Malo uporabnih informacij. Ogromno hvaljenja in nakladanja.
Pač seveda bodo prilagajali vozne rede. S 25-minutno zamudo. Potniškega vlaka, namreč. Vse skupaj je bilo res da bižje deseti uri, ampak nam je požrlo živce, izpuhtelo potrpežljivost in nas pošteno premražilo.
Poleg tega sem morala po neskončno dolgem času na vlaku dejansko stati.
Boga Lara, ki me je morala počakati. Samo, saj nič nissem mogla narediti.
Oh, trola. Na listi blazno nevšečnega prevoznega sredstva.
Važno, da sva poznali približno lokacijo šole. Oddelek za restavratorstvo. Celoten naziv je tako dolgočasen kot predavnje samo. Blazno utrujajoče. ALU ima same stare prfokse. Kot zemlja zblojene slikarje. Beda.
Ironija. Kakšna ironija.
Krofek. Čakanje...
Z zamudo smo prihitele na VŠD. Čeprav hvaljenje s projekti in pohvalami ni bilo učinkovito, še vedno ostaja navdušenje. Kljub tisti strašljivim statistikam.
Nadvse zabavna katedra za VK. Smehi. In grozno poudarjajo izmenjave. Kar je interesantno. Portugalska. Španija. Anglija. Nizozemska. Poljska. Italija. Švedska. Norveška.
Čas za presenetljivo odločitev. Noro dejanje. Ampak sem ponosna. Mislim, da dejansko naredi tako stvar. Potem seveda nikakor ni mogla prikriti navdušenja in adneralina, ki je bil še vedno v njej.
Ob zamudi in nepoznavanju lokacije, zadnjega nalaganja namreč nisva našli.
Mobitel je ob vsem nesrečnem tavanju pristal v luži. Predpriprave na jutri?
Muller. H&M. Larino pretirano nagovarjanje k nakupu srajice. Ampak se še ne dam.
Čakanje. Sirova šturčka ob opazovanju ljudi na zeleni klopci pred NUKom. Čakanje.
Nekateri pa imajo občutek za zgublanje. Križanke najti je očitno znanstvena fantastika. Zmrznila sem po skoraj eni uri čakanja.
Zmagala.
Sheena Easton - My Baby Takes The Morning Train
Ni komentarjev:
Objavite komentar