Živež

Ta ponedeljek ja tako blazno dolg. Nadležen. Noče in noče se končati. Ker se je začel s sončnim vzhodom.
Današnja vožnja z vlakom nazaj se mi je tako vlekla, da sem mislila, da ne bomo nikoli prišli do Kranja. Res nikoli. Kar vozili in vozili smo se. Verjetno je bila razdalja med postajami še trikrat daljša kot ponavadi in vlak se je dvakrat počasneje premikla.
Skozi moje oči.

Ta je od včeraj.

Zadnje čase sem takšna kot bi me življenje pretirano izčrpavalo.
Pa še čisto mlada sem, bi rekli vsi.
Kronično pomankanje veselja.

Sem pa v knjižnici končno prišla do željenih knjig. Vse od kar se je knjižnica odprla nisem nikoli dobila tistih knjig, ki sem jih hotela. Marsikaj drugega, ampak nič s seznama.
Sedaj imam čtivo za na vlak. Da bodo poti krajše.

Najboljši citat, ki sem ga danes prebrala je bil tisti o lavi, kavčih in otroštvu.
"Če nisi nikoli skakal iz enega na drug kavč, da bi se izognil lavi, nisi imel otroštva."
A otroci danes to še poznajo?

Oskrajev mi ni uspelo pogledati. Sem se trudila, a ko vse funkcionira proti tebi, je težko. Predala sem se in obupala.
Prikupna verzija spodnje pesmi.

Mat Kearney - Dancing In The Dark