice povečala na osmico. Po večerji se prileže sladice in zakaj ne bi šli na sladoled v Cacao. In trije avtomobili so se srečali v garaži pod Kongresnim trgom. Ni bilo ravno vroče, ampak sladoled - temna čokolada z malinami, je bil božanski. Grele pa so svečke na mizi.
Nazaj pa po moj avto pred Kristalno palačo. Jaz pa domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar