Privat kres na oknu

Privat kres na oknu. V dnevni sobi pa panika.
Samo kresničko sem zakurila. Za prvega maja, če že kresa nimamo, ker se noben ne da. Ali pa se nobenemu ne da.
Obležali na kavču. Pred televizijskim sprejemnikom gledamo nogomet. Pestro.

Radler in pol. Fantje imajo nogomet, jaz imam vrtnarjenje. In malo pogasim žejo, saj je bilo to še najbolj na dosegu roke, hotela sem napisati noge, pa sem rekla - zakaj pa ne.
Torej posadila sem si še nekaj jagod. Peteršilj. Napadla sem meto in plevel.
Sproščanje jeze, ko tolčeš z motiko po zemlji in ven z vso močjo poskušaš izruvati tisto, kar se ti zdi popolnoma odveč.

BOY - Little Numbers

Delaš čudno

A ste že slišali Kate Middelton? Tudi jaz ne. Ampak sedaj je prišla ven njena prva uradna izjava in lahko smejočim podobam, premikajoči se sliki, dodamo še zvok. Zveni starejše in bolj resno. Ampak ima pa nadvse prikupno oblekico.

prisrčen: ki ima, kaže do ljudi odkrit, naklonjen čustveni odnos; ki daje zaradi svoje prikupnosti, lahkotnosti, nežnosti prijeten videz

Nisem bila za izlet v Gardaland. Malo sem čutila pritisk v prsih že, ko sem samo gledala posnetek Blue Tornada. Takšne stvari niso zame. Dovolj je adrenalina že, ko se pripeljem na vrh klanca in ne vidim ceste naprej.
Prepričevanje me je še bolj odvračalo od obiska. Bila sem dvakrat in mislim, da je bilo čisto zadosti.

Life of Pi. Uspelo pogledati. Moram reči, da je dober film, ampak si ga želim ogledati v enem kosu, saj sem že malce zgubila nit zgodbe, ko se je tako kruto trgala med vsakim daljšim premorom. Hudi so posnetki oziroma specialni učinki živali. Predvsem tiste scene s surikati.
Želim si ga še enkrat ogledati. Čez čas.

Hotel Transylvania. Jeeej. Risanka! Čeprav sem gledala sinhronizirano verzijo, sem preživela. Zakaj vedno tako izpostavljajo različne slovenske naglase?
Skratka. Luštna stvar. Če lahko pošastim, ki se bojijo ljudi, rečeš luštne.

Valjanje od smeha po postelji. Prezgodnja budilka. Odkrivanje stvari v kuhinji.
Ostanem sama, dokler se vsi ne prikažejo doma.

Adi Smolar - Srečno Pot (instrumental)

S soncem obsijan Peter zajec

Sonce počasi zahaja za bližnjimi drevesi. Nastane tista najlepša svetloba. Usedem se na balkon in izkoristim še zadnje trenutke.
S knjigo v roki. Brala sem povesti o Petru zajcu in z navdušenjem opazovala ilustracije Beatrix Potter. Mogoče bi rajši v roke prijela kakšno knjižico originalne velikosti, ampak tudi to je dobro. Prikupna živalska bitja iz njenega sveta.

Zjutraj sem se komaj skobacala iz postelje, ko je pes glasno klical, da mora ven. Precej po zombijevsko sem korakala za njim do gozda in nazaj. Mu pripravila hrano in se skobacala nazaj v topel objem. Vsaj dokler ni drugič prišel jokat in sem mu pokazala, da nikogar ni doma, ko je vkorakal v prazno spalnico. Žalostno je odtaval na vrt.

Po kuhinji se je razširil vonj po kavi. Kar niti ni običajen vonj, ki bi se pojavljal pri nam doma, ampak postaja pa precej bolj reden. Ne gojim pretiranega navdušenja, ampak po drugi strani pa mi ni niti preveč grozen. Navajam se.
Piti jo pa vseeno ne morem, ker mi ni všeč.
Ostajam pri čaju.

Poležavanje. Crklanje. Smeh, ki je napolnil vse stene.
Pa je čas odbrzel mimo.

Smash - Don't Forget Me (Ivy Lynn)

O potrošništvu

Tole potrošništvo je že kar nadležno. Povsod bombardirajo. Povsod oglasi. Povsod nagovarjanja kaj rabiš, kaj je dobro, kaj si želiš, kaj moraš imeti.
Prideš v trgovino. Polno oblačil. Doma pa imaš polno omaro.
Ne vem zakaj je tako pomembno imeti cel čas novo. Pa barve. Pa oblike in vzorčki.
Vse je že presneto zakomplicirano.
Police polne istih izdelkov. Da stojiš pol ure in se odločaš. Na koncu tako ali pa tako cena pretehta in poskušaš kupiti najcenejšega.

Zadnje dva ali tri dni sem ugotovila, da se kar znajdem v šopingu. Sicer moram res reči, da sem tri oziroma štiri pare lanske in predlanske sezone zmetala proč, ker so preprosto razpadli.
Našla sem prikupne in udobne, ampak kaj, ko te kljub vsemu po prvem nošenju ožulijo. Morda je kriva tudi vročina, ker mislim, da sem se kljub vsemu skuhala včeraj. Danes skoraj, da ni kaj dosti bolje. Še vedno ne vem, kako bom preživela poletje. Malo me skrbi.

Toliko se pritožujem morda ravno zato, ker sem si danes privoščila novo oblekico. Takšno prikupno seksi, oprijeto. Sprano-rdeče-rozasto-marelične nedefinirane barve.

Med pavzo, sem se sprehodila do nakupovalnega središča. Zaradi tega, da lahko spontano izkoristim ponujeno priložnost za bolj ekspresno druženje. Ravno toliko, da kakšno rečemo med vsem letečim iskanjem stvari iz seznama. Fletno jima je.
Meni pa bo verjetno, da tudi. Ta vikend.

S psom sva ostala sama.
In zaposlujem se z gospodinjskimi opravili in jutranjim nakupovanjem živil. Pa smo spet naokoli.

Bombay Bicycle Club - You Already Know

Workšop

Polno zaposleni, cele dneve za računalnikom in kreativno navdahnjeni. Tako smo se zadnjih nekaj dni vsak dan sproti kuhali v učilnici na faksu.
Našo kreativnost in sposobnost "hitrega" oblikovanja je zapolnjevala delavnica imenovana Diabrands. Prišel nam je predavat profesor iz portugalske univerze IADE in tako sem direkno iz španščine preklopila na angleščino.
Pestro, ampak kar zabavno. Bili smo pridni kot mravljice na soncu, saj smo se kuhali v učilnici, kamor je nažigalo sonce in so se pregrevali računalniki. Vsi naši plus še tisti šolski, ki so bili prižgani.
Savna.

Bil je proces razvoja nekega logotipa. Znaka. Kako si zastavimo začetek ustvarjanja. Skratka dobro vedeti in znati in iti skozi to. Ni kaj.

Predvsem na koncu, ko smo izobesili vse kar smo naredili, je bilo fino to videti. Malo zadovoljstvo.
Za tako kratek čas smo bili kar produktivno uspešni.

Bile smo kar malo zagnane, saj smo včeraj že 15 min pred koncem imele končan projekt. Ha. Kaj pa to. Menda dobra ekipa in organizcija pripomoreta k temu. Še predavatelj nam povedal, da smo dobra ekipa in lepo delamo skupaj.

Ozelenelo je vse. Že nekaj dni opazujem, kako hitro se je narava zbudla po teh dolgi zimi. Ko sem šla, še ni bilo ničesar, sedaj pa se že vse bohoti v zeleni barvi. Čeprav je vroče. Čisto preveč naenkrat.
In ko hodim proti železniški postaji grem proti soncu, nobene sence ni in je kar malo naporno.
Saj se tako ali tako cel čas samo pritožujemo. Nikoli ni in ne bo prav.
Jutra so premrzla in popoldnevi prevroči. Tisto prav je samo 10 minut nekje vmes.

Prebiram zapise na blogu Unipolar times call for bipolar people. Fino za brat. Se bom kar tako izrazila. Poleg tega pa sem presenečeno odkrila, da je link mojega bloga na njegovi blogrolli. Hecno.

Še vedno na faksu. Že od osmih zjutraj. Z vmesno pavzo. Sedim na sedežni in čakam, da pokažem kaj sem naredila za Gorenjkin natečaj.
Čisto preveč zagnana za petek popoldne. Čisto preveč.

The Kooks - Sofa Song

Nazaj na predavanjih

Pa je teden že naokoli. Mene pa še čisto nič ni vleklo domov.
Ponavadi se že prej naveličam, ampak tukaj sem se tako odmaknila od vseh "vsakdanjika", da je preveč prijalo. Za ta čas.
Ampak enkrat je treba domov pa še letalo nas je čakalo.

Še zadnjič do mesta. Na kavico pred železniško postajo in potem smo se poslovili. Saj bo kmalu čas prišel naokoli in se spet vidimo. Center mesta smo pustili za seboj, ko smo se spravili na metro do letališča.
Prav dobro imajo urejeno, da te pripelje direktno do tja. Ne rabiš nič drugega.
Čisto mirno. Brez hitenja. Brez nervoze.
Še malo "svežega" zraka preden smo se sprehodili skozi senzorje in uzrli letala.
Tokrat so spet merili kovčke, tehtali jih niso. Malo smo se načakali, da so bili švicarji lahko točni kot ure, mi pa smo imeli malenkostno zamudo. Komaj obembe vredno v resnici.

Leteti ni ravno nekaj, kar bi bilo med prijetnimi dogodki, te pa popelje od točke A do točke B v relativno kratkem času. In že smo se spuščali skozi oblake na letališče v Trstu, ki ga je moralo nekaj minut pred tem zajeti naliv. V zraku je bil tisti svež vonj in občutek po nevihti in tla so bila razmočena.
Še preden pa smo se zavedli pa smo bili doma.
Pa je bil dopust mimo. Kovček pa razpakiran in vrnjen. Samo še slike so govorile, da sem bila pred nekaj urami na drugem koncu Evrope.

Z največjo težavo sem ustala. Z največjo težavo sem funkcionirala.
Predavatelj iz Portugalske nas ima ta teden na delavnicah in danes smo začeli. Imela sem takšno srečo, da je včeraj odpadlo in čisto nič nisem zamudila. Saj pravim... sreča.
Dejansko sem iz španščine preklopila na angleščino. Čisto me medejo že teli jeziki. Če se niti nisem mogla skoncentrirati, da bi pisala slovensko, ampak sem avtomatično delala zapiske kar v angleščini.
Imam nalogo. Nekaj z diagrami. Nekaj z brandingom. In nekaj z Ljubljano.
Pridno smo še potegnile danes.

Ne da. Se mi. Nič.

The Temper Trap - Sweet Disposition

Ay no!

Pester urnik smo imeli pripravljen za soboto. Mislim ne toliko urnik, kot je bilo dogajanja na sporedu.
Dan smo sicer začeli tako počasi, saj se ni nikomur nikamor mudilo.
Ampak smo se spravili po soseski, ki je novejša, bolj "fensi" in izgleda malce bolj luksuzno. Stanovanja so imela na strehi bazene, tako se govori.
Špancem naročiti čaj je kar precej smešno, saj noben ne pričakuje tega. In ko tretjič ponovim "té verde", morda ne mislijo, da se šalim. Ne vem pa sicer kakšna je navada pitja tega napitka.
Dobro, da mi je ostalo "Verde que te quiero verde" tako v spominu. Lorca pa slovenščina pa zelena in to. Tako, da vem kakšna je zelena.

Vsi so bili presneto neučakani, ker so vedeli, kaj nas čaka. Že prejšnji dan smo naročili paello. Takšno za deset oseb in baje najboljšo tam naokoli, ki jo kuhajo le za vikend. Hecen sistem.
Ampak definitivno se je splačalo. Malo drame.
Pred nami pa se je znašla ogromna posoda. Za deset ljudi. In zadišalo je, ko smo dvignili folijo. Potem pa smo se gledali med sabo in čakali, kdo bo prvi napadel. En za drugim smo se je lotili. Povedali so nam, da so jim razložili, da jo je najbolje jesti, kar iz posode. Ker je tisti riž treba še malce podrgnit, da je še boljši. Ampak je bila presneto dobra. Prav so imeli. In zajec res tekne. Ups.

Počitek po kosilu. Napokali smo se, ker je bilo težko nehati.
"Hengali" so v sobi. Jaz sem se nekaj poskušala pretvarjati, da sem pridna in obupala nekje na pol poti. Potem smo se družili še na strehi ob razgledu Paiporta, ko se je sonce počasi spuščalo. S kozarcem sangrije.
Crklanje na kvadrat predno se je bilo potrebno obleči, da gremo.
Navijaško razpoloženi. V barvah, odtenkih in šalu. Pa sva imela prvi del fotošutinga. Kjer sem imela jaz veselje. Ki ga je bilo potrebno ustavit.

Pa smo prši pred stadion.
Ogromno ljudi. Navijaško razpoloženih.
Ogromen stadion. Mestalla.
Noro.
Na nogometni tekmi sem bila enkrat, ko smo bili še manjši in so nas otroke peljali gledat na Plečnikov stadion. Drugače pa se ne spomnim, da bi bila kje drugje ali kdaj.

Valencija proti Malagi.
Dejansko sem bila na nogometni tekmi, kar verjetno zabava vse skupaj, vključno z menoj. Kdo bi si mislil. Moram priznam, da je bilo noro. Vzdušje in množica in stadion in dejstvo, da bi rekla, da smo imeli precej dobre sedeže, saj smo imeli prav dober pregled nad dogajanjem s sredine.
Že ko smo prihajali do stadiona, smo imeli pregled nad precej ogromno množico, ki se je zbirala okoli. Fantje sicer pravijo, da sam stadion sprejme 55 tisoč ljudi, bilo pa jih je nekaj čez polovicoJaz bi seveda razložila, da precej več. Ampak ne glede na vse bilo je precej noro. Ker če sem bila jaz navdušena, potem je pa že nekaj bilo.
Papirnata letala. S tem so se obmetavali med tekmo in vsake toliko je kakšno priletelo mimo glave. Eno izmed njih je preletelo skoraj polovico igrišča. Čisto hud let.
Mehiški val. Nor je bil videti pa kar tri kroge smo naredili. Ob takšni množici kar pozabiš spremljati dogajanje na igrišču in gledaš kako potuje naokoli in kdaj si na vrsti.
Skratka. Videla sem 6 golov. Pet za Valencijo in enega od Malage. Seveda smo navijali za domače in bili čisto veseli, čisto padli notri in z navdušenjem gledali tiste štiri gole, ki so bili v roku 6 minut.
Tako učinkovit navijač sem. Ni kaj. Ha.
Sicer sem vmes tako padla notri, da sem se ujela, ko sem vzkliknila "ay no!", ko nekaj ni šlo ravno po načrtu.
Dejansko sem vesela, da sem se strinjala, da grem.

Po tekmi pa v center, skupaj z nepregledno množico in na malo okrepčila potem pa smo ujeli še zadnje pol ure Oktoberfesta. Ker te tekme se začenjajo ob 10h v Španiji. Tisto pa zapirajo ob 2h. Nekje vmes smo se ujeli. Fantje z litrskimi vrči. Dekleti sva se pa pozibavali v polkastih ritmih.
Pa s taksijem domov.

Rrrrrk. Kot zajec na bobne.

The Lumineers - Ho Hey

Oktoberfest olé

A veš tisto, ko si na Oktoberfestu sredi arene v Valenciji, sredi aprila. Ja, točno ta trenutek. In pije se tudi mojito, skoraj pa pleše polko, čeprav smo samo malce migali ob zvokih račk. Španci pa zgledajo prav smešno v nemški noši. Vse skupaj je precej bizarno.

Ta dan smo namenili za sprehod do Ciudad de las artes y las ciencias. Kar je v prevodu mesto umetnosti in znanosti. Tam kjer so stavbe različnih oblik in akvarij in vse skupaj. Prav dobro izgleda. Skratka podali smo se čez cel park. Zanimivo je, da imajo oni park tam kjer je včasih tekla reka in potem hodiš pod mostovi in nobene reke nikjer.
Imajo veliko mostov, nimajo pa reke. Ne več.
Hecna je ta Valencija.

Prav lušten sprehod. Fantom se je sicer nekam "mudilo", ko so bili spet nekaj korakov pred nama. Ampak so se potem malce usedli in "odpočili", da sva se primajale.
Čaj. Če gredo na kavo, grem jaz na čaj. Rekli so mi, da sem v napačni državi, da bi morda bolj pasala v Anglijo. Morda pa res.

Kužati. Trije francoski buldogi in nekaj vzklikov navdušenja. Kako prikupna pasja bitja. In še cela druščina raznoraznih psov, predvsem zlatih prinašalcev. Kakšno veselje jih je bilo gledati. Čeprav se mi zdi, da se ima moj doma tudi precej fletno brez mene.

Prišli smo do parka z rožicami in vse sva poslikali. Take ogromne rože. Vrtnice, se mi zdi. Ko rastejo in cvetijo tam vse naokoli, da lahko narediš kakšno dobro fotografijo še z arhitekturo v ozadju.
Okoli stavb. Kovanje načrtov, kako najhitreje odpeljati Mercedeza in šoping center čez cesto.
Tam smo se izgubili za nekaj časa. Stlačila sem se v raznorazne oblekice in majčke in srajčke, ampak čisto nič ni bilo vredno nakupa, le na koncu sem si kupila šal s srčki. Tak ogromen za rutkico in srčke ima. Velike. Rožnate.
Nekako nisem mogla odvrnit oči. In ne skrivam navdušenja.

Do Oktoberfesta v Areni in nazaj domov.

Vale

Očitno mi gre španščina veliko bolje kot sem pričakovala. Razumem precej več kot sem mislila in skupaj se trudim spravit vsaj osnovne stvari. Mogoče je to, da sem se bolj sprostila pri angleščini pripomoglo tudi splošno. Prav presenečena sem.
Ker potem sem že skoraj jaz tista, ki začnem prevajati o čem poteka pogovor. Vsaj, če se mi zdi da vem.
Ampak drugače se mi pa še vedno zdi, da nič ne znam.

 

Nežna svetloba skozi zavese z rožastim vzorcem, da nastane prav fina slika. V jutra pa se zbujam vedno pozneje, da še malo poležim v postelji.
Bil je dan kot zanalašč za potepanje po centru Valencije.
Drugo kavo in čaj smo spili malo naprej, kjer sem matadorju pred leti dvorila.
Prav zanimiv je občutek, ko se vrneš na isto tuje mesto in nekaj poznaš. Ravno po tej ulici sem se sprahajala tudi sama in so mi v spomin skočili določeni izseki. Predvsem tisto, kar je ostalo ujeto na fotografije, ki sem jih gledala in urejala ravno pred kratkim.
Trgovinica z bombončki. Železniška postaja. Kip matadorja. In tržnica z rožami na nekem trgu. Te momenti so se mi poigravali v spominu.
Ampak sem med vsem tem sama ustvarjala nove. Popolnoma drugačne podobe in tri riti pred očmi.

 

Torkat nisem kupovala nageljčka. Niti turista se še pretirano nisem šla, saj nekako niti nimam takšnega veselja gledati za drobnarije, ker je kovček že tako ali tako precej težak.

Našla sem svoj muz.
Pregledali smo center. Bolj prehodili. Fantje pred nama, midve pa s fotografskimi aparati za njima. Znašla sem se na lokaciji, ki je prešla iz deževne v sončno. Pa še z drugega konca se mi zdi, da smo prišli. Ker nazadnje, ko sem stala na tistem trgu, je dežavlo. Čeprav je bil skoraj, da rahel deja vu, saj sem bila precej podobno oblečena. Ampak ob drugačnem času, ob drugačni družbi.

Postanek za gasenje žeje. Sangria.
Tale španska pijača se prav dobro pije. Tako ohlajena, z malo sadja, ki se počasi namaka.
Skoraj takoj pa je sledil postanek še za lačne trebuhe. Peggy Sue's ali nekaj takšnega. Njihov slogan se je glasil - food from America. Ampak je bil presneto dober krompirček. Res. Skupaj z vzdušjem in opremo. Duhom, bi lahko rekla. Ker je vse skupaj narejeno v slogu ameriških 'dinersov'.

Lezli smo tudi na stolp. Zaradi razgleda. In malenkostno smo izkoristili vse skupaj za priložnostni fotošuting. Za to se vedno najde trenutek. Kot za malo telovadbe kasneje v parku. No, recimo.
Na koncu parka pa nas je pričakala cela kpica šotorov in s pikčastimi vzorci okrašenih lampinjončekv, ki so naznanjali flamenko. Videli še nismo nič, ker smo bili nekako zgodnji, kakšnih par ur.
Potem pa metro pod noge in domov.

 

Naslednji lenobni dan se je sonce sramežljivo skrivalo za meglicami oblačkov, saj se kakšni resni niso tvorili. Se je pa poznalo, da se je temperatura spustila za kakšno stopinjo ali dve, ko je pihal malenkost hladnejši veter.
Tokrat je bil nov dan, čas za nov izlet. Na plažo.
Dejansko sem bila že v Valenciji, ampak do plaže takrat nismo prišle tako, da je bilo to zame nekaj novega. Za vsak slučaj sem vzela še kopalke sabo, jih navlekla nase, pravzaprav. Nisem se pa kopala. Plaža je bila preširoka in morje je bilo nekje v daljavi. Jaz pa popolnoma nerazpoložena za hojo po soncu do vode. Sem se pridno držala sence na mivkasti podlagi.
Tudi senčenje šteje. Menda so se fantje pretvarjali, da so pogumnejši in šli v vodo ali športali po plaži. Dekleti sva izkoristili trenutke za poležavanje.
Vendar je vsega enkrat konec, ko se nekako bolj kot ne naveličaš in smo se prestavili v en izmed lokalov, ki so se vili po promenadi ob plaži.

 

Potem pa zopet metro pod noge in domov.
Zjutraj sva imela pravzaprav toliko sreče, da sva srečala tisto teto, ki je preverjala, če imamo karte, saj sva jo potrdila prevečkrat in je bila tako zelo prijazna, da je vrnila vožnjo. Fino.

Risanka za zvečer. Pravzapav smo pred spanjem gledali še kako nori so Rusi iz posnetkov na youtubu.
Ronal Barbaren. Pomalem smo kar umirali od smeha. In kere ritke. Ha.

Hans Zimmer - Time(Inception)

Kasaja

Pa smo šli na sonce, čeprav sedaj slišim, da se je skrivalo nekje in se tudi doma pokazalo. Ni kaj.
Ampak imam pa dopust in sem v Španiji. Luštno mi je, saj vem. Vzela sem bonus točke za pridnost in jih vnovčila za eno popotovanje.

Skratka...

Čeprav letiš zgolj dve uri, ti potovanje iz enega na drug konec Evrope pobere precej več časa. Predvsem od točke A do točke B. Z vsemi postanki, menjavo prevoznih sredstev in tako. Od doma sem štartala ob 2h, v Španiji v stanovanju pa smo bili tam okoli devetih. Sedaj niti ne vem ali prej ali po deveti, vem samo, da nas je čakal narezek, saj sem fanta po poti poslušala, da sta že pošteno lačna. Pa so nam prebrali misli.

Večer smo nadaljevali z eno pijačo in drugo in tretjo in potem nismo več šteli, ko mi je avtomat dal več denarja, kot sem ga vložila in smo za pokušino dobila kakšen kozarček. Ker to se pa more poskusiti, predvsem, ko je naš španski prijatelj popolnoma presenečen nad dejstvom kako punce nazdravljajo.

Pestro. In smo se spravili v najvišje nadstropje po kar nekaj precej stopnicah. Vedno prideš s sapo do vrha.

Lenobni dan, naslednjega dne.

Iz ene postelje na drugo. S postankom na zajtrku. Pa ustvarjalni kotiček. Pa najbolj prikupna napihnjena žverca.

Tako sem bila lena, da mi še fotografski aparat ni kaj dosti dišal. Malo počitka sem si vzela in mu ga namenila, da je komaj kaj prilezel na plano.

Opoldne smo se iz notranjosti prestavili na sonce. Na kavico in čaj. Za dodatno mero vitamina D, čeprav sem nase nanašala že drugo plast zaščitnega faktorja 30. Pijem pa rdeči čaj, ker sem nazadnje to znala povedati. Takoj za tem, ko je gospod s malo pomočjo pantomime ugotovila, kaj smo mu hoteli povedati. Mogoče je res nenavadno za španske razmere, da si kdo čaj naroča. Ampak, če gremo na kavo to sama dojamem kot, da gremo na čaj. Navajanje na kavo mi ravno ne gre. Nisem kaj dosti navdušena.

Zgubila sem popolnoma ves občutek za orientacijo, smer neba ter vse povezano s tem dotičnim stvarem, saj mi še vedno ni povsem jasno kako smo prišli iz enega na drug konec, kje se nahajamo in kam prazaprav gremo. Predvsem, ko me zmedejo, da ima trgovina dva vhoda oziroma izhoda na popolnoma drugih straneh ulice in to storim potem čisto nezavedoma. Greš notri, si rečeš - o blagajna, preiščeš vso trgovino, prideš do blagajne in povsem "logično" predvidevaš, da si sedaj na isti blagajni, saj imajo v naših trgovinah samo eno. Te celotna situacija zmede, šele ko prideš ven in se zaveš, da si na popolnoma drugi ulici. Pred pravo hišo že pravzaprav.

Zakaj ne bi izkoristili lepega dneva in se prestavimo v park. Vzamem karto, sončno kremo in še ležalke se vzame in se odpravimo. Na sončka. Ven. Čeprav nam veter ni bil v pretirano korist.

Enka. Še vedno siesta in sami v parku.

Tako zelo smo bili zagreti, da smo komaj postopoma ugotovili, da se je urni kazalec premaknil v smer, ki je naznanjala konec "počitka" in so se iz raznoraznih koncev kar naenkrat prikazali ljudje. Presenetljivo kaj za Špance pomeni ta del dneva, saj dobesedno kar naenkrat "omrtviči" vse.

Nabrali so se otroci, ki so si čez park podajali karte. Nabrale so se gospe oziroma gospodične mamice, ki so svoje "mulce" pripeljale v park, one pa so ob najnovejših tračih glasno razpravljale, ko so imele drugo oko na tem, kaj "malčki" počnejo po parku.

Saj se ni končalo z prihodom vseh, končalo se je s tem, ko noben ni imel več navdušenja, da bi delil karte. Zmage pa smo si razdelili med seboj. Skoraj vsi.

Pol filma. Pa pavza, ker smo šli nekaj probat. Potem pa nadaljevali s konem.

Red Dawn. Sicer ga ravno ne priporočam v gledanje, ampak... nekaj o "junaštvu" Američanov nad osvajanjem Severnih Korejcev Amerike.

Kakorkoli.

P!nk - Try