Predočiti

Malo sem požrešna. Malo sem študiozna. Malo se preveč zabrskam med internetnimi stranmi in se zbujam sredi noči, ko me zbada.
Kaj? Vse skupaj.

Obožujem trenutke in fotografije, ko na dan privlečem malega malčka in ga usposobim za nekaj fotografij preden se pojavi cel kup težav. Ker so tako fino fine.
Ubožec je res že iztrošen.

Danes sem se dejansko usedla in v roke vzela manjši pok listov, da se učim. Ker očitno imam jutri izpit in je to šele iz včeraj na danes prišlo na vrsto. Prej je bila norija in delo na računalniku. Sedaj pa malo učenja za "predah" vmes. Ker še vedno moram nekaj natisniti, kar je bilo deležno naknadnih korektur.
Ko bom jutri opravila s tem, bom res srečna. Ker mi je to popravlanje in korigiranje več časa vzelo kot sama naloga.

Češnje s čokolado. Pa ribe za kosilo. Pa juhica za večerjo. Tako nekako je šel moj dan.
Če pa imam izrecno željo, da bi koga na gobec na trenutke, se lahko samo izgovarjam na tiste dneve v mesecu. Mali zmajček sem.

Verjetno nikoli poprej, ampak danes je bil tak dan, da sem si na okenski polici prižgala rdečo svečko in opazovala kako gori. Trenutek sprostitve je bil več kot na mestu.

Kelly Clarkson - The Sun Will Rise

Kadeči se Storžič

Dvanajst ur. Predolgih dvanajst ur na faksu oziroma vsaj v Ljubljani ali na poti.
Štartala sem ob osmih zjutraj od doma in se vrnila nazaj ob osmih zvečer.

Zjutraj kolokvij. Prej sem morala še speti mapo, za katero sem zvedela, da jo bom morala oddati šele v petek.
Izgledalo je kot, da sem čisto uspešno  zagovarjala in predstavila svoj izdelek. Preoblikovanje oziroma redizanj podjetja. V mojem primeru je bila to plesna šola Urška, ki je dobila novo idejo podobo.
Še predno sem se zbudila so me preganjale sanje v katerih sem zamudila na kolokvij.

Vmes BTC. Predstavljala sem se po trgovinah nasporit Emporiuma in brskala med tonami oblačil. Nič, kar bi me posebno pritegnilo. Tistega, kar sem želela pa tako niso imeli. Mogoče, ker sem sklenila, da si nekaj privoščim za rojstni dan. Pa iz te moke res ni bilo kruha. Ker me je potem enak odgovor pričakal tudi v drugi trgovini in tretji. Nikjer niso imeli ničesar zame. Vsaj ne v moji številki.
Očitno sem povsod našla neko napako. Ali pa lahko še malo počakam na kakšno znižanje.
Dobro mi gre to šparanje. Ni kaj.
Na koncu pa sem si privoščila sladoled. Po kosilu. In obredenih trgovinah.

Ko sem se že naveličala zapravljati čas, sem se vrnila nazaj na faks. Tako je to ko potuješ z avtomobilom in si mimogrede na enem, zdaj na drugem koncu. Čeprav je res, da je na večini semaforjev gorela rdeča luč. Samo me ni tako zelo motilo.

Popoldne izpit. Tipografija. Ta naša tipografija in vse vaje s črnim okvirjem.
Še enkrat sem se načakala. Pokazala vse v minuti in odšla iz razreda z devetico.
Tako. Pa smo. En izpit manj. Še nekaj pa bomo.

Izmučena sem tako zelo, da mi že dogaja.
Prav maratonsko se odvijajo zadnji dnevi.

Niet - Vsak dan se kaj lepega začne

Saj samo še to

Ko dan potek tako, da se tisti "saj imam samo še to" zavleče v uro, dve, tri in potem v cel delovnik. In potem temu dodam še polovico tega delovnika in še eno uro, pa še vedno nisem zares konec.
Torej začela sem ob devetih zjutraj, končujem pa zdajle, ko bo ura enajst.

Imela sem samo za dokončati redizanj za NVK, pa je bilo tega v moji glavi precej manj, kot se je potem izkazalo. Popravek tu pa popravek tam. Pa pri vsaki stvari sem se spomnila, kaj mi je zadnjič rekla naj naredim plus morala sem še pisati kratke opise in dolge povedi, da sem lahko povedala, kar pokaže slika s tisočim besedam.
Ker je to klišejsko, sem danes zasledila en super filmček z naslovom "A Thousand Words", torej 1000 besed. Res kul.
Če se sprašujete, kje mi je to vmes uspelo - žal ne znam odgovoriti na to vprašanje, ker še sama ne vem. Tako se pač zgodi in tako nanesejo stvari, ko iščeš kaj po svetovnem spletu in te tok iskanja ponese čisto drugam od pričakovanega.

Torej, da se vrnem nazaj. Potem, ko sem spacala vse skupaj tako, da nekako zgleda, je sledilo tiskanje.
Ker imam vse potrebno doma, je to dobra in slaba stvar. Ker nikoli ne gre ravno kot po maslu. Ni hudič, da se nekje nekaj ne zatakne. In tako sem šla in rila proti toku, da mi je končno uspelo.
Pa ni bilo vseh barv. Čiščenje glave.
Pa ni šlo na rob. Iskanje rešitev.
Pa je šlo na rob, ampak je malo zmanjkalo. Postavimo ponovno.
Pa je vse skupaj izgledalo, vendar je bilo malo premalo roba pri strani za vezavo. Pa poskusimo ponovno.
Potem barva spet ni imela vseh črtic. Pa še eno čiščenje.
Ko pa sem do konca vse natisnila, se je oglasil, da ima dovolj odpadne barve in da moram izprazniti še to.  In ko to storim, je potrebno resertirati vse skupaj, ampak kaj ko si v tem primeru s svojim računalnikom malo težko pomagam, tako pravijo na forumih, in sem šla po tisto malo modro zverino.
Pa naloži program. In ugotoviš, da tiskalnika ne najde.
Pa naloži gonilnike za tiskalnik. Pa ga komaj najde.
Potem pa uspešno naložiš vse.
In črna ne dela. Super, ane.
Pa sem printala, kar dvakrat čez in upala, da se mi ne zamakne.
Toliko mi je bilo vseeno, da mi je še vedno. Samo še posteljo vidim.
Jutri bo šele kolobocija, ko imam nekaj čisto zjutraj, izpit pa popoldne. To se bom zabavala vmes.
Če pozabim knjigo, se bom kar nekam poslala. Pa še vezati moram.

To pa so problemi tipičnega študenta dizajna ali kako?

Spat!

Plavi Orkestar - Odlazim

Mati praznujejo

Prehajamo v obdobje dolgih ponedeljkov. Ker se vedno zgodi, da te nekdo zbudi, ko lahko spiš malo dlje, ker pač nekako nimaš faksa ta dan. To je preveč zakleto.

Delala sem se pridno in naši slavljenki pripravila zajtrk z marelicami in breskvami.
Vmes sem pretentala brata, da je pometel stopnice, popravila žig za tipografijo in ga posredovala. Za to sem sicer predvidela veliko manj časa, kot se je na koncu izkazalo, da ga potrebujem.

Mati smo presenetili z vstopnico za Razkrita telesa, saj si želi ogledati to razstavo.
Presenetil jo je tudi mali nečak, ki se je s starima staršema pojavil pri nas v okviru dopoldanskega sprehoda. In mali je prav prisrčen ter presneto zgovoren. Oziroma podaja presenetljive odgovore.

Sladoled z oksuom rdeče pomaranče v Carnioli. Ker smo bili nasproti knjižnice, smo šli potem še po kup knjig za vse. Malo kriminalnih romanov. Malo lahkotnega branja in malo poljudne psihologije. Jaz pa svoje še imam za brat. Ker trenutno sem obtičala pri Velikem Gatsbyju.

Sedaj pa zaključujem s ponedeljkom in bom prešla v torek. Čeprav se mi zdi, da bom to odločitev jutri preklinjala, ko nimam prav dosti pripravljeno.

Še en teden. Ravno en teden. Da bomo spet praznovali pri nas.

Leona Lewis - Footprints In The Sand

Pripenjala bom stvari

Kolikokrat lahko tako klišejsko povem, da čas polzi mimo mene. Ker me vedno znova in znova ujame ta trenutek, ko se zavem, da je že nedelja zvečer, da je vikenda konec in da se bo vsak časa začel nov teden. Samo eno spanje stran je.
In ko pogledam nazaj v dan, se zavem, da nič ni ostalo od njega. Tako - nič - kar bi bilo pomembno ali na kar bi se sploh spomnila.
Nehati moram puščati te dneve mimo. Ker gredo dnevi v tedne in ti v leta. No, v mesece prej, ampak vedno bolj in bolj hodijo v leta. S hitrimi koraki.

Ker se z jutrišnjim dnem začenja nov teden, zame pomeni konec 2. semestra in začetek izpitov, oddaj, še zadnjih zamujenih popravkov in nekaj naučenih strani. Vse tja do sredine junija bo šlo to. In potem bo prvi letnik mimo še predno bom vedela za res. Oziroma, saj je že zdaj skoraj mimo.
Ta čas nas znova in znova preseneti, ko ga pustimo, da gre mimo.

Zavrtim Azerbajdžansko pesem When The Music Dies in pregledujem ilustracije, ko ravno odprem neko ilustracijo z napisom "you are my everything" in ženska ravno to odpoje. Naklučje?

Bolje pozno kot nikoli. Sedaj bom pripenjala stvari. Ker sem prejela povabilo s Pinteresta in že vidim, da me bo premamilo in bom pregledovala luškane in dih jemajoče stvari brez konca in kraja.
Še instagram rabim, pa sem pečena.

Kot sem danes imela sama s seboj precej ganljiv trenutek. Tako mimogrede. Ko sem za sekundo odplavala nekam proč in se mi je prikazala predvsem za moje pojme nenavadna slika pred očmi. Resno.
Rokice, ki so segale v daljavo.

Začela sem ustvarjati moj švedski zvezek in ga napolnila z ilustracijami, malimi skicami. Do sedaj.
Počasi z vsakim dnem. Tako še kam pridem.
Tack. Hvala. To sem se danes naučila.

Engelbert Humperdinck - Love Will Set You Free

Finalni večer evrovizije dva dvanajst

Kosilo pri atu in mami. Za njegovo okroglo.
Ko se zbere vsa družina na kosilu. In ko je potica pečena, pa ni niti božič ali velika noč. Pa flancati pa tako super kosilo. In vsi smo polni hrane še za nekaj časa.

To pa je dobesedno strela z jasnega, tisto kar je včeraj doletelo neko družino tam na območju Sv. Duha v Škofji Loki. To se moraš pa res nekomu zameriti.

Danes sem že cel dan v pričakovanju Evrovizije. To je taka vsakoletna tradicija. Odkar pomnim.

Všeč mi je britanska. Mogoče zaradi sentimentalnosti.
Albanija je vse prej kot prijetna ušesom. Si predstavljajte to dnevno na radiu?
Litva. Tako disko.
Islandija fina. Čeprav nekej vmes sem dobila tak občutek, da bi lahko zmagala. Ampak verjetno bomo daleč do tega. Precej daleč.
Precej je plesnih ritmov. Vsako leto več. In že lani so napovedovali zmago. Kdo bi vedel, kako se bo izšlo.
Presenečena nad Italijo. Všečno.
Estonija mi je bila tako... zasanjana. Mogoče jaz bolj kot pesem.
Danska je ok. Lahko bi bila vedela.
Tudi če Švedska zmaga. Ker se bo definitivno vrtela povsod potem. In jo bodo vsi znali.
Torej sever mi je všeč. Pa precej velike peterice. Tudi Nemčija definitivno med njimi.
Niti proti letošnji Irski nimam kaj dosto proti. No, ne toliko.
Čeprav v glavi pa se mi prepeva tista španska pesem Romunije. Sa la la lej la li evridej evribadi.

Najbolj zabaven del je postal ugibanje glasov, ker so tako predvidljivi. In Švedska bo slavila. Tako kaže.
Sicer pa na hitro izgleda prav tako kot tista, katere hit se prepeva povsod Call Me Maybe, torej Carly Rae Jepsen. Resno.

Loreen - Euphoria

Sedežnik

Ker je sedežnik najbolj zabavna beseda, ki sem jo zasledila danes.
Teoretično je to blazina za stol.

Dirty Girl. Film o dekletu, ki išče očeta in fantu, ki je gej. In se odpravita na en mali road trip z vrečo moke. V 80ih.
This is a minor little big deal. Dobro skupaj dano.
Všeč mi je glasba v filmu. Tudi sam film je prav všečen.

Kadar mi uspe vstati prezgodaj, se mi dan vedno zdi kot, da je brez konca. Kot da se vleče v neskončnost.
Ker me je zbudil zvok miksanja sadja, dve minuti pred budilko. In potem se je začelo precej optimistično.
Napolnila sem kartuše. Prevajala rečeno za naročilo z vzhodnega sveta. Naredila vse popravke. Jedla češnje za zajtrk. Pogledala del dela serije. Spravila tiskalnik v tek in natisnila projekt. Se ukvarjala z izginulimi detajli. Izrezala mapo in na koncu zamudila na vlak.
Super, ane.
Torej - toliko časa, pa na koncu še vedno premalo. Ker sem prišla ravno, ko je vlak odhajal s postaje in nadaljeval pot, ki se je križala z mojo ter izginil v daljavi.
Pa sem po stari cesti krenila proti prestolnici. S kappa ploščo, mojim sopotnikom.

Saj ni bilo takšne panike. Razen, da sem se malce skuhala. In ugotovila sem, da je bila verjetno to precej boljša odločitev, saj bi morala z precej nerodno ploščo prehoditi še dvajsetminutno pot.
Tako pa sem dobila parkirišče za faksom, po drugem krogu, in se sprehodila samo nekaj metrov, kjer je zbrana druščina že sedela na kavi.

Prav pridni smo bili. Zdelo se mi je tako kul, ko so bili vsi naši izdelki razprostrti čez mize v učilnici in smo ugotavljali ter brali avtorje spodaj, da smo videli kdo je kaj naredil. Ker nekaj definitivno smo.
In očitno se bo moje delo znašlo na razstavi. Sicer nobenih dodatnih informacij nimam, samo pobrano in izbrano je bilo.
Dve muhi na en mah, ker smo imeli pri drugi profesorici še zadnje korekture pred oddajo v sredo. In smo se tudi malo načakali.
Še bolj soparna vožnja domov.

Tu pa se dogajanje v dnevu zaključi. Z obiskom Brunarice čez cesto.
Omejim se na gledanje včerajšnjega polfinalnega večera ter filma.
Zanimivo je, da vse kar mi je ostalo v spominu je tista sploh-ne-vem-kako-bi-opisala izvedba Waterloo-ja z zmagovalci zadnjih petih let.

Abba - Waterloo

Drive-in kino

Drive-in kino. Legendarno.
Odštejmo dejstvo, da tista frekvenca pač ne lovi in prištejmo odprto okno, dekco, povštra, bombone, krekerje in rdečo cockto. V avtu. Na poležanih sedežih. Ter vse izhode na wc.
Midnight in Paris. Ker sem našla nekoga, ki je nad tem filmom navdušen toliko kot jaz, za razliko vseh ostalih. In tako je seveda padlo povabilo, čisto tako - mimogrede. Ker pač ni vsak dan tak, da se lahko parkiraš z avtom pred platno in gledaš priljubljen film. Ne, ni vsak dan tak. Samo kakšen četrtek v letu.

Ker okno odpreti je preveč komplicirano in se odprejo vrata. Toliko, da se pošteno nasmejim in greva še en krog, ker nekako zgrešim izvoz.
Ker prepozno opozorim, da okno morda ne bo šlo nazaj gor po tistem, ko je najden gumb za spuščanje.
Ker je en tak večer z vsem tem, čisto fino preživet večer.

Danes je bil poleg vsega najbolj legendaren horoskop v Žurnalu. Prav zmaga ga.

Ker sem nekaj vrstic preletela le v tiskani verziji sem zdajle še enkrat odprla in se nasmehnila. Ker tako hudo naključnega pa še ne.

Umiram. Od navdušenja, kakopak.

Zmagala sem s plakatom. Preživela večer ob gledanju romantične komedije in sedajle bom nasmejana in dobre volje padla v posteljo, ker vem da lahko potegnem črto po še en čudovit dan.

Conal Fowkes - Let's Do It (Let's Fall In Love)

Boto ali ne bo to?

Sedaj imam po skoraj celem letu na faksu občutek, da sem neke vrste dizajner. Ker imam en svoj izdelek na kappa plošči in ker sem jo prenašala naokoli. No, še jutri jo bom. Ampak danes mi nič ne more uničiti teh sanj.
Ker danes sem dizajner. Ha.

Drugače pa to šolsko leto se bliža h koncu s tako svetlobno hitrostjo, da smo vsi malo presenečeni. Danes smo odrisali že zadnje ure risanja. Jutri imamo "resne" oddaje del in naslednji teden začnemo z izpiti.
Tako "za res" vse skupaj zgleda, mi pa še vedno nimamo takšnega občutka. Kot da je vsak drug dan.
Delu pa ni videti konca.

Nekako bom izpustila današnji polfinalni večer in ne bom priklenjena pred televizijo. Grem se potepat in zapeljat v drive-in kino. Da vidim to čudo.

Eva Boto - Verjamem

Uganke in sestavljanke

Pa lahko v teden prištejem še en dan preživet delovno za računalnikom in dokaj kreativno za mizo s čopičem in barvo v rokah. Slednja predvsem na rokah.
Nič posebnega. Dokončujem projekte. Popravljam in pripravljam vse potrebno. Dokler ne bom imela vsega v rokah pred menoj - ne bo končano.

Če sem se zjutraj zbudila samo zato, da sem poslala popravljeno in nazaj zaspala globoko v dopoldan.
Potem pa ustaljen ritem, ki se giblje po zelo podobnih tirnicah, ko sem doma.

Pri vsem tem "ustvarjanju" in "dizajniranju" se mi je nekje za ozadje vrtel spekter epizod različnih serij.
Ena izmed njih je tudi House M.D.
Ta se je tako kot Razočarane gospodinje prejšnji teden, ta teden zaključil z zadnjo osmo sezono in zadnjim delom nasploh. Moram reči, da je bil kar fin zaključek. In vsi očitno vnašajo že odpadle like nazaj na nek način.
Nekaj o življenju in ugankah, sestavljankah, drugače "puzzles". O tem in o tistem, kako pride po njem ena velika naskončnost ničesar.
House je bil kulj.

Coldplay - See You Soon