Kranjska kremšnita

Včasih kakšna stranka pride z zanimivim spoznanjem. Če ti nekdo reče, da gre na kremšnitio, je prva stvar na katero sploh pomisliš - Bled. Ampak ne, ta je presenetil z odgovorom, ko je povedal, da imajo najboljšo kremšnito v Evropi, v Kranju. Izkazalo se je za resnično trditev. Prav taka lahka kremšnita, ki jo v trenutku lahko zmažeš, kar sem nekako dokazala. Pa še cenovno je veliko ugodnejša kot denimo tista na Bledu. Čeprav tradiciji blejske kremšnite ne gre oporekati, se bo morda pojavila nova, takšna s kranjsko kremšnito.
Pa še v Zapiku so že davnega leta nazaj, ugotovili prav isto.

Urejanje omare in soba polna oblekic.

Po kremšniti je sledil intenziven "šoping". Hotela sem nove kopalke, ker so se ene izgubile, pojma nimam kje, druge pa so se izkazale za malo nerodne. Po vseh teh letih. Ampak nisem dobil kopalk. Klasično. Vse kar je povsod ostalo, ni ničemur podobno.
Sem pa dobila polne vrečke majčk in čevlje. Sem si kar privoščila.
To se zgodi, če pospravljaš omaro in se izkaže, da je pol stvari že toliko ponošenih, da ni več za nikamor. Dolga leta so že pustila pečat na oblačilih in potrebna je obnovitev zalog.
Čisto se nama je zmešalo. Pa že prejšnji teden sem imela en intenziven šoping. Očitno je res pravi čas za obnovo.

Stojiva v knjigarni in izbirava knjigo za Svet knjige, ker se je nekako zgodilo tako, da smo spet končali s tem. Nakar mami odpre knjigo numerologija, tako čisto naključno na imenu Kaja. In sva kar zrli v napis. Potem pa smeh. Čeprav sem želela v okviru tega vzeti 5 jezikov ljubezni, se je izkazalo, da jo ni izdala Mladinska knjiga in da sedaj ne spada poleg. Škoda. Na koncu sva po klepetu o psih s prodajalko, ker se je izkazalo, da so se včasih sprehajali skupaj, odšli s takšno, ki ima naslov Projekt Rosie.

Prišla sem z večerjo, posladkom in pijačo. Litrsko in pol Arizono.
In imela sva odličen tajming. Jaz sem ravno korakala proti vhodu s pikasto košarico, ko mi je potrobil in zavil v garažo.

V mestu ob polni luni.

Naslednji dan sem ga čakala, da se je vrnil domov po opravku. In krompir sem mečkala toliko časa, da je bil tak kot od mame. Skoraj tak. In s tem sem ugotovila kakšna je v resnici skrivnost. Dalj kot ga cmariš in pražiš, boljši je. To je bila mala kuharska skrivnost, ki se mi je razkrila tistega dne. In ob pečenih bedrčkih je šlo vse skupaj v slast.
Zvečer sva šla v staro Ljubljano. Po dolgem času sem se sprehodila tam. V tem, kar je še bilo poletja. Prišla sva ravno prav. Malo pred nastopom njegovega kolega, ki ga je imel tam ob Tromostovju. Zasedli smo prvo vrsto in čakali, da bo imel bend, ki je nastopal odmor in da bo kolega prišel na svoj račun. In tudi je. Sicer je bila na začetku od daleč vidna trema, ko se je pesem začela kar trikrat, saj je vmes malo prestregel veter, ampak je šla v ušesa. Še malo pa bi prepevali poleg.
Pa sta sledili še dve avtorski in ena priredba. Nastopajoči je moral dostavit domov, mi pa smo še eno rekli, preden sva se poslovila in šla domov. Moj delati, jaz pa spati. Tako to gre pri nama, v izmenah. Potem pa sva skupaj. In spet izmene.

Pa dober tek.

Jutro je bilo tako običajno. Zajtrk pa novice pa pregledam kakšne serije pridejo to sezono. Potem si naštimam Mythbusterse in se pretvarjam, da sem pridna. Malo postorim naokoli. Ko mi je dolgčas. Ali pa ker mi ravno paše nekaj početi. Dokler ni toliko ura, da se lahko privijem nazaj v posteljo in se še malo crkljam. Raziskovala sem darila, ker me je nekaj prešinilo. Ampak nisem nič pametnega odkrila. Sem pa vsaj dobila idejo, kaj bi lahko naredila v okviru KONOČZASPI izdelkov. Ampak k temu se vrnem, ko bo čas za to in se bo ideja morda kakorkoli razvila.
Tale stran Odpiralni časi tolikokrat prav pride. Predvsem, ko v nedeljo rabiš odprto trgovino ali bencinski servis.
Popoldne se je oglasil njegov stric. Da sta nekaj strokovno predebatirala. Jaz sem jima dala mir in se pojavila le s suffleji. Čeprav so bili iz škatle, so bili dobri v kombinaciji z sladoledom in smetano. Brez tega jih že skoraj ne moreš prebaviti, ko so takšna čokoladna bomba.
Zvečer sem se vrnila domov, ker sem imela še dva delovna dneva preden smo se odpravili na morje.

Takoj je bilo potrebno preizkusit.

S kitajske je prispela preša za skodelice. Taka, ki sem jo sestavila brez navodil in jo z lahkoto lahko postaviš na mizo. Le vse skupaj smrdi, ko sublimiraš skodelice. Ampak nekako nismo najbolj pogruntali sistema, saj je vse kar je počela, piskala. Karkoli si pritisnil. Šele s pomočjo interneta sva ugotovila, da pač rabiš pretvorit stopinje, ker so neke kitajske enote. Ampak morda, če bi našli tisto škatlo s skodelicami, bi še kaj zanimivega nastalo. Jaz sem že na hitro oblikovala dizjane.

Pakirala sem za morje. Skozi cel dan. Pa šotor, pa blazine pa senčnik in kopalke pa brisače in vse potrebno. Brez sončnih očal, kreme za sončenje in slamnika tudi ne gre. Pa tudi brez knjižnega gradiva ne. Čeprav prvega nisem kaj dosti potrebovala, saj se je sonce bolj kot ne skrivalo.
Ko sem imela tistih mojih pet sprehodov do avtomobila in nazaj, sta se na obisku znašla še ata in mama, ampak žal jima nisem mogla posvetiti dovolj pozornosti, saj sem morala vse znositi v avto. Pa še v lekarno in drogerijo sem morala skočiti. Vsaj v Mullerju sem dobila temno modro pikasto toaletno torbico s pentljo. Bolj zame že skoraj ne bi mogla biti.
Med vsem tem hitenjem sem še kosilo pozabila doma in sem mogla še enkrat domov, preden sem šla na pot. Ampak je vse uspelo.

Lana Jurčević - Odlaziš