Nič več ni tistih zgodnjih jutranjih odhodov na morje, ker pač ni potrebe po tem. V Poreču si tako ali pa tako v dveh urah, in ponavadi se naseliš lahko šele po drugi uri. Zato sva tudi štartala enkrat popoldne. Dobili smo mobilno hiško v Materadi in tja sva se odpravljala. Preložila sva vse iz enega v drug avto in ga natovorila. Do Poreča je šlo gladko potem pa sva imela težave z iskanjem. In v avtomobilu nastane živčna vojna. Kam, in zakaj se vrtimo v krogu, tukaj sva že šla. Iz zemljevida ti ni nič jasno in šele, ko se nama je zdelo, da sva čisto zgrešila sva klicala, kako so pred nama našli.
Čez skriti vhod. Potem je bilo vse jasno.
Ampak šele takrat se je začelo pravo delo. Imela sva toliko prtljage in nekih dodatnih stvari, da sva se kar pridno sprehajala do avtomobila in nazaj. In potem je končno na vrsto prišlo kosilo. In zadišalo je po žaru.
Čeprav smo bili na morju se je zvečer shladilo. To preprosto ni bilo tisto pravo poletje in, ko smo mislili, da se lahko odpravimo spat, takrat so se težave šele zares začele.
Predstavljajte si mravlje. In ne tiste male, ampak vsaj petkrat večje, kako lezejo povsod, tudi po postelji. In mislim, da ne bi zatisnili očesa.
Zato so bili razgovori z varnostnikom, čistilko in šefico preko telefona. Iskali smo rešitev. V popipsani sobi pač res nisi mogel spati, mravlje so se vračale in vse je bilo zasedeno.
No, vsaj tako so mislili. Nekako so vsi priznali, da sta tisti dve na recepciji bolj za okras kot kaj drugega, ker nista niti vedeli, da imajo eno izmed mobilnih hišk prosto. Malo stran od naše.
In smo se selili. Sredi noči, proti jutru. Da smo vsaj zatisnili oči in zaspali.
Vreme ni bilo ravno kislo. Sonček se je kazal. Vročine ni bilo in namestili smo se na travnat predel pred plažo. Letos imam kar nekaj morskih dni, predvsem v Poreču, ampak tokrat je bilo prvič, da sem šla v vodo tu. In nisem vztrajala dolgo. Kot prvič nisi mogel zamahniti, da ne bi zajel plavajoče trave okoli okončin, drugič pa so bili takšni valovi, da je bilo tistih nekaj minut v vodi tako napornih, da sem vsa zadihana prilezla iz vode. Sem se pa rajši posvetila knjigi. Projekt Rosie je kraljeval v mojih rokah. In priznam, da me je pritegnila. Spet je zapel žar in tega se res ne branim. Prav všeč mi je poletje polno dobrot iz žara. In še sončni zahod sem ujela. Katerih že dolgo nisem opazovala. Ali lovila.
Zvečer pa smo se malce sprostili, nazdravili in se zabavali. Z aloevero, ki se je vrtela sredi mize in nas zabavala. Končalo se je tako, da sem imela ogromno modro srčkasto pentljo na glavi in smo šli v Poreč. Ja, šla sem s to pentljo ven plesat. In se zabavala. Sva se zabavala. Smo se zabavali.
In imela sem leteči balon, vsa vesela. Dokler ni bil v naslednjem trenutku počen s strani neznanca. Bo že.
Važno, da smo imeli takšno srečo s taksijem, da nas je "čakal" že, ko smo šli tja. Jaz sem se skoraj šalila, ko sem zagledala taksi in rekla, da je naš. Izkazalo se je, da je sicer ene ravno odložil, da je prazen in za šest oseb. Naključje ali usoda?
Ta taksi je bil naš spremljevalec še v naslednjih dneh.
Naslednji dan sem še enkrat poizkusila plavanje, ampak preprosto to ni bilo to. Valovi in umazana voda. Tisto, kar smo imele na Pagu, je bil raj. Ampak je pa bilo zvečer čudovito večerno nebo. Ko je enkrat pronicala tista zlatorumena svetloba skozi krošnje borovcev, sem vedela, da se moram podvizati na plažo, ker mora biti tam tudi poseben razgled. In se nisem motila.
V igri sicer ni bilo aloe, ampak smo se vseeno zabavali in igrali enko. Dokler ni bil čas, da pokličemo "naš" taksi in naklonimo svoj čas še mestu. Pa smo šli. Na koktajle in plesat. Brez pentlje na glavi. Pa sva se kar naplesala.
Imeli smo en ležalnik, ki je imel številko hišice, ampak je bolj izgledalo kot da je nekdo nekoč privlekel iz sosednjega hotela. In ta ležalnik je bil prava atrakcija, saj smo ga pridno zasedali. Ko si enkrat vstal iz njega je to že pomenilo, da si ga izgubil. Ker je bil odličen za branje ali reševanje sodokuja. In v restavraciji ob morju smo bili skoraj vsak dan na pici. Ker tista kraška je res sedla. Res.
Z vodo sicer nisem bila v najboljših odnosih, so bili pa fantje toliko bolj. Ker so kar pridno plavali dolžine. Rajši sem šla na sprehod in opazovala mavrico v daljavi. In ta večer smo si vzeli bolj tako na "izi", ker je že toliko dni minilo, da smo morali pakirati in se zjutraj odpraviti iz hiške.
Ta dan smo šli dopoldne v mesto. Na kavico. Tja, kjer smo bili že lani in kjer smo nekaj dni prej sredi noči čakali taksi, ampak smo ugotovili, da to sploh ni več isti lokal, samo še stoli so isti in tisti lokal je bil na drugi strani in je bil bolj restavracija. Tako, da smo okupirali Mlinarja in imeli dolgo razpravo o pekarnah in Čopovi in iz kje izvira Mlinar.
Mi smo jo mahnili proti Skiliftu, ko so se ostali še sprehajali po mestu. In bilo je pestro. Imeli so neko srečanje predelanih avtomobilov in vse naokoli je bilo polno. Res polno. Tega Skilifta sem se navadila iz začetka sezone, ko smo bili tam samo mi in še kdo. Tu pa se je kopičilo ljudi in skupin in vse je bilo okupirano. V senci je bilo premraz. Na soncu nisem držala dolgo, poletje je čudežno izginilo. Še rižota z morskimi sadeži preden smo jo krenili domov.
Čez Buzet. Ker je bila nedelja, ker je bila gneča povsod in so se imeli vsi namen vrniti domov, predvsem, če jih je bilo toliko na Skliftu. Pri nama v avto je bilo kar nekaj trenja, ko sva mogla vozit po poti, kjer sva bila precej negotova. Jaz se po teh poteh sploh nisem vozila, on pa je šel s kolegom. Ampak se je pot našla in spomin z njo. In kmalu smo bili pri nas ter doma.
Pred spanjem sem si pogledala še film.
The Look of Love. Ko gledaš kakšen film in raziskuješ kdo še kje igra potem naletiš na kakšnega, ki ti s trailerjem pritegne pozornost. No, mene je zanimalo zakaj se je šlo. Čeprav še nikoli nisem slišala za Paula Raymonda, sem vseeno pogledala ta film, ki je ubistvu njegova biografija. Bil je britanski kralj Soha in obenem vsega povezanega z goloto. V največji meri pa je predstavljen odnos z njegovo hčerko Debbie. Vzpon in padec. Kaj pomeni imeti vse in ko to v določenem trenutku ne pomeni nič več.
Čez skriti vhod. Potem je bilo vse jasno.
Ampak šele takrat se je začelo pravo delo. Imela sva toliko prtljage in nekih dodatnih stvari, da sva se kar pridno sprehajala do avtomobila in nazaj. In potem je končno na vrsto prišlo kosilo. In zadišalo je po žaru.
 |
| V mobilnem naselju pod borovci. |
Čeprav smo bili na morju se je zvečer shladilo. To preprosto ni bilo tisto pravo poletje in, ko smo mislili, da se lahko odpravimo spat, takrat so se težave šele zares začele.
Predstavljajte si mravlje. In ne tiste male, ampak vsaj petkrat večje, kako lezejo povsod, tudi po postelji. In mislim, da ne bi zatisnili očesa.
Zato so bili razgovori z varnostnikom, čistilko in šefico preko telefona. Iskali smo rešitev. V popipsani sobi pač res nisi mogel spati, mravlje so se vračale in vse je bilo zasedeno.
No, vsaj tako so mislili. Nekako so vsi priznali, da sta tisti dve na recepciji bolj za okras kot kaj drugega, ker nista niti vedeli, da imajo eno izmed mobilnih hišk prosto. Malo stran od naše.
In smo se selili. Sredi noči, proti jutru. Da smo vsaj zatisnili oči in zaspali.
Vreme ni bilo ravno kislo. Sonček se je kazal. Vročine ni bilo in namestili smo se na travnat predel pred plažo. Letos imam kar nekaj morskih dni, predvsem v Poreču, ampak tokrat je bilo prvič, da sem šla v vodo tu. In nisem vztrajala dolgo. Kot prvič nisi mogel zamahniti, da ne bi zajel plavajoče trave okoli okončin, drugič pa so bili takšni valovi, da je bilo tistih nekaj minut v vodi tako napornih, da sem vsa zadihana prilezla iz vode. Sem se pa rajši posvetila knjigi. Projekt Rosie je kraljeval v mojih rokah. In priznam, da me je pritegnila. Spet je zapel žar in tega se res ne branim. Prav všeč mi je poletje polno dobrot iz žara. In še sončni zahod sem ujela. Katerih že dolgo nisem opazovala. Ali lovila.
Zvečer pa smo se malce sprostili, nazdravili in se zabavali. Z aloevero, ki se je vrtela sredi mize in nas zabavala. Končalo se je tako, da sem imela ogromno modro srčkasto pentljo na glavi in smo šli v Poreč. Ja, šla sem s to pentljo ven plesat. In se zabavala. Sva se zabavala. Smo se zabavali.
In imela sem leteči balon, vsa vesela. Dokler ni bil v naslednjem trenutku počen s strani neznanca. Bo že.
Važno, da smo imeli takšno srečo s taksijem, da nas je "čakal" že, ko smo šli tja. Jaz sem se skoraj šalila, ko sem zagledala taksi in rekla, da je naš. Izkazalo se je, da je sicer ene ravno odložil, da je prazen in za šest oseb. Naključje ali usoda?
Ta taksi je bil naš spremljevalec še v naslednjih dneh.
Naslednji dan sem še enkrat poizkusila plavanje, ampak preprosto to ni bilo to. Valovi in umazana voda. Tisto, kar smo imele na Pagu, je bil raj. Ampak je pa bilo zvečer čudovito večerno nebo. Ko je enkrat pronicala tista zlatorumena svetloba skozi krošnje borovcev, sem vedela, da se moram podvizati na plažo, ker mora biti tam tudi poseben razgled. In se nisem motila.
 |
| Poletni, hladni večeri. |
V igri sicer ni bilo aloe, ampak smo se vseeno zabavali in igrali enko. Dokler ni bil čas, da pokličemo "naš" taksi in naklonimo svoj čas še mestu. Pa smo šli. Na koktajle in plesat. Brez pentlje na glavi. Pa sva se kar naplesala.
 |
| Za menoj pa mavrica. |
Imeli smo en ležalnik, ki je imel številko hišice, ampak je bolj izgledalo kot da je nekdo nekoč privlekel iz sosednjega hotela. In ta ležalnik je bil prava atrakcija, saj smo ga pridno zasedali. Ko si enkrat vstal iz njega je to že pomenilo, da si ga izgubil. Ker je bil odličen za branje ali reševanje sodokuja. In v restavraciji ob morju smo bili skoraj vsak dan na pici. Ker tista kraška je res sedla. Res.
Z vodo sicer nisem bila v najboljših odnosih, so bili pa fantje toliko bolj. Ker so kar pridno plavali dolžine. Rajši sem šla na sprehod in opazovala mavrico v daljavi. In ta večer smo si vzeli bolj tako na "izi", ker je že toliko dni minilo, da smo morali pakirati in se zjutraj odpraviti iz hiške.
Ta dan smo šli dopoldne v mesto. Na kavico. Tja, kjer smo bili že lani in kjer smo nekaj dni prej sredi noči čakali taksi, ampak smo ugotovili, da to sploh ni več isti lokal, samo še stoli so isti in tisti lokal je bil na drugi strani in je bil bolj restavracija. Tako, da smo okupirali Mlinarja in imeli dolgo razpravo o pekarnah in Čopovi in iz kje izvira Mlinar.
Mi smo jo mahnili proti Skiliftu, ko so se ostali še sprehajali po mestu. In bilo je pestro. Imeli so neko srečanje predelanih avtomobilov in vse naokoli je bilo polno. Res polno. Tega Skilifta sem se navadila iz začetka sezone, ko smo bili tam samo mi in še kdo. Tu pa se je kopičilo ljudi in skupin in vse je bilo okupirano. V senci je bilo premraz. Na soncu nisem držala dolgo, poletje je čudežno izginilo. Še rižota z morskimi sadeži preden smo jo krenili domov.
Čez Buzet. Ker je bila nedelja, ker je bila gneča povsod in so se imeli vsi namen vrniti domov, predvsem, če jih je bilo toliko na Skliftu. Pri nama v avto je bilo kar nekaj trenja, ko sva mogla vozit po poti, kjer sva bila precej negotova. Jaz se po teh poteh sploh nisem vozila, on pa je šel s kolegom. Ampak se je pot našla in spomin z njo. In kmalu smo bili pri nas ter doma.
Pred spanjem sem si pogledala še film.
The Look of Love. Ko gledaš kakšen film in raziskuješ kdo še kje igra potem naletiš na kakšnega, ki ti s trailerjem pritegne pozornost. No, mene je zanimalo zakaj se je šlo. Čeprav še nikoli nisem slišala za Paula Raymonda, sem vseeno pogledala ta film, ki je ubistvu njegova biografija. Bil je britanski kralj Soha in obenem vsega povezanega z goloto. V največji meri pa je predstavljen odnos z njegovo hčerko Debbie. Vzpon in padec. Kaj pomeni imeti vse in ko to v določenem trenutku ne pomeni nič več.
Ni komentarjev:
Objavite komentar