Steza

Sam ti si res k en bavbav.
Celo "jutro" sem čakala na nastop Kanadčanov na reviji. Kako presenetljivo, bila sta zadnja na vrsti. Posledično sem si ogledala celotno revijo. Noro. Mislim, da sem si našla favorite in še zanimiv zimski šport. Umetnostno drsanje. Plesni pari. Tessa Virtue in Scott Moir.
Pa je konec sanj za športnike. Medalje so podeljene. Današnja ugotovitev, poleg dejstva, da imajo olimpijski prvaki ta naziv nositi kar štiri leta, je naslednja - dejansko sem navijala in gledala šport. Totalno neznačilno zame. Ki niti malo nisem ljubiteljica športa. Navijala sem. Našla favorite. In grem na koncert Tabujev. Am, aja to nima povezave s tem.
Pesem Fever in deček, ki je naredil šov. Prav car je bil. Nam Nguyen. Kanadčana sta bila zabavna z baletno/hokejsko predstavo. Everybody dance now. Ugotavljala sem tudi, zakaj nimajo skupinskega drsanja. Ker predstava z olimpijskimi krogi na koncu je bila zelo interesantna. Ne ločim pa med sabo skokov, trojni axel, dvojni lutz in podobno.

Srnice. Štiri ali pet se jih je podilo po gozdu. Naš pes pa za njimi.
Čudovite živali so. Priložnost sem si jih imela ogledati dokaj od blizu, pa čeprav v teku. Ena je pritekla 2 metra stran od mene. Waaaw.
Seveda nisem imela fotoaparata pri sebi.
Kondicijski treningi ja. Eksplozivni špritnti, ker je telefon nonstop zvonil.

Bowling. Po dolgem času. Samo ni šlo. Sploh. Misli, saj na kaj drugega kot zadnje mesto ne morem računati. Moje razpoloženje pa je podobno sinosni krivulji. Skoraj. Z močnimi maksimumi in minimumi.
Ne verjamem v ljubezen. Živim pa nekje napol.

Ugotovila sem, da je preveč kletvic in slengovskih besed samo v 8. poglavju. Koliko jih je šele do 14. poglavja.

R. Kelly - I Believe I Can Fly

Raztreščen denar

Tak lep sončen dan. Samo nisem ga izkoristila, za sprehod v naravo. Ker je preveč folka, ker so vsi zunaj. Kot martinčki. Gredo se neke družinske sprehode. Brezveze.
Najlepše je biti zunaj, ko ni žive duše. Ko si sam v prostani naravi. Ne, ko se moraš vsakemu umaknit. Ko si zaslužiš grde poglede od ljudi, ker ne pozdravljaš. Ko te vsi čudno gledajo, ker obstjaš v drugem svetu. Ljudje so tako blazno nadležni in polni predsodkov. Čeprav bodo na vse pretege trdili, da oni tega ne počejo. Ne, ne, kje pa.

Šoping tajm. Z materjo. Sicer je bil prvotni plan, verjetno nakup živil za v hladilnik, ampak sva firbcale naokoli.
Nova poletna oblekca. Nova kiklca. Nova srajčka. Novim čevljem, sem se izogibala. Zaenkrat. Še ena nova srajčka. Na višlisti se je znašla kratka leder jaknica. Nekaj sem vidla v Telly-ju, ampak upam na še kaj. Pa še mami sem navduševala in prepičevala, da si ona umisli trend lanske jeseni in letošnje pomladi. Meni so všeč.
Ja moji izrazi so čedalje bolj poslovenjene tujke.

Želja po pečenki za kosili. In je tudi bila. Sedaj bo moja želja verjetno spet presedlala na mesne kroglice po švedsko iz Ikeje. Baje se bo treba spravit malce Avstrijo pogledat.

Ženske, ki imajo bloge o modi, stajlih so blazno suhe. Seveda, da vse potem super izgleda. In potem ravno preberem na žurnalu o tem kako zvezdnice hitro hujšajo po porodu. Edino Salma Hayek je nekaj pametnega rekla, v smislu, da kilograme izgubljaš ravno toliko časa kot si jih pridobival.

Raztreščila sem denar čez celotno dnevno. Ups.
Grem se vizualne komunikacije. Po sekiranju o tem, da gledam samo oddaje kot so ANTM in Project Runway.

Trkaj, Zlatko, Mirko, Omar - Ni Več Tko

Diskusija

Strah in trepet. Iz postelje so me tako hitro vrgli, da sem porabila pol dneva samo za bujenje, ker nisem prišla k sebi. V sekundi sm bila pokonci. V minuti oblečena.
Kako je celotno vzdušje in okolje povezano z vremenom. Na kaj množica kapljic, ki padajo z neba, lahko vpliva.
Včeraj sem se mučila in risala, sestavljala. Danes pa nič. Niti omenil ni. Niti računalnika ni prinesel seboj. Nič.
Ampak sem nehala spuščati ignor. Ker sem bila prisiljena komunicirati in ker sem bila ravno pri volji z diskutiranje. Natečaj.
Ta se je razpasel s temo o študijih, fakultetah. Fer in nefer stvareh, kot naprimer medicina. In vedno smo prišli do denarja, politike in sistema v državi, katerega sploh ni. Nonsens.
Razstava. Equrna. Damijan Kracina. Vladimir Leben. Srhljive inštalacije. Fantastične slike. Res iluzija prostora in iluzija nasplošno je bila v povezavi z ljubkimi ilustrativnimi potezami živali prav neverjetna. Dobesedno je bilo oko prevarano.

Španci morajo vsrkati velikansko število prehitro navedenih informacij v najkrajšem možnem času. Lahko smo se samo še smejali, ker razumeli nismo nič. Ti ljudje pa govorijo tako blazno ekspresno, da komaj vrjameš svojim lastnim ušesom.
Mini žepna izdaja.

Tozon. Nor. Fak. In kaj, če ne rišemo?
Drobcani kamenčki.
Važno, da sem obstala na mrazu ob polurnem čakanju in 20-minutni zamudi. Juhej.
Slovenske železnice pa so svetovne, ja.
Potem pa me skoraj odnese v Kranju. In jutri je sonce napovedano?

Voščim. Takoj, ko je mogoče. Klari za rojstni dan.
Kot nora sem iskala spodnjo pesem. Samo melodijo sem poznala in potem se znajdi.

Edward Maya - Stereo Love (instrumental)

Hengati

Založila sem se z delom tako, da moja glavo komaj kuka ven. Dobro, da se spomnim zadnji večer vse skupaj narediti.
Mislila sem, da bom vse zmetala v Powerpoint in to bo to. Samo, kaj ko nekaj del nisem imela slikanih, druge moram še narediti, tretjih pa ne najdem. Juhej. Še vedno spuščam ignor. Očitno bolj slabo.

Anja me je konektala, če bomo hengale. Pa še neki je bilo v tem smislu, samo mi res ne pade na pamet trenutno. Zakomplicirano je to ja.
Pristale smo v Zvezdi na tortici. Sama na kakavu in piškotu. Z močno prisrčno skodelico.
Sicer sem pa bila fensi, ravno za v zvedo. V nekaj podobnega oblekci, čez hlače seveda. V petkah in z velikimi sončnimi špegli, ki so me varovali pred današnjimi močnimi sončnimi žarki.
Potem pa se pridejo vsi martinčkat ven. Lokali ob Ljubljanici so bili polni. Nabiti. Pa samo sonček se je prikazal.

Odkrili smo blažilni učinek, iztekajočega se tedna, ko nam ni bilo potrebno prenašati profesorice za slovenščino. Dejansko je bilo prav osvežujoče. Verjetno je bilo lepo, dokler je trajalo. Po tem nas čaka pekel. Verjetno.
Ne razumem, kje najdejo mene za kletvice iz knjige izpisevati.
Večjega plonkanja med umetnostno ne morete doživeti. Sedele smo pred profesorico, pa jo ni ganilo. Spljoh.
Me prav zanima kako bomo dejansko zvozile maturo, ker teste precej z desno roko naredimo in z rekom "več glav, več ve".

Basshunter - Every Morning

Občega

Ko prehitro bereš besede in jih posledično združuješ.

Ugotovila sem, da so že v renesansi razvili precej stilov, ki so bili šele kasneje samosvoji slogi.
Moje učenje se je razvleklo v čas 20. stoletja s filmom Frida. Sicer smo to travmatično življensko zgodbo že enkrat spremljali v šoli. Umetniški filmi oziroma filmi o umetnikih, imajo prednost pred vsemi ostalimi, vsaj na našem programu.
Dejansko me znova preseneča njena tragična zgodba. Še bolj pa njena močna volja do življenja, njena trma in vztrajnost.
In ugotavljam kakšno razuzdano življenje je življenje teh umetnikov. Ljubimcev, ljubic in vsega polno. Pijača. Cigareti. Razočaranja.
Sicer vse to pripomore k bolj učinkovitemu prelivanju notranjega sveta na slikarsko platno. Prvijo, da s slikami lahko izražiš tisoč besed. Mogoče včasih še več. Toliko trplenja in takšne življenske zgodbe na platnih Fride Kalho so kar rahlo strašljive. Delujejo kot podobe iz sanj, nadrealistično, ampak ona je trdila, da so vse skupaj samo podobe njenega vsakdana.

Najbolj grozno je, ko izveš, da so se komaj izrečene misli, uresničile. Ironično je, da sva imeli ravno to debato in potem se nasledni dan še kako potrdi. Včasih so moje lastne besede še tako uresničljive, da je neverjetno in se lahko samo čudim. Vedno znova.
Hans.

Vpisovanje. Izpolnevanje lista pred seboj je lahko precej stresno, sploh če ima to kaj s tvojo "prihodnostjo".
Debate o urah vožnje so vedno izredno zanimive. Kar se tiče različnih pogledov, težav in izkušenj.

Lila Downs - La Bruja

Petipom

Kako avto postane kabrio? Sneg s strehe pade nanj.
Če ne dobiš listka in lisic, pa dobiš sneg nanj. Parkiranje v centru Ljubljane je v vsakem primeru tvegano.
Tečni so vsi. Bolj kot se bliža mesec maj, bolj so vsi v stresu in živčni, vzkipljivi ter tečni. Nevzdržno je iz dneva v dan. Zvrhan koš angleščine. Naloga, katere knjiga je v srbohrvaščini in angleščini. Super, ne.
Mislim, da mi je končno uspelo najti fakse za vsa tri mesta/želje.
Kje bom čez 10 let. Pojma nimam, resnično. Nekako se je pri zamišlanju vsega tega zalomilo, ker sva končali v smehu.

Ganjena do solz. Ob plesno-drsalnem nastopu mladih kanadčanov. Totalno sem navdušena nad njima. Neizmerno je pa bilo tudi moje veselje ob dejstvu, da sta stala na zmagovalnih stopničkah. Tessa Virtue in Scott Moir. Prvega nisem vidla. Drugi¸, flamenco je bil nor. Tretji ples pa ganljiv. Noro. Prvi nastop si moram še pogledati, saj sta bila po tem vodilna.

Sklenila sem, da se bom spravila na maturanca. Na večerjo. Afterja in jutranjo blokado šole.

Sting & The Police - Roxanne

Španski flamenco

Oh, kako težko se je zjutraj pobrati iz postelje. Depresijo sem zganjala navsezgodaj. In ni šlo nič na bolje. Ogrevanja na vlaku sploh ni bilo. V Ljubljani je bila samo plundra. In dežnika nisem našla, ko je kapljalo z vsakega drevesa in vsake strehe ter malo deževalo.
Dejansko me nič več ne veseli. Pojma nimam kaj počnem v šoli. Kam hočem iti in kaj bi rada počela v življenju. Res nimam nobenega načrta.

Slaba romanca. Nekaterim se ne da nasprotovati. Drugi nič na rečejo. Tretji pa mi resnično najedjo.

Maturantski ples. Se res splača dati 135€ za sedenje in prehranjevanje z verjetno neokusno ali pa nevšečno večerjo. Plesne so bile vredne vsaj napenjanja ustnic. Čevlji so bili vredni nakupa. Oblekca tudi. Kaj pa sam maturanc? Vedno bolj sem prepričana, da je vse skupaj samo potrata in prisiljena zadevščina z nezanimivim programom na papirju.

Drasnje. Bolj kot ne predstavitev različnih kultur. Ali pa je to namen? Ne vem, ker sem danes dojela, da obstaja plesni program. Španski flamenco na ledu.
Moj namen je bil poleg ugotovitve, da je med njimi kar precej bratov in sester, povedati, da komentiranje drsanja s strani Jolande Bertole precej podobno izborom za miss.
Izržam navdušenje nad opravo kanadske flamenco drsalne plesalke. Tessa Virtue. Rdeča rožica. Čipke. Make up.

Od kdaj pašeta roza in rdeča skupaj in zelena ter rdeča ne!?
Ja, jamram. Vsaj nekaj kar mi je trenutno v veselje.

Black Eyed Peas - Meet Me Halfway

Mali štrikani copatki

Manjši nesporazum za nemoteno uporabo in gledanje film. Pa je nastal sprehod. V sončen dan. Zabavno je čofotanje po lužah. Po blatu in vdirajočem se snegu. Najbolj zanimiv so pa zvoki, ki nastanejo ob vsem tem. Ne znam uporabit pravih medmetov zanje. Bila sem kot majhen otrok, obuta v gumjaste škornje.
Kaj naredi žival v drevo.


Lovely bones. V mojih nebesih. Dejansko mi je film noro všeč. No, mogoče je noro res malce "preostra" beseda, ampak tam nekje. Nekaj vmes. Veliko fantazije. Napeta zgodba. Interesantna vsebina. Ne preseneča me, da je bila napisana po romanu. In da je bila pisateljica na heroinu. Zakaj me ne preseneča?


Zvok violine mi je všeč. Ampak ne toliko kot zvok kitare. Posamezni treslaji strun...
Pa bomo na Evrosong poslali frajtonerco. Pa še rock lignje. V enem paketu.


Pa je to to. Kar se počitnic tiče.
Velik trebušček. Mali copatki.


V glavi imam nenormalen pritisk in glavobole.
Ugotovila sem, da občudujem petje Celine Dion, ob utrinku na njen koncert. Rada bi videla tist njen dokumentarec, ki ga pripravlja.

Il Divo & Celine Dion - I Believe In You

Distrakcija

Kako se je zabavno učiti novih besed. Največje je pa veselje, ko ugotoviš, da izrečena beseda dejansko obstaja v slovarju in ima navedeni pomen, čeprav se vsi čudijo nad teboj.
Distrakcija. "Trenutna motenost pozornosti zaradi nepomembnega dražljaja." Če se nisem mogla spominit slovenskega prevoda besede distraction. Odvračanje. In sem pač poslovenila.

Kaj dela slavne slavne? Kaj dela kri modro? In zakaj beda in blišč?

Limonada z dežničkom in limono. Izžemanje.


Berni. Kot pes. Pa prav zabavna je s svojim nenaravnim igranjem. Mrva. Od smeh seveda.
Otroci, ki so ravno pa pragu najstništva in plešejo latinsko-ameriške plese, nekako zgledajo prav bedasto. Saj gibanje je tehnično pravilno, ampak v sebi nimajo še nobene strasti. Tudi strasti do plesa ne, samo veselje. To se pozna, na kilometer. In vse skupaj nakoncu izpade bedasto, kot sem že omenila.

Ubistvu sem imela danes precej zanimive sanje. Sedaj, ko sem vidla napis VŠD so se mi spet priklicale v spomin. Ali sploh obstaja vojašnica v Dobu pri Domžalah? Ampak so bile pa zabavne in precej žive. Ker sem jih v spomin priklicala že dvakrat.

Izkupiček dneva. Srebrn. Olimpijsko.

Nina Pušlar - Dež

Toast

Živo zelene nogavice. V odtenku jopice. Kakšna je pravzaprav travnato zelena?

Po napadu smeha sem šele sposobna citirati nekaj takšnega: "Tisti, ki so izpit opravili v prvo, so bili najboljši v bočnem parkiranju in speljevanju v hrib."
Moje bočno parkiranje z malce navigacije je res pro. Manjše število centimetrov od stene.
Speljevanje v hrib je pa tudi vrlina, ki sicer nima ravno blagodejnega učinka na ostale sopotnike.
Ampak vseeno me pobira od smeha. Pa pravzaprav sploh ne vem zakaj.

Posnete literature je pri 16. poglavju zmanjkalo. Ti šmentana reč.
Poleg tega pojma nimam zakaj se gre v knjigi. Nekoga, za katerega niti imena nevem, so zaradi nečesa vrgli ven s šole in se je odločil nekam iti. Mislim, da v New York, kjer med potjo sreča mamo nekega sošolca in imata debato. In potem je tam sredi noči klical ljudi, najel prostitutku s katero se je hotel le pogovarjati ter z nuno razpravljal o Romeu in Juliji. In še nek tip je katerega osebna higiena je na minimumu.
Nekako se mi zdi, da dela konkurenco Kovačiču.
Pri porfoliji moram narediti še začetno stran in izbrati nekaj fotografij. Ter jo posodobiti v personalno mapo.
Slovenščina pa je sicer na seznamu opravil, ampak čisto "prehitro" obupam, ko se lotim.
Poleg tega pa je za nas konec počitnic, medtem, ko jih drugi ravno začenjajo. Joj.

Moj zajtrk in moja večerja sta bila naključno enaka. Toast ter jagodni slim&vital. Imam obdobje obožavanja toastov. Včeraj ali predvčerajšnim so bili vodilni na tej "lestvici" pudingi.

Safri Duo - Played A Live

On an on an on

Danes vsako pesem poslušam najmanj 5-krat zapored. Pojma nimam zakaj, ampak tako mi sede.
Portfolio končujem, to je pa nekako, kar sem uspela narediti čez teden. Umetnostno seminarsko sem nekako začela. Pred spanjem berem Francoski testament, čez dan poslušam Catcher in the Rye. Ob te knjigi bom kmalu znorela. Prišleki pa ostajajo zaprti na mizi s seznamom, kaj moram izpisati. Poleg tega bi si morala narediti izpiske za slovenščino in preleteti umetnostno. Ampak, saj so počitnice?

Postavljam rekorde v paniranju osličev in luplenju krompirja. Resnično ne vem, če kdo to počne tako ležerno kot jaz.


Dejstva.
Ne morete pisati ali brati, če ne poznate črk.
Ne morete računati, če ne poznate številk.
Ne morete risati, če ne znate narediti črte, krivulje.
Ne morete obladati programa, če ne poznate orodij.
To so gola dejstva, ki se jih ljudje ne zavedajo. Vsak, ki si naloži program misli, da je bog.

Ni mi všeč, da se mi vsi programi za odpiranje .amr datotek upirajo. Pa ravno, ko sem si močno, močno zaželela enega posnetka. Mogoče je bilo pa preveč močno?
Popravek. Quicktime je popustil in dejansko delajo posnetki, ki so me ganili. Kakšni spomini. V samcatih nekaj 10s-ih posnetkih. Ali pa še to ne. Vredni več kot najdražji diamant. Neprecenljivi.
Še iskanega sem našla. Očitno je bila dovolj močna želja.

Naslednja pesem je že bila. Sicer v izvedbi Diane Ross, ampak sem odkrila malce bolj zanimivo izvedbo. Varovanko Amy Winehouse. Dekle je staro 14 let.

Dionne Bromfield feat. Zalon - Ain't No Mountain High Enough

Štetapa

Pridno sem izkoriščala medlo svetlobo dopoldanskega sonca. To pomeni, da sem se dejansko spravila zbirati material za portfolio in presonalno mapo. Kar je dejansko eno in isto, samo različni profesorji imajo različne oznake.
Našla sem moj pariški Moulin Rouge akvarel, ampak sem založila nekam okvir za sliko. Ta malenkost mi je danes polepšala dan.
Pariz mi še vedno predstavlja nekaj čudovitega.


To kar je Petra naredila danes je za holivudski film. To se je slišalo iz zvočnikov televizijskega zaslona. Prišla. Padla v jarek. Zmagala. To definitivno ni samo bronsta medalja.

We Are The World 25 For Haiti

Hrust

"A mate kj za pusta hrusta?"
Izkopiček. Vrstica čokolade. 2€ plus 7 centov. Jeeej.
Delam se pa hudička. Lahko bi rekli, da to sploh ni maska, ker sem že tako en mali hudiček.



Družinski turnir. Z navijanjem za naše športnike v Vancouvru. Še sama sem se vživela v vlogo navijača. Kar dejansko ni prav tipično zame, saj gledanje športa res ni moja vrlina.


Starejši definitivno gledajo preveč televizije, saj jih potem vsaka stvar skrbi.
Sprehod v sončku. Toplenju snega. Opazovanju deskarjev. Ron je postal pravo malo tele proti njegovemu prijatelju iz dni, ko je bil še majhen kuža. Vsi pravijo, da je bajs.



Zadala sem si precej dela. Če ne kar preveč. Od branja do pisanja seminarski in podobnih zadev. Že v startu sem bolj kot ne skeptična, ampak zakaj pa ne.
Danes sem se precej ukvarjala z motivi. Ples v umetnosti. Slikarstvu. Kiparstvu. Dejansko tega ni ogromno. Ni samoumevno. Ampak je. Precej v impresionizmu. Degas. Renoir. Lautrec.

Phil Collins - One More Night

Debi

Boleče! Ni samo čebula povzročila solz.
Valentinčki. Rumove kroglice z veliko ruma in srčki na njih. To sem packala danes. Tako, dobesedno.
Poleg tega pa sem končno spekla dolgo, res dolgo željeno lazanjo. Mmmm. Še malce korenčka je bilo danes.


Potres. No nekaj se je čutilo. Za trenutek.
Ne vem, kaj še bo, ko so se včeraj tresla tla v Tolminu, danes zjutraj v Naklu in popoldne v okolici Kranja.
Zanimivo to.
Na polno sem se zaposlila z gledanjem Mythbusters. Kakšne traparije počnejo.
Dokončno so ovrgli vse teorije zarote o pristanki na Luni.


Zasliši se nekaj podobnega mrmranju. Trudim se razločiti in slišim to: "js sploh ne sanam... pa naprej pa naprej pa naprej..." potem se pa obrne in zaspi naprej.

Te listki v 7ki so blazno zabavni. Lahko jih pobarvaš, popišeš in izgledajo res hudo.
Lubenica.

Vesna Pisarović - Da je meni

Dan zaljubljencev

Valentinovo. Zdi se mi, da je stavek "veselo valentinovo" še malce bolj beden kot "vesel božič". Nivo je enak. Redko kdo dejansko misli, kar napiše. Rečejo precej redko. Je samo fraza in tipki C in V v kombinaciji z crtl, veliko pripomoreta.
Še en skomercializiran praznik. Ni tako izrazit kot božič, ampak vseeno je naval na razne odvečne stvari. V to kategorijo spadajo medvedki in srčki z napisom "I love you".

Moj današnji dan pa je bil namenjen predvsem spanju.
Primajanje domov sredi noči. Poskus 5-minutnega počitka, ki se je zavlekel v novo jutro. Če sem pa zaspala oblečena, in to v maškaro, pri počitku.

Ne izražam nikakršnega navdušenja nad polnimi prostori ljudi. Sploh, neznani ljude v času pusta. Nekako se ne počutim najbolje, če se okoli mene tre veliko ljudi. Dobim občutek utesnjenosti. Že pri risanju imam izpade, če so sošolke preblizu. Saj je bilo fino, ampak res sem bila naveličana vsega. V tušu namreč.
Že parkirišče je bilo nenavadno polno. Ob vstopu se je vila dolga kolona našemljenih ljudi. Varnostniki so bili blazno nadležni. Območje pred bowlingom pa napolnjeno do zadnjega kotička. Zaletavanje in umikanje je bilo neizogibno. Odpor do vsega pa se je stopnjeval. Ni mi.

Stil dvajsetih prejšnega stoletja. Poskus.

Valentinovo je bilo včasih bolj poznano kot spomladin. To pa je bil čas, ko naj bi "Valentin prinesel ključe od korenin", sodeč po starih kmečkih koledarjih. Vlogo valentinovega je imelo gregorjevo.
Zahodni svet je prinesel to komercializacijo k nam. Čeprav so bila včasih za ta dan značilna samo kratka sporočilca in pisemca, ne pa darila visokih vrednosti.
Brezveze.
Ta "praznik" nekako že od vedno preziram. Teoretično vse praznike na spološno.

Brittany Murphy - Somebody to Love

Pokojna Brittany Murphy s pesmico za risanko Happy Feet. Čudi me, da je še nisem objavila.

Pustna povorka

Še sobotni informativni dan. Nekakšen izgovor, da se zapeljeva do morja. Z Urško namreč in njenim rdečim Cliom.



Po začetnem zaspanem vzdušju, naju je zbudil sonček, tam kjer so ostale samo še sledi snega.



Koper. Morje. Vonj morskega zraka, ki se je mešal z vonjem po krofih. Našli sva faks. Famnit. V samem centru s pogledom na morje.
Nekako me ne interesira študiranje na primorskem in njihov naglas, ampak se je vseeno lepo znajti tam. Brezplačni krofi. Igrica z dvigovanjem listov. Rdečih. Nismo daleč prišli, ampak smo se nasmejali. Bilo nas je pa celih pet. Plus starš. Od tega, dve punci. Smer računalništvo in informatika. Vsi so se bolj ali manj nadrenjali pri biopsihologiji.


Opazovanje z zgoraj. Mimo so hodili majhni otroci. Napravljeni v maškare. Ter sprehajalci psov. Na primorskem jih je očitno ogromno.


Ugotovili sva, da nama je uspelo priti ravno na pustno soboto. Ob času, ko se je vila povorka skozi mesto. Čebelice. Limuzina. Mali otroci v vozičkih, ki so bili razne pandice, medvedki, tigrčki in podobno. Pionirčki. Tema reciklaže. Prašičja gripa in druge aktualnosti. Parkeljček ali hudiček, naja je posrčkal. Srčka na lička. Opica, ki je bila kar malce vinjena pa me je po fotografiranju napadla. Z velikim objemom. Cigani.
Kubanske plesalke. Ta povorka nama je pognala plesni adrenalin v noge in nisva več mogli stati pri meru.


Najbolj zanimiv pa je bil ognjemet pri belem dnevu. Ste že doživeli to?
Precej bleščičasto je.



Šoping center. Druga filozofija parkiranja. Prva je - parkiraj čimbližje vhodu in po možnosti še priklopu za vozičke. Druga - parkiraj na prvem mestu, ki ga vidiš, pa čeprav je tik ob izhodu in čisto na parkirišča, ki je daleč proč od trgovskega centra.
Iskanje mask. Dejansko sva prišli do spoznanja, da imam blazen občutek za trgovine. Toliko visim povsod, da poznam klasično postavitev. Ne glede na to, ali se trgovina nahaja v 5ih nadstropjih ali samo v dveh. Predvidevanje.



Potem pa sva bili že na poti nazaj. Popolde, kar ga je ostalo sem precej prespala. Potem pa grem še na Belvijevo pustovanje v Tuša. Baje.




Krofi. Krofi! Krofi!!
Obožujem čas pusta, samo in izključno zaradi znižanih cen krofov. Ter zaradi domače peke. Tistih mamnih. Mmmmm.
Kaj si lahko človek boljšega želi?
Pust poln cukra okol ust.

Paulina Rubio - Alma en Libertad

Informativni dan

Danes je bil tisti dan, ki se uvrsti na seznam dni "pomembnih" za našo prihodnost. Tako bi trdili vsi učitelji. Drugače pa so bili informativni dnevi za osnovnošolce in srednješolce. Po domače to pomeni potikanje iz ene fakultete na drugo. Gneča na cesti. Gneča na trolah in faksih.
Malo uporabnih informacij. Ogromno hvaljenja in nakladanja.

Pač seveda bodo prilagajali vozne rede. S 25-minutno zamudo. Potniškega vlaka, namreč. Vse skupaj je bilo res da bižje deseti uri, ampak nam je požrlo živce, izpuhtelo potrpežljivost in nas pošteno premražilo.
Poleg tega sem morala po neskončno dolgem času na vlaku dejansko stati.
Boga Lara, ki me je morala počakati. Samo, saj nič nissem mogla narediti.
Oh, trola. Na listi blazno nevšečnega prevoznega sredstva.
Važno, da sva poznali približno lokacijo šole. Oddelek za restavratorstvo. Celoten naziv je tako dolgočasen kot predavnje samo. Blazno utrujajoče. ALU ima same stare prfokse. Kot zemlja zblojene slikarje. Beda.
Ironija. Kakšna ironija.
Krofek. Čakanje...
Z zamudo smo prihitele na VŠD. Čeprav hvaljenje s projekti in pohvalami ni bilo učinkovito, še vedno ostaja navdušenje. Kljub tisti strašljivim statistikam.
Nadvse zabavna katedra za VK. Smehi. In grozno poudarjajo izmenjave. Kar je interesantno. Portugalska. Španija. Anglija. Nizozemska. Poljska. Italija. Švedska. Norveška.

Čas za presenetljivo odločitev. Noro dejanje. Ampak sem ponosna. Mislim, da dejansko naredi tako stvar. Potem seveda nikakor ni mogla prikriti navdušenja in adneralina, ki je bil še vedno v njej.
Ob zamudi in nepoznavanju lokacije, zadnjega nalaganja namreč nisva našli.
Mobitel je ob vsem nesrečnem tavanju pristal v luži. Predpriprave na jutri?

Muller. H&M. Larino pretirano nagovarjanje k nakupu srajice. Ampak se še ne dam.
Čakanje. Sirova šturčka ob opazovanju ljudi na zeleni klopci pred NUKom. Čakanje.
Nekateri pa imajo občutek za zgublanje. Križanke najti je očitno znanstvena fantastika. Zmrznila sem po skoraj eni uri čakanja.

Zmagala.

Sheena Easton - My Baby Takes The Morning Train

Razpis

Malce sem si podaljšala počitnice. Začenši z današnjim dnem.
Ker sem že nekaj časa nazaj govorila, da če bo sneg me sploh ne bo v šolo. In včeraj sem rekla, da če bodo razmere enake predvčerajšnim, ne mislim jit nikamor. Tako pa je tudi bilo.


Barvni IQ test. Nič je popolnost, sama pa sem imela 7 točk/napak, kakorkoli. Potem pa samo še 3.

Kartica iz Pariza. Res pogrešam pogled na Eifflov stopl. In iz njega.

Obujanje risank. Zobne miške, ker mi je v glavi odmevala melodija. Uhelj gor, uhelj dol, ker ne najdem slikce. In mnoge druge. Morda drugič. O kvaliteti zdajšnih risank.


Adventureland. Lunapark po naše. Jesse Eisenberg. Kristen Stewart. Ryan Reynolds. Na nek način mi je blazno zanimiv, čeprav na prvi pogled sploh ne zgleda. Kot Juno. Kot Nick and Norah's Infinite Playlist.
Skupni so jim mladi igralci. Talentirani in nekaj posebnega.

Sprehod po zasneženi pokrajini. Dobesedno winter wonderland.
Ko se s smreke vsuje pršica snega. Kot moka ali sladkor v prahu. Ko sem do bokov v snegu. Ko preganjava srnico po gozdu. Pardon, iščeva. Seveda se prikaže ravno v trenutko, ko obupam nad dejstvom, da se morda pa res nekje potika. In Ron za njo. Čez cesto. Faca ena. Jaz pa za njima. Dobro, da ni bilo nikjer nobenega avtomobila. Še.


Pomoč. Bomboni za energijo. Novi okus.

Crowded House - Don't Dream It's Over

Računalnik brez monitorja

Zakaj bi bipolarne motnje zdravili s tableti? To mi res ni jasno.
Sneg! Ta zima se vleče predolgo. Od novega leta je non stop sneg. Res non stop.
Promet na cestah je obupen. Kot so rekli na radiu, katastrofalen.

Katherine McPhee, oh pa smo spet pri njej, je imela bulimijo. Hmm.


No da se vrnem k snegu, obupno je. Domov sem prišla šele ob treh, čeprav je vlak prišel nekaj čez dve na železniško do doma pa imam 10 minut z avtom. V normalnih pogojih.
Parkirati pa mi je upselo šele v tretjem poskusi, ker je parkirišče zasneženo. Sneži pa noro. Že cel dan. Neprekinjeno.

In v šoli se gredo maškare, sredi tedna v "snežnem metežu". Nekateri se delajo medvede, drugi zajce ali čebele.

Kaj dela zlato in diamante tako precenjene. Ker sem se znašla na programu E! pri najdražjih stvareh in ne vem kaj jih dela tako "vredne". Ljudje so resnično butasti.

Prišla. Metala. Zmagala. Pikado, sicer.
Sam zato, da sem lahko gledala uničevalca mitov. Zdaj, ko sem ugotovila kdaj je dejansko na sporedu. Kaj blaži čili in dejnasko se slon boji miši.

Trebušnjaki in smeh. Nemogoča kombinacija.
Dve od treh. Remi. Velik plus.

Velika tatvina. Z Demi Moore.
Fantastičen film. V enem kosu. Zelo zanimiva zgodba. Všeč so mi okvirne pripovedi.
Tako, da sem spet pri diamantih.

Tega snega je vedno več in več. Če se bo tako nadaljevalo čez noč, jutri nimam namena nikamor iti. Sploh pa ne v Ljubljano. Ne maram zasneženih gorenjskih cest. Polžjega premikanja.
Kam gre svet? Razen v propad...

Nič slovenščine. Nič matematike. Nič angleščine.

Chet Lam - By my side

Okno v oknu

Čipkaste rokavičke. Kako je pa to ljubko. Obstajajo take čipkaste rokavičke do komolca?
Ali pa bi takšne fensi usnjene. Iiiii. Lahko se grem spet "rada bi".

Plašč kot prešita odeja, skoraj da do tal. Ogaben kosmat šal, ki je bil bolj kot plahta. In žametne hlače, nekakšne driskaste barve. Z eno besedo - ogabno. Take ljudi moram gledati na vlaku. Pa že tako mi je bilo slabo od sam vožnje. Kar je dejansko neverjetno, ker je bil do sedaj vlak edino prevozno sredstvo na katerem mi ni slabo. Ali pa mogoče ni bilo prvič. Ni važno.
Samo vročina + utrujenost + nič zraka - me totalno zdelajo in pahnejo v slabost.
Težave, da sva ostali pokonci cele dve ure matematike in angleščine. Res z največjimi težavami.

Sara ima nore ideje. Če je sredi ure, z lepega začela žalovati nad neko idejo, da bi šla na Češko si tam našla "popolnega" moškega in ostala tam. Res ne vem od kje te ideje.
Amsterdam odpade. Premalo prijavljenih. Škoda.

Še moj pes zna "furati safr". Smehi. Bogi, ko mu štumf stalčim na tačko, ki se ga znebi v 10s. Breveze.
Vem samo, da sem imela namen še pisat, ampak mi je ušlo z glave. Ops.

Čuki - Kraljestvo naše sreče

Ja, glasbeni izbor je danes "specialen".

O ok

Ne morem verjeti, da dejansko, po zelo dolgem času, sedim za mizo in tipkam na lastno tipkovnico. Zadnje mesece sem pisala pretežno na miniju nekje iz jedilne mize v dnevni, postelje ali pa kavča. Ampak rezultat podaljšanega vikenda je pospravljena miza z delujočim računalnikom in minimalno zalogo programov. Kar me ubistvu veseli, ker prej tako ali pa tako pol od naloženega sploh nisem uporabljala. A se pohvalim z novo pridobitvijo Windowsov. S pravljičnim številom.
Včasih sem za nemoteno delovanje in dober občutek potrebovala cel kup programov in zaznamkov. Sedaj lahko živim samo še z najnujnejšimi.
Blazno mi je všeč izgled Firefoxa, ki je omogočil lasten pridih programu. Tako, da se nekaj mavričnega pojavlja v desnem zgornjem kotu.
Čeprav so se že nabrali zaznamki. Tisti za nemoten obstoj.

Napenjanje ustnic od levega do desnega ušesa v velikem loku. Video je povzročil to reakcije. Še vedno pravim "kakšen glas!". Halo.

Všeč mi je Miki miška fotka. Všeč mi je natlačena garderobna omara z lestencem, katero bi z največjim veseljem prevzela/posvojila. In všeč mi je nova pridobitev, razdelilec v katerega lahko vtaknem štiri usb-je. Noro.
Paše mi pisanje v angleščini. Tiste odsekane povedi in besede, ki so del slenga ali pa vsaj pogovornega jezika. Ne znam s časi. Nasplošno. Uporaba časov je zame pekel. Tudi zgodovina mi dela preglavice.

Po podaljšanem vikendu s "prazničnim" dnevom, je rezultat "urejena" miza. Posesana soba in delujoči (*hitro potrka na les*) računalnik. Naredila pa nisem natanko nič tistega, kar sem "nameravala" oziroma kar bi "morala".

Imela bi polaroida. Malo trgovinico z vintage oblekami, vsaj po izgledu, če ne po starosti. Z lestenem. Tapetami z vzorci rož ter belim lesom, ali kako naj to imenujem spodaj. To je samo zaradi strani kot so Polyvore in Lookbook. Ter norih trgovin, ki jih niti Evropa ne premore, kaj šele Slovenija. Forever 21. Oasis. Ruche.
In čipke.
Zabavno je stavke začenjati z "imela bi" ali pa "rada bi", ampak nikoli ne veš, kaj bo res in kaj bodo večno želje. Nekako mi je všeč, da se moda ponavlja. Ne pa to, da smo mi nekje zadaj. Z ostanki.

MythBusters. Blazno me je veselilo, da sem naletela na to po neskončno dolgem času. Včasih je bila serija redno na sporedu. Potem pa ni bilo serije in kasneje niti sporeda. Če pa ta dva nista usekana, potem pa nobeden ni.

Čimbolj potiho iz dnevne. Ne bi temu rekla tako, ko sabo skoraj odneseš omaro.
Strgan povodec. Nič sprehoda. Šmorn na sto in en način. Z belo čokolado. S karamelo. S kokosom. Posipan s kakavom. Samo s sladkorjem.
Vse je v narekovajih. Z linki. In nepovezanimi mislimi. Asociacije.

Sheryl Crow feat. Sting - Always On Your Side

Šibica

Sama doma. Jutranji sprehod v napol spanju. Dokler ni naš črnušček dobil družbe. Samojed Medo. To ustvari neustrašno igranje po gozdu. Pasja družba.


Ko posije jutranji sonček, ki se na vsak način hoče prebiti skozi meglice in povzorči nežno padanje snega z dreves. Privdih čarobnosti.
Po poti nazaj je bila na drugem koncu travnika psička. To pa seveda ni bil problem za neustrašnega in neumornega Rona. Pognal se je čez celo zasneženo pleho snega, posledično sem morala za njim. Nastja, Astja ali nekaj podobnega.


Dama in potepuh.
Kuhanje. Pečenje. Pospravlanje. Spomini. Vse bolj na pol. Čez cel dan.
Larine ideje. London. Hribi.


Očitno imajo vse risanke že drugi del.

George Givot - Bella Notte (This is the Night)

Vosu

Oh, ja. Jutranje vstajanje, čisto prezgodaj. Ampak spontano. S čudnimi vprašanji za zgodaj zjutraj. Teoretično naj bi se pa tako ali pa tako zbudila v roku 15 minut.
Ker sem se strinjala. Z neformalnim informativnim dnevom. Po pol ure. Ampak, zakaj pa ne. Da slišimo izkušnje študentov. Ne pretirano hvaljelje s strani same šole.
Nova ekonomska. Do potanskoti opremljena s poznano in znano KŠK-jevo podobo. Plakati, reklamni material. Urniki. Sama šola je sicer steklena. Nova. Saj je vse lepo in prav, samo je odtujeno. Križanke imajo poseben čar. Čeprav so šola.
ALU. Študentka industrijskega oblikovnja nam je poskušala nekaj povedati. Nisem slišala nič novega in nisem dobila navdušenja. Point njene razlage je bil "čimveč rište". Ja ne, a res?
Potem pa pavza, saj je bila naslednja zame zanimiva stvar šele ob enih. Zato je taksi (beri: Urška) odpeljal domov. Zaenkrat.
Med tem časom sem se najdela. Zajtrk plus krof. Si skoraj pogledala film. It's Complicated, ki mi je bil blazno simpatičen. Meryl Streep je blazno zabavna. Umirala sem od smeha.
Potem pa se je rdeč Clio pojavil že drugič. Končali sva na istem parkirnem mestu, ki še vedno ni imel vijugaste črte. Visoka šola za dizajn v učilnici s številko 3. Tako zanimivo "predavanje", da so se navdušili še tisti, kateri sploh nimajo namena iti tja. Dva tipa, obadva vizualca sta nas s svojimi izjavami in zgodbami nasmejala. Proti prejšnemu je bil ta čist desetka. Pa še šola se bo baje preselila nekam za Bežigrad, na eno lokacijo. Nice.
Moje navdušenje je še bolj naraslo.
Ko pes napeto gleda film. Sama pa v smeh.
Audrey Hepburn je blazno zabavna. Roman Holiday sem gledala. Resnično se mi je zapasalo črno-belih filmov. Pa način govora iz tistih časov. Ter igranja.

Nostalgično. Romantični kosi. Naborki. Čipke. Prosojne tkanine. Vintage kosi.

The Beach Boys - Wouldn't it be nice

Proslava

Za bujenje so nam postregli s proslavo. Po zvočniku. Zaradi 8. februarja. In ker nimamo nobene dvorane, to tako prakticiramo.
Včasih so mislili, da je luna - žaba, ki pljuva z neba. Kako zabavno.
Kaj je tako blazno narobe, če med urami risanja dejansko rišem. Res, da smo imeli nadomeščanje in se nobenemu ni nič dalo, pa še španščino smo po tem pisale.
Ampak dejansko sem imela veselje do risanja in sem bila pri tem edina. Spremljali so me pa dvomljivi, zasmehljivi pogledi.
Pravijo, da sem čudna in zmešana. Ha. Kako blazno so zabavni. Pa noben me ne razume.
Takšno je bilo vedno življenje umetnikov. Vsi so jih cenili šele po smrti. In tudi tiste, katere so cenili v času njihovega življenja, so bili tarče posmeha in šepetavanja za njihovim hrbtom.
Kolekcija slik. Mariji.

Poln tank. Če sem imela toliko časa, da sem se dejansko zapeljala do OMV-ja. Pravijo, da je boljši bencin.
Zarota. Vsi parkrplaci so bili zasedeni.
Spanje do večera. Čez celo popoldne.
Izvažanje plastnek v trgovino. Po klancu. Bočno.
Nov del.

Astorpia Tango quintet - Maria de Buenos Aires

Zavrit pusu

Šu papa. Izražam navdušenje.
Šu papa! Izražam izredno navdušenje.
Šu papa? Izražam dvome.
Šu papa. Pozdravljam.
Šu papa. Pritožujem se.
Šu papa! Jezim se.
Šupapa, šupapa, šupapa.

Preberite brez, da se vam zlomi jezik.
Three Swedish switched witches watch three Swiss Swatch watches switches. Which Swedish switched witch watch which Swiss Swatch watch switch?

Zabavne zgodbice izpred devetih let. Kakšna domišlija. Urška pa praznuje. In izraža navdušenje nad šalom. Ki ga lahko kombiniraš na način v povezavi z odrezano streho.

Hrustljave zadevščine. Češčina. Stokrat poslušana pesem. Francoski impresionisti. Izražanje nenavdušenja nad zamujenim četrtkanjem atll inclusive v Manjani.

Kaja bi Prago. Iz neznanih razlogov.
In ima tako dober spomin, da se spomni, da je Sara dolžna še vodo. Smehi.

Jutri butast urnik. Žalujem za risanjem, ki je edina pozitivna stvar v celem tednu in nočem nadomeščanja. In potem sem jaz zmešana. Ter pišemo španščino in imamo proslavo po zvočniku. Potrata časa in dneva.

Bočno parkiranje. Bližnje spoznavanje z delom pod havbo. Dolita tekočina za brizalce. Preverjeno olje. Prazen tank.

Jennifer Paige feat. Nick Carter – Beautiful Lie

Tapon

Po vsem tem učenju, delanju nalog imam tako izčrpane možgane, da so totalno prazni. Dejansko nič nimam za pisat. Bedno.
Razen o pravkar videnem slovenskem filmu. Povdarek na slovenskem. Resno. Ker so 3/4 filma govorili angleško ali pa italijansko. Prehod. Dejansko je na imdb-ju in je označen kot grozljivka, triler. Psihološki triler. Najbolj zanimiv pri vsem tem je bilo preučevanje igralkinega nosu. Spredaj je izgledal kot bi ga naslanjala na šipo ves čas. Iz profila pa je bil najmanj 2-krat prevelik za njen obraz. Ostalo. Khm. Slovenski film.

Hi hi rit. Klijo ima hi hi rit.

Brezveze je vse. Saj vam pravim že skos.
Sledi ugriza imam na roki.

Glen Hansard & Markéta Irglová – Falling Slowly

Mrva

Trdim, da se mi meša. Blede. Pojma nimam kaj se dogaja okoli mene in včasih ne vem točno kaj je resnično in kaj so bile sanje.
Sicer pa kaj sploh je resnično? Kaj je čas? In kaj je prostor?
To je samo človekova izmošlotina, ki mu daje neko orentacijo in občutek ubistvupojmanimamčesa.
Kdo pravi, da je to resnično in da so sanje iluzija. Kaj, če je to vse iluzija? Ali niso barve odboj svetlobe? Ali ni vesolje neskončno in brezčasno? In tukaj se zgubimo.
Ko iščejo življenje na drugih planetih - kdo je rekel, da obstaja v tej dimenziji. Ali v tej obliki. Kaj, če je kdo okoli nas? V kaj se pretvorimo?
Duša je težka 21 gramov.
Energije se ne da izničiti. Lahko se pretvori. Življenje "po smrti" je. Po mojem.
Kaj je smrt? Kaj je rojstvo? Ali ni prvo samo začetek novega, če je vse en sam krog?
Preveč vprašanj. Nič odgovorov.

Na vlaku ugasnejo luči.
V tistem vem, da sem s preveč zatopila v branje. Zazrem se v tisto umazano, mrzlo okno in osupnem. Pred menoj se razprostira sorško polje v vsem svojem jutranjem sijaju.
Rahle, nežne, puhaste meglice, ki lebdijo nad zasneženo pokrajino. Dvigajo se proti nebu vzhajajočega sonca in pri tem ustvarijo vmesni pas.
Tu in tam kaj pokuka ven. Drevo. Gozdiček.
Meglice zaobjamejo kozolec. Čisto nežno, previdno.
Med prostim delom, ki nastane med oblakoma, se ustvari pas svetlobe, ki ga lahko naredi samo vzhajajoče sonce. Žareča. Nekje med oranžno in rdečo. Celotna niansa. Vsi odtenki, ki se prelijejo in zlijejo med seboj.
Vse to za samo nekaj čarobnih minut. Vse to za jutranji nasmeh.
Potem dim, ki se vali po praznem nebu in že smo na postaji polni ljudi in luči.
Črno-bela slika sveta.
Kako hecno izgleda osvetljejevanje avtomobilskih tablic v zarji.

Šale na moj račun. Kako zelo duhovito. Ha, ha. Posebne zahvale gredo pa Sari, ki me je med bivalno zvlekla na wc, da sem prišla k sebi, ker ne morem. Res ne morem profesorja gledati ali poslušati. Ker me spravlja na rob živčnega zloma.
Resnično se mi meša. Malo in po malo. Ampak nekoč bo preveč.
In občutek imam, da mi noben nič ne verjame.

Ludwig van Beethoven - Sonata v mesečini

Fokotopiraš

Bombonček balonček okol' vratu. Sanitarije.
A obstaja makro leča pa fisheye leča za Olympusa? Just asking.

Ritmična vožnja vzvratno.
Naklučje? Pri obeh vlakih so si nasproti stala vrata pri katerih je bila desna polovica zamrznena. Nepremična. Ne samo zjutraj, tudi popoldne sem izstopila na takšnih vratih.
Nemški igralec. Nekakšen Hayden Christensen (Jumper) in Dustin Milligan (Ethan; 90210). Od kadrov, ki so bili od daleč snemani. Samo določenih. Na hitro.
Good Bye Lenini smo začeli gledati.
Ko smo že pri filmih, mi je končno uspelo pogledati Sherlocka Holmsa do konca. Preprosto mi je všeč.

Pogled skozi okno. Čisto spredaj prazni sedeži na vlaku. Z značilnimi kvadratastimi vzorčki v rumeni, rdeči in turkizni. Tisti turkizni, slovenskih železnic. Potem staro železno okno. Zarjavelo na določenih mestih. Steklo je bilo umazano in je dajalo takšen rumen privdih. Zunaj so ga prekrivale ledene sveče, ki so zamrznile med odtekanjem vode. Niso bile edine, ker so prekrile celotno površino vlaka. Bleščale so se v soncu. Februarskem soncu, ki je razsvetljevalo sveže pobeljeno pokrajino. Polja. Gozdove in gore v daljavi. Razprostrt pogled. Vse to samo z enim samim, samcatim pogledom skozi okno.

Bon Jovi - We Weren't Born To Follow