Začetki olimpijskih

Zadnje čase pisanje ob večerih ne teče tako zelo gladko kot ponavadi. Odprem stran. Vpišem naslov, kar zna trajati precej časa, potem pa strmim, kako črtica utripa.
Misli so prazne. Dogodki čez dan se zdijo nesmiselni ali pa se zlijejo v eno samo bledo zmes, ki jo je težko definirati.
Vročina nikakor ne pojenja in svetlost zaslona je edina motnja v temni sobi.
Tako zelo sem se zabavala z bloganjem zadnje tedne. Ampak potem pa pride trenutek, ko vse postane enolično in se moje misli zvečer preprosto izklopijo. Prazno. Ali pa mi gredno po glavi same "neumnosti", ki bolje, da si jih ne bi mislila. Kaj šele omenjala.

Čez vikend, oziroma za konec tedna sem se začuda pojavila na Kranjski noči. Tradicionalna in trideseta po vrsti to leto.
Ujeli smo malo Zlatkota, prepevali uspešnice Queenov z tribute skupino in poplesavali na ritme skupine Prljavo kazalište. Mi pijemo...
To z delom zasedbe, ki gre konec tega tedna na hrvaško obalo. Teoretično na otok. Predpriprave.
Črtice za "jebi se".

Naslednji večer pa sem prišla do kremšnit, ki sem jih videla pred seboj vse odkar sem izvedela, da jih dobim. Jani hvala.
Potem pa še lignji. Tisti iz ribarnice, ki niso kar tako. Na kranfestu pa nas je na sobotno noč domov pospremila Siddharta. Vse do avtomobila.

Nedelja. Olimpijska. Mešano meso z žara. Sprehod pred dežjem.
In ni bilo bolj vnetega spremljanja olimpijskega dogajanja kot je bilo gledanje kolesarske dirke v soboto. Tako vneto še ničesar nisem spremljala. In bilo je blazno napeto - čista akcija cel čas. V mojih očeh.
Pač jaz sem se blazno zabavala s spremljanjem, ko so vsi naokoli pospali ali pa so preprosto odšli. In spremljala sem vse od juda, plavanja, badmintona do veslanja. Navijala kot zmešana. Plavaj! Veslaj! Udar! Gon!
Haha. Tele olimpijske.

Izgubila sem veselje in založila sem upanje. Prav tako pa iščem optimizem.
Preprosto ne vem kdo sem, razen bitje, ki čaka, da mine čas in predihava zrak. Izgubila sem se v neskončnosti vesolja in obupala.
Mogoče po malem čakam, da me kdo reši, ker sama preprosto nimam več moči.
Rada bi samo nasmeh na obraz. Občutila srečo.

To je to. Tu končujem. Dokler česa ne najdem.
Zlato srce na zapestnici je premalo.

Lana Del Rey - Summertime Sadness

Navdušenje pred začetkom

Moje navdušenje nad dejstvom, da se bodo začele olimpijske igre je neizmerno. Vedno se kaj takšnega zgodi pred velikimi športnimi dogodki, ker drugače sem največji antišport tip človeka.
In odkar sem danes videla še slikco Ruperta Grinta - "Rona", se je vse navdušenje dvignilo še na višjo raven.

vir: fanpop.com

In zanima me še nastop Spice Girls, ampak sem slišala da to pride šele proti koncu.
Prečekirala sem malo "uniforme", ki so jih pripravile države in vse skupaj izgleda kot vedno - zgolj bizarno. Sploh Velika Britanija, ko ima samo plahte različnih barv gor. Ja, oblikovala je pa Stella McCartny. Pa kaj.
Naši so pa kot "pajoti" v teh suknjičih. Nekateri imajo še kapuce in izgledajo še kot večji "kekci", ampak saj bo
Torej - sedaj pa upamo na čimboljše rezultate. Še eno EasyJet letalo je danes poletelo proti Londonu. In danes gre za res. No, jutri gre za res.
Danes gremo na Kranfest.
Kako blazno opazna so ta letala z oranžnim zavihkom na repu. Kakorkoli se tistemu reče.

Danes sem funkcionirala na treh operacijskih sistemih. Prav zabaven prizor. Stacionaren PC z Windowsi. Velik prenosnik z OSx in mali prenosnik z Ubuntu sistemom.
Ker sem nalagala Ubuntu. Tisti Android je samo za igračkanje.
To je bilo to. In ja, izkopavala sem krompir. Za kosilo.

Owl City & Carly Rae Jepsen - Good Time

Bron z zlato črto

Presnet izsek iz sanj, ki me je preletel nekje na sprehodu sredi dneva. Kitara in to.

Pridno se delam pridno in tako izginem iz virtualnega sveta, čeprav sem ves čas prisotna. Brez interneta in visenja za računalnikom pač ne gre, ko rišeš na računalniku. Ampak po koncu dneva pač ni nič drugega za reči, kot da samo padeš v posteljo.
Ampak mogoče je bil danes bolj razgiban dan.

Z zarečenim kruhom se zelo dobro "futram". Oziroma s filanimi paprikami. Kaj, ko sem bila tako zelo lačna in je bila ta možnost v tistem trenutku čisto odlična. Pa sem vem, da sem dejala, da do zime nič ne bo z njimi. Pa sladoled za poobedek. Čisto fino.

Imam precej težav z Androidom na PC-ju. Po prvih ugotavlanjih sem naletela na en kup pomankljivosti. Sedaj je potrebno testirati, če so Okna s številko 8 že v različici dokaj dobrega delovanja. Če ne bomo šli pa na Linux pa bo. Ubuntu. Ker to pač ne gre nikamor.

Če sem se zjutraj težko pobrala iz postelje, ker je pač jutro, je bilo popoldne že vse narejeno in zašito na mizi. Veliko manjših težav se je vrstilo ena za drugo, ampak je vse uspešno rešeno, ko je rezultat viden.
Ko pred dopoldnevom še ni bilo oblikovanega nič za ženske komplete, sem popoldne že vse v končnih rezultatih slikala. Kako zabaven sistem.
Ki ima luknje v njem, ki se znova in znova ponavljajo. Kroji. Barve. Postavitev. Velikosti.
Enkrat tudi s tega začaranega kroga pridemo ven.

MGMT - Kids

Še en poletni naliv

Sedeča ob odprtem oknu medtem, ko se je z neba odtrgal oblak. Naliv prinaša nežen vetrič in prijeten hlad. Nimam čaja v roki. Nimam knjige pri sebi. Ali glasbe za podlago. Samo jaz na okenski polici in zvok dežja.

Pes v eni roki in dežen plašč v drugi. Nekaj metrov od doma so začele padati kaplje dežja in meni se ni dalo stopiti nazaj po dežnik. Hitro sem oblekla dežni plašč in z vedno bolj mokrim kosmatincem poleg mene odšla na popoldanski sprehod. V dežju.
Nazaj je on prišel premočen do kosti. Jaz pa sem imela samo vrhnjo plast malenkost razmočeno in čevlje. Ki sem jih zadnjih nekaj metrov nosila v roki. Voda v lužah je bila presenetljivo topla.

Po včerajšnjem zbušavanju se je današnji dan izkazal za malenkost bolj produktivnega.
Očitno danes ni dan za kino.

Graffiti6 - Annie You Save Me

Zelenih muh za celo vojsko

The Sims 3. Kot trapasta sva se z bratom danes priklenila na računalnik in bila cel dan v najboljših odnosih. Ko sva pripravljala simčke, da so počeli, kar sva si zamislila.
Misilm, da imam po tem dnevu dosti igranja simsov. Če ne za nekaj let, pa za kar precej časa.

Drugače je vmes uspelo kosilo - z največjo bučko. Uspelo mi je skuhati pudinge. Ter se skoraj iztreliti iz stola, ko sem po poročilih slišala, da gre bencin navzgor. Tako, da sem se po hitrem postopku odpeljala do prve bencinske.
Malo podpiram kulturo in slovensko filmsko sceno. Ker je ven prišel DVD Izlet. Ter se je ta znašel v mojih rokah. Iskreno ne vem, kdaj je bilo zadnjič, ko sem kupovala ta medij. Vem kdaj sem ga nazadje prejela. Predvsem kaj je bilo. The Notebook. Beležnica, ki jo pri nas nisem nikjer srečala. Darilo poslano iz Otoka.

vir: svetknjige.si

Muh celo vojsko. Pa noben ne ve od kje so se vzele. Lene in zelene.
Tak dan je za mano. Jutri pa dosti igračkanja - gremo bolj resno naprej.

Kirsty Almeida - If You Can't Make Me Happy

Praznovanje na deželi

S spalko v plastični H&M vrečki. Polno trobo drobnarij in oblačil za preboleči ter z znotraj pikčasto vetrovko/ dežnim plaščem sem krenila iz avle železniške postaje na pravi tir.
Ker smo imele tako blazno kulj šoferja, ki nas je zelo prijazno dostavil do izbranih destinacij na poti in smo bile precej hitro doma/ v Ljubljani. Moram pa reči, da so me ovinki precej ubili.

Prav fino preživet vikend. Organizirano praznovanje rojstnih dnevov. Na deželi. Bogu za hrbtom. Še vedno nekako ne vem, kje smo pravzaprav bili. Okoli Trbovelj, samo ne vem če sem si zapomnila pot.
Pivce. Mikado kar s palčkami od ražnjičev.
Veliko hrane, veliko pijače in ena velika s senom pokrita površina za spanje. Kot ubiti smo zaspali na mrvi, ko smo se vsak s svojo spalko skobacali na nezaseden prostor in se zvalili tja na najdeno površino in prav mirno zaspali vse od malo poznejših jutranjih ur. Takoj, ko se je govorjenje poleglo ob zgodnjih jutranjih urah.

Še naplesali smo se v hiši s feferoni na fasadi. Nekaterim je sicer uspelo prej omagati. A v jutru smo vsi sedeli na veliki terasi in hlastali tople sendviče. Ob crklanju dveh malih kužik pod nogami. Jaz pa sem skočila v zrak vsakič, ko je kdo poklical psičko soimenjakinjo.

Do tja. Popotovanje od Kranja do Trebnjega. S prevozom iz Kresnic.
Majice z napisi za darilo. Zavite v male paketke z rdečim trakom in pakirane v neprodušne Ikea vrečke. Kako zabavno.
Troblenje pod tunelčki. Iz vraževerja ali tako nekako.

Modrijani - Ti, moja rožica

Noč pred blejsko nočjo

Pride prav takšen dan, ko znoriš zaradi vse tehnologije, ki dela nekaj po svoje. In greš zvečer na Bled - čisto tako, mimogrede.

Dejansko sem se danes kar malo nadelala. Čeprav ni bilo nič drugega kot igranje z mojimi živci in potrplenjem. Ob dejstvu, ko Windowsi ne delajo in jih hočeš še enkrat naložiti dobiš tisti "najljubši" moder zaslon. Tudi če hočeš vstopiti skozi "varni način" ti računalnik gostoljublje izkaže prav s to "modro" gesto. In ko končno prideš do inštalacijskega menija, klikneš parkrat naprej - takrat zajamra in gre ponovno v uvodno špico. No, ko sem ta postopek ponovila tretjič, sem pač zgubila živce in obupala. Pa takšna "Okna".

Drugi problem je bil - do konca spelji nalepkice. Po oblikovalskih problemih sem se lotila tistih, ki pridejo skupaj z izvedbo. Ko je šlo prenašanje iz enega na drug računalnik in iz enega v drug program bolj tekoče, takrat se je vse skupaj zapletlo med strojno in programsko opremo. Imaš en tiskalnik, kateri je v drugi sobi in je vezan na USB ter printa vse do A3+. Imaš printer velikega formata, ki se ne zastopi z malimi formati. Potem pa imaš rezalnik, ki zazna vse oznaka - vendar ni nikakršnega nadaljnjega dela od njega.
Skratka po kar nekaj poizkusih, tuhtanju, kompromisih med računalniki - no, na koncu mi je le uspelo, da sem vse skupaj natisnila in izrezala. Tako, da nekako lahko črtam eno stvar iz mojega dolgega seznama.
Jeeej.

Po nakupovanju, ker smo imeli kupone s popustom in ker so talali jokerje, sva z mami končale na Bledu. Sedaj je obdobje Blejske noči in po radiju je bilo nekaj o laserskem šovu na skalo gradu, tako da sva bile dokaj hitro na poti. Takoj, ko so bili ključi najdeni.
Prav fin izlet je bil. Po promenadi. S pogledom na osvetljen grad. Na skali pod njim pa zelene podobe laserja. Fino za videti.
Ob spremljavi slovenskih popevk, katerih besedila so vsi naokoli prepevali.
Brez kremšnite, s sladoledom.

Majda Sepe - Ribič, Ribič me je ujel

Domač ledeni čaj

Pa je še eno leto naokoli. S tem je prišlo novo slovo od ameriških prijateljev.
Vse je bilo bolj na hitro, ker letos ni bilo toliko druženja, kot s tisto lansko ekipo.
Bil je organiziran bowling kot lani, le da letos ni bilo tako zabavno. Zdi se mi, da sem bila lani veliko bolj vključena v celotno dogajanje. To leto pa sem šla mimo bolj kot zunanji opazovalec z vse več nepoznanimi obrazi in nenavezanimi stiki.
Tako, pa smo zaključili s sezono 11/12.

Sva se z gospodično Ireno, kar hitro, taktično pobrali iz prizorišča, ker sva obe ugotovili, da letos nisva v pravem razpoloženju za vse to. Z družinskimi avtomobili v restavracijo s hitro prehrano na kavo in sladoled.
Samo zaradi "viharjenja možganov" oziroma "brainstorminga". Zabaven izraz - viharjenje možganov. Mogoče sem bolj prebrala vihranje. Ideje in napisi in klepet ob kavi ter tako naprej in tako nazaj.

Nabrala sem domačo meliso na vrtu in naredila čaj. Kasneje je postal ledeni. Z limono in sladkorjem.
Ugotovila sem, da je prav takšna prijetna osvežilna poletna različica.

Ne glede na to koliko časa imam - na koncu se mi vedno mudi. Bolj slabo sem si časovno razporedila vse opravke in na koncu hitela z vsem. Ker sem precej na hitro naslikala še nekatere stvari, jih skenirala skupaj z drugimi in zavila. Pred tem pa sem rabila še en tuš, ker je bilo preveč vroče za vse. Sploh po sprehodu s psom.

Babysitters Circus - Everything's Gonna Be Alright

Pikčovito

Nepretresljiv dan z bolje iztečenim večerom.
Če se zbujam pet do osmih, to nekako pomeni, da se enkrat od devete do pol desete skobacam iz postelje. Ker vstajanje je vedno najbolj naporen del. Sploh če imaš do trdih tal še štiri letve.
Bila sem varuška tistemu malemu fifiju, ki je spal na nečem, kar bi naš kuža uporabil za "povšter". In poskušala ugotoviti zakaj za vraga je v Media Centru izginila celotna vrstica za televizijo. Tistega, ko piše TV kar ni več. In na spletu kljub različnim taktikam iskanja nisem zasledila nič pametnega. Še ponovna naložitev ni nič pomagala.

Daljši sprehod s psom. In materjo. Ubistvu je ona mene vlekla na daljši sprehod, ker pač psu ni bila po godu ideja, da bi šel sam z menoj ven. Prostestno je ležal in se ni premaknil niti za makaron.
Ampak sem prišla do vode in nazaj in pot z družbo je izgledala krajša.

Kar je kljub vsemu pomenilo, da nisem bila od dogovorjenem času v Ljubljani. Včasih se to tudi meni zgodi. Mogoče sem počasi le naveličana iskanja.
Konec dober, vse dobro. Oziroma prej začetek. Da je bil konec dober.
Namen srečanja je bil piknik ob glasbi iz paviljona na Kongresnem trgu. In tako je tudi bilo.
Vključeno z obiskom starega mestnega jedra, antikvarjatov in vintage trgovin na poti. Vsega, kar je bilo še odprto. Ker za vse ostalo je sledil "window shopping".
Pica skoraj da na dvoru in posedanje na travnati površini med drevesi.
Končale smo s pritiskanjem na zaslon mobitela, ki je imel igrico v malo drugačni verziji resnice ali izziva. Nikoli nisem bila navdušena nad to igro in moj odnos se tudi ni spremenil.
Pa kljub vsemu.
Ker je bil dan za turistično navdihnjene fotografije in potepanje po malih stranskih uličicah.

In ni vsak dan, ko slišiš Little Bird v Müllerju.
V banki nasprotu ljubljanskega dvora pa imajo znak - prepovedana pištola.

Ed Sheeran - Little Bird

Knjiga na tleh

Na Valu 202 tudi v visoki ločljivosti. Šala dneva.

Sneženega medveda sem zaposlila, da mi drži listek z datumi za knjižnico. Da vem, kdaj se moram spraviti tja. Še nekaj časa ne. Oziroma dokler ne preberem.

Drugače pa sporostilo se je mesto in gremo na oddih. V prihodnjem mesecu.
Dodala sem en kup majhnih "knofkov" na blog. Tisto pri strani za vsa mogoča socialna omrežja in na koncu objav nekaj. Skratka - en kup stvari. To samo za to, da me je danes HTML koda zopet zajebavala v glavo. Samo zato, da sem se malo s temi stvarmi spopadla. Kot se spopadam z risanjem figur in pripenjanem sličic na Pinterest. Naslovnice knjig sem zmetala gor. V enem "šusu".
Toliko imam v vseh mapcah in na vseh straneh teh inspirajočih stvari, da na koncu nikoli ne vem kje bi začela. Povsod samo všečkam zadevice ali pa jih "repostam". Nikoli pa jih ni nikjer, ko jih rabim.

Sedaj pa naprej preizkušati svojo kreativnost, ker me je sredi popoldneva zmanjkalo. Nekje pri drugem poglavju.
Do tega skepa sem prišla, ko sem se zbudila in je knjiga ležala na tleh. Kaj takšnega?

Rooney - When Did Your Heart Go Missing?

Majhen fifi

Med prvim zvonenjem in prvim dremežem še malo zadremam. Ravno toliko za zdražit. Ker, ko enkrat ugasnem budilko k sebi pridem šele eno uro po prvotno nastavljenem alarmu.

Danes nimam nič oprejemljivega narejenega. Kljub temu, da sem kar zajeten čas preživela na delovnem mestu. Ni pa vidnih rezultatov in me malo moti. Polno nekih predpriprav.

Pravijo, da so znanstveniki dokazali, da ni naključje, da pozabljamo stvari, ko zamenjamo prostor. Tisti občutek, ko greš nekaj iskat prideš pa v sobo pa ne veš več kaj si prišel iskat, ampak ko jo enkrat zopet zapustiš - potem se spomniš. Baje je rečeno, da ko gremo skozi okvir vrat pozabimo stvari. Drži kot zakleto.

Mali fifi se zdi za malenkost večji. Oziroma večja. Ta mala bratrančeva Stella.

Bon Jovi - My Guitar Lies Bleeding In My Arms

Miki miška kot krompir

Kakšen naliv.
Danes delujemo na usklajen tajming. Ravno, ko smo prišli do konca s striženjem žive meje je začel dež. In ko sem fante odpeljala na veselico v sosednjo vas je začel dež. Ne, dež. Nekdo je zlil vsebino škafa in jo pospremil z vetrom.
Sreča je, da pot že tako avtomatsko poznam, ker nisem videla niti metra pred sabo. Sunki vetra so avto premetavali in dež v curkih metali na streho in steklo. Občutek kot v avtopralnici. Tudi z močjo padlega dežja je bilo tam-tam.
No, jaz sredi tega na naliva na cesti. Zopet.
Že prejšnji dan sem se v toči vozila okoli, ko sem brata dostavila. In danes spet.
Nalivi. Vode je bilo na cesti toliko, da je voda presegla višino avtomobila, ko je špricala naokoli.

Med izkopavanjem krompirja sem naletela na prav zanimivo obliko. Miška. Dejansko je bila oblika miši sestavljena iz skupaj se držečih krompirjev. Z ušesoma in noskom.
Kako zanimivo.

Moje "poduhovljeno" branje se nadaljuje, saj sem začela s knjigo Usoda duš, ki je nadaljevanje prejšnje knjige. Torej Potovanje duš. Resnično me impresionira ta tematika.

Danes dežuje kot v filmih. Na način, da se v trenutku vlije.

The Script - You Won't Feel a Thing

Tretji trinajsti petek

Statistično gledano je danes že tretji petek trinajstega to leto. Kot tudi dejstvo, da sem si v preteklih dneh na dan ogledala vsaj dva filma. Osem filmov v treh dneh.

Po celem tednu neprestane družbe, je danes kar malo čudno, ko sem ostala spet sama. Še vedno pričakujem, da bo kdo lačen. Ležal v dnevni in gledal kakšen film. Da se bo ustvarjalo za mizo in se trikrat preoblačilo.
Vendar je dopusta konec.
Poleg tega pa imam še občutek, da dolgo ne bom nobenega videla. Res se počutim, kot da bodo vsi za nekaj časa odšli in postali popolnoma nedosegljivi. Kot da se bo svet umaknil stran od mene. Ker jaz bom še vedno tu.
Prav takšen občutek me daje. Kot bi bilo slovo.
Zatišje pred nevihto. Ali nekaj takšnega.

Zjutraj sem bila dvakrat zbujena.
Prvič, ker so se včerajšni načrti popolnoma spremenili in je bilo potrebno ujeti tisti vlak deset čez šesto.
Drugič pa ker je bilo malo kasnejše jutro rezervirano za eno takšno sproščujočo-masažno terapijo. Ravno, ko sem nazaj zadremala sem bila že pokonci.
Nekako me nič ne more preveč sprostiti, ker sem še vedno zategnjena. Malo manj, ampak še vedno čutim moj vrat. Za katerega mi je bilo rečeno, da je kot iz betona. Tako prekleto zategnjen in napet.

Zgodi se, da je ravno pravšnja sezona za kupovanje zimske obutve. Morda je pa res samo današnji dan takšen. Ker smo se družinsko spravila v nakup škornjev. Ali takšne precej zimske obutve.
Torej iz trgovine smo prišli vsak s svojo vrečo. Čisto nenamenoma.

The Eagles - Hotel California

Potter maraton

Novo jutro. Nov dan. Gremo mi po svoje. Ker sva šli po svoje prejšnji večer, ko sva ob gledanju tega obe zaspali. Precej hitro.
In smo zjutraj za en tak zajtrk to pogledale do konca.

Sledila pa je zopet izperjena angleška monarhija v času Henrika VIII.
The Other Boleyn Girl. Film, ki ga je vedno fino gledati in če ga ne gledaš dolgo pozabiš razne malenkosti in kako se konča. Torej le ponovno gledanje obudi spomin na vse dogajanje na dvoru v tistih časih.

Kotiček za ustvarjanje, ki je prišel do izraza.
'Cause I'm always where I need to be and I always though I would end up with you, eventually... (The Kooks - Always Where I Need To Be)
Zbiram Larina dela. In sem dobila še dva za v svojo zbirko. Jaz pa sem ustvarila pava. Da se bo menjal za lisički.

Imela sem takšne dobre zamisli za Harry Potter maraton in v glavi že vso izvedbo - kako bi vse skupaj izgledalo. A ljudi, ki bi imeli čas je bilo iz dneva v dan manj. Vreme je nasprotovalo in projektorja nisem uspela dobiti. Torej je bil samo film na televiziji.

Lazanja za kosilo. In prigrizki iz Lidla. Sokovi različnih okusov. Brusnica. Črni ribez. Grenivka.
Harry Potter drinking game. Brez alkohola. Vendar je bila pijača iz grenivke precej grenka in smo se enako pačile.

Harry Potter and the Deathly Hallows: Part 1. Črtale smo seznam, ampak na koncu smo nazdravile vsakemu, ki je umrl. Njemu na čast. Oh, Dobby. Ugotavljale kolikorat Ron nosi črte in naredi zmeden pogled. Jaz sem se zabavala s ponavlanjem urokov, ki so bili izrečeni.

Čakale smo. Pogledale video z lutkami, ko se nam je v glavi zasidral - Snape, Snape, Severus Snape.
Obupale in gledale naprej.
Cel dan sem imela takšen občutek, da dokler ga ne vidim pred seboj je vse skupaj precej na majavih tleh. In ja, žal je bil občutek pravi.

Harry Potter and the Deathly Hallows: Part 2. Še vedno je zgodba Snapa tista, ki najbolj gane. Ker sem potem bruhnili v smeh, ko sem opazila, da sva si mencali oči. Jaz in gospodična na moji desni. Tista skrajno desno pa naju je samo čudno opazovala.
Ni kaj. Vsakemu na čast smo spile.

Načrt se je spremenil in dodala se je še ena nočitev.

Alexandre Desplat - A New Beginning (Harry Potter)

Malinov piknik

Odkrili smo malo miško, malega kuža, ki je prišel na obisk. Prišla. Ker je psička. Zvezdica mala - Stella.
Bratranec je prišel na obisk z malo živalico. Tako drobcana, da bi čisto verjetno bila lahko igračka na baterije. Poleg tega pa je v hipu dobila pozornost vsakega, ki jo je prišel pogledat. Še naš "veliki" pes je bil radoveden, kaj se sedaj to bitjece sprehaja pri mami. Čeprav mu je bila najbolj zanimiva mini posodica za vodo, ki je bila prilagojena njegovi velikosti jezika. In je vedno planil po njej in namočil vse naokoli.

Ekspresni fotostudio z možnostjo razvijanja slik smo ustvarili. Priložnosti fotograf pri roki je slikal vse prisotne vnuke. Kartica fotoaparata je končala v računalniku ta pa s kablom povezan na tiskalnik. V tiskalniku pa papir za slike. En dva tri je imela mama našo sliko v novem okvirju.

Dirty Girl. Saj sem ta film že zadnjič gledala, ampak nisem imela prav nič proti ponovnemu ogledu. Impresionirana nad izrazi moke.
Ker bo to sedaj kmalu na sporedu. Če ni že.

Kuhinjski obrat. Moka. Jajce. Drobtine. In cvrčeče olje.
Kosilo za šest oseb je bilo na mizi. Vsi pa po malem lačni.

Začele smo z maratonom filmov iz angleške zgodovine.

The Young Victoria. Mlada Viktorija iz časov te angleške zgodovine in izbire prestolonaslednika. Ko so imeli težave in spletke okoli predaje prestola. Ko je bilo vse skupaj tako pomembno, da bodoča kraljica ni smela niti sama po stopnicah.
Mogoče ta film ne vsebuje toliko razburljivega dogajanja. Zdi se mi, da precej preskakujejo, da te vse skupaj malo zmede. Ampak nas je po koncu filma tako zelo zanimalo kako si sledijo nazivi te monarhije.

Kralj. Kraljica.
Princ. Princesa.
Vojvoda. Vojvodinja.
Markiz. Markiza.
Grof. Grofica.
Vikont. Vikontesa.
Baron. Baronica. 

Obstajal naj bi še baronet, ki je še za stopnjo nižji od plemiča.
Skratka en kup raznoraznih nazivov.

Sprehod z Ronom do reke. Breakfast angleščina.
Po tistem, ko smo na vrtu postavile šotor. Oblaki.
Napihnile blazino ter popile kavo, pojedle sladoled. Potem smo si poiskale primeren prostor v notranjosti hiše, ko je grmelo in je padala toča ter zaspale.

The Outfield - Your Love

Torek dan je kino dan

To, da je torek in da ga je Kolosej razglasil za kino dan sva danes vzeli tako zelo dobesedno. Prevsem pa Tušovo akcijo eno kupiš in drugo dobiš zastonj. Tako zelo resno, da sva šli gledati kar dva filma. Zapored. Z manjšo luknjo vmes.

Snow White and the Huntsman. Še druga letošnja izvedba sneguljčice. Bolj temačna. Z angleškim naglasom.
Ena mala v kinu je bila presenečna kako grozljivo je vse skupaj izpadlo - ja, to niso več tiste nedolžne pravljice za otroke. Ki sicer nikoli niso izgledale tako nedolžno, kot smo se jih mi spominjali. Saj v večini primerov Kristen čisto dobro sprejemam v njenih vlogah, ampak sneguljčica nekako ni najbolj posrečena. Njena tipična mimika in način premikanja, obnašanja in reagiranja na določene stvari vso teoretično "milino" naredita bolj grobo. Malo ne dekliško. Ko pa ji ob bok postavijo Charlize Theron v vlogi zlobne kraljice, pa lahko preprosto zbledi.
Zgodba se je malenkost oddaljila od Grimmove pravljice. V določenem momentu.
Včasih se sploh ne zavedam, ali pa si zgolj ne znam predstavljati, kako bi izgledale tiste narisane začarane stvari v resnici. Film jih kar dobro prikaže. Te prizore v začaranem gozdu.
Nisem vedela oziroma nismo vedeli, kam bi uvrstili brata Grimm. No, sedaj sem pogruntala da sta bila Nemca.

Rock of Ages. Moja naklonjenost k mjuziklom ostaja. Malo znanih in malo manj znanih komadov. Tom Cruise kot neka rockovska zvezda. Russell Brand in Alec Baldwin pa več kot prijatelja. V primerjavi s sneguljčico sva bili obe bolj navdušeni nad tem filmom.
Še ena ameriška želja po uspehu in uresničitvi sanj. Ker uresničitev sanj ima zelo pomembno vlogo v zgodbi mjuzikla. Vsaj tako je razvidno iz marsikaterih.

Skupno kuhanje kosila. Ne tako zelo enostavno kot se na prvi pogled zdi. Različna nesoglasja, kompliciranja in podobne zgodbe. Vendar se to nikjer ni poznalo, ker so se krožniki spraznili. Bučke in posrečeno skuhan riž.
Ko se dve mojstrici lotita kuhanja riža in nobena nima pojma, kako bi to potekalo - iz tega nastane en perfektno kuhan riž. Resno.

Prebrala sem Potovanje duš.
Kaj menim? Všeč mi je. Celotna ideja o kateri knjiga pravzaprav govori, le da se skozi tiste hipnotične intervjuje izvejo marsikatere zanimive podrobnosti in se ustvari nekakšna predstava o tem, kako naj bi vse skupaj potekalo, ko bomo šli v svetlobo.
Če verjeti? Kakor komu. Jaz menim, da je to "resnično". Da se učimo in razvijamo. Da potujemo skozi različna življenja in poskušamo odnesti najboljše od njih. Da je vse z nekim namenom.
Verjetno me je najbolj zmedla oziroma presenetila, saj ne vem kako bi izrazila, tista pripoved o "sobi s projekcijo prihodnosti" in da imamo toliko proste roke, da obstajajo alternative. Da je nekaj določenega, ampak nismo lutke katerih zgodba je predvidena. Da imamo kljub vsemu vpliv in odločitev kako se stvari obrnejo. Da razen grobe obnove ne vemo vseh podrobnosti.
Saj sem bila že v knjižnici in vzela še eno takšno branje.

Poison - Every Rose Has Its Thorn

Izlet in morje

Po dolgem času je prišlo do trenutka, ko sem se zopet namakala na morju. Zabaven občutek.
Čeprav to ni to, ko plavaš v precej nečistem slovenskem morju. Vseeno pa šteje. Iz vode so vozili kar cele samokolnice nagrebene morske trave. Nič kaj eleganten prizor, ampak smo bili malce hvaležni za boljši občutek glede "čistoče".
Ležanje v senci pod borovcem in opazovanje kako so se oblaki kar naenkrat pojavljali na nebu in v naslednjem trenutku izginjali, vmes pa je bil trenutek ugibanja oblik. Videla sem konja iz ene perspektive, letečega supermena iz druge pa še marsikaj je skupaj sestavila moja domišljija.

Na sprožilec pa sem pritisnlila trikrat. Vendar je samo ena slika v digitalni obliki.
Dvakrat je bilo tudi še z mobitelom, ampak to ne šteje.

Poležavanje se je urinilo vmes med to, da sem bila obdana z dekleti s katerimi smo prišle na ta enodnevni izlet in z bratom in njegovimi prijatelji. Drugo se je dopolnjevalo z igranjem ekspresne Enke in poskušanjem metanja mene iz pomola. Za slednje sem jo ucvrla iz pomola nazaj v zavetje sence borovca.

Ob izkupičku celotnega dneva pa ugotovila, da senca sploh ni bila takšno zavetje in da tudi mazanje z visokim zaščitnim faktorjem čistno nič ne pomaga, saj me sedaj prav neprijetno greje toplota pordele kože.
Točno ta nadležen občutek, ki ga vsakič znova doživim na morju. Ko se zvečer vse shladi, moja koža pa greje. In peče naslednji dan. In se lušči kasneje.
Še vedno pa slišim - kako sem bela. Verjetno me zaradi tega vedno znova opeče. Ker skoraj noben drug ni utrpel podobnih težav.
Ne glede na to kaj naredim, vedno se to zgodi. Morda se preveč trudim in je to končni rezultat.

Kar v mehiško smo šli. Še upirala se nisem kaj dosti. Samo vdala sem se v usodo in sledila grupi treh hodečih deklet pred menoj ter zrla v jedilnik. In priznam - ni bilo tako zelo napačno. Piščanec kot palčke/prsti posut s sezamom, krompir in neka roza "salsa" omaka. Zanimivo.
Verjetno ob dodatno pomoči ne bi ravno vsega zmazala s krožnika. In kasneje se mi je tako zaluštal Vindi puding, da ni kaj. Pa še žogica sladoled. Nisem ga srečala že kar lep čas.
Šoping pa - stanju na računu se ni poznalo. Nič ni bilo kupljenega. Doma imam tako rekoč polno omaro in niti pretirane želje po novih stvareh. Nekje obstaja lista na kateri sta samo dve stvari. Ena še ni znižana - v drugačni verziji sicer je, ampak jaz čakam na tisto specifično. Druga pa je v trgovini, ki jo nimajo v Kopru pa tako nisem mogla preveriti.

Torej izlet na morje - pod potegnjeno črto je končni rezultat kot fin "odklop" za en dan.

Fun. - All The Pretty Girls

Nedelja, ki gre mimo

Prva zaznava, da so sosedovi otroci doma. Danes dopoldne malo čez pol enajsto, ko je pod oknom v kopalnici izbruhnil napad histerije. Povod in glavna težava - nepospravljena soba.
Konec mirnih počitnic! Konec dopusta!

Potem pa je cel dan izginil v en zamegljen skupek dejstev.
Zakurili smo zunaj. Brala sem knjigo pod jablano. Potem pa je bil že večer, ko sem si ogledovala izbrisane scene v zadnjih dveh delih Harry Potterja in vse filmčke o zanimivih pripetljajih na snemanju in načinu kako se je kakšne scene pravzaprav snemalo.

Aja pa še s Pinterestam in Fickerjam sem se igrala.
Projekt - nasmeh na obraz: najljubša žival. To je moj projekt.

Sedaj je pa že večer, ko se spravljam spat, ker očitno gremo jutri na izlet. Takšna morska varianta.

Lindsey Stirling - We Found Love

Izlet presenečenja

Ni vsak dan takšen, ko se gospa ustavi v krožišču in te "počaka".
In ni vsak dan tak, ko te čaka izlet na drugo stran Karavank.

Figure v izložbi eni izmed trgovin, ki so se mi zdele blazno zanimive in inspirativne. Tako bizarno kulj so.

Extremely Loud & Incredibly Close. Ekstremno glasno in neverjetno blizu.
Ostajam brez besed. Samo strmeča v zaslon, ko se pojavlja odjavna špica. V najbolj pozitivnem smislu sem presenečena nad filmom. Sicer ponovno oživet dogodek, ki je New York zaznamoval. Tisti na datum 11. septembra. Ubistvu je najbolj zanimiv del filma dečkov oče v vlogi Toma Hanksa in to očetovo razmišlanje ter prikazovanje stvari. Naloge, ki pripravijo fanta, da se odpravi na različne dogodivščine. Fascinira me to kako načrtuje stvari. Kako jih zapisuje. Kako jih vizualno prikažejo - vse te zvezke, razpredelnice, mape in načrte. In dedek z beležnico.
Oksimoron. Dve nasprotujoči si besedi.

Kaj mi pomaga dobro povrpečje, možnost nakupa karte za jutrišnjo predstavo z 80% popustom, če nisem mogla dobiti niti potrjenega povrpečja. Ker si ga lahko natisnem, ampak ne velja, ker nima žiga od faksa, tako so mi rekli na blagajni Križank. Saj sem hotela po to na faks in mi je rekla na referatu, da je moje povrpečje ravno poslala po pošti in naj ne hodim tja. Na pošti so mi pa rekli, da jo bom dobila šele v ponedeljek.
Preprosto nimam sreče. Res nimam sreče. Čeprav sem v zadnjem času zbila kar precej kozarcev. Vključno z današnjim dnem.

Zakaj smo sestavljeni tako, da si ves čas nekaj želimo?

Načrti ne gredo dobro od rok, če jih načrtujem jaz. Če pa se zgodi spontan izlet v Avstrijo, potem to bolje funkcionira. Danes so me popolnoma presenetili, ko sem obupala nad pošto in možnostjo pridobitve kart za Čarovnice iz Eastwicka, ki bi jih lahko jutri gledala. Napovedal se je izlet v Ikeo. In skupaj z materjo sva sabo vzeli še mamo. Po nekaj minutnem prepričevanju, naj se nama pridruži na enem takšnem izletu. Ker - zakaj pa ne?

Torej obožujem te izlete. Ko greš kar tako nekam in se imaš fino. Brez skrbi in brez kakršnihkoli želja. Samo greš.
Domov pa se vrneš z zalogo okvirjev iz Ikeje. Nekaj drobnarijami za peko in luškanim mini pladnjem. S svetlo mint hlačami. Samo zato, ker so tako grozno kulj barve. S pikčasto jopico. Ker se to kupije na poletnih razprodajah. In s srčkasto majico. Ker pač ima srčke.
Videla sem lisico na naši strani ovinkov iz Ljubelja. Videla sem en kup konjev ob cesti za katere vedno ugibamo število, ker so skoraj vedno tam nekje. In prikupnega pasjega mladička zlatega prinašalca sredi trgovskega centra.
In važno, da je sledilo kosilo v Ikejini restavracji. Ker včasih se gre samo zaradi tega v Ikejo. Zaradi mesnih kroglic.
Vedno znova pa navdušena nad pliškoti tam na koncu obhoda.

Sleeperstar - Everything Must Find Its Place

Mali sladki eksperiment

Lahko bi imeli kakšno opico. Ker smo dobili paket, plato banan.
Vklopili smo kreativni način in kujemo načrte kaj vse lahko ustvarimo.
Jaz imam dva pladnja pudinga in banan. Enega z malinami. Drugega z borovnicami. Piškotov pa tudi ne manjka.
Obiskov se ne branim.

Vrtni pridelek. Kumarice. Maline. V takšni kulj barvni kombinaciji. V momentu, ko je imel "mali" SRL dober trenutek.

Kako zabavno dopoldne. En kup opravljenih klicev. En kup iskanja podatkov po spletnih straneh in prav nobenega rezultata. Ker bolj, ko se je sestavljalo skupaj. Bolj se je podiralo.
Upam, da vsaj zadnji poskus jutri uspe. Sem pa že precej obupana.
Ja, rada bi šla gledat ta mjuzikal. Pa so se stvari tako zakomplicirale, da sem morala še našo gospo v referat klicati.
Torej, jutri.

Vse sem obrnila tako, da se vrti okoli nakupa fotoaparata. In vsak dan pridem do kakšne druge ugotovitve. Ali podatka. Začela sem z ogledovanjem 600D in se preusmerila v 1100D. Morda se zopet vračam k 600D. Ampak važno bo, da objektiv paše gor. In da ni Nikon.

Danes poslušam The Kooks. Ker jih nisem v torek. Ker sem obležala.
Šment.

Ni kaj. Malo sem se zabavala s postavitvijo. Kolobarji banan. Maline. Borovnice.
Das eksperiment. Če je res nujno se držim receptov. Ampak vedno kaj pride vmes. In sestavine samo skupaj namečem in upam, da uspe.

In predstavljala sem si tole kot Instagram. Takšne tipične slike bi nastale. Pa sem rekla, da Google ne dobi moje telefonske. Ne.

The Kooks - Taking Pictures of You

Zabuhli podočnjaki

Ta jutra mi morda niso najbolj naklonjena. Zbujam se tako kot bi me kaj pičilo. Podočnjaki postanejo prave male napihljive blazinice oziroma mali kupčki.
Vse skupaj mi daje nenavaden občutek, da se potem potapljam v čaj iz kamilic. Ter z zaprtimi očmi in namočenimi vatami na očeh ležim v dolžini celotnega kavča.
Ja, jutra niso ravno moja vrnila. Ali najljubši del dneva. Preprosto je najin odnos neprizanesljiv.

Another Earth. Kaj, če bi obstajala Zemlja, ki bi bila ogledalo naše in na kateri bi vsak jaz obstajal v še eni različici in počel enako kot tisti na drugem planetu. Kaj bi povedali svoji zrcalni podobi, če bi jo srečali in kako bi to potekalo? In kaj, če se v določenem momentu zrcalo zarosi in se poti razideta, ter se stvari začnejo vrteti v drugo smer?
Torej film morda odpira ta vprašanja, ker v resnici poda le redko odgovor na kakšno takšno in podobno vprašanje. Z vsakim prizorom pa jih lahko odpre mnogo. Lahko izzove v nas največje dvome in to, da začnemo vzporedno uporabljati domišljijo ter ugotavljati - kako?
Film, ker so dejanja večja od besed, ker se bolj malo govori. Film, ki preprosto zaključi z dvomom.
Bizarno.
Film, ki postreže z idejo. Te napelje vse okoli nje in te pusti z njo na koncu. V čisto zadnji sceni, ko ti popolnoma nič več ni jasno.
Kaj? Zakaj? Kako?
Skrata, zanimivo. Zanimivo...

The Iron Lady. Železna lady. Nisem najbolj navdušena nad tem filmom. Že pred časom sem začela z gledanjem, ampak se je preprosto ustavilo in vse skupaj končalo nekje na seznamu negledljivega. Ker je rahlo dolgočasen in se vleče prve pol ure. No, potem se nekako razvije. Čeprav me dogodki in vse skupaj malo mede, ko te zgodovine sploh ne poznam. Morda je to čisto drugače v primerjavi z vsemi, ki so vsaj poznali ali so celo doživljali to. Ampak čez Meryl Streep pa nimam nič za reči. Dobiš občutek, da se je res pripravila za vlogo. In je bil letošnji oskar popolnoma zaslužen.

Ko bi se vsaj lotila česa. Morda bi takrat steklo. Ker seznam postaja vedno daljši.
Samo en kup stvari je za narediti.
Tisti občutek, ko se ne moreš in ne moreš lotit, ampak ko enkrat začneš pa ni več nobenih ovir.

Skype je tehnologija, ki je že nekaj časa mirovala. Dobro je bilo vse skupaj znova malo zagnati.

Harry Nilsson - Put The Lime In The Coconut

Zombi urabno turkizna

Obležala sem. Sredi te poletne vročine. Nekako so vsega krive te visoke temperature in nujno potrebno hlajenje, da lažje preživimo dan.
In tako sem nabasala en fajn prepih in obležala. Nemočna. Z bolečinami.
Včeraj popolnoma onemogočena, ker me je mišica od vratu tja proti rami prav trgala in bolela. V nekem trenutku tako zelo močno, da vse kar sem povedala je bilo izrečeno na robu joka.
Ampak nekako je nekaj počitka in nekaj maže z kremo botrovalo temu, da sedaj dokaj normalno funkcioniram.
Ko sem pa mislila, da je vsega že konec in da sem veliko bolje - no takrat sem pa v ogledalu zagledala podobo, ki je bila vedno manj podobna meni.
Izgledam kot zombi. Zombi z zabuhlimi očmi in urbano turkiznimi nohti.

Obkladki iz kamilice so danes najbolj potrošna roba in mati so dejali, da izgledam kot kakšna filmska diva, ko ležim na postelji z dvema obročkoma na očeh. No, izgledam vse prej kot to.
Vse utripa in moj videz daje vtis, kot da že mesece nisem dobro spala za povrh me je pa pičila še čebela. To bo pravi vpis - kako izgleda situacija na ven.

Teli poletni dnevi so vse prej kot uživancija. Preveč sem občutljiva na najmanjši prepih.
Ko imaš okoli sebe še tri družinske člane in enega psa - se vedno najde nekdo, ki ne zapre dobro vrat in nevede se zrak pretaka naokoli. Tako potuhnjeno.
Poletje prinaša samo en kup težav. Ne razumem, kako ga lahko vsi obožujejo. Jaz vidim samo probleme.

V stanju, ko je že vse spalo in ko sem strmela v strop, ker sem tako ali pa tako cel dan prespala - v tem času sem nekako prišla do sklepa, da bo vseeno, če pogledam kakšen film.
In sem tudi ga. No, enega sem dokončala in drugega tudi. Oba s starejšo generacijo igralcev. In oba dobra.

Driving Miss Daisy. Če ta Morgan Freeman ni pojava, potem pa nihče ni. Dejanska živa legenda med igralci. In mislim, da bodo morali spremeniti sliko na Sikstinski kapeli in namesto dosedanje podobe boga tja uvrstiti kar obraz Freemana. Ha.
Zgodba o prijateljstvu. V času, ko se je svet delil po barvah. Njenem nenavadnem začetku. Kako se je razvilo skozi vsa leta in kako se je končalo. Prijateljstvo je nekaj, kar moramo cenit.

The Best Exotic Marigold Hotel. Zgodba o skupini ljudi v zlatih letih. Ko odidejo v obljubljeno deželo Indijo koromandijo, da zaužijejo še zadnje najboljše trenutke, ki jih ponuja življenje. Se znajdejo pred kruto realnostjo in zaživijo nova življenja. Inspirajoča zgodba malo drugačne generacije v vrvežu barv, hrupa in življenja.
Najboljši moto filma je - vse bo v redu na koncu, če ni v redu, potem še ni konec.
Sploh se nisem zavedala, da je Maggie Smith tako zabavna. Kot profesorica McHuddura/McGonngall. je bila vedno tako stroga - razen njen komični vložek v zadnjem delu.

Frank Sinatra - Strangers in The Night

Kosilnica

Včeraj sem v občudovanju rdeče-magenta čevljev, popolnoma pozabila na dogodek z Lidla.
Nekako je moj detektor takoj zaznal angleško, britansko angleško, govoreče ljudi. Hecna reč pa je ta, da je gospodična od mladega para z otrokom približala meni. Ogovorila me je s stavkom: "Govorite angleško?" in jaz sem v tej navajenosti, da se ljudje vsaj malo potrudijo in vprašajo kot iz topa izstrelila "yes, of course."
Gospodična je bila navdušena nad mojo maksi obleko in to navdušenje večkrat izrazila. Ker jo je seveda zanimalo, če ima vsaj toliko sreče, da je bila kupljena pred kratkim. Pa na žalost ni bila. Že dve leti se druži z menoj. Če ne že več?
Torej ni vsak dan tak, da nekdo pristopi do tebe in ti z gesto polepša dan.
In ja res je takšna veličastna. Kroj je super.
Torej ja, uživam v pogovorih z angleško govorečimi tujci.
Poleg tega sem pa v Lidlu odkrila še posteljnino z motivom Harry Potter. Hehe. Nekako sem se skoraj začela smejati sredi trgovine.

Toliko sreče je bilo v zraku, da smo kupili štiri srečke in vse štriri zadeli. In tisti povrnjen znesek srečke se je v tistem trenutku zdel celo bogastvo.

Zjutraj sem se kar v pižami prikazala na šihtu. Ha.

Dan za dremanje. Ker prejšni ponedeljek je bil občutno predolg. In danes preprosto nisem bila zmožna ničesar.
Samo rutinskega zalivanja vrta in obiranja malin, ko se je že malo shladilo.
Kuža pa je šel po pikico k veterinarju in spotoma pobasal še vse priboljške, ki so bili nastavljeni. Ker, ko labradorec enkrat začne jesti, ga je težko ustaviti.
Ti mali požeruhi.

The Kooks - Do You Wanna

Fiesta

Do nedavenga sploh nisem opazila, da je danes že julij. Kako hitro gre čas.

Napovedala sem, da bodo Italijani danes slavili. Nisem niti navijala za njih. Poleg tega sem se zmotila. Ker so Španci prav zasluženo zmagali. Ta zadnja gola sta bila prav kul.
Sicer za finale je bila prav dolgočasna igra. Res dolgočasna. Mislim, kaj je bilo tem Italijanom takšno veselje, da so se celo igro podajali z vratarjem. Resno?
In nogomet je res sredstvo za sproščanje živcev z glasnimi komentarji in opazkami. Predvsem opazkami.

Puding z malinami in piškoti je prav sanjska stvar. Tako super preprosto dobro.
Danes je narejena že nova runda.

Še vedno sem v rutini. Razen jutranjega bujenja. To nekako ne gre najbolj optimistično.
Zbudim se, ko postane prevroče za spanje.

Videla sem najbolj kulj čevlje daleč naokoli. Takšne, ki bi lahko krasile kakšno okensko polico. Nekako niti ne vem za kam bi jih obula, ampak moje navdušenje nad njimi je bilo zgolj nepopisno.
Takih norih barv so in barvne kombinacije med njima.
Imam pa novo torbico. Ki bo super za na faks. Ker gre "genav" računalnik notri.
Ubistvu sem jo že dalj časa imela v mislih, samo danes je bila končno znižana pa še v črni barvi.

Poleg vsega pa sem našla tudi nov napis, ki bo krasil steno na manjkajočem delu, ki je že precej časa prazen. V oči mi je padel "if you only knew" napis.

Intouchables. Film, ki ga v naših kinematografih najdemo pod imenom Prijatelja je blazno dober. Do solz sem se nasmejala in oče poleg mene tudi. Bil je film, ki se že nekaj časa nahaja na mojem seznamu gledanja vendar nikoli nisem našla primernega trenutka. Vse do danes. In blazno sem navdušena. Ker očitno moram z dobrimi filmi vedno počakati na pravi trenutek. Da so še boljši.
Zgodba o tem koliko dobrega lahko prinese neko nepričakovano sklenjeno prijateljstvo, ki je polno novih izzivov in ni nikoli dolgočasno. Ko vse skupaj ni pisano po pravilih ampak gre tja, kamor ga v tistem trenutku zanese. Prijateljstvo, ki je kljub vsemu najboljše na svetu. Zgodba o tem.
Torej sedaj sem prešla iz britansko govorečih filmov do francosko. Malo preko Hugota s Parizom iz drugačnih časov do današnjih dni in zgodbe inspirirane po resničnih dogodkih.
Priporočam.

Earth, Wind & Fire - Boogie Wonderland