Skratka večino časa so tako blazno nepomembne, da postanejo nevidne.
No, danes je bila ena ta drobna malenkost, ki sem jo zaznala in je bila v tistem trenutku daleč najboljša stvar na svetu. Cel zmagoslavni ples sem zaplesala v kuhinji, ko sem odkrila, da se mi je posrečil en "krancelj" na krofu, kljub grozni seriji le-teh.
Letos vse skupaj ni šlo po načrtu. Ali nekaj. Ni čudno, da so vsi odpovedali, da bi se oglasili na krofu, še predno sem sploh začela kaj peči. Pa drugič.
Ampak ja, malček so se prehladili. Ker piha zunaj. In resna sem! Naša okna ne tesnijo in se je shladilo in niso dobro vzhajali. Oh, te tegobe.
Saj nekako imajo kranceljne, temne.
Čeprav sedaj gredo tako še bolj v slast, ker se nobenemu ne zdi škoda pojesti krofa in verjetno jih jutri ne bo nič kaj dosti ostalo.
2 komentarja:
ooo njami, krofi, pa še domači!
jaz si jih pa ne upam pečt, ker če se mi kaj ne posreči, sem vedno žalostna in ful utrujena :) tako da ti ful ploskam, jaz bi z veseljem prišla na obisk pa snedla kakšnega.
veselega pusta ti želim!
ni boljšega od tega :)
o hvala :)
no, potem si pa vabljena na kakšn krof, ko bodo spet pečeni :) (te so že vsi pošli)
vesel pust pa tud tebi :)
Objavite komentar