Na morju sem si slabo preračunala, ko sem požirala knjigo Projekt Rosie, saj mi je za tistih zadnjih nekaj strani zmanjkalo časa. Ker je bilo kar naenkrat kosilo in v naslednjem trenutku smo bili doma in potem sem si rekla, da bom rajši pri dnevni svetlobi brala, kot zvečer. Šele v ponedeljek mi je vse skupaj zneslo.
Knjiga Projekt Rosie je res kulj. Takšna, ki te kar potegne vase in jo prebereš na dušek. Skoraj dobesedno. Če je nad naslovom napisano: "Domiseln, drzen in presneto duhovit.", bi se kar strinjala. Ta roman res priporočam v branje. Predvsem za lahkotno in zabavno poletno branje. Da malo popestri te neskončne deževne dneve. Ja potem, ko so se začeli deževni dnevi in se nikoli nehali.
Na predvečer mjuzikla sem si privoščila in preletela film Evita. Da sem se spomnila zgodbe, da sem zopet slišala tiste znane pesmi, ki so še naslednje dni odzvanjale v ušesih. Madonna v glavni vlogi in Antonio Banderas z njo. Mislim, da sem vse skupaj dojela malo drugače kot prvič, čeprav sploh ne vem natančno, kaj sem si mislila, ko sem prvič gledala, samo zazdelo se mi je, da to morda ni to, kot sem imela v spominu. Le še bolj zanimivo. Malo sem pregledala Wikipedio o Evi Peron in kakšen članek. Toliko, da sem si sestavila zgodbo. Nisem pa želela gledati člankov in fotografij, ker se mi je zdelo, da ne bo več tistega pravega filinga, ko boš gledal vse skupaj na odru in boš imel že vse naštudirano. Želela sem samo vedeti, kako bodo oni uprizorili zgodbo.
Ampak nemogoče je pa najti podatek, koliko časa pravzaprav ta mjuzikal traja. Kar nikjer ni navedeno. Ampak kar vemo o filmu in mjuziklih, bi predvidevali da tam nekje okoli dveh ur.
Evita. V živo fascinantno čudovito osupljiv muzikal. Dan pred njim sem preletela film, da sem osvežila spomin na zgodbo. Je pa res, da sem spoznala, da nisem videla zgodbe pred včerajšnjim ponovnim ogledom. Te preračunljive povzpetnice in odlične igralke kot je prikazana ta sveta Evita. V očeh nižjega sloja popolna svetnica. Lahko je dati tistim, ki nimajo.
Ne glede na to, da smo zaradi naliva čakali dobro uro na začetek, lahko rečem da se je splačalo.
Scena, igra, kostumografija, luči in pesmi
In jaz. V drugi vrsti popolnoma očarana. Odigrala je tako dobro, da smo čutili tisto njeno bolečino, ki je pestila Evo Peron ob zadnjih izdihljajih. Tudi pripovedovalec Che je bil na visokem nivoju. Čeprav je Evita segla še višje po stopnicah.
Za dodatno mero dramatičnosti pa je poskrbelo še vreme in bliski v ozadju.
Jaz sem se šele pred mjuziklom odpravila v Ljubljano, toliko prej, da sva imela zgolj še nekaj časa na voljo, ampak sva bila kar malo pozna. Ironično.
Parkirišče pred Križankami je bilo popolnoma okupirano. Nabrala se je vrsta in dokler ni nekdo zapeljal s parkirišča, noben ni mogel notri. Zato sva obvozila, preizkusila srečo v ulici, ampak ni preostalo drugega kot garažna pod Kongresnim, saj se je čas hitro iztekal. Pričakovano je bila tudi tam gneča. In smo se vozili v krogih, nikoli ne bom razumela sistema tam spodaj, in čakali, da bomo prišli na vrsto s prostim parkirnim mestom, vendar je slabo kazalo, dokler se ni odprlo. In zanimivo, da so vsi vozili mimo, parkirišč pa kar nekaj. Očitno ni bilo na pravem koncu, nadstropju ali nekaj.
Ampak midva sva že odbrzela proti Križankam, pod malim dežnikom, ker je začenjalo deževati. Do vhoda in ko sva enkrat na plan potegnila karte in so jih nama odtrgali, tisti trenutek se je odtrgal tudi oblak in sva stekla pod streho na drugo stran dvorišča. In res se je moral odtrgati oblak, ker je deževalo in lilo in še naprej lilo ter grmelo. Mogoče sva ravno pravi trenutek prišla skozi vrata, nekaj sekund kasneje bi bilo še slabše.
Vsi smo pogledovali k strehi letnega gledališča, če bo sploh zdržalo vse skupaj. In je držalo nad sedeži na sredini v drugi vrsti. Čisti luksuz.
Smo pa čakali. In čakali in je gospod že trikrat prišel na oder z obvestilom, da jim je zmočilo orkester in so čistili oder in je lilo in je grmelo, ampak po uri tega smo dočakali začetek. Pa se je splačalo. Res. Ko ti zvok preplavi telo in se zgodba odvija tam na odru direktno pred teboj. Odličen občutek. Se mi je kar smejalo. Bila sem očarana.
Šele naslednji dan sem si pogledala članke. In v glavi sem si še dolgo mrmrala pesmi.
Seveda pa sem bila v Ljubljani in priročna za opravke. Sicer Šiška ni ravno na poti do Kranja, pa vseeno. Pa še na tisto stran, kjer je McDonalds moram priti, kar pomeni, da je potrebno malo naokoli. Joj.
Lovljenje sivih in zelenkastih vojaških odtenkov. Ni ravno zabava.
Knjiga Projekt Rosie je res kulj. Takšna, ki te kar potegne vase in jo prebereš na dušek. Skoraj dobesedno. Če je nad naslovom napisano: "Domiseln, drzen in presneto duhovit.", bi se kar strinjala. Ta roman res priporočam v branje. Predvsem za lahkotno in zabavno poletno branje. Da malo popestri te neskončne deževne dneve. Ja potem, ko so se začeli deževni dnevi in se nikoli nehali.
Na predvečer mjuzikla sem si privoščila in preletela film Evita. Da sem se spomnila zgodbe, da sem zopet slišala tiste znane pesmi, ki so še naslednje dni odzvanjale v ušesih. Madonna v glavni vlogi in Antonio Banderas z njo. Mislim, da sem vse skupaj dojela malo drugače kot prvič, čeprav sploh ne vem natančno, kaj sem si mislila, ko sem prvič gledala, samo zazdelo se mi je, da to morda ni to, kot sem imela v spominu. Le še bolj zanimivo. Malo sem pregledala Wikipedio o Evi Peron in kakšen članek. Toliko, da sem si sestavila zgodbo. Nisem pa želela gledati člankov in fotografij, ker se mi je zdelo, da ne bo več tistega pravega filinga, ko boš gledal vse skupaj na odru in boš imel že vse naštudirano. Želela sem samo vedeti, kako bodo oni uprizorili zgodbo.
Ampak nemogoče je pa najti podatek, koliko časa pravzaprav ta mjuzikal traja. Kar nikjer ni navedeno. Ampak kar vemo o filmu in mjuziklih, bi predvidevali da tam nekje okoli dveh ur.
 |
| Pred prestavljenim začetkom. |
Evita. V živo fascinantno čudovito osupljiv muzikal. Dan pred njim sem preletela film, da sem osvežila spomin na zgodbo. Je pa res, da sem spoznala, da nisem videla zgodbe pred včerajšnjim ponovnim ogledom. Te preračunljive povzpetnice in odlične igralke kot je prikazana ta sveta Evita. V očeh nižjega sloja popolna svetnica. Lahko je dati tistim, ki nimajo.
Ne glede na to, da smo zaradi naliva čakali dobro uro na začetek, lahko rečem da se je splačalo.
Scena, igra, kostumografija, luči in pesmi
In jaz. V drugi vrsti popolnoma očarana. Odigrala je tako dobro, da smo čutili tisto njeno bolečino, ki je pestila Evo Peron ob zadnjih izdihljajih. Tudi pripovedovalec Che je bil na visokem nivoju. Čeprav je Evita segla še višje po stopnicah.
Za dodatno mero dramatičnosti pa je poskrbelo še vreme in bliski v ozadju.
Jaz sem se šele pred mjuziklom odpravila v Ljubljano, toliko prej, da sva imela zgolj še nekaj časa na voljo, ampak sva bila kar malo pozna. Ironično.
Parkirišče pred Križankami je bilo popolnoma okupirano. Nabrala se je vrsta in dokler ni nekdo zapeljal s parkirišča, noben ni mogel notri. Zato sva obvozila, preizkusila srečo v ulici, ampak ni preostalo drugega kot garažna pod Kongresnim, saj se je čas hitro iztekal. Pričakovano je bila tudi tam gneča. In smo se vozili v krogih, nikoli ne bom razumela sistema tam spodaj, in čakali, da bomo prišli na vrsto s prostim parkirnim mestom, vendar je slabo kazalo, dokler se ni odprlo. In zanimivo, da so vsi vozili mimo, parkirišč pa kar nekaj. Očitno ni bilo na pravem koncu, nadstropju ali nekaj.
Ampak midva sva že odbrzela proti Križankam, pod malim dežnikom, ker je začenjalo deževati. Do vhoda in ko sva enkrat na plan potegnila karte in so jih nama odtrgali, tisti trenutek se je odtrgal tudi oblak in sva stekla pod streho na drugo stran dvorišča. In res se je moral odtrgati oblak, ker je deževalo in lilo in še naprej lilo ter grmelo. Mogoče sva ravno pravi trenutek prišla skozi vrata, nekaj sekund kasneje bi bilo še slabše.
Vsi smo pogledovali k strehi letnega gledališča, če bo sploh zdržalo vse skupaj. In je držalo nad sedeži na sredini v drugi vrsti. Čisti luksuz.
Smo pa čakali. In čakali in je gospod že trikrat prišel na oder z obvestilom, da jim je zmočilo orkester in so čistili oder in je lilo in je grmelo, ampak po uri tega smo dočakali začetek. Pa se je splačalo. Res. Ko ti zvok preplavi telo in se zgodba odvija tam na odru direktno pred teboj. Odličen občutek. Se mi je kar smejalo. Bila sem očarana.
Šele naslednji dan sem si pogledala članke. In v glavi sem si še dolgo mrmrala pesmi.
Seveda pa sem bila v Ljubljani in priročna za opravke. Sicer Šiška ni ravno na poti do Kranja, pa vseeno. Pa še na tisto stran, kjer je McDonalds moram priti, kar pomeni, da je potrebno malo naokoli. Joj.
Lovljenje sivih in zelenkastih vojaških odtenkov. Ni ravno zabava.
Ni komentarjev:
Objavite komentar