Momax v Kranju

Torek.
Vpisala sem se v absolventa. Po tistem, ko sem morala izpolniti devet ali deset anket. Prvo se še nekaj trudiš, vsaka naslednja pa je bolj bedna. Ampak sem izpolnila vse vpisne liste in jih podpisala ter vrgla v poštni nabiralnik čez cesto. Sicer ne zgleda ravno, kot da bi pobirali pošto iz tam prav redno, ampak če bo prišel račun iz šole, potem bom vedela, da sem uspešno posredovala.
Začela sem gledati film The Normal Heart pa sem ugotovila, da ni ravno takšen film kot sem mislila in ga samo na hitro preletela. Ko sem gledala odlomke iz tistih nagrad za serije, je izgledalo bolj obetavno. Ja, Emmy Awards sem preletela. Sploh niso več zabavne. Vedno so ene in iste serije nagrajena in to tiste, ki jih ubistvu niti ne gledam.
Obrnila sem splet in se končno odločila, da bom eno igro za darilo naročila. Nekako sem se odločila, da bi želela podariti klasične igre, vendar malo drugačne. Ne tiste, ki jih dobiš v vsaki trgovini.
Ste vedeli, da za otroke obstaja plavut morskega psa, ki naj bi pomagala pri učenju plavanja. In še vedno ne vem ali je izredno simpatično ali preprosto čudno.

Sreda.
Po Kranju se je razvedelo, da je Momax že odprt, čeprav je uradna otrovritev šele naslednji dan.
Mama je bila v Tušu in je rekla, da je bila tudi že v Momaxu. Ker ji očitno nismo verjeli na besedo ali pa smo mi tudi želeli videti, smo se odpravili pogledat. Trgovina v stilu Ikeje. Take mini in v roza in zelenem. Z labirintom. Le da na koncu ni bilo skladišč in spodnjega nadstropja. Še vedno je Ikeja veliko bolj zanimiva, ampak tudi to bo. Mogoče sem našla par potencialnih stvari. Vsaj dokler ne bova šla skupaj malo pogledati.

Četrtek.
To so bili tisti dnevi, ko je šlo z našim avtom vse narobe. Ni prišel skozi tehničnega. Na servisu je bila rečena prevelika številka in mati je klicala sem ter tja in zbirala ponudbe. Ni bilo ravno rožnato, ampak očitno moraš imeti za avto vedno nekakšne skrite zaloge, ker nikoli ne veš kaj bo odpovedalo. Trkam na les, da je moj tako nov, da bi morala zamenjati zgolj brisalce.
V Kranju je bila tudi otvoritev trgovine Momax. Vsaj uradna, ker mi smo bili že včeraj. Danes pa tudi nismo mogli mimo in smo šli iskat stvari, ki smo si jih včeraj samo ogledala in doma ugotovili, da mogoče jih pa rabimo in se vrnili. Cela procesija ljudi se je vila skozi trgovino tako, da si se že težko kje ustavil, ker jih je bilo poleg tebe še pet. Ali pa si komaj prišel zraven, ker so vsi brskali vse povprek. Ni ravno luštno nakupovati. Ampak na srečo smo vedeli, kaj bi radi in smo samo to vzeli in šli proti blagajni. Potem pa na coca-colo. Tisti občutek, ko se moraš na hitro odločit kaj bi pil in nimaš nič zamišljenega, in vidiš tisto stekleničko coca-cole na meniju.

Petek.
Jaz sem zaključila svoj delavni teden, kar je pomenilo, da obiščem Ljubljano oziroma dobim moj vikend paket. Tokrat nisem smela pozabiti na šotor. Pa še brata je imel na obisku.
Po delavniku in še malo kasneje sem se odpravila na pot. Pa sem ga po poti klicala, če je v redu in če je že doma, ker je bila kolona vozil, ki se je vila od začetka pa do konca južnega dela obvoznice prav zastrašujoča. Očitno so vsi izkoriščali še zadnje avgustovske dni, ker so stali. Na srečo sem se jaz peljala brez problema. No, sporočil mi je, da je na srečo že doma in da ni padel v gnečo. Ker vedela pa sem, da je bil v BTC-ju in da je vzhodna obvoznica hitrejša izbira, ampak ne danes. Čeprav mi je pa rekel, da je imel on malo gneče po zahodni, ampak jaz nisem imela nobene gneče tam, pa sem bila slabih deset minut za njim. Se kar spreminja stanje na cestah, če smo pravočasno obveščeni.
Sicer sem na poti še skočila v Mercator v Šiški, da sem dopolnila svojo zbirko za darilo. Ker sem na internetu našla, da imajo tam trgovinico in sem šla pogledat. Pa sem tudi dobila željeno.
No, potem je bil v igri Xbox. Fifa in NBA. Jaz sem igrala drugo z njegovim bratom, ko je on šel samo dostavit šotor. Po igri in risanki Rio 2, sem jaz samo še zaspala. Ampak risanka je izredno simpatična.

Michael Jackson, Justin Timberlake - Love Never Felt So Good

Mavrica in nedelujoč telefon

Na isti dan kot je bila Evita sem bila na sestanku v Ljubljani. Oče je imel manjšo nesrečo in si naenkrat poškodoval gleženj in zapestje, zato ni ravno smel voziti avtomobila, vsaj ne do Ljubljane. In sem se morala pojaviti na sestanku. Za sejem v Celju, ker bomo tam razstavljali.
No, z menoj v Ljubljano je šla še mama, ker sva šli še v Vižmarje nazaj grede nekaj pogledati.
Tako, da sva parkirali v Tivoliju, mamo sem poslala malo naokoli, jaz pa sem skočila na OZS na sestanek. Za dobro urico. Da sem dobila podatke, kje bomo, kdaj moramo biti tam, če kaj rabimo in tako naprej. Potem pa sem odhitela naprej, ko so šli ostali še naprej klepetati na kavo. Ker mama se je že potikala po trgovinah z blagom. In ko se je spoznala s parkirnim sistemom v Ljubljani sva šli proti Gorenjskemu koncu Ljubljane. In iskali trgovino s temi pripomočki za dom mojstre in ploščicami ter takšnimi stvarmi. Pa sva bili v napačni. Ampak tam ni bilo nič videti. Tako, da sva se odpravili nazaj domov. Ker se je želela odkupit s pico, ampak so me doma čakali za kosilo, tako da sva dorekli, da bova šli enkrat na kremšnito v Evropo.

No, za zadnji delovni dan v tednu pa smo že pregledovali koliko bi stale otroške lutke. Izposoja ali pač na splošno. In ko jo najdeš za 29€ na Bolhi, je to res super dejstvo. Pa Zsport facebook je bil okupiran s strani članov Killer Bees, ki so vsi všečkali, ko smo objavili njihove nove komplete.
Dobro je, da petek pride tako kmalu, ker potem vem, da se lahko odpravim na podaljšan obisk, kjer mi je luštno. Čeprav šele zvečer.

Tarok po mizi.

Ker bova imela jutri obiske je bil seveda potreben obisk Hoferja. Vzela sva ga čisto za svojega, ampak zanimivo je, da se vedno odpravljala z avtom, pa čeprav je blizu, ker imava vedno potem toliko stvari, da jih peš ne bi prinesel daleč. Samo do dvigala in potem takoj do vrat. Ker če grem samo kakšne malenkosti iskat, grem potem peš. Če greva pa skupaj pa veva, da ne bo malo in se rajši zapeljeva.
Pa sva med temi spletnimi stranmi in raziskujeva funkcionalnost skozi tlorise. Združujeva izgled z funkcionalnostjo. In je zabavno tako brskati. Malo sanjarjenje.
Ker potem v Rožni dolini obstaja takšna za dva in pol milijona. Saj še ne bi nič.
Rajši priklopiva Hearthstone in odigrava areno.

Mavrica v ozadju.

V nedeljo. Mavrica je bila zunaj. Ker je dopoldne deževalo. In potem ni. In potem je spet. Čisto čudno vreme.
Na glas sem si dala muziko in sem bila pridna. Da se je potem vse svetilo. Ali tam nekje.

Moji so prišli na piknik. Že celo poletje sva jim obljubljala, da naj se enkrat oglasijo, ampak je nov žar postal že ne več tako nov žar, ker smo ga res pridno uporabljali in vzeli povsod seboj. No, on ga je vzel povsod seboj in s tem postal pravi žar mojster. Dobro smo se najedli in malo kasneje je sledil še posladek. V Hoferju sem vzela rjavčke kar v škatli, da dobiš škatlo za peči poleg. Skupaj s sladoledom in smetano smo vse zmazali. Pa še sladoled iz Hoferja z višnjami je dober. Res paše k takšnim čokoladnim stvarem, ki jih same že težko poješ. Obvezno nekaj Fife in potem smo odigrali Ups Enko, ki so jo prinesli. Ali pa sem jo imela jaz s seboj še iz morja. In se je izkazalo, da je super zabavno pa še tekmovalni smo postali vsi. In mislim, da sem slavila. Vsaj enkrat. Dobro sva se izkazala na "domačem" terenu.

Ne glede na to, da smo imeli super popoldne in dan. Je šlo enkrat zvečer vse v popolnoma drugačno smer. Telefonu se je popolnoma zmešalo in razpoloženje je počasi padalo. Kot da se je spustil mrak. Tema.
Pa samo elektronika je šla. Ker sem želela objaviti mavrico.
In se je samo še ugašal in prižigal. Konstantno. Vsakič, ko se je prižgal se je ugasnil in takoj, ko se je ugasnil se je zopet prižgal. Če sem pa baterijo ven vrgla, pa je gorel še kar nekaj dolgih deset sekund preden je ugasnil.

Gurmansko preprosto.

Še mesec imam, ampak jaz sem dobila idejo kaj bi podarila za rojstni dan in sem na veliko začela z zbiranjem materiala. Na spletu. Obrnila sem verjetno vse slovenske trgovine z igračami pa še malo sem brskala po nemškem ebayu. Obstaja tudi s stran za starejše ljudi, kjer imajo poleg vsega klasične družabne igre. In potem se resno zamislim. Pa me ni ustavilo, le nasmejala sem se in iskala naprej. Ko enkrat padeš notri, ti ni pomoči. In stran za stranjo, izdelek za izdelkom, pregleduješ in primerjaš cene. Iščeš kompromis. Tako se začne teden.
Mobitel pa na servisu. Rekli so, da za štirinajst dni. Pa sedaj?

Maroon 5 Feat. Gwen Stefani - My Heart Is Open

Evita v Križankah

Na morju sem si slabo preračunala, ko sem požirala knjigo Projekt Rosie, saj mi je za tistih zadnjih nekaj strani zmanjkalo časa. Ker je bilo kar naenkrat kosilo in v naslednjem trenutku smo bili doma in potem sem si rekla, da bom rajši pri dnevni svetlobi brala, kot zvečer. Šele v ponedeljek mi je vse skupaj zneslo.

Knjiga Projekt Rosie je res kulj. Takšna, ki te kar potegne vase in jo prebereš na dušek. Skoraj dobesedno. Če je nad naslovom napisano: "Domiseln, drzen in presneto duhovit.", bi se kar strinjala. Ta roman res priporočam v branje. Predvsem za lahkotno in zabavno poletno branje. Da malo popestri te neskončne deževne dneve. Ja potem, ko so se začeli deževni dnevi in se nikoli nehali.

Na predvečer mjuzikla sem si privoščila in preletela film Evita. Da sem se spomnila zgodbe, da sem zopet slišala tiste znane pesmi, ki so še naslednje dni odzvanjale v ušesih. Madonna v glavni vlogi in Antonio Banderas z njo. Mislim, da sem vse skupaj dojela malo drugače kot prvič, čeprav sploh ne vem natančno, kaj sem si mislila, ko sem prvič gledala, samo zazdelo se mi je, da to morda ni to, kot sem imela v spominu. Le še bolj zanimivo. Malo sem pregledala Wikipedio o Evi Peron in kakšen članek. Toliko, da sem si sestavila zgodbo. Nisem pa želela gledati člankov in fotografij, ker se mi je zdelo, da ne bo več tistega pravega filinga, ko boš gledal vse skupaj na odru in boš imel že vse naštudirano. Želela sem samo vedeti, kako bodo oni uprizorili zgodbo.

Ampak nemogoče je pa najti podatek, koliko časa pravzaprav ta mjuzikal traja. Kar nikjer ni navedeno. Ampak kar vemo o filmu in mjuziklih, bi predvidevali da tam nekje okoli dveh ur.

Pred prestavljenim začetkom.

Evita. V živo fascinantno čudovito osupljiv muzikal. Dan pred njim sem preletela film, da sem osvežila spomin na zgodbo. Je pa res, da sem spoznala, da nisem videla zgodbe pred včerajšnjim ponovnim ogledom. Te preračunljive povzpetnice in odlične igralke kot je prikazana ta sveta Evita. V očeh nižjega sloja popolna svetnica. Lahko je dati tistim, ki nimajo.
Ne glede na to, da smo zaradi naliva čakali dobro uro na začetek, lahko rečem da se je splačalo.
Scena, igra, kostumografija, luči in pesmi
In jaz. V drugi vrsti popolnoma očarana. Odigrala je tako dobro, da smo čutili tisto njeno bolečino, ki je pestila Evo Peron ob zadnjih izdihljajih. Tudi pripovedovalec Che je bil na visokem nivoju. Čeprav je Evita segla še višje po stopnicah.
Za dodatno mero dramatičnosti pa je poskrbelo še vreme in bliski v ozadju.

Jaz sem se šele pred mjuziklom odpravila v Ljubljano, toliko prej, da sva imela zgolj še nekaj časa na voljo, ampak sva bila kar malo pozna. Ironično.
Parkirišče pred Križankami je bilo popolnoma okupirano. Nabrala se je vrsta in dokler ni nekdo zapeljal s parkirišča, noben ni mogel notri. Zato sva obvozila, preizkusila srečo v ulici, ampak ni preostalo drugega kot garažna pod Kongresnim, saj se je čas hitro iztekal. Pričakovano je bila tudi tam gneča. In smo se vozili v krogih, nikoli ne bom razumela sistema tam spodaj, in čakali, da bomo prišli na vrsto s prostim parkirnim mestom, vendar je slabo kazalo, dokler se ni odprlo. In zanimivo, da so vsi vozili mimo, parkirišč pa kar nekaj. Očitno ni bilo na pravem koncu, nadstropju ali nekaj.
Ampak midva sva že odbrzela proti Križankam, pod malim dežnikom, ker je začenjalo deževati. Do vhoda in ko sva enkrat na plan potegnila karte in so jih nama odtrgali, tisti trenutek se je odtrgal tudi oblak in sva stekla pod streho na drugo stran dvorišča. In res se je moral odtrgati oblak, ker je deževalo in lilo in še naprej lilo ter grmelo. Mogoče sva ravno pravi trenutek prišla skozi vrata, nekaj sekund kasneje bi bilo še slabše.
Vsi smo pogledovali k strehi letnega gledališča, če bo sploh zdržalo vse skupaj. In je držalo nad sedeži na sredini v drugi vrsti. Čisti luksuz.
Smo pa čakali. In čakali in je gospod že trikrat prišel na oder z obvestilom, da jim je zmočilo orkester in so čistili oder in je lilo in je grmelo, ampak po uri tega smo dočakali začetek. Pa se je splačalo. Res. Ko ti zvok preplavi telo in se zgodba odvija tam na odru direktno pred teboj. Odličen občutek. Se mi je kar smejalo. Bila sem očarana.

Šele naslednji dan sem si pogledala članke. In v glavi sem si še dolgo mrmrala pesmi.
Seveda pa sem bila v Ljubljani in priročna za opravke. Sicer Šiška ni ravno na poti do Kranja, pa vseeno. Pa še na tisto stran, kjer je McDonalds moram priti, kar pomeni, da je potrebno malo naokoli. Joj.
Lovljenje sivih in zelenkastih vojaških odtenkov. Ni ravno zabava.

Madonna - Don't Cry For Me Argentina

Materada

Nič več ni tistih zgodnjih jutranjih odhodov na morje, ker pač ni potrebe po tem. V Poreču si tako ali pa tako v dveh urah, in ponavadi se naseliš lahko šele po drugi uri. Zato sva tudi štartala enkrat popoldne. Dobili smo mobilno hiško v Materadi in tja sva se odpravljala. Preložila sva vse iz enega v drug avto in ga natovorila. Do Poreča je šlo gladko potem pa sva imela težave z iskanjem. In v avtomobilu nastane živčna vojna. Kam, in zakaj se vrtimo v krogu, tukaj sva že šla. Iz zemljevida ti ni nič jasno in šele, ko se nama je zdelo, da sva čisto zgrešila sva klicala, kako so pred nama našli.
Čez skriti vhod. Potem je bilo vse jasno.
Ampak šele takrat se je začelo pravo delo. Imela sva toliko prtljage in nekih dodatnih stvari, da sva se kar pridno sprehajala do avtomobila in nazaj. In potem je končno na vrsto prišlo kosilo. In zadišalo je po žaru.

V mobilnem naselju pod borovci.

Čeprav smo bili na morju se je zvečer shladilo. To preprosto ni bilo tisto pravo poletje in, ko smo mislili, da se lahko odpravimo spat, takrat so se težave šele zares začele.
Predstavljajte si mravlje. In ne tiste male, ampak vsaj petkrat večje, kako lezejo povsod, tudi po postelji. In mislim, da ne bi zatisnili očesa.
Zato so bili razgovori z varnostnikom, čistilko in šefico preko telefona. Iskali smo rešitev. V popipsani sobi pač res nisi mogel spati, mravlje so se vračale in vse je bilo zasedeno.
No, vsaj tako so mislili. Nekako so vsi priznali, da sta tisti dve na recepciji bolj za okras kot kaj drugega, ker nista niti vedeli, da imajo eno izmed mobilnih hišk prosto. Malo stran od naše.
In smo se selili. Sredi noči, proti jutru. Da smo vsaj zatisnili oči in zaspali.

Vreme ni bilo ravno kislo. Sonček se je kazal. Vročine ni bilo in namestili smo se na travnat predel pred plažo. Letos imam kar nekaj morskih dni, predvsem v Poreču, ampak tokrat je bilo prvič, da sem šla v vodo tu. In nisem vztrajala dolgo. Kot prvič nisi mogel zamahniti, da ne bi zajel plavajoče trave okoli okončin, drugič pa so bili takšni valovi, da je bilo tistih nekaj minut v vodi tako napornih, da sem vsa zadihana prilezla iz vode. Sem se pa rajši posvetila knjigi. Projekt Rosie je kraljeval v mojih rokah. In priznam, da me je pritegnila. Spet je zapel žar in tega se res ne branim. Prav všeč mi je poletje polno dobrot iz žara. In še sončni zahod sem ujela. Katerih že dolgo nisem opazovala. Ali lovila.
Zvečer pa smo se malce sprostili, nazdravili in se zabavali. Z aloevero, ki se je vrtela sredi mize in nas zabavala. Končalo se je tako, da sem imela ogromno modro srčkasto pentljo na glavi in smo šli v Poreč. Ja, šla sem s to pentljo ven plesat. In se zabavala. Sva se zabavala. Smo se zabavali.
In imela sem leteči balon, vsa vesela. Dokler ni bil v naslednjem trenutku počen s strani neznanca. Bo že.

Važno, da smo imeli takšno srečo s taksijem, da nas je "čakal" že, ko smo šli tja. Jaz sem se skoraj šalila, ko sem zagledala taksi in rekla, da je naš. Izkazalo se je, da je sicer ene ravno odložil, da je prazen in za šest oseb. Naključje ali usoda?
Ta taksi je bil naš spremljevalec še v naslednjih dneh.

Naslednji dan sem še enkrat poizkusila plavanje, ampak preprosto to ni bilo to. Valovi in umazana voda. Tisto, kar smo imele na Pagu, je bil raj. Ampak je pa bilo zvečer čudovito večerno nebo. Ko je enkrat pronicala tista zlatorumena svetloba skozi krošnje borovcev, sem vedela, da se moram podvizati na plažo, ker mora biti tam tudi poseben razgled. In se nisem motila.

Poletni, hladni večeri.

V igri sicer ni bilo aloe, ampak smo se vseeno zabavali in igrali enko. Dokler ni bil čas, da pokličemo "naš" taksi in naklonimo svoj čas še mestu. Pa smo šli. Na koktajle in plesat. Brez pentlje na glavi. Pa sva se kar naplesala.

Za menoj pa mavrica.

Imeli smo en ležalnik, ki je imel številko hišice, ampak je bolj izgledalo kot da je nekdo nekoč privlekel iz sosednjega hotela. In ta ležalnik je bil prava atrakcija, saj smo ga pridno zasedali. Ko si enkrat vstal iz njega je to že pomenilo, da si ga izgubil. Ker je bil odličen za branje ali reševanje sodokuja. In v restavraciji ob morju smo bili skoraj vsak dan na pici. Ker tista kraška je res sedla. Res.
Z vodo sicer nisem bila v najboljših odnosih, so bili pa fantje toliko bolj. Ker so kar pridno plavali dolžine. Rajši sem šla na sprehod in opazovala mavrico v daljavi.  In ta večer smo si vzeli bolj tako na "izi", ker je že toliko dni minilo, da smo morali pakirati in se zjutraj odpraviti iz hiške.

Ta dan smo šli dopoldne v mesto. Na kavico. Tja, kjer smo bili že lani in kjer smo nekaj dni prej sredi noči čakali taksi, ampak smo ugotovili, da to sploh ni več isti lokal, samo še stoli so isti in tisti lokal je bil na drugi strani in je bil bolj restavracija. Tako, da smo okupirali Mlinarja in imeli dolgo razpravo o pekarnah in Čopovi in iz kje izvira Mlinar.
Mi smo jo mahnili proti Skiliftu, ko so se ostali še sprehajali po mestu. In bilo je pestro. Imeli so neko srečanje predelanih avtomobilov in vse naokoli je bilo polno. Res polno. Tega Skilifta sem se navadila iz začetka sezone, ko smo bili tam samo mi in še kdo. Tu pa se je kopičilo ljudi in skupin in vse je bilo okupirano. V senci je bilo premraz. Na soncu nisem držala dolgo, poletje je čudežno izginilo. Še rižota z morskimi sadeži preden smo jo krenili domov.
Čez Buzet. Ker je bila nedelja, ker je bila gneča povsod in so se imeli vsi namen vrniti domov, predvsem, če jih je bilo toliko na Skliftu. Pri nama v avto je bilo kar nekaj trenja, ko sva mogla vozit po poti, kjer sva bila precej negotova. Jaz se po teh poteh sploh nisem vozila, on pa je šel s kolegom. Ampak se je pot našla in spomin z njo. In kmalu smo bili pri nas ter doma.

Pred spanjem sem si pogledala še film.
The Look of Love. Ko gledaš kakšen film in raziskuješ kdo še kje igra potem naletiš na kakšnega, ki ti s trailerjem pritegne pozornost. No, mene je zanimalo zakaj se je šlo. Čeprav še nikoli nisem slišala za Paula Raymonda, sem vseeno pogledala ta film, ki je ubistvu njegova biografija. Bil je britanski kralj Soha in obenem vsega povezanega z goloto. V največji meri pa je predstavljen odnos z njegovo hčerko Debbie. Vzpon in padec. Kaj pomeni imeti vse in ko to v določenem trenutku ne pomeni nič več.

David Guetta & Showtek feat. Vassy - Bad

Kranjska kremšnita

Včasih kakšna stranka pride z zanimivim spoznanjem. Če ti nekdo reče, da gre na kremšnitio, je prva stvar na katero sploh pomisliš - Bled. Ampak ne, ta je presenetil z odgovorom, ko je povedal, da imajo najboljšo kremšnito v Evropi, v Kranju. Izkazalo se je za resnično trditev. Prav taka lahka kremšnita, ki jo v trenutku lahko zmažeš, kar sem nekako dokazala. Pa še cenovno je veliko ugodnejša kot denimo tista na Bledu. Čeprav tradiciji blejske kremšnite ne gre oporekati, se bo morda pojavila nova, takšna s kranjsko kremšnito.
Pa še v Zapiku so že davnega leta nazaj, ugotovili prav isto.

Urejanje omare in soba polna oblekic.

Po kremšniti je sledil intenziven "šoping". Hotela sem nove kopalke, ker so se ene izgubile, pojma nimam kje, druge pa so se izkazale za malo nerodne. Po vseh teh letih. Ampak nisem dobil kopalk. Klasično. Vse kar je povsod ostalo, ni ničemur podobno.
Sem pa dobila polne vrečke majčk in čevlje. Sem si kar privoščila.
To se zgodi, če pospravljaš omaro in se izkaže, da je pol stvari že toliko ponošenih, da ni več za nikamor. Dolga leta so že pustila pečat na oblačilih in potrebna je obnovitev zalog.
Čisto se nama je zmešalo. Pa že prejšnji teden sem imela en intenziven šoping. Očitno je res pravi čas za obnovo.

Stojiva v knjigarni in izbirava knjigo za Svet knjige, ker se je nekako zgodilo tako, da smo spet končali s tem. Nakar mami odpre knjigo numerologija, tako čisto naključno na imenu Kaja. In sva kar zrli v napis. Potem pa smeh. Čeprav sem želela v okviru tega vzeti 5 jezikov ljubezni, se je izkazalo, da jo ni izdala Mladinska knjiga in da sedaj ne spada poleg. Škoda. Na koncu sva po klepetu o psih s prodajalko, ker se je izkazalo, da so se včasih sprehajali skupaj, odšli s takšno, ki ima naslov Projekt Rosie.

Prišla sem z večerjo, posladkom in pijačo. Litrsko in pol Arizono.
In imela sva odličen tajming. Jaz sem ravno korakala proti vhodu s pikasto košarico, ko mi je potrobil in zavil v garažo.

V mestu ob polni luni.

Naslednji dan sem ga čakala, da se je vrnil domov po opravku. In krompir sem mečkala toliko časa, da je bil tak kot od mame. Skoraj tak. In s tem sem ugotovila kakšna je v resnici skrivnost. Dalj kot ga cmariš in pražiš, boljši je. To je bila mala kuharska skrivnost, ki se mi je razkrila tistega dne. In ob pečenih bedrčkih je šlo vse skupaj v slast.
Zvečer sva šla v staro Ljubljano. Po dolgem času sem se sprehodila tam. V tem, kar je še bilo poletja. Prišla sva ravno prav. Malo pred nastopom njegovega kolega, ki ga je imel tam ob Tromostovju. Zasedli smo prvo vrsto in čakali, da bo imel bend, ki je nastopal odmor in da bo kolega prišel na svoj račun. In tudi je. Sicer je bila na začetku od daleč vidna trema, ko se je pesem začela kar trikrat, saj je vmes malo prestregel veter, ampak je šla v ušesa. Še malo pa bi prepevali poleg.
Pa sta sledili še dve avtorski in ena priredba. Nastopajoči je moral dostavit domov, mi pa smo še eno rekli, preden sva se poslovila in šla domov. Moj delati, jaz pa spati. Tako to gre pri nama, v izmenah. Potem pa sva skupaj. In spet izmene.

Pa dober tek.

Jutro je bilo tako običajno. Zajtrk pa novice pa pregledam kakšne serije pridejo to sezono. Potem si naštimam Mythbusterse in se pretvarjam, da sem pridna. Malo postorim naokoli. Ko mi je dolgčas. Ali pa ker mi ravno paše nekaj početi. Dokler ni toliko ura, da se lahko privijem nazaj v posteljo in se še malo crkljam. Raziskovala sem darila, ker me je nekaj prešinilo. Ampak nisem nič pametnega odkrila. Sem pa vsaj dobila idejo, kaj bi lahko naredila v okviru KONOČZASPI izdelkov. Ampak k temu se vrnem, ko bo čas za to in se bo ideja morda kakorkoli razvila.
Tale stran Odpiralni časi tolikokrat prav pride. Predvsem, ko v nedeljo rabiš odprto trgovino ali bencinski servis.
Popoldne se je oglasil njegov stric. Da sta nekaj strokovno predebatirala. Jaz sem jima dala mir in se pojavila le s suffleji. Čeprav so bili iz škatle, so bili dobri v kombinaciji z sladoledom in smetano. Brez tega jih že skoraj ne moreš prebaviti, ko so takšna čokoladna bomba.
Zvečer sem se vrnila domov, ker sem imela še dva delovna dneva preden smo se odpravili na morje.

Takoj je bilo potrebno preizkusit.

S kitajske je prispela preša za skodelice. Taka, ki sem jo sestavila brez navodil in jo z lahkoto lahko postaviš na mizo. Le vse skupaj smrdi, ko sublimiraš skodelice. Ampak nekako nismo najbolj pogruntali sistema, saj je vse kar je počela, piskala. Karkoli si pritisnil. Šele s pomočjo interneta sva ugotovila, da pač rabiš pretvorit stopinje, ker so neke kitajske enote. Ampak morda, če bi našli tisto škatlo s skodelicami, bi še kaj zanimivega nastalo. Jaz sem že na hitro oblikovala dizjane.

Pakirala sem za morje. Skozi cel dan. Pa šotor, pa blazine pa senčnik in kopalke pa brisače in vse potrebno. Brez sončnih očal, kreme za sončenje in slamnika tudi ne gre. Pa tudi brez knjižnega gradiva ne. Čeprav prvega nisem kaj dosti potrebovala, saj se je sonce bolj kot ne skrivalo.
Ko sem imela tistih mojih pet sprehodov do avtomobila in nazaj, sta se na obisku znašla še ata in mama, ampak žal jima nisem mogla posvetiti dovolj pozornosti, saj sem morala vse znositi v avto. Pa še v lekarno in drogerijo sem morala skočiti. Vsaj v Mullerju sem dobila temno modro pikasto toaletno torbico s pentljo. Bolj zame že skoraj ne bi mogla biti.
Med vsem tem hitenjem sem še kosilo pozabila doma in sem mogla še enkrat domov, preden sem šla na pot. Ampak je vse uspelo.

Lana Jurčević - Odlaziš

Razbita Equa steklenička

Po celjskem nakupovanju sva bila na poti proti Litiji. Sicer po avtocesti skoraj do Ljubljane, ker nisem za ovinke. Že tako so se mi vlekli, pa je bila "kratka" pot. Če sem proti koncu vprašala, če bova kmalu tam, pa tega ne počnem prav pogosto.
Piknik. Z bazenom. In smo se preoblačili. Slikali. Namočili in zopet preoblačili. Ker se je sončece skrivalo in vročina z njim.
Zapekli smo. Pojedli. Se zabavali ob glasbenem izboru. Ko imaš na voljo youtube, se najde kar precej zanimivih izborov, ki se potem najdejo na repeat. Čeprav imajo precej butasto besedilo.
In kozice imajo. Pa večje koze tudi. Sploh nisem vedela in sem čisto navdušeno odskaklja v hlev. Pa še jež nas je prišel obiskat. In počasi je nastopil čas za spanje. Fantje so si sicer še "dali duška", kar nekako ni bila najbolj briljantna ideja in se nisem želela pridružiti. Rajši sem si izborila spalni kotiček. In naslednji trenutek, ko sem se obrnila sem imela svojega poleg sebe, kolega pa je zaspal kar na tleh.

To smo se še v jutro smejali. Ko te popade utrujenost ni druge. Zajtrk in zgodnje kosilo, ki je vsebovalo tisto, kar nismo prejšnji dan splekli. In potem smo se počasi porazgubili. Vsak je odšel na svoj konec. Mene je peljal domov, ker sem imela takrat tako intenzivno in hitro pakiranje, da sva šla z njegovim avtom. In sva imela čas še za film.

Need For Speed. Huda akcija. Hud film. Hudi prizori. In nostalgija na ure preživete pred računalnikom in prevožene kilometre po dirkaških in manj dirkaških progah. Ko se zaveš, da so bili eni prizori iz filma identični tistim, ki se jih spomniš iz igrice. Sicer pa brez ljubezenskega zapleta
tudi ni šlo. Ženska pa je izgledala kot Scarlet s profila z malo čudnim nosom.

V naslednjih dneh je bilo predvsem delavno. Jaz sem risala drese za darilo. Razporejala nalepke in prevajala.
Tako so šli dnevi mimo. Dokaj nezanimivo. Čudežno sem izgubila shaker, ampak še nisem našla primerne rešitve. Odstranjevala sem folijo iz obleke, ki je prišla s Kitajske. Lahko povem, da se zaenkrat še ni najbolje razpletlo.
Potem, ko smo bili na pikniku smo iskali rešitve v povezavi z dopustom, ki smo si ga zamislili v prihajajočem tednu. Lani smo kampirali v ogromnem šotoru, ampak za letos se je izkazalo, da ne bo mogoče ponoviti. Zato smo iskali alternative. V mobilnih hiškah. In gledala sem tudi Galileo, kejr so kazali energetsko super varčne in samozadostne hiše na Tenerifih. Kar te pripravi do googlanja. In potem zaideš.
Hiško, tisto mobilno so našli. Blizu Poreča, za želene dni.

In razbila sem Equa stekleničko. Še sama ne vem kako. Ampak kar naenkrat je bila v dno luknja, in ko sem si točila vodo za pit, je samo steklo skozi. Šment.
Pa sem se jim malo pritožila na Facebooku. Res mi je žal te stekleničke. Ker sem se zaljubila vanjo, takoj, ko sem jo videla. To je bila tista, ki je bila produkt sodelovanja z La Vivavero in nageljčki. Pa je šla. No, kakorkoli na Equi so tako zelo prijazni in so razumeli mojo stisko, ko sem jim po jamrala, da so mi ponudili zamenjavo. Jaz pa nisem mogla verjeti napisanim besedam v komentarju. Pa sem zagrabila za priložnost in prišla pogledat. Te stekleničke so res priročne in luštne. Še svojemu sem eno podarila za darilo. Tudi mami jo je imela, pa ni zdržala dolgo. Njihova slabost je krhkost ob nepravih trenutkih.
In človek ne ve ali je to naključje ali ne, vendar sem ko sem iskala njihovo stran našla oglas, da iščejo oblikovalca. Pa sem se zagrela. Ampak ni nič kazalo, da bi bilo kaj iz tega.

Hvala za novo spremljevalko!

Če sem že šla v Ljubljano sem želala ubiti dve muhi na en mah, saj sem klicala, če ima čas, da greva na kosilo. In sva šla. Najprej sem se oglasila na Viču, kjer ima Equa prostore in me je njihova Stella pričakala in mi povedala, da žal nimajo več teh nageljčastih stekleničk na voljo, ampak saj podarjenemu konju ne gledaš v zobe, pa sem se iz prve zagledala za roza. Zahvalila in poslovila sem se v upanju, da se še kaj srečamo in ne v povezavi z razbitimi stekleničkami.
Midva pa sva se srečala kar na gradu. Da je bila cela Ljubljana na dlani. Da sem malčka pustila na pol na pločniku, ker so imeli zgoraj zaprto parkirišče. Vse enkrat prvič. Ne zaprto parkirišče.
Čakal me je, ker sem se morala iz Viča prebiti na grad. Sončkasto je bilo in luštno. In sva si naročila vsak svoje. Uživala v dnevu. Le jabolčni štrudl nama ni šel v tek.
Sprehod okoli gradu. No, vsaj do tja kjer delajo. In potem so se najine poti zopet ločile. Vsak je svojega konjička odpeljal proti domu.

Moja nova spremljevalka je bila v uporabi in jaz sem se trudila biti pridna. Še te dni.

Djomla KS & Nixxy feat Nikita - Cekam te u Budvi

Laško

Thermana Park Laško. To sva si izbrala. Oziroma drugo ali tretje izbrala, ker so bile najine prve opcije zasedene. Ampak je bilo prav simpatično. Odklop.

Nazadnje sem bila v Celju, ko sem kupila avto, sedaj pa sva švignila mimo, do Laškega. Tolikokrat ga slišiš omenjenega, ampak dejansko še nisem bila tam, ali pa se vozila po teh poteh.
Zaželela sva si sobo z balkonom proti Savinji, kar se je izkazalo za odlično izbiro. Razgled na meglice, ki so se nabirale okoli reke, gozd in okolico. Spokoj.
In potem popolni šok, ko si vstopil na bazen. Pod tisto kupolo se je skrival pravi "šundr". Otroci, ki so skakali, bilo je pestro in polno dogajanja, poleg tega pa je vse odmevalo. Ampak saj se nisva pustila motiti kaj preveč. Malo sva se namočila. V bazenu in zunaj, ko je prijetno kapljalo. Saj pravim, izvrsten čas za obisk toplic, vsaj to poletje je takšno.

Popolnoma umirjeno.

Jaz sem izkoristila priložnost in se okoli potikala v kopalnem plašču. Zakaj ne bi, če lahko. Tako je bolj pristno, biti v toplicah.
Vmes sva imela malo odklopa. Jaz sem brskala po spletu, on je igral Hearthstone. Obadva pa sva včasih pogledala še v sosednji ekran. In nato sva naletela na nekaj, kar sva gledala še naslednje dni, ko sva bila v toplicah. Ko naletiš na takšne stvari, kar ne moreš nehati brskati. Čeprav veš, da tega še nekaj časa ne bo, je vseeno zanimivo raziskovati. In Jelovica je trenutni favorit. Od prebrskanega.

Večer pa je bil preživet ob koktajlih in igranju biljarda. Brez takšnih iger pri nama pač preprosto ne gre.

Tako večerja kot zajtrk sta se izkazala za dobra. Prvi večer naju je za sladico pri večerji čakala čokoladna fontana. V kombinaciji z ananasom in melono. Zajtrk je imel toliko izbire, da sem končala pri klasičnem kruhu, salami in siru. Saj pravim, preveč izbire privede do tistega, kar si navajen.
In naslednje dni je šlo nekako tako. Zajtrk. Kopanje. Nekaj za pod zob za kosilo. Kopanje. Soba. Večerja. Koktajli.

Drugi dan se je vreme bolj držalo. Ampak spet ne toliko, da bi se lahko odpravila do Laškega, saj je v trenutku, ko sva se odpravljala, začelo deževati. Pa sva šla na toast v lokal. Nekaj za pod zob. Uspelo se mi je dvakrat spustiti po toboganu. Cel dosežek. Ampak je bilo to dovolj. Ko me je v drugo obrnilo in čisto zalilo. Potem pa sva šla dolžine plavat. Jaz bolj mukoma. Ampak sem bila trmasta in sem jih. Ampak ne toliko. Dovolj zame. Tam nekje okoli dvanajst. Preveč zame, ubistvu.
Počitek pred večerjo. Tokrat ni bilo čokoladne fontane, ampak so bile tam palačinke. Ameriške, debele in luštno majhne. In izginilo je vse iz krožnika. In bil je čas še za koktajl. In klasično igro biljarda. Kar dobro sva se oba držala, saj sva prišla do izenačenja. In potem je zmanjkalo kovancev.
Luštno nama je bilo.

Tretji dan nama je v času kosila uspelo iti do Laškega. Vreme se je tako držalo, da je že kar pripekalo. Tripadvisor nama je bil v pomoč pri iskanju kosila. To so te časi in ta tehnologija. In potem sva strmela v telefon in ugotavljala, če naju pelje prav, ko sva prehodila že celo pivovarno Laško. In je bila tista picerija še malo naprej. Oceniti blizu je malo relativno.
Ampak vsaj pica je bila potem dobra, ali pa sva bila vsaj tako lačna, da je teknila.
Bolj je bil potem problem, ko sva se oba sita sprehodila nazaj. In vročina je vztrajala.
Nekaj dolžin. Popoldne zunaj na bazenih. Čeprav sva se nekaj spravljala v svet wellnessa, nisva kaj dolgo vztrajala.
Fotošuting v kopalnih plaščih. Tako, za toplice.
Po večerji pa še en večer preživet za biljardom s koktajlom. In šele zadnji večer sva odkrila, da ni biljard edina igra, ki jo imajo. Še ročni nogomet ter namizni hokej je bil tam.

Še en dan na bazenu.

Zjutraj naju je čakal zajtrk in odhod. Nisva izkoristila še kopanja, ker sva vedela, da naju čaka kopanje pri kolegih, ker smo imeli "pool party piknik". Še pred tem pa nakupovanje v Celju. Sploh ne vem kako je prišlo do tega, ampak zadnje čase sploh nisem več pobudnik za šoping. Ampak zakaj pa ne. Pa sem imela poleg prtljage še nekaj vrečk novih stvari.

Frank Sinatra - My Way