Šoštanj in nedeljski turnir

28. - 30. junij

V petek sem imela načrt. Grem v Šoštanj.
Vsak me je čudno in vprašujoče pogledal. Jaz pa sem bila za en izlet. Zakaj pa ne.
Sošolka ima tam s fantom kavarnico, moja prijateljica z Velenja pa je nastopala. A ni to odličen razlog za obisk?
Odločila sem se tako. Še mama in ata sta prišla na obisk. Pred tem.
Pregledala sem zemljevid. Si vzela malo rezerve s časom in šla na pot. Do Velenja sem znala priti, saj v tisto stran nisem šla prvič. Mislim, da sem bila trikrat tam. Celo štirikrat.
Glasba in glasno prepevanje v avtu. Verjetno dobro, da nisem imela nobenega sabo.
Vedno sem mislila, da je pot do tja precej krajša. Pot do Velenja kar traja in traja. Že nekaj časa me ni zaneslo v ta konec. Ampak dejansko me ne impresionira ta del Slovenije. Čeprav pogled na velenjski grad s snopom sončnih žarkov in dimom iz tistega ogrommega dimnika, ni kar tako.
Ni bilo težko najti, sam sem na poti vozila za rdečim hroščem. Močno sem upala, da je točno ta tisti, ki ga je sošolka pred časom omenjala. In bil je, saj me je pripeljala točno pred kavarnico.

Prvo sem presenetila Klaro, ki se je pripravljala na svoj nastop. Nekaj izmenjanih besed, potem pa je že izginila za vrati, iz katerih se je slišal pridušen zvok kitare in petje. Jaz pa sem v miru srkala čaj.
Hoteli so imeti zunaj, pa vreme ni držalo. Mislim, bilo je kislo. Vreme, namreč.
Med vsem se je prikazala tudi Žanin. Presenečena, najbolj kar se da. Pozitivno. Navdušena in vesela.
In potem sva klepetali. Zanimivo je kako se odnos drugače razvije, ko se enkrat znajdeš na drugem koncu Slovenije in nisi za "šolskimi" zidovi. Na koncu kar nisva nehali govorit in pripovedovat zgodbe. O fantih, o tem kako sta se spoznala, kako sva se in kako sta sploh prišla do kavarnice.
Res zanimivo. Še malinov sladoled sem dobila in uživala v vzdušju. Zvok kitare in Klarino petje.
Pričaralo se je vzdušje, ki bi ga z veseljem ponovila. Sicer sem si v tistem trenutku želela, da bi imela poleg sebe še nekoga, ampak sem se sprijaznila z realnostjo tiste situacije in raje še malo navdušeno klepetala.
Minute so se izgubile v času in kmalu je bila ura pol enajsto. Za tem pa skoraj takoj pol polnoči. Mene pa je čakala še cela pot do doma.
Ampak nisem prišla do doma. Sem se kar ustavila vmes.
Ni in ni šlo za spat. Matematične uganke in jutranja svetloba.

Sobota. Generalno čiščenje je bilo na vidiku. Starša sta se vrnila ta dan in je bilo potrebno vsaj približno spravit vse v res. In tudi sem. Do časa.
Za dobrodošlico ju je pričakal ježek na vrtu. Prikupna mala živalca. Mislim, da se nas je malo bal, ko smo vsi z navdušenjem strmeli vanj in se je pretvarjal, da ga ni tam. Ampak, če je bil pa neizmerno prikupen.

Nedelja. Ježek se je vrnil. Ravno v času kosila se je zopet pojavil na vrtu. Pravijo, da če ti pride jež na vrt, da prinese srečo v družino in hišo.
Turnir. A veš tisti moment, ko brat dobi na pokru vstopnico za nedeljski "sandejmiljon" turnir in se vsi najavijo pri nas doma. Skratka na koncu je to tako izpadlo, da je on igral in imel reci piši šest gledalcel/navijačev/vzpodbude. Veselja je bilo hitro konec, saj je izpadel že prej kot po pol ure. Hecno. Toliko o tisti zgodbi o sreči.
Smo potem vse skupaj izkoristili za dve igre activityja. Obakrat sva slavila zmago. Enkrat v ekipi še z bratom, drugič pa sama. Premagala vse tri.
Ja no, kar dober tim sva.

Kodaline - High Hopes