20. - 23. junij
Šla sem skozi svoje fotografije. Nabralo se mi je 100 GB čisto odveč fotografij. Pol preveč. Dobesedno. Druga polovica pa je verjetno tudi odveč, ampak se le spomniš kakšnih trenutkov, ko jih pregleduješ. Se nasmehneš in greš naprej.
Skratka za prihajajoč izpit za predmet Fotografija sem si morala izbrati temo oziroma vsaj nekaj kar bi povezovalo serijo od deset do dvajset fotografij. Najboljše dvanajst.
Res, res pojma nisem imela.
Tisto, ko že obupano v ne-vem-katero pregleduješ prevečkrat videno, sem našla vzorec. Našla sem svetlobo. Dobesedno. Res je, da se večkrat zgodi, da slikam sonce, žarke ali tam njene vmes. Kako ji uspe prodreti do najmanjšega kotička.
Pa sem jih nabrala nekaj. Jih zbrala.
Prespala prvi dan. Pogledala. Premešala.
Prespala drugi dan. Se sprijaznila z usodo. Jih razporedila. Prišla do dejstva, da še enkrat prespim . Potem pa sem malo predolgo spala. Mislim tisto soboto sem zamudila, ker so imeli samo do dvanajste odprto, to sem se pa spomnila, ko je bila ura že krepko čez poldne.
Ne skrivam ravno nenavdušenja nad pajki, ampak me impresionirajo pajkove mreže. Te spletene mojstrovine, ki so dobro opazne, ob svetlobi zahajajočega sonca in žarkov, ki prodirajo skozi drevesne krošnje ravno nanje.
Sobota je bila malenkost stresna. Starša sta se odpravljala na morje. Kar nekaj časa.
Te dnevi, ko je potrebno vse spkairati, te dnevi odhoda, so kar kritični. Vedno bi vse imel sabo. Konec koncev pa greš na dopust.
In se je ozračje rezalo s škarjami, se je pomahalo avtomobilu, ki je izginil na glavno cesto.
Še vedno pa ni bilo konca, saj sem prejela tri klice preden sem dobila sms, da sta prispela.
Prvič je šlo nekaj okoli loto listka. Drugič sta sporočila, da radio dela, ampak je klima šla. Z radiom smo imeli manjši problem, ker je zablokiral, ko smo menjali akumulator. Preveč zaščiten avto. Toliko, da se še sam sebe ustraši. Tretjič sta klicala, da sta se skuhala, našla mehanika, je uredil in se peljeta v malo manjši vročini naprej.
Potem pa smo jima dali čas, da sta se lahko spočila za cel teden.
Brat je praznoval svojo osemnajstico. Jaz pa sem večer prebila doma. Pojma nimam kako se je iztekal. Držala sem pesti in z upanjem na najboljše zaspala. Ko sem nehala osveževati stran in se nehala zbujati ponoči.
Dobili smo novo metlo. Oziroma pol metle. V Bitnjah je bil pravi žur, jaz pa sem bila pokonci že precej zgodaj zame, saj so sledili jutranji sprehodi. Kuža je rabil iti ven.
Saj sem mu poskušala ustreči. Srečala nekaj pasjih prijateljev in se znašla doma.
Še zaspat nisem mogla nazaj, ko me je vse skupaj precej zbudilo.
In je šla še nedelja mimo. Tudi velika luna z njo. Mi pa smo se igrali monopoli. Oziroma jaz sem ga zamudila, saj sva se s psom obirala naokoli.
Šla sem skozi svoje fotografije. Nabralo se mi je 100 GB čisto odveč fotografij. Pol preveč. Dobesedno. Druga polovica pa je verjetno tudi odveč, ampak se le spomniš kakšnih trenutkov, ko jih pregleduješ. Se nasmehneš in greš naprej.
Skratka za prihajajoč izpit za predmet Fotografija sem si morala izbrati temo oziroma vsaj nekaj kar bi povezovalo serijo od deset do dvajset fotografij. Najboljše dvanajst.
Res, res pojma nisem imela.
Tisto, ko že obupano v ne-vem-katero pregleduješ prevečkrat videno, sem našla vzorec. Našla sem svetlobo. Dobesedno. Res je, da se večkrat zgodi, da slikam sonce, žarke ali tam njene vmes. Kako ji uspe prodreti do najmanjšega kotička.
Pa sem jih nabrala nekaj. Jih zbrala.
Prespala prvi dan. Pogledala. Premešala.
Prespala drugi dan. Se sprijaznila z usodo. Jih razporedila. Prišla do dejstva, da še enkrat prespim . Potem pa sem malo predolgo spala. Mislim tisto soboto sem zamudila, ker so imeli samo do dvanajste odprto, to sem se pa spomnila, ko je bila ura že krepko čez poldne.
Ne skrivam ravno nenavdušenja nad pajki, ampak me impresionirajo pajkove mreže. Te spletene mojstrovine, ki so dobro opazne, ob svetlobi zahajajočega sonca in žarkov, ki prodirajo skozi drevesne krošnje ravno nanje.
Sobota je bila malenkost stresna. Starša sta se odpravljala na morje. Kar nekaj časa.
Te dnevi, ko je potrebno vse spkairati, te dnevi odhoda, so kar kritični. Vedno bi vse imel sabo. Konec koncev pa greš na dopust.
In se je ozračje rezalo s škarjami, se je pomahalo avtomobilu, ki je izginil na glavno cesto.
Še vedno pa ni bilo konca, saj sem prejela tri klice preden sem dobila sms, da sta prispela.
Prvič je šlo nekaj okoli loto listka. Drugič sta sporočila, da radio dela, ampak je klima šla. Z radiom smo imeli manjši problem, ker je zablokiral, ko smo menjali akumulator. Preveč zaščiten avto. Toliko, da se še sam sebe ustraši. Tretjič sta klicala, da sta se skuhala, našla mehanika, je uredil in se peljeta v malo manjši vročini naprej.
Potem pa smo jima dali čas, da sta se lahko spočila za cel teden.
Brat je praznoval svojo osemnajstico. Jaz pa sem večer prebila doma. Pojma nimam kako se je iztekal. Držala sem pesti in z upanjem na najboljše zaspala. Ko sem nehala osveževati stran in se nehala zbujati ponoči.
Dobili smo novo metlo. Oziroma pol metle. V Bitnjah je bil pravi žur, jaz pa sem bila pokonci že precej zgodaj zame, saj so sledili jutranji sprehodi. Kuža je rabil iti ven.
Saj sem mu poskušala ustreči. Srečala nekaj pasjih prijateljev in se znašla doma.
Še zaspat nisem mogla nazaj, ko me je vse skupaj precej zbudilo.
In je šla še nedelja mimo. Tudi velika luna z njo. Mi pa smo se igrali monopoli. Oziroma jaz sem ga zamudila, saj sva se s psom obirala naokoli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar