Po celjskem nakupovanju sva bila na poti proti Litiji. Sicer po avtocesti skoraj do Ljubljane, ker nisem za ovinke. Že tako so se mi vlekli, pa je bila "kratka" pot. Če sem proti koncu vprašala, če bova kmalu tam, pa tega ne počnem prav pogosto.
Piknik. Z bazenom. In smo se preoblačili. Slikali. Namočili in zopet preoblačili. Ker se je sončece skrivalo in vročina z njim.
Zapekli smo. Pojedli. Se zabavali ob glasbenem izboru. Ko imaš na voljo youtube, se najde kar precej zanimivih izborov, ki se potem najdejo na repeat. Čeprav imajo precej butasto besedilo.
In kozice imajo. Pa večje koze tudi. Sploh nisem vedela in sem čisto navdušeno odskaklja v hlev. Pa še jež nas je prišel obiskat. In počasi je nastopil čas za spanje. Fantje so si sicer še "dali duška", kar nekako ni bila najbolj briljantna ideja in se nisem želela pridružiti. Rajši sem si izborila spalni kotiček. In naslednji trenutek, ko sem se obrnila sem imela svojega poleg sebe, kolega pa je zaspal kar na tleh.
To smo se še v jutro smejali. Ko te popade utrujenost ni druge. Zajtrk in zgodnje kosilo, ki je vsebovalo tisto, kar nismo prejšnji dan splekli. In potem smo se počasi porazgubili. Vsak je odšel na svoj konec. Mene je peljal domov, ker sem imela takrat tako intenzivno in hitro pakiranje, da sva šla z njegovim avtom. In sva imela čas še za film.
Need For Speed. Huda akcija. Hud film. Hudi prizori. In nostalgija na ure preživete pred računalnikom in prevožene kilometre po dirkaških in manj dirkaških progah. Ko se zaveš, da so bili eni prizori iz filma identični tistim, ki se jih spomniš iz igrice. Sicer pa brez ljubezenskega zapleta
tudi ni šlo. Ženska pa je izgledala kot Scarlet s profila z malo čudnim nosom.
V naslednjih dneh je bilo predvsem delavno. Jaz sem risala drese za darilo. Razporejala nalepke in prevajala.
Tako so šli dnevi mimo. Dokaj nezanimivo. Čudežno sem izgubila shaker, ampak še nisem našla primerne rešitve. Odstranjevala sem folijo iz obleke, ki je prišla s Kitajske. Lahko povem, da se zaenkrat še ni najbolje razpletlo.
Potem, ko smo bili na pikniku smo iskali rešitve v povezavi z dopustom, ki smo si ga zamislili v prihajajočem tednu. Lani smo kampirali v ogromnem šotoru, ampak za letos se je izkazalo, da ne bo mogoče ponoviti. Zato smo iskali alternative. V mobilnih hiškah. In gledala sem tudi Galileo, kejr so kazali energetsko super varčne in samozadostne hiše na Tenerifih. Kar te pripravi do googlanja. In potem zaideš.
Hiško, tisto mobilno so našli. Blizu Poreča, za želene dni.
In razbila sem Equa stekleničko. Še sama ne vem kako. Ampak kar naenkrat je bila v dno luknja, in ko sem si točila vodo za pit, je samo steklo skozi. Šment.
Pa sem se jim malo pritožila na Facebooku. Res mi je žal te stekleničke. Ker sem se zaljubila vanjo, takoj, ko sem jo videla. To je bila tista, ki je bila produkt sodelovanja z La Vivavero in nageljčki. Pa je šla. No, kakorkoli na Equi so tako zelo prijazni in so razumeli mojo stisko, ko sem jim po jamrala, da so mi ponudili zamenjavo. Jaz pa nisem mogla verjeti napisanim besedam v komentarju. Pa sem zagrabila za priložnost in prišla pogledat. Te stekleničke so res priročne in luštne. Še svojemu sem eno podarila za darilo. Tudi mami jo je imela, pa ni zdržala dolgo. Njihova slabost je krhkost ob nepravih trenutkih.
In človek ne ve ali je to naključje ali ne, vendar sem ko sem iskala njihovo stran našla oglas, da iščejo oblikovalca. Pa sem se zagrela. Ampak ni nič kazalo, da bi bilo kaj iz tega.
Če sem že šla v Ljubljano sem želala ubiti dve muhi na en mah, saj sem klicala, če ima čas, da greva na kosilo. In sva šla. Najprej sem se oglasila na Viču, kjer ima Equa prostore in me je njihova Stella pričakala in mi povedala, da žal nimajo več teh nageljčastih stekleničk na voljo, ampak saj podarjenemu konju ne gledaš v zobe, pa sem se iz prve zagledala za roza. Zahvalila in poslovila sem se v upanju, da se še kaj srečamo in ne v povezavi z razbitimi stekleničkami.
Midva pa sva se srečala kar na gradu. Da je bila cela Ljubljana na dlani. Da sem malčka pustila na pol na pločniku, ker so imeli zgoraj zaprto parkirišče. Vse enkrat prvič. Ne zaprto parkirišče.
Čakal me je, ker sem se morala iz Viča prebiti na grad. Sončkasto je bilo in luštno. In sva si naročila vsak svoje. Uživala v dnevu. Le jabolčni štrudl nama ni šel v tek.
Sprehod okoli gradu. No, vsaj do tja kjer delajo. In potem so se najine poti zopet ločile. Vsak je svojega konjička odpeljal proti domu.
Moja nova spremljevalka je bila v uporabi in jaz sem se trudila biti pridna. Še te dni.
Piknik. Z bazenom. In smo se preoblačili. Slikali. Namočili in zopet preoblačili. Ker se je sončece skrivalo in vročina z njim.
Zapekli smo. Pojedli. Se zabavali ob glasbenem izboru. Ko imaš na voljo youtube, se najde kar precej zanimivih izborov, ki se potem najdejo na repeat. Čeprav imajo precej butasto besedilo.
In kozice imajo. Pa večje koze tudi. Sploh nisem vedela in sem čisto navdušeno odskaklja v hlev. Pa še jež nas je prišel obiskat. In počasi je nastopil čas za spanje. Fantje so si sicer še "dali duška", kar nekako ni bila najbolj briljantna ideja in se nisem želela pridružiti. Rajši sem si izborila spalni kotiček. In naslednji trenutek, ko sem se obrnila sem imela svojega poleg sebe, kolega pa je zaspal kar na tleh.
To smo se še v jutro smejali. Ko te popade utrujenost ni druge. Zajtrk in zgodnje kosilo, ki je vsebovalo tisto, kar nismo prejšnji dan splekli. In potem smo se počasi porazgubili. Vsak je odšel na svoj konec. Mene je peljal domov, ker sem imela takrat tako intenzivno in hitro pakiranje, da sva šla z njegovim avtom. In sva imela čas še za film.
Need For Speed. Huda akcija. Hud film. Hudi prizori. In nostalgija na ure preživete pred računalnikom in prevožene kilometre po dirkaških in manj dirkaških progah. Ko se zaveš, da so bili eni prizori iz filma identični tistim, ki se jih spomniš iz igrice. Sicer pa brez ljubezenskega zapleta
tudi ni šlo. Ženska pa je izgledala kot Scarlet s profila z malo čudnim nosom.
V naslednjih dneh je bilo predvsem delavno. Jaz sem risala drese za darilo. Razporejala nalepke in prevajala.
Tako so šli dnevi mimo. Dokaj nezanimivo. Čudežno sem izgubila shaker, ampak še nisem našla primerne rešitve. Odstranjevala sem folijo iz obleke, ki je prišla s Kitajske. Lahko povem, da se zaenkrat še ni najbolje razpletlo.
Potem, ko smo bili na pikniku smo iskali rešitve v povezavi z dopustom, ki smo si ga zamislili v prihajajočem tednu. Lani smo kampirali v ogromnem šotoru, ampak za letos se je izkazalo, da ne bo mogoče ponoviti. Zato smo iskali alternative. V mobilnih hiškah. In gledala sem tudi Galileo, kejr so kazali energetsko super varčne in samozadostne hiše na Tenerifih. Kar te pripravi do googlanja. In potem zaideš.
Hiško, tisto mobilno so našli. Blizu Poreča, za želene dni.
In razbila sem Equa stekleničko. Še sama ne vem kako. Ampak kar naenkrat je bila v dno luknja, in ko sem si točila vodo za pit, je samo steklo skozi. Šment.
Pa sem se jim malo pritožila na Facebooku. Res mi je žal te stekleničke. Ker sem se zaljubila vanjo, takoj, ko sem jo videla. To je bila tista, ki je bila produkt sodelovanja z La Vivavero in nageljčki. Pa je šla. No, kakorkoli na Equi so tako zelo prijazni in so razumeli mojo stisko, ko sem jim po jamrala, da so mi ponudili zamenjavo. Jaz pa nisem mogla verjeti napisanim besedam v komentarju. Pa sem zagrabila za priložnost in prišla pogledat. Te stekleničke so res priročne in luštne. Še svojemu sem eno podarila za darilo. Tudi mami jo je imela, pa ni zdržala dolgo. Njihova slabost je krhkost ob nepravih trenutkih.
In človek ne ve ali je to naključje ali ne, vendar sem ko sem iskala njihovo stran našla oglas, da iščejo oblikovalca. Pa sem se zagrela. Ampak ni nič kazalo, da bi bilo kaj iz tega.
 |
| Hvala za novo spremljevalko! |
Če sem že šla v Ljubljano sem želala ubiti dve muhi na en mah, saj sem klicala, če ima čas, da greva na kosilo. In sva šla. Najprej sem se oglasila na Viču, kjer ima Equa prostore in me je njihova Stella pričakala in mi povedala, da žal nimajo več teh nageljčastih stekleničk na voljo, ampak saj podarjenemu konju ne gledaš v zobe, pa sem se iz prve zagledala za roza. Zahvalila in poslovila sem se v upanju, da se še kaj srečamo in ne v povezavi z razbitimi stekleničkami.
Midva pa sva se srečala kar na gradu. Da je bila cela Ljubljana na dlani. Da sem malčka pustila na pol na pločniku, ker so imeli zgoraj zaprto parkirišče. Vse enkrat prvič. Ne zaprto parkirišče.
Čakal me je, ker sem se morala iz Viča prebiti na grad. Sončkasto je bilo in luštno. In sva si naročila vsak svoje. Uživala v dnevu. Le jabolčni štrudl nama ni šel v tek.
Sprehod okoli gradu. No, vsaj do tja kjer delajo. In potem so se najine poti zopet ločile. Vsak je svojega konjička odpeljal proti domu.
Moja nova spremljevalka je bila v uporabi in jaz sem se trudila biti pridna. Še te dni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar