Klunc

Jupi, se že veselim!
Točno s temi besedami je moj mali bratranec danes presenetil celotno zbrano druščino. Star je tri. In pol? Saj ne vem točno, ampak zdi se mi, da tam nekje. In s sestrično sva ga samo gledali, ko je to rekel medtem, ko smo sedeli na tleh in zlagali kocke eno na drugo. Plan je bil, da se zgradi "uto za Rona" in njegov odziv je bil točno takšen.
Saj jih je še nekaj takšnih "ustrelil", ampak samo ta se mi je vtisnila v spomin. Smo se pa celo popoldne smejali njegovim prigodam. Naš mali navihanec in naš velik pes sta najbolj posrečena kombinacija daleč naokoli.
Že ves kričeč ga je pričakal na vratih in od tu naprej je bila čista norija. Ron je hodil za mamo, ki je imela hrano, bratranec pa za njim, ker se mu je zdel najbolj kulj pojava v tistem trenutku. Takšnega navdušenja noben ne more skriti. In koliko energije imajo "tamali" v današnjih časih je izjemno. Čista hiperaktivnost.

Teli so pa zame.

Potem pa smo ostali štirje, ki smo že "malo" večji, ugotavljali, če smo bili mi tudi kdaj tako blazno živi. Mislim, da ni takšnih spominov. Smo bili malo bolj umirjeni.
Hrana, ki je šibila mizo je bila naravnost odlična. Pražen krompir pa riž pa fila in meso. Pa vsega skupaj kar ni in ni zmanjkalo saj so se po tem prikazale še sladice. Torta in flancati pa še tisto "ta fino" orehovo pecivo. Moj želodec pa do zadnjega kotička zabasan. Se že premikamo v praznični čas. Nedvomno.

Roza nageljčki!
Nisem se mogla upreti, ko sem jih videla tam pri blagajni v Lidlu. Meni namenjeni, da si polepšam dam. Sama sebi. Takšne drobne stvari lahko naredijo veliko.

No Angels - Goodbye To Yesterday

Palindrom

Zabavam se s palindromi, ki sem jih najdla na Wikipediji.

Sedaj, ko sem izvedela kako se to imenuje. A veste tisto, ko se besede berejo nazaj in naprej. Nisem pa vedela, da obstajajo celi stavki. Zabavno!

Osem opitih hiti po meso.
Ema, zakaj ni vinjaka zame?
Perica reže raci rep.
Edo suče meč usode.
Cesar prasec.
Matej je tam.
Tolpa natika kita na plot.
Klovn in volk.
Bo kaj sena danes, Jakob?
Hudir bo dobri duh.
V elipsi spi lev.

Kaj se počne v petek zvečer?
Leži se na kavču in gleda Moj dragi zmore. Kot že marsikateri petek.
Čeprav se potepa.

Za dobro uro in pol sem šla na faks. In to sredi dneva. Doma sem bila kot, da bi šla že dve uri prej. Zdi se mi kot, da sem se samo tja peljala, priklopila računalnik, pogledala video in se peljala nazaj. No, saj je bilo tako.
Sem pa vsaj uživala v vožnji v sončnem dnevu. Zelo sončnem dnevu in gorah, ki so razkrivale bele vrhove. Čudovita pokrajina. Čudovito vzdušje.
Ne razumem pa zakaj je bilo toliko nesreč na cesti. Poročali so v zelo velikih

Kaj pa preostanek dneva?
Ta je pa šel mimo. Niti ne vem kdaj. Tako je, ko malo zadiham. Dan izgine.

Drake - Hold On We're Going Home

Vam bom kupil akvarij

Kako je šel dan mimo niti ne vem. Vem samo, da nisem čisto nič pametnega naredila.
Danes se niti nisem vozila po moji dnevni ruti, ker sem imela ravno v tistem času druge opravke. V čakalnici sem sedela in čakala, da pokličejo moje ime. In mislim, da sem se tresla od strahu. Čeprav ne znam ravno točno definirati pred čim, ampak misel na vse skupaj se mi je zdela grozno neprijetna.
Pa se je izkazalo, da ni bilo tako. Pa še prijazna je bila.

Skratka po pregledu sem poskušala svoj avto zriniti na parkirišče pred lekarno. To se je izkazalo za cel podvig. Vseh tistih deset parkirišč je bilo zasedenih pa še trije so čakali. Potem sem se drenjala še jaz in se v naslednjem trenutku že umikala vzvratno na glavno cesto. Cela zmešnjava. Po dveh minutah čakanja, da bi zavila nazaj v to zmešnjavo, sem se pač odločila, da grem lepo naprej do naslednje lekarne. Kjer ni bilo nobenih težav s parkiriščem in nobenega čakanja. Samo jaz.

S sprehoda.

Poslušala sem zanimiv žargon. Tisti o ovcah, ribah in akvarijih. To ni fish to je riba. Vam bom kupil akvarij.
Gledala sem Elysium, ki je pravzaprav blazno nezanimiv film. Grozno nezanimiv, pa sem že upala, da bo kaj iz tega, ugotovila pa da je vse že prikazano v trailerju. Resno?
Bolj kot ne sem razočarana nad filmi v zadnjem času. Vsaj lep sprehod sem imela.

OneRepublic - All This Time

Zaustavitev gibanja

Kaj pa sedaj?
Moje namizje je polno odprtih datotek, ki jih prenašam sem in tja. Vklopljen imam prenosni disk in "ta velik" USB ključ. Eno za filme, drugo za slike in dokumente. Danes sem že tako ali pa tako imela celo "štalo" s telefonom. No, saj jo imam še vedno.

Včeraj zvečer so mi izginili vsi podatki iz telefona. Razen SMS-ov. Nekje se sicer še skriva imenik, ker pri posameznih sporočilih piše, kdo jih je poslal in ne samo številka. Ki bi se verjetno pojavila, če bi izginila imena.
Skratka slike so izginile. Glasba je izginila. In cel imenik.
Pojma nimam kaj se je zgodilo. Vem samo, da sem ga polnila na računalniku. Očitno je bilo tukaj vmes nekaj.
Skratka po polovici dneva so se vrnile slike. Čudežno, ker sem nekje vmes zbrisala vsebino iz SD kartice. Skupaj z glabo. Imenika še vedno ni, zadnjih klicev tudi ne, samo SMS-i vztrajajo cel čas.

Mogoče vsemu skupaj niti ne bi posvetila takšne pozornosti, ampak današnja budilka, ni imela zvoka, ki ga ima drugače. In nič mi ni bilo jasno.
Da me je prebudil bratov telefon že eno uro prej, je navadno. Ampak, da budilka ne igra melodije kot ponavadi - to je pa škandal.

Stop motion. To smo počele danes. Improvizoriš studio. Učilnico smo postavile na glavo, skupaj z mizami. Potem pa je počasi potekal celoten proces. Interesantna situacija. Zgolj ena stopnja v procesu, ki se sedaj še mora nadaljevati. Šest deklet in ena scena. Premikajoče se majčke, rožice in obešalnik. Še čaj smo imele.
Jaz sem se s profesorjem zmenila, da drug teden ne bom imela problemov, ko se grem potepat. In mu spotoma še razložila, da sem si sposodila knjigo, ki jo je priporočil, ampak zaradi "lastnega veselja", pravzaprav zanimanja.
Stala pa sem z vizitko v roki.

Kosilo. Najino kosilo. Ker se je meni "zaluštala" pica in ker še ni nedelja. Ha. Tudi to je nekaj.
In potem stojiva na parkirišču, poleg mojega avtomobila. In mu lahko zrem v oči. Čisto od blizu.
Ampak kaj, ko sem naslednji trenutek že na poti domov in bi tistega prejšnjega raztegnila za malenkost ali dve.

Smash Cast - Vienna

Plus plus

Danes pa se mi je smejalo skupaj s sončkom zjutraj. Čeprav sem se skoraj celotno pot vozila v sonce. Sem pripravljena tudi za takšne dni, s sončnimi očali v predalu. Veter pa je podil male oblačke, ki so se pojavili na nebu.

Vsak dan znova pridem ravno prav, ampak še vedno prezgodaj. Vsaj dobra internetna povezava je takrat in pridem na tekoče z vsem, kaj se dogaja. Drugim in po svetu. Toliko, da se preletijo novice, ki so že naslednji trenutek pozabljene. Saj niti ne bi mogla našteti kaj sem danes prebrala. Same traparije verjetno. Ampak tako to je, to kar nam ponuja svet, kar nam ponujajo mediji in okolica. Polno informacije, preveč, pa nič kaj dosti koristnih.

Odnos med skico in printom.

Imamo dva različna projekta, ki jih moramo vzporedno peljati, pa se nisem mogla osredotočiti ne na enega, ne na drugega. Počela sem čisto nekaj tretjega, dokler mi ni bilo dovolj moje nekoristnosti.
Misli, ki so tako polne, da so kar prazne. Poznate ta občutek?

Sedaj s polnim zagonom pripravljam luštne stvari, ki bodo na voljo. Kmalu. In močno držim pesti, da se vse pokopi in zažene. Mislim zagnano je že, samo do konca izpeljano mora biti.
Sem celo popoldne delala na tem in še nekaj dela me čaka. Saj bo prišel tudi kakšne oddih zame, kajne?

Danielle Bradbery - The Heart of Dixie

Paketek v rumeni vrečki

Kako veš, da je nekaj grozno narobe, ko te niti sončni žarki v ponedeljkovem jutru ne spravijo skupaj. Ni nasmeha.  Ni navdušenja. Ni nič. Čisto nič.

Če že nisem, pa postajam. Deloholik.
Ker kolikor se zadnje čase posvečam stvarem in delam, je že čudno. Kot, da se ta zagon ne konča. Kot, da sem čisto notri. Ko sem pa zunaj pa tako, da te niti sončni žarek ne spravi več v dobro voljo. Se pa zato sošolka toliko bolj potrudi. Hvala.

Polno glavo imam. Tega kar je treba postorit. In dodajam eno misel na drugo, dokler se potem jaz ne poderem. Saj potem pa gre vse samo še navzgor, ko se sestavljaš.
To je ta optimizem.

Skratka, saj se je ponedeljek izkazal. Mislim, za ponedeljek.
Res je bilo luštno zjutraj zunaj. Vsaj mali del, skrit globoko in zakopan, je to opazil. In stotinko sekunde, toliko, da očem ni bilo vidno, se je pričaral tudi takrat nasmeh. Nekje je vedno zakopano upanje.

Pokazala sem vse kar sem imela. Razložila sem vse kar sem si zamislila. Tako zagnano, da izgleda, kot da sem začela delati serijo plakatov, namesto enega. Kaj bo še z mene?
Skratka na koncu sem profesorici razlagala, kje se v današnjih dneh najde navdih. Kam gledati in kje objavljati. Spotoma pa sem pokazala še projekt, ki ni šolski. Ni kaj, letos sem kar malo navdušena nad tem predmetom. Morda zato zagon…

Včasih tudi za mali mestni avtomobilčič ni parkirnega prostora. No, je. Samo kar nekaj metrov, kilometrov se naredi okoli Ljubljane. Dejansko sem se čudila sistemu parkiranja. Hecna reč. Ampak za pol ure je tudi sam malo počil, da sva se midve naklepetali. Dokler jaz z mislimi nisem bila že dva koraka naprej. Grozna sem.

Dobila sem fotoaparat v paketku. Z zalogo čokoladice. Hvala.
Saj pravim, da tale ponedeljek sploh ni slab. Pa še mini zelen fotoaprat se je našel. Hvala vsem dobrim ljudem danes, ki so se tako močno potrudili in mi naredili dan.
Skratka zgodba z zelenim je takšna, da sem ga pogrešala doma in v nobenem skritem kotičku ga ni bilo. Pa sem se predala in rekla, da bom vprašala še na faksu. Seveda sem pozabila na to, dokler ni prišel mail in sem se iz nenada namenila v referat. Še našo gospo tam sem uspela nasmejat, ko sem vsa zmedena razlagala, da pogrešam zelen fotoaparat v zeleni srajčki. Pri vsem tem že ni mogla drugega kot, da se nasmehne in iz omare privleče nekaj podobnega moji razlagi. Kamen se mi je odvalil od srca, ampak obenem pa nisem bila čisto prepričana kaj se je ravnokar zgodilo.

No, saj bo vse dobro. Tudi takšni dnevi imajo vedno kakšno svetlo točko. Vedno se najde vsaj nekdo, ki ti poskuša polepšati dan, kar na žalost ne vidimo ali to premalokrat cenimo.

The Band Perry - Gonna Be Ok

Že dva dni Dinozaver

Sprašujem se, kolikokrat si lahko ogledaš predstavo. Ali boljše, kolikokrat si lahko ogledaš predstavo, ki je tvoje avtorsko delo? Zanima me, kje je meja?
Ker večkrat kot sem jo videla, manj verjetno se mi zdi, da sem bila sposobna ubesediti določene trenutke. Nekje se pač že skoraj ne more zgrešiti, drugje pa sploh ne vem kako je to lahko iz mene prišlo.
Ampak sem bila tista, ki se je naslanjala na rob sedežne in se tresla od smeha. Torej, ste že sedeli na kavču v gledališču? Sem že malo VIP in to.

V soboto dopoldne sem bila že zgodaj v knjižnici. Pri iskanju parkirišča sem hotela obupati po četrtem krogu, pa se je ravno takrat en umaknil in sem ugotovila, da tako mali avto ne rabi bočnega parkiranja, ampak lahko samo zapelje v parkirni prostor. Prednost mestnih malčkov.
Skratka odločena, da nekaj naredim sem se lotila slovenskih pregovorov in rekov. Takšnih, ki smo jih lahko slišali od Danice Lovenjak in takšnih, ki jih poznamo, vse do takšnih, ki sem jih prebirala prvič. Izpisala sem si cele štiri strani teh pregovorov.
Vse poučne, vse zanimive.

Življenje je kot basen, ni važno kako je dolga, ampak kakšen je nauk.

In priklon.

Tisti dve sobotni predstavi nista bili dovolj, sem šla še na nedeljsko. Dopoldansko matinejo, da sem bila pridna in sem dan začela s kulturnim udejstvovanjem. To pa je nekaj.
Tokrat sem bila tu, ker sem dobila obisk in sem ju z veseljem peljala na predstavo in en "šnel tur" skozi Kranj. V en glas pa smo se strinjali s tem, da je Layerjeva hiša, eden izmed lokalov, kamor že skoraj moraš iti na kavo. Res je luštna lokacija.
Nisem še videla nenavdušenja nad predstavo. Ali pa sem mižala. Nekaj bo.
Še sošolca sem srečala. No, kolega s faksa, če želite.
Vsi so navdušeni. Vsakega se malo dotakne. Same fine stvari slišim kot povratne informacije. In morala sem z vsakim kakšno reči, da sem korak ali dva zaostala za svojo druščino. Z velikim Dinozavrom na majici. Kar je moja posebna vstopnica, kateri lahko prištejem plus ena. Moj plus en.
Pa smo se spravili na toplo in čajček. No, predvsem kavico za ostale. Ali kakav.
Toliko, da smo še poklepetali in določili kam se gre na kosilo. Dobro, da je internet tako dosegljiv in ogromno pripomorejo razne stvar, kot so Tripadvisor. Sama poznam precej slabo gostinsko ponudbo.
Moj mali avto pa je ravno prav velik, da nas popelje za naslednji ovinek in da sledimo navigaciji. Vem kje bi se lahko nahajala gostilna, ampak včasih pač nisi čisto čisto prepričan. Zato pride prav navigacija. Malo sem se razvadila. Čeprav ji še vedno ne zaupam sto odstotno.

Gostilna Krištof je bila tista, ki smo jo iskali. In prava izbira je bila.
Že ko smo vsi premraženi vstopili v prostor, nas je pogrela toplina peči. Tako domače.
Z zanimanjem smo obračali tisti velik meni, ki smo ga prejeli v roke in se odločali. Vse stvari so se zdele tako fine. Lažje odločanje smo sprejeli še ob pozdravu iz kuhinje. Me prav zanima katera kranjska je potem letos prva, če je bila Arvajeva druga.
Predjed sem kar izpustila, saj se mi je zdelo, da vsega ne bom morala pojesti in ta odločitev je bil še kako prava. Je za sladico ostal prostor.
Skratka ostali so dobili prav prikupno postrežene juhice. V kompletih.
Za glavno jed smo šli vsak v svojo smer. Od lazanje, svinjine, race do perutnine. Jaz sem imela take prikupne perutninske roladice. Bučni pire in kostanjevo omako. Zelo sezonsko. Vse izjemno okusno.

Iz kokošnjaka.

Za sladico pa smo šli v en glas. Tisto stvar s pomarančnim narastkom, čokoladnim mousseom in grozdnim sladoledom.
Videz lahko vara, ker so bile vse tako fino majhne, ampak precej nasitne. Samo najboljša je bila kombinacija moussa in sladoleda, sorbeta, kakorkoli. Same fine stvari.
In ne. To še ni bilo vse. Po sladici smo dobili še eno. Z zelo polnimi želodci smo komaj pospravili dodatno sladico iz malih kozarčkov in piškotke.
Dobro, da kdo pride iz Ljubljane v Kranj, da vidim kakšne fine stvari imam takoj za vogalom.

Nedeljsko popoldne ni bilo tako zelo ležerno. Začela sva sicer na kavču ob gledanju začetka sezone smučarskih skokov. Tekma je bila čista zmešnjava. Nič jasno. Ampak naš je bil tretji. Meni ni bilo nič jasno, kaj se je ravnokar zgodilo, ampak je šlo mimo. Skratka po stiskanju na kavču, sva se namenila vsak v svoj "kot" in pridno delala. Jaz moram pripravljati par različnih stvari. Potem pa pridejo na vrsto serije, ki jih pustim, da jih lahko skupaj gledava.

Madonna - Take A Bow

Pol leta kasneje - Dinozaver

Kaj, ko po pol leta na odru zopet uzreš Dinozavra?
Kaj takrat?

Zdelo se mi je, kot da lovim zadnje sekunde, ko sem se s hitrimi koraki in premočenimi čevlji sprehodila čez polovico mestnega jedra. Malo zasopla z dežnikom v rokah. Tempirala sem sama sebe. Noben me niti ustaviti ne bi mogel.
In naenkrat sem vstopila v stolp. In se je čas ustavil.
Prišla sem do sape in pred seboj zagledala tri rumene postave. Kot bi vstopila v sanje. V tiste, ki sem jih sama spisala. Bil je tako nadrealističen trenutek.
Potem sem padla nazaj v realnost, ko sem iz torbe vlekla majčke in jih raztalala. Za Dinozavra in njegovega statista.
Bila sem v dvorani, kjer se je predstava pripravljala. Ponavadi sem stopila v gledališče takrat, skupaj z vso množico ljudi, ko smo čakali, da se zastor dvigne in predstava začne. Tu še niso bile čisto zares moje Postave, tu so bili le mladi igralci, ki se pripravljajo na naslednjo predstavo.
"Dinozaver" pa me je zabaval medtem, ko se je tlačil v svoj kostum.
Naslonjena na ograjo sem gledala igro z druge perspektive. Zgolj opazovalca, ki bdi nad vsem dogajanjem in gledalci.

Gremo še enkrat.

In so se zatemnile luči. Mene pa je malo stisnilo. Ne zato, ker sem vedela, da bo začel rjoveti poleg mojega desnega ušesa, ampak zato, ker je ponovno napočil trenutek, ko se je besedilo z lista preneslo v gibajočo se, govorečo in barvno obliko. Ko je besedilo zaživelo.
Ja, ne poznam svojega besedila. Sploh ne. Mislim ne vem katero stvar bo izrekel naslednjo, kaj točno se mora še zgoditi. Ko pa govori, takrat se ob nekaterih delih prav zabavam, ker to zgodbo dopolni še tista ob kateri se je vse skupaj pisalo. In se zlije v eno.
Napak, ki so jih razlagali na koncu sploh nisem opazila, bolj sem se privajala na dejstvo, da se mi zdi prav čudno vse skupaj gledati. Mislim tako, nenavadno. Kot velika neznanka je bilo vse skupaj. Skoraj kot bi prvič gledala.
Sem. Po nekem času. Kot, da se moram vživeti v ta svet. Kot, da moram ponovno slišati svoje "nasvete" in svoje besede. Rabim jih slišati. Večkrat.

In opazovala sem gledalce, ko so odhajali. Bili so zadovoljnih obrazov. Kot, da so morda nekaj novega spoznali. Kot, da jim je bilo v redu, kar so videli. Čeprav se je tisti otrok spredaj malo bal rjovečega dinozavra.
Potem se je odvalil kamen od srca in sem se udobno namestila na kavč za naslednjo predstavo.
Obe sta bili precej v skladu z mojim razpoloženjem. Ker pri drugi sem bila bolj sproščena in tudi sama predstava je bila. Živahnejša. Ampak z istim sporočilom, enako smešna. In vsi so navdušeno ploskali. Jaz pa sem se ozirala naokoli.
Zopet pri tem trenutku, da nisem verjela sama sebi, da sem to resnično napisala.
Absurd.

Z rumenim balonom in pikčastim dežnikom po zapuščenih ulicah Kranja.

Robin Thicke feat. T.I., Pharrell - Blurred Lines

Momenti in trenutki

Včasih ima zapiranje zavihkov ali programov zelo pozitiven učinek. V tem smislu, da si sprazniš glavo. Zaključiš z delom.
Zadnjič sem ugotovila to, ko sem začela zapirati okna brskalnika. Ker sem rabila nov začetek oziroma sem se rabila osredotočiti na nov predmet. Kako enostavno je to lahko. Včasih.

Kaj pa je to?

Preživiš dan, ko ugotavljaš kako najbolje prodati, predstaviti produkt. Naša mnenja so se delila, vsaka je zagovarjala svoje stališče, a skupaj smo iskale kompromise. Ali vsaj upale, da lahko ena drugo prepričamo. Nekaj je že moralo biti, saj smo na koncu prišle do ene rešitve.

Niso dnevi pomembni. Pomembni so trenutki. Še pomembnejše pa so zgodbe. Zgodbe, ki jih pripovedujemo. Ki jih slišimo. Ki jih govori življenje. Vse okoli nas so zgodbe. Takšne, ki se nas dotaknejo. Takšne, ki nas ganejo. Takšne, ki spremenijo naš pogled.

Vsi trenutki.

Slišala sem nekaj zanimivega. S kakršnimi ljudmi se družiš, takšen postaneš, saj znaš navade vsrkati, kot goba. S kakršno energijo se obkrožiš, takšno obdajaš.
S tem se mi je razjasnilo par stvari. Kar naenkrat sem dobila tisto kristalno ostrino. In razlog določenim stvarem.
Oddajaš, kar prejemaš in prejemaš, kar oddajaš. Vedno tako in nič drugače.

Danes? Malo čutim posledice, da vsi okoli kašljajo, smrkajo. Malo sem izčrpana. Malo glavobola. Malo vsega. In en počitek rabim.
Ker danes vidim Dinozavre. Povsod.

Vi pa ga lahko v soboto in nedeljo. Ja?

Norah Jones - Come Away With Me

Spletna stran KONOČZASPI

Danes sem bila v popolnoma svojem svetu. Odmaknjena od vsega dogajanja. Bilo je kot, da se je ton okolice znižal. Kot, da se je vse dogajanje izza računalnika preprosto zameglilo in bila sem samo še jaz in projekt. Pa sploh ni bilo važno ali sem doma za mizo, na faksu ali na kavču z računalnikom v naročju in dogajanjem okoli sebe.
Zaprla sem se v delovni mehurček.

konoczaspi.si

Porabila sem cel mesec za tole umetnino, ki ji sedaj lahko rečem spletna stran. Ravno danes sem izkoristila zadnji dan in zadnje minute mesečne preizkusne različice. In tukaj je.
Spletna stran KONOČZASPI.
Narejena z vztrajnostjo, s persistenco. Ta beseda mi kar skače v mislih.
Skratka predstavljam vam moj projekt. Unikatne ženske športne majčke. Z ilustracijami. In vzorci v različnih barvah.
Zakaj?
Ker si vsak želi nekaj malo drugačnega, predvsem ko jim ponudiš možnost izbire.

To je to. To je bil moj dan.

Eminem feat. Rihanna - The Monster