Nočna10ka

Včeraj sem bila glavna navijačica na Nočni10ki. Ne, nisem bila med vsemi tekači, ki so pridno tekli desetkilometrsko progo. Jaz sem bila tista, ki je bila pod oranžnim dežnikom in se je glasno skupaj z materjo, drla ob progi. Ja, to sem bila jaz.
Bila sem toliko skoncentrirana, da sem ga zagledala, da sem pozabila na fotoaparat, ki mi je visel okoli vratu. Sem bila pa tako glasna, da mi je mahal.
Še gospod predsednik je tekel. In štela sem kakšne poznane obraze. Če je že moj oče štel bosonoge tekače. Tudi te so obstajali.

Namestitev čipa včasih ni tako enostavna kot zgleda. Še plan b je padel v vodo. Pa smo se šli plan c in rezultat se je potem skril, kot čip. Kljub vsemu pa je vedno na voljo rešitev. Ali kaj podobnega.

In je kmalu pritekel v cilj. Tako ekspresno, da sem spet zamudila svoj fotografski trenutek. Nisem kaj prida reporterski fotograf, ko se trudim biti podpora in navijač.
Zadovoljen z rezultatom, si je prislužil tudi svojo nagrado. Z tem pa kremšnito.

Po dolgem času sem videla utrinek. Lep utrinek.
Pred vso gnečo, ki se je vila potem iz Bleda, sva bila hitro doma. Daylight je bila pesem večera, noči in jutra. Pa še naslednjega, tega dne.

Danes pa hitro na kosilo domov. Na brancine, orade in pleskavice ter podobne jedi iz žara.
Vedno pa se po dobrem kosilu prileže še en dober počitek na ležalnikih v senci krošnje hruške. Pa nekaj prebranih strani knjige.

Nekako sem pozabila omenit, da sem prejšnji dan zalezovala Googlov avtomobil, ki se je vozil po naših koncih. Tako, dobesedno okoli hiše.
Počutim se opazovano. Šment.

Googlov zalezovalec.

Sanje. Kakšne sanje. Bela. Dolga. Nenavadni odgovori. Kaj takšnega se sicer res lahko pričakuje od mene.

Maroon 5 - Daylight